Pojdi na vsebino

Ši Džinping

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
njegova ekselenca
Ši Džinping
习近平
Generalni sekretar Komunistične partije Kitajske
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
15. november 2012
PredhodnikHu Džintao
7. Predsednik Ljudske Republike Kitajske
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
14. marec 2013
Ministrski predsednikLi Kečjang
PodpredsednikLi Juančao
(2013–2018)
Vang Čisan
(2018–danes)
PredhodnikHu Džintao
Predsednik centralnega vojaškega odbora (Kitajska)
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja
Odbor partije: 15. november 2012
Nacionalni odbor: 14. marec 2013
NamestnikFan Čanglong
Šu Čiliang
Džang Jovšja
PredhodnikHu Džintao
Podpredsednik Ljudske Republike Kitajske
Na položaju
15. marec 2008 – 14. marec 2013
PredsednikHu Džintao
PredhodnikDzeng Činghong
NaslednikLi Juančao
1. Sekretar sekretariata Komunistične partije Kitajske
Na položaju
22. oktober 2007 – 15. november 2012
PredsednikHu Džintao
PredhodnikDzeng Činghong
NaslednikLiu Junšan
Osebni podatki
Rojstvo习近平
15. junij 1953({{padleft:1953|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[1] (72 let)
Peking, Ljudska republika Kitajska
Politična strankaKomunistična partija Kitajske (1974 - danes)
Zakonci
  • ​
    ​
    (por. 1979; loč. 1982)​
  • ​
    (por. 1987)​
OtrociŠi Mingze
Izobrazba
Alma mater
Poklicdržavnik, politik
Podpis
Spletna stranwww.gov.cn
Vojaška služba
PripadnostKitajska
Rod/službaKitajska ljudska armada
Aktivna leta1979 - 1982
ČinSekretar na ministrstvu za obrambo
EnotaSplošna pisarna centralnega vojaškega odbora
Kitajsko ime
Poenostavljeno kitajsko习近平
Tradicionalno kitajsko習近平
Članstvo v osrednjih institucijah
  • 2007–: 17., 18., 19. Stalni odbor politbiroja
  • 2007–: 17., 18., 19. Stalni odbor politbiroja
  • 2007–2012: Sekretar (prvouvrščeni), 17. osrednji sekretariat
  • 2002–: Polnopravni član, 16., 17., 18., 19. Centralni komite
  • 1997–2002: Nadomestni član, 15. Centralni komite
  • 1998–: Delegat 9., 10., 11. in 12. Nacionalnega Ljudskega Kongresa
Vodenje skupin in komisij
Druge funkcije
Vrhovni voditelj
Ljudske republike Kitajske

Ši Džinping[3] (kitajsko: 习近平; pinjin: Xí Jìnpíng), predsednik Ljudske republike Kitajske, * 15. junij 1953, Peking, Ljudska republika Kitajska.

Ši je bil kot sin kitajskega komunističnega veterana Ši Džongšuna po očetovi čistki med kulturno revolucijo izgnan v okrožje Jančuan in živel v jami v vasi Liangjiahe, kjer se je pridružil Komunistični partiji Kitajske in deloval kot sekretar partije. Po študiju kemijskega inženirstva na univerzi Tsinghua se je začel vse bolj politično utrjevati. Ši je položaj 7. predsednika LR Kitajske zasedel 14. marca 2013. Kljub temu, da kitajska ustava dopušča največ dva mandata enemu predsedniku, je marca 2018 kongres Kitajske komunistične partije Šiju dodelil dosmrtni mandat. Od leta 2012 je generalni sekretar Komunistične partije Kitajske (KPK) in predsednik Centralne vojaške komisije (CVK).

Otroštvo in izobraževanje

[uredi | uredi kodo]

Ši Džinping se je rodil v Pekingu 15. junija 1953, kot drugi sin Ši Džongšuna in njegove žene Či Šin. Po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske leta 1949 s strani Mao Cetunga je Šijev oče zasedal vrsto političnih položajev; bil je šef partijske propagande, podpredsednik vlade in podpredsednik Državnega ljudskega kongresa.[4] Ši ima dve starejši sestri, Chiaochiao, rojeno leta 1949, in Anan (安安; Ān'ān), rojeno leta 1952.[5][6]

Ši je v šestdesetih letih obiskoval pekingško šolo št. 25[7] in nato šolo v Pekingu Baji.[8][9] Spoprijateljil se je z Ljujem Hejem, ki je obiskoval šolo v Pekingu št. 101 v istem okrožju in pozneje postal podpredsednik kitajske vlade in Šijev tesen svetovalec.[10][11] Leta 1963, ko je bil star 10 let, je bil njegov oče odstranjen iz stranke in poslan na delo v tovarno v Luojangu v Henanu.[12] Maja 1966 je kulturna revolucija prekinila Šijevo srednješolsko izobraževanje. Študentski militanti so razbili dom družine Ši in ena od njegovih sester je zaradi pritiska naredila samomor.[13] Kasneje je bila njegova mati prisiljena javno obsoditi očeta, saj je bil pred množico označen kot sovražnik revolucije. Očeta so leta 1968 zaprli, ko je bil Ši star 15 let. Brez zaščite očeta so ga leta 1969 poslali na delo v vas Liangjiahe, mesto Wennanji, okrožje Yanchuan. Delal je kot tajnik stranke Liangjiahe in živel v jami.[14] Po nekaj mesecih je zbežal v Peking, saj mu tovrstni način življenja ni ugajal. Aretirali so ga kot dezerterja s podeželja in ga poslali v delovno taborišče, da bi kopali jarke, a se je kasneje vrnil v vas in tam preživel skupno sedem let.[15][16]

Nesreče in trpljenje njegove družine v njegovih zgodnjih letih so utrdile Šijev pogled na politiko. Med intervjujem leta 2000 je dejal: »Ljudje, ki imajo malo stika z močjo in so daleč od nje, te stvari vedno vidijo kot skrivnostne in nove. Toda tisto, kar vidim, niso le površinske stvari: moč, rože, slava, aplavz. Vidim bike in kako lahko ljudje pihajo vroče in hladno. Politiko razumem poglobljeno.«[17]

Ši je bil sedemkrat zavrnjen za vstop v Komunistično mladinsko ligo Kitajske, pristopiti mu je uspelo leta 1971.[18] Od leta 1973 je desetkrat zaprosil za vstop v kitajsko komunistično stranko in bil sprejet v desetem poskusu leta 1974.[19][20]

Med letoma 1975 in 1979 je Ši študiral kemijsko inženirstvo na pekinški univerzi Tsinghua. Tamkajšnji inženirski programi so približno 15 odstotkov študijskega časa preučevali marksizem-leninizem - misli Mao Cetunga, pet odstotkov svojega časa pa je opravljal kmečka dela.[21]

Politično delovanje

[uredi | uredi kodo]

Ši je bil guverner Fudžjana med letoma 1999 in 2002, leta 2002 pa postal guverner in sekretar stranke sosednjega Džedžjanga. Po razrešitvi Čena Ljangjuja, sekretarja stranke v Šanghaju, je bil Ši leta 2007 za kratek čas premeščen na njegovo mesto. Nato se je pridružil Stalnemu odboru Politbiroja in oktobra 2007 služboval kot prvi sekretar osrednjega sekretariata. Leta 2008 je bil označen za domnevnega naslednika Hu Džintaa; v ta namen je bil Ši imenovan za podpredsednika Ljudske republike Kitajske in podpredsednika Centralne vojaške komisije. Naslov »jedro vodstva« je od kitajske komunistične partije (KPK) uradno prejel leta 2016. Od leta 2007 je tudi član stalnega odbora 17., 18., 19. politbiroja KPK. Leta 2018 je odpravil omejitve predsedniškega mandata.

Ši z Andrzejem Dudo med obiskom na Poljskem

Ši je prvi generalni sekretar KPK, rojen po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske. Po prevzemu oblasti je uvedel daljnosežne ukrepe za uveljavitev strankarske discipline in za vsiljevanje notranje enotnosti. Njegova protikorupcijska kampanja je povzročila padec pomembnih sodobnih in upokojenih funkcionarjev komunistične stranke, vključno s člani stalnega odbora Politbiroja. Prav tako je uveljavil ali spodbujal bolj odločno zunanjo politiko, zlasti v zvezi z odnosi med Kitajsko in Japonsko, prisotnostjo Kitajske v Južnokitajskem morju in zavzemanjem za prosto trgovino in globalizacijo. S pobudo Belt and Road si je prizadeval razširiti vpliv Kitajske vpliv na Afriko in Evrazijo.

Kot osrednja osebnost pete generacije vodstva Ljudske republike je Ši močno centraliziral institucionalno oblast, tako da je prevzel širok spekter vodstvenih položajev, vključno s predsedstvom novo ustanovljene komisije za nacionalno varnost KPK, pa tudi z novimi usmerjevalnimi odbori za ekonomske in socialne reforme, vojaško prestrukturiranje in posodobitev ter internet.[22]

Šijeve politične misli so bile vključene v partijsko in državno ustavo.[23][24][25] Politični in akademski opazovalci so ga pogosto opisovali kot diktatorja ali avtoritarnega voditelja,[32] kar so argumentirali s povečanjem cenzure in množičnega nadzora, poslabšanjem upoštevanja človekovih pravic, kultom osebnosti, ki se je okoli njega razvijal in odpravo časovne omejitve mandata predsednika.[a]

Zasebno življenje

[uredi | uredi kodo]
Ši, Peng in Barack Obama v Beli hiši

Družina

[uredi | uredi kodo]

Ši je bil sprva poročen s Ke Lingling, hčerko Ke Hua, veleposlanika Kitajske v Združenem kraljestvu v zgodnjih osemdesetih letih. Ločila sta se po nekaj letih zakona, po ločitvi pa se je Ke preselila v Anglijo.[45][46]

Leta 1987 se je Ši poročil z ugledno kitajsko ljudsko pevko Peng Lijuan.[47] Par je pogosto živel ločeno, predvsem zaradi ločenega poklicnega življenja. Peng je kot kitajska »prva dama« igrala veliko bolj vidno vlogo v primerjavi s svojimi predhodnicami; denimo, Peng je marca 2014 gostila ameriško prvo damo Michelle Obama med njenim obiskom na Kitajskem.[48]

Ši in Peng imata hčerko Ši Mingdze, ki je spomladi leta 2015 diplomirala na Univerzi Harvard. Tam je pod psevdonimom in študirala psihologijo in angleščino.[49] Šijeva družina ima dom na Jade Spring Hillu v severozahodnem Pekingu.[50]

Junija 2012 je Bloomberg News poročal, da imajo člani Šijeve razširjene družine velike poslovne interese, čeprav ni dokazov, da je sam Ši pri tem posredoval.[51] Spletno mesto Bloomberg je bilo v odgovor na članek blokirano na celinski Kitajski.[52] Odkar je Ši začel protikorupcijsko kampanjo, je New York Times poročal, da so člani njegove družine od leta 2012 prodajali svoja podjetja in naložbe v nepremičnine.[53]

V panamskih dokumentih so se znašli tudi sorodniki visoko postavljenih kitajskih uradnikov, vključno s sedmimi sedanjimi in nekdanjimi vodilnimi v politbiroju kitajske komunistične stranke, med njimi tudi Šijev svak Deng Džjagui.[54] Deng je imel dve britanski družbi na Britanskih Deviških otokih, medtem ko je bil Ši član stalnega odbora Politbiroja. Družbi sta sicer bili v mirovanju, ko je Ši novembra 2012 postal generalni sekretar komunistične stranke.[55]

Osebnost

[uredi | uredi kodo]

Peng je Šija opisala kot pridnega in prizemljenega: »Ko pride domov, se še nikoli nisem počutila, kot da bi bil v hiši kakšen vodja. V mojih očeh je samo moj mož.«[56] Šija so v članku The Washington Post leta 2011 opisali tisti, ki ga poznajo kot »pragmatičnega, resnega, previdnega, pridnega, prizemljenega in skromnega« in kot dobro roko pri reševanju problemov.[57] Znano je, da ima rad ameriške filme, kot so Reševanje vojaka Ryana, Dvojna igra in Boter.[58][59] Je tudi oboževalec televizijske serije HBO Igra prestolov, ki jo zaradi strnjenih urnikov gledal v strnjeni različici.[60] Pohvalil je tudi neodvisnega filmskega ustvarjalca Džja Džangkeja.[61] Rad igra nogomet, pleza v gorah, hodi, igra odbojko in plava.

Šijev portret leta 2015 v Pekingu

Javna podoba

[uredi | uredi kodo]

Ši Džinping je na Kitajskem zelo priljubljen.[62][63] Glede na anketo iz leta 2014, ki jo je sponzoriral Ash Center za demokratično upravljanje in inovacije šole Harvard Kennedy School, je Ši prejel oceno 9/10.[64] Anketa YouGov, objavljena julija 2019, je pokazala, da ga 22 % Kitajcev navaja kot osebo, ki jo najbolj občudujejo.[65]

Leta 2017 ga je The Economist razglasil za najmočnejšo osebo na svetu.[66] Leta 2018 ga je Forbes uvrstil med najmočnejše in najvplivnejše osebe na svetu in tem izpodrinil ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki je bil na tem mestu pet zaporednih let.[67]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Sources calling Xi Jinping a "dictator".[33][34][35][36][37][38][39][40][41][42][43][44]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
Ši Džinping med nagovorom v Združenih državah Amerike. V ozadju Hillary Clinton in Joe Biden
  1. ↑ Brockhaus Enzyklopädie
  2. ↑ »Association for Conversation of Hong Kong Indigenous Languages Online Dictionary«. hkilang.org. 1. julij 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. julija 2015. Pridobljeno 12. septembra 2019.
  3. ↑ V kitajskem imenoslovju je priimek pred imenom. Ši je priimek, Džinping pa ime.
  4. ↑ »Profile: Chinese Vice President Xi Jinping«. Radio Free Europe/Radio Liberty. 7. november 2012. Arhivirano iz spletišča dne 19. oktobra 2013. Pridobljeno 26. avgusta 2013.
  5. ↑ 與丈夫習仲勛相伴58年 齊心：這輩子無比幸福 [With her husband Xi Zhongxun for 58 years: very happy in this life]. Xinhua News Agency (v kitajščini). 28. april 2009. Arhivirano iz spletišča dne 28. januarja 2013. Pridobljeno 18. marca 2013.
  6. ↑ Xu, Xinyi (27. maj 2013). 習近平"家風"揭秘 齊心自述與習仲勛婚姻往事 [Xi Jinping's "family traditions" are unmasked: Qi Xin's autobiographical account of her marriage to Xi Zhongxun]. People's Daily (v kitajščini). Arhivirano iz spletišča dne 28. aprila 2017. Pridobljeno 27. aprila 2017.
  7. ↑ Li, Cheng. »Xi Jinping's Inner Circle (Part 2: Friends from Xi's Formative Years)« (PDF). Hoover Institution. str. 6–22. Pridobljeno 15. julija 2020.
  8. ↑ Takahashi, Tetsushi (1. junij 2002). »Connecting the dots of the Hong Kong law and veneration of Xi«. Nikkei Shimbun. Pridobljeno 23. oktobra 2020.
  9. ↑ Osnos, Evan (30. marec 2015). »Born Red«. New Yorker. Pridobljeno 23. oktobra 2020. - The article refers to the Beijing Bayi School as the "August 1st School". Based on the timeline presented in the article, Xi went to Beijing Bayi in the 1960s.
  10. ↑ Tisdall, Simon (29. december 2019). »The power behind the thrones: 10 political movers and shakers who will shape 2020«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0029-7712. Pridobljeno 16. januarja 2020.
  11. ↑ Wei, Lingling (27. februar 2018). »Who Is 'Uncle He?' The Man in Charge of China's Economy«. The Wall Street Journal. Pridobljeno 16. januarja 2020.
  12. ↑ Bouée 2010, str. 93.
  13. ↑ Buckley, Chris; Tatlow, Didi Kirsten (24. september 2015). »Cultural Revolution Shaped Xi Jinping, From Schoolboy to Survivor«. The New York Times. Arhivirano iz spletišča dne 5. marca 2018. Pridobljeno 6. marca 2018.
  14. ↑ Lim, Louisa (9. november 2012). »For China's Rising Leader, A Cave Was Once Home«. NPR. Arhivirano iz spletišča dne 16. junija 2018. Pridobljeno 27. oktobra 2018.
  15. ↑ Demick, Barbara; Pierson, David (14. februar 2012). »China's political star Xi Jinping is a study in contrasts«. Toronto Star. Arhivirano iz spletišča dne 13. oktobra 2017. Pridobljeno 24. oktobra 2017.
  16. ↑ Matt Rivers. »This entire Chinese village is a shrine to Xi Jinping«. CNN. Pridobljeno 11. februarja 2021.
  17. ↑ Page, Jeremy (23. december 2020). »How the U.S. Misread China's Xi: Hoping for a Globalist, It Got an Autocrat«. The Wall Street Journal (v ameriški angleščini). ISSN 0099-9660. Pridobljeno 25. decembra 2020.
  18. ↑ Osnos, Evan (30. marec 2015). »Born Red«. The New Yorker. Arhivirano iz spletišča dne 4. oktobra 2019. Pridobljeno 11. septembra 2019.
  19. ↑ »"The Current" – Wednesday February 28, 2018 Full Text Transcript«. CBC Radio. 28. februar 2018. Arhivirano iz spletišča dne 24. marca 2018. Pridobljeno 28. oktobra 2018.
  20. ↑ Ranade, Jayadva (25. oktober 2010). »China's Next Chairman – Xi Jinping«. Centre for Air Power Studies. Arhivirano iz spletišča dne 24. julija 2013. Pridobljeno 27. maja 2012.
  21. ↑ Simon & Cong 2009, str. ;28–29.
  22. ↑ »Journal of Current Chinese Affairs« (PDF). giga-hamburg.de. Maj 2009. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 17. februarja 2012. Pridobljeno 20. oktobra 2010.
  23. ↑ Choi, Chi-yuk; Jun, Mai (18. september 2017). »Xi Jinping's political thought will be added to Chinese Communist Party constitution, but will his name be next to it?«. South China Morning Post. Pridobljeno 22. septembra 2017.
  24. ↑ »The power of Xi Jinping«. The Economist. 18. september 2014. Arhivirano iz spletišča dne 7. novembra 2017. Pridobljeno 20. septembra 2017.
  25. ↑ Jiayang, Fan; Taisu, Zhang; Ying, Zhu (8. marec 2016). »Behind the Personality Cult of Xi Jinping«. Foreign Policy (v ameriški angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 26. julija 2019. Pridobljeno 26. julija 2019.
  26. ↑ Brady, Anne-Marie (2015). »China's Foreign Propaganda Machine«. Journal of Democracy (v angleščini). 26 (4): 51–59. doi:10.1353/jod.2015.0056. ISSN 1086-3214. S2CID 146531927.
  27. ↑ Amako, Satoshi (2. januar 2018). »China's authoritarian path to development: is democratization possible?, by Liang Tang, Abingdon, Routledge, 2017, 263pp., ISBN: 978-1-138-01647-7«. Journal of Contemporary East Asia Studies. 7 (1): 81–83. doi:10.1080/24761028.2018.1483700. ISSN 2476-1028.
  28. ↑ Tung, Hans H. (2019). Economic Growth and Endogenous Authoritarian Institutions in Post-Reform China. Palgrave Macmillan.
  29. ↑ Howell, Jude; Pringle, Tim (2019). »Shades of Authoritarianism and State–Labour Relations in China« (PDF). British Journal of Industrial Relations (v angleščini). 57 (2): 223–246. doi:10.1111/bjir.12436. ISSN 1467-8543. S2CID 158485609. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 25. junija 2021. Pridobljeno 18. aprila 2021.
  30. ↑ Düben, Björn Alexander (3. marec 2020). »Xi Jinping and the End of Chinese Exceptionalism«. Problems of Post-Communism. 67 (2): 111–128. doi:10.1080/10758216.2018.1535274. ISSN 1075-8216. S2CID 158657283.
  31. ↑ Tung, Hans H. (2019). Economic Growth and Endogenous Authoritarian Institutions in Post-Reform China. Palgrave Macmillan.
  32. ↑ [26][27][28][29][30][31]
  33. ↑ Phillips, Tom (26. februar 2018). »'Dictator for life': Xi Jinping's power grab condemned as step towards tyranny«. The Guardian (v ameriški angleščini). Pridobljeno 12. avgusta 2019.
  34. ↑ Anderlini, Jamil (11. oktober 2017). »Under Xi Jinping, China is turning back to dictatorship«. Financial Times (v ameriški angleščini). Pridobljeno 12. avgusta 2019.
  35. ↑ Radchenko, Sergey (5. marec 2018). »Dictatorship nearly destroyed China once. Will it do so again?«. The Washington Post (v ameriški angleščini). Pridobljeno 12. avgusta 2019.
  36. ↑ Carrico, Kevin (2. april 2018). »A deepening dictatorship promises a grim future for China«. East Asia Forum (v ameriški angleščini). Pridobljeno 12. avgusta 2019.
  37. ↑ Stelzer, Irwin (4. marec 2018). »Emasculate America: The dictator's plan for world domination«. The Times (v ameriški angleščini). Pridobljeno 12. avgusta 2019.
  38. ↑ »Kim Jong Un entertains Xi Jinping at home«. The Economist. 21. junij 2019. ISSN 0013-0613. Pridobljeno 17. avgusta 2019. It was Mr Xi's first visit to North Korea since he and Mr Kim took the helm of their respective countries... It is not known what precisely the two dictators discussed once they retired to a guest house for talks.
  39. ↑ Mair, Victor H. (28. februar 2018). »China's war on words show Xi Jinping is a dictator for life | Opinion«. Newsweek (v angleščini). Pridobljeno 17. avgusta 2019.
  40. ↑ Hein, Matthias (26. februar 2018). »Opinion: Xi Jinping – Today's chairman, tomorrow's dictator?«. Deutsche Welle (v britanski angleščini). Pridobljeno 17. avgusta 2019.
  41. ↑ Cohen, Jerome A. (28. februar 2018). »China Is Likely to Enter Another Long Period of Severe Dictatorship«. Council on Foreign Relations (v angleščini). Pridobljeno 17. avgusta 2019.
  42. ↑ Patten, Chris (30. julij 2019). »Great Countries, Bad Leaders«. Project Syndicate (v angleščini). Pridobljeno 17. avgusta 2019. Moreover, Xi is deploying cutting-edge technology to reinforce his dictatorship.
  43. ↑ Feldman, Noah (27. februar 2018). »China Now Faces the Downsides of Dictatorship«. Bloomberg. Pridobljeno 17. avgusta 2019.
  44. ↑ Tisdall, Simon (23. november 2018). »The Chinese export we really should be worried about: repression«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 17. avgusta 2019. What is different, and underappreciated in the west, is the way Xi is inexorably and single-mindedly expanding draconian systems of social control centred on the Communist party and the de facto dictatorship of one man: himself.
  45. ↑ Osnos, Evan (30. marec 2015). »Born Red«. The New Yorker. Arhivirano iz spletišča dne 4. oktobra 2019. Pridobljeno 11. septembra 2019.
  46. ↑ Yuan, Elizabeth (8. november 2012). »Xi Jinping: From 'sent-down youth' to China's top«. CNN. Arhivirano iz spletišča dne 8. novembra 2012. Pridobljeno 8. novembra 2012.
  47. ↑ Magnier, Mark (23. oktober 2007). »China's 'fifth generation' of leaders reflects nation's shifts«. Los Angeles Times. Arhivirano iz spletišča dne 23. avgusta 2011. Pridobljeno 21. decembra 2009.
  48. ↑ Beech, Hannah (21. marec 2014). »Michelle Obama Tours Beijing With China's First Lady«. Time. Arhivirano iz spletišča dne 26. junija 2014. Pridobljeno 17. julija 2014.
  49. ↑ Osnos, Evan (6. april 2015). »What Did China's First Daughter Find in America?«. The New Yorker. Arhivirano iz spletišča dne 30. oktobra 2018. Pridobljeno 29. oktobra 2018.
  50. ↑ Qiao, Long (20. februar 2015). »Beijing Police Detain Hundreds For Trying to Visit Chinese Leaders Over New Year«. Radio Free Asia. Arhivirano iz spletišča dne 1. marca 2018. Pridobljeno 1. marca 2018.
  51. ↑ Bennett, Amanda; Hirschberg, Peter (29. junij 2012). »Xi Jinping Millionaire Relations Reveal Fortunes of Elite«. Bloomberg News. Arhivirano iz spletišča dne 4. julija 2012. Pridobljeno 11. septembra 2019.
  52. ↑ Branigan, Tania (29. junij 2012). »China blocks Bloomberg for exposing financial affairs of Xi Jinping's family«. The Guardian. Arhivirano iz spletišča dne 20. novembra 2013. Pridobljeno 11. septembra 2012.
  53. ↑ Forsythe, Michael (17. junij 2012). »As China's Leader Fights Graft, His Relatives Shed Assets«. The New York Times. Arhivirano iz spletišča dne 16. julija 2014. Pridobljeno 16. julija 2014.
  54. ↑ Rauhala, Emily (4. april 2016). »The Panama Papers are super awkward for Beijing«. The Washington Post. Arhivirano iz spletišča dne 21. aprila 2016. Pridobljeno 7. septembra 2019.
  55. ↑ Schmitz, Rob (4. april 2016). »Xi Jinping's family linked to Panama Papers«. Marketplace. Arhivirano iz spletišča dne 7. aprila 2016. Pridobljeno 6. aprila 2016.
  56. ↑ »China's Leaders«. BBC News. Arhivirano iz spletišča dne 8. avgusta 2013. Pridobljeno 26. avgusta 2013.
  57. ↑ Richburg, Keith B. (15. avgust 2011). »Xi Jinping, likely China's next leader, called pragmatic, low-key«. The Washington Post. Arhivirano iz spletišča dne 29. oktobra 2019. Pridobljeno 7. septembra 2019.
  58. ↑ Buckley, Chris, "China leader-in-waiting carries heavy political baggage to U.S." Arhivirano 30 September 2015 na Wayback Machine., Reuters, 8 February 2012. Retrieved 14 February 2012.
  59. ↑ Buckley, Chris, "Xi, in 'Godfather' Mold, Looks Assertive and Even Imperial" Arhivirano 28 March 2015 na Wayback Machine. The New York Times, 15 November 2013. Retrieved 14 May 2012.
  60. ↑ »Xi Jinping shows his love of Game of Thrones but warns reality must not mirror fantasy«. South China Morning Post. 28. april 2019. Arhivirano iz spletišča dne 5. maja 2019. Pridobljeno 5. maja 2019.
  61. ↑ Branigan, Tania (13. februar 2012). »The Guardian profile: Xi Jinping«. The Guardian. UK. Arhivirano iz spletišča dne 6. novembra 2013. Pridobljeno 14. februarja 2012.
  62. ↑ Phillips, Tom (14. oktober 2017). »Chairman Xi crushes dissent but poor believe he's making China great«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0029-7712. Arhivirano iz spletišča dne 26. avgusta 2019. Pridobljeno 26. avgusta 2019.
  63. ↑ Zhou, Christina; Mantesso, Sean (6. marec 2019). »'No room for mercy in this system': Xi Jinping's rise from cave dweller to post-modern chairman«. ABC News (Australia) (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 26. avgusta 2019. Pridobljeno 26. avgusta 2019.
  64. ↑ Tiezzi, Shannon (20. december 2014). »The World's Most Popular Leader: China's President Xi«. The Diplomat (v ameriški angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 27. oktobra 2019. Pridobljeno 27. oktobra 2019.
  65. ↑ Smith, Matthew (18. julij 2019). »Michelle Obama is the world's most admired woman«. YouGov (v ameriški angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 29. julija 2019. Pridobljeno 17. avgusta 2019.
  66. ↑ »Xi Jinping has more clout than Donald Trump. The world should be wary«. The Economist. 14. oktober 2017. ISSN 0013-0613. Arhivirano iz spletišča dne 18. septembra 2019. Pridobljeno 11. septembra 2019.
  67. ↑ Ewalt, David M. (31. maj 2018). »The World's Most Powerful People 2018«. Forbes. Arhivirano iz spletišča dne 9. maja 2018. Pridobljeno 7. septembra 2019.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ši_Džinping&oldid=6440092«