Jelša (rod)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jelša

Alnus serrulata
Moške mačice na desni,
zrele ženske mačice na levi
Johnsonville, Južna Karolina
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Fagales (bukovci)
Družina: Betulaceae (brezovke)
Rod: Alnus (jelša)
Mill.
vrste

Okoli 20-30 vrst, glej članek.

Jelša (znanstveno ime Alnus) je rod listopadnih dreves iz družine brezovk.

Opis[uredi | uredi kodo]

Listi jelše so premenjalni, preprosti in imajo nazobčan rob. Cvetovi so enospolni. Moške mačice so daljše od ženskih, na drevesu pa se obojne pojavijo pogosto še preden se olista. Po večini jih oprašuje veter, pa tudi čebele. Od brez se jelša loči po tem, da so ženske mačice olesenele in po dozoretju ne razpadejo temveč se razprejo in izpustijo seme.

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Alnus serrulata, ženske mačice, Johnsonville, South Carolina

Za obogatitev tal[uredi | uredi kodo]

Jelša se zasaja na področja, kjer je v tleh premalo dušika. Ta drevesa namreč v svojih koreninah vzpostavijo simbiozo z aktinobakterijami Frankiella alni. Te bakterije nase vežejo dušik iz ozračja in ga pretvorijo v nitrate, ki jih odlagajo v zemljo. Te nitrate nato porabi drevo, preostanek pa ostane v zemlji in jo s tem obogati. Za zemljo je koristno tudi odpadlo listje jelš, ki daje odličen kompost.

Jelša je tudi rod, ki raste hitro in uspeva tudi na slabih in kislih podlagah. Prav zato jo zasajajo tudi na požgana področja in v izrabljene dnevne kope, kjer je potreba po hitri pogozditvi. Vse vrste so zaradi hitre rasti zanimive za uporabo v proizvodnji biomase. Goste krošnje in hitra rast so jelšo naredile tudi zelo uporabno drevo povsod, kjer je potrebno ublažiti sunke vetra. Prav zato so jelše zasadili vzdolž zahodne obale Škotske in s pasovi jelševih gozdov ščitijo zemljo pred sunki atlantskega vetra[1].

Hrana za divjad[uredi | uredi kodo]

Mačice jelš so spomladi za čebele eden prvih virov peloda, ki ga čebele potrebujejo za začetek spomladanskega razvoja. Z listi jelš se hranijo tudi nekatere gosenice metuljev in vešč.

Komercialna uporaba[uredi | uredi kodo]

V mizarstvu[uredi | uredi kodo]

Jelševina je v mizarstvu zaradi hitre rasti in posledično manjše gostote lesa dokaj uporabna. Iz nje izdelujejo različno pohištvo, ki se ga da zlahka obdelovati.

Za izdelavo glasbenih instrumentov[uredi | uredi kodo]

Jelšev les se uporablja za izdelavo električnih kitar. Iz tega lesa izdelujeta kitare znani podjetji Fender in Jackson. Jelšev les naj bi namreč zagotavljal bolj jasen zvok kot druge vrste lesa (na primer mahagonij). Zaradi manjše gostote ima jelševina boljšo resonanco. Nekateri proizvajalci uporabljajo jelševino tudi za izdelavo harf.

V industriji[uredi | uredi kodo]

Jelševina se je v preteklosti uporabljala za kurjavo pri predelavi različnih kovinskih rud, oglje iz jelševega lesa pa je bila ena ključnih sestavin črnega smodnika.

Skorja črne jelše

Za prekajevanje rib[uredi | uredi kodo]

Les jelš se že od nekdaj uporablja za prekajevanje rib in mesa, čeprav so ga ponekod nadomestili z lesom drugih vrst. Na severozahodni obali Severne Amerike se pri prekajevanju pacifiškega lososa (Oncorhynchus) še danes uporablja zgolj les jelš, pri čemer se največ uporabljata vrsti A. rubra in A. viridis ssp. sinuata. Razlog tiči v tem, da je prekajevanje teh rib že tradicionalno za ta del sveta, v preteklosti pa tam ni bilo drugega lesa, ki bi ga staroselci lahko izkoriščali v tolikšnem obsegu.

Kot barvilo[uredi | uredi kodo]

V 17. stoletju so v Ayrshiru lubje jelš uporabljali za barvanje in strojenje usnja[2].

Vezava dušika[uredi | uredi kodo]

Koreninski izrastek v prerezu.
Koreninski izrastek.

Jelše so znene po tem, da vzpostavijo simbiozo z bakterijami, ki iz zraka nase vežejo dušik in ga predelajo v nitrate, ki jih oddajo v zemljo, da jih drevo uporabi pri lastnem razvoju. Te bakterije se nahajajo v posebnih izrastkih, ki jih jelše naredijo na koreninah. Ti izrastki so lahko veliki kot pest in so rdečkaste barve z majhnimi vdolbinami. Drevo v zameno za nitrate oskrbuje bakterije z ogljikom, ki ga pridela preko fotosinteze.

Medicinska uporaba[uredi | uredi kodo]

Mačice jelš so užitne in vsebujejo veliko beljakovin, zaradi česar obstajajo poročila o tem, da so izgubljeni ljudje večkrat preživeli prav tako, da so jedli mačice teh dreves.

Skorja vsebuje salicin, ki deluje protivnetno in se v telesu presnavlja v salicilno kislino [3]. Severnoameriški staroselci so lubje vrste Alnus rubra uporabljali za zdravljenje nekaterih kožnih bolezni, pa tudi za blaženje posledic pikov insektov. Staroselsko pleme Črne noge so pripravke iz lubja te drevesne vrste uporabljali za zdravljenje tuberkuloze in za uravnavanje delovanja limfnih žlez. Kasnejše raziskave so dokazale, da skorja tega drevesa vsebuje betulin in lupeol. Obe učinkovini naj bi pomagali zatirati rast različnih tumorjev [4].

Klasifikacija[uredi | uredi kodo]

Rod se deli na tri podrodove:

Podrod Alnus. Drevesa, ki mačice naredijo že v jeseni, čez zimo pa so le-te zaprte in se odprejo spomladi. Obsega okoli 15-25 vrst:

Alnus incana subsp. rugosa — listi
Listi vrste Alnus serrulata

Podrod Clethropsis. Drevesa ali grmičevje, ki mačice razvije in opraši v jeseni. Obsega tri vrste:

Podrod Alnobetula. Grmičevje, ki mačice razvije pozno spomladi (po olistanju). Oprašuje se pozno spomladi. Obsega od ene do štirih vrst:

Alnus viridis
  • Alnus viridis — razširjena po celem svetu:
    • Alnus viridis subsp. viridis - razširjena v Evraziji.
    • Alnus viridis subsp. maximowiczii (A. maximowiczii) - razširjena na Japonskem.
    • Alnus viridis subsp. crispa (A. crispa) - razširjena na severu Severne Amerike.
    • Alnus viridis subsp. sinuata (A. sinuata), - razširjena v zahodnem delu Severne Amerike ter po severovzhodni Sibiriji.

Viri in reference[uredi | uredi kodo]

  1. »Jelša na Škotskem«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. marca 2014. Pridobljeno 7. aprila 2009.
  2. Corsehill Baron-Court Book. Archaeological & Historical Collections relating to the counties of Ayr and Wigton. Pub. Ayr & Wigton Arch Assoc. 1884. P. 189.
  3. Ewing, Susan. The Great Alaska Nature Factbook. Portland: Alaska Northwest Books, 1996.
  4. Edible and Medicinal Plants of the West, Gregory L. Tilford, ISBN 0-87842-359-1
  • Chen, Zhiduan and Li, Jianhua (2004). Phylogenetics and Biogeography of Alnus (Betulaceae) Inferred from Sequences of Nuclear Ribosomal DNA ITS Region. International Journal of Plant Sciences 165: 325–335.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]