Ad abolendam

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ad abolendam
papeška bula
Bule papežev iz 12. stoletja Aleksandra III., Lucija III. in Klemena III.
Avtor Lucij III.
Datum 4. november 1184
Jezik latinščina
Tema zavračanje takratnih herezij
Število strani 1 stran
8 točk
Zaporedna številka 3. od 3 skupno v njegovem pontifikatu
Predhodni/a Bula o izvzetosti opatije Lisle-en-Barrois 1182
Naslednji/a ?
Izvorno besedilo latinsko besedilo [1]
Slovenska izdaja
Naslov Za izkoreninjenje
Datum 13. oktober 2016
Prevajalec Janez Jelen
Besedilo prevoda Wikivir

Ad abolendam ("Za izkoreninjenje" ali "Za odpravo" po prvi vrstici, Za izkoreninjenje različnih izprijenih krivoverstev, ali Za odpravo različnih krivoverskih popačenosti) je bil odlok in bula Lucija III., ki jo je napisal v Veroni in dal na svetlo 4. novembra 1184.[2]

Zgodovinsko ozadje[uredi | uredi kodo]

Zgodovinsko ozadje bule Ad abolendam je bila borba za investituro med papeštvom in cesarstvom, ki se je končala z zmago papeštva; iz tega izhaja tudi zakonodaja, ki je ta načela hotela uresničiti: da je namreč papež vrhovni poglavar krščanstva v duhovnem in svetnem pomenu, pri čemer ga cesar podpira in si tako zagotavlja oblast nad svetnim območjem. [3] Tretji lateranski koncil 1179 je ravnokar preprečil razkol, ki ga je ustvarila tovrstna razprava in borba; dekretali kot Ad abolendam so imeli namen to slogo utrditi.[4] Ni bilo naključje, da je odlok upošteval Konstanški mir, ki je bil sklenjen prejšnje leto, 25. junija 1183; v njem je cesar bil pravzaprav prisiljen priznati svoj poraz. [5]

Vsebina[uredi | uredi kodo]

Papež Lucij III.
Montor: The Catholic Publication Society of America 1911 [6]

Bula je bila razglašena po veronski sinodi, ki je obravnavala nekaj spornih vprašanj in razlik med papeštvom in svetorimskim cesarjem Friderikom Rdečebradcem. Listina predpisuje ukrepe za izkoreninjenje herezije in je bila iskra za tovrstna prizadevanja, ki so prišla do vrhunca v križarski vojni zoper katare [7] ter v srednjeveški inkviziciji. Namen tega odloka je bila popolna iztrebitev krščanske herezije.

Obsojeni heretiki[uredi | uredi kodo]

Seznam obsojenih heretičnih ločin je predpisal že Tretji lateranski koncil – še jasneje jih je izrazila Veronska sinoda 1184. Papež Lucij III. obsoja vse heretične ločine in osebe, ki sicer niso pravi heretiki, vendar pridigajo brez pooblastila Cerkve – javno ali zasebno; vse zadene izobčenje. Posebej bula omenja katare, ponižne (humiliate), valdežane, arnoldovce in jožefince. Pomembnejše od neposrednega napada na heretike so enaki zakonski ukrepi zoper njihove podpornike, ki so se razširili zlati v Lombardiji in Languedocu, kakor tudi teološki in politični razlogi, ki so papeža pri tem vodili. [8] Doslej so bili jasno opredeljeni kot heretiki le arnoldovci in katari; druge nedoločene skupine so bile obsojene bolj zaradi nepooblaščenega pridiganja. [9]Med naštetimi danes sploh ne poznamo učenja jožefincev.[10]

Kaznovanje[uredi | uredi kodo]

Obtoženi za herezijo, ki ne bi mogli dokazati svoje nedolžnosti, ali pa ponovno padejo v krivoverstvo, morajo biti izročeni svetni oblasti, da jim odmeri animadversio debita ("zasluženo kazen"). Podporniki herezije so izgubili mnogo pravic: imeti javne urade, pričati na sodišču, napisati oporoko, dedovati… Za učvrstitev teh ukrepov papež poziva patriarhe, nadškofe in škofe, da razlagajo grožnjo z izobčenjem ob vseh večjih slovesnostih; tisti, ki bi to zanemarili tri leta zapored, so izgubili svoje cerkvene službe. Škofje morajo iskati oziroma zasledovati heretike, pri čemer jim mora ljudstvo pomagati pod prisego, sicer bodo sami veljali za heretike.
Bula je bila vnesena kot 3. kanon v Četrti lateranski koncil 1215 pod Inocencom III.. V nasprotju z razširjenim mnenjem Lucij III. ni ustanovil inkvizicije, ki je nastala šele pod Gregorjem IX..
Iz besedila pa se jasno vidi, da je Cerkev sedaj zahtevala od škofov ali svojih poslancev, da gredo iskat heretike zaradi postopka. Od tod izhaja beseda inquisire, oziroma poiskati krivce. Vsa ta gibanja bi lahko postavili pod skupni imenovalec novo manihejstvo; skupno jim je bilo prizadevanje, da pridigajo in učijo brez pooblastila cerkvene hierarhije – večinoma pa tudi zoper njo. Iz tega dejstva tudi lažje razumemo odklonilen odnos cerkvenega vodstva do teh in podobnih gibanj. [11]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Članek je del serije o
Krščanstvu
Pregled
Jezus Kristus
Molitve
Osebnosti
Krščanske cerkve in sekte
Zgodovina Cerkve
Arhitektura

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Ad abolendam
  2. ↑ Thomsett, Michael C. (26. april 2010). The Inquisition: A History. McFarland. str. 13–. ISBN 978-0-7864-4409-0. Pridobljeno 5. maja 2011.
  3. ↑ Duggan, A.J., 'Conciliar Law 1123-1215: The Legislation of the Four Lateran Councils’ in Hartmann, W. & Pennington, K. [eds.], The History of Medieval Canon Law in the Classical Period, 1140-1234 : From Gratian to the Decretals of Pope Gregory IX, Washington 2008, p.212
  4. ↑ Moore, R.I. The War On Heresy, Bungay 2012, s.205 (navaja: Peters, Heresy and Authority in Medieval Europe, ss.168-70)
  5. ↑ Fisher, H.A.L., A History of Europe, London 1936, 239.
  6. ↑ Prvič objavljeno 1842
  7. ↑ katare imenujejo tudi »albižane« po mestu Albi
  8. ↑ Moore, R.I., The Formation of a Persecuting Society, Oxford 2007 (2nd ed.) 20.
  9. ↑ Lambert, M., Medieval Heresy, Oxford 2002, 45.
  10. ↑ Wakefield, W.L. & Evans, A.P., Heresies of the High Middle Ages, New York 1969, p.31
  11. ↑ »Lucius ou Luce III«. Jean-Paul Coudeyrette v: Compilhistoire. Pridobljeno 24. septembra 2016.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikivir vsebuje izvorno besedilo o temi:
(latinsko)
(angleško)
(italijansko)
(špansko)


Stub icon

Ta članek o verski literaturi je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ad_abolendam&oldid=5835808«