Jakobova pot

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Unescova svetovna dediščina
Jakobova pot - Camino de Santiago de Compostela
Ime, kot je zapisano na seznamu svetovne dediščine
Map of the way of St James In Europe
Države Zastava Španije Španija
Tip kultura
Kriterij ii, iv, vi
Referenca 669
UNESCO regija Evropa in severna Amerika
Zgodovina vpisa
Vpis 1993 (17th zasedanje)

Jakobova pot ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki so vodile do svetišča svetega Jakoba v Composteli (Santiago pomeni sveti Jakob). Cerkev se nahaja v Galiciji na severozahodu Španije in je bila poleg Rima in Jeruzalema največje krščansko romarsko svetišče.

Nastanek Santiaga[uredi | uredi kodo]

Legenda pravi, da je leta 813 pastir iz Galicije opazil zvezdo, ki je sijala samo na neko polje. Po ukazu škofa Teodomira je bilo mesto raziskano in odkrita je bila marmornata grobnica. Napis na kamnu je razodel, da gre za posmrtne ostanke "Jakoba sina Zebedeja in Salome"[1]. Od tedaj se kraj imenuje Compostela [Kompostela], kar naj bi izviralo iz latinskega campus stellae (zvezdino polje) ali campus tellure (polje z grobiščem).

Ozemlje je tedaj pripadalo kraljevini Asturiji pod vlado Alfonza II., ki je bil spreten vojskovodja in politik in se je zapisal v zgodovino kot Alfonz Čisti. Kralj je takoj izrabil priliko, da se je oprl na ljudsko verovanje in samozavest proti arabskim "nevernikom". Zaupanje v prisotnost tako pomembne relikvije naj bi ljudem okrepila duha in jih posvetila v branike krčanske tradicije pred islamom. Zato je dal zgraditi nad Jakobovo grobnico svetišče in samostan, kamor so se že leta 893 vselili benediktinci. Baje je sam kralj bil prvi romar do svetega kraja[2]. Sledili so mu vedno bolj številni romarji iz vseh krajev polotoka in nato iz vse Evrope. Compostela je postal alternativa za pobožna romanja, ki so se dotlej odvijala samo proti Jeruzalemu in Rimu. Razvilo se je več poti (itinerarijev), ki so iz raznih krajev vodile do Compostele. Na vseh so zrasla prenočišča za popotnike in razna pobožna znamenja in kapelice, ki so jih romarji spotoma gradili kot spokorno opravilo. Tako so nastale prve romarske poti, ki so bile vzor poznejšim božjim potem po raznih krajih Francije in Italije ter delno tudi pri nas.

Školjka je v srednjem veku predstavljala opravljeno romanje v Compostelo in so si ga romarji s ponosom pripenjali na oblačila ali vgrajevali v hišne zidove. Ohranila se je kot simbol Jakobove poti, ki se še danes uporablja.

Svetišče Santiago de Compostela je prav zaradi romarske poti, ki je vodila do njega, postalo važno kulturno središče za vso Evropo, čeprav leži na njenih skrajnih robovih. Ko so ga leta 997 Arabci uničili, se je ves tedanji krščanski svet zavzel za njegovo obnovo. Pravi vzpon je mesto doživelo po letu 1100, ko je bilo povzdignjeno v nadškofijo. Izredne važnosti je sinoda, ki jo je sklical leta 1124 prvi nadškof Diego Xelmìrez in ki postavlja na isto raven padle v bojih proti Arabcem s padlimi križarji. Po tem nauku sta se obe skupini borili proti nevernikom, zato zaslužita enaka priznanja, na primer popolno odvezo grehov. Zadeva, sicer izrecno doktrinalnega značaja, je imela pomemben politični odmev, saj je priklicala pozornost na dotedaj skoraj neznani del Evrope, ki je s tem postajal enakovreden slavnim križarskim pobudam. Nadškof Xelmìrez je vodil Santiago kot pravi vladar in ga povzdignil do visoke važnosti. Dal je zgraditi nove cerkve in restavrirati stare, med katerimi katedralo, s čimer je hotel postaviti mesto v središče monarhije.[3]

Obcestni miljni kamen na Jakobovi poti.
Logo Jakobove poti na cestnem znaku.
Zaključek poti v kraju Fisterra.

Razsežnost Jakobove poti[uredi | uredi kodo]

Jakobova pot sestoji iz več odsekov, od katerih se glavni začne v kraju Saint-Jean-Pied-de-Port na meji med Španijo in Francijo in se imenuje "francoska pot" (Camino Francés). Do Santiaga meri okoli 780 km in poteka po severni Španiji. To je zaključni del poti, ki je skupen vsem variantam.

V nadaljevanju poti proti Franciji sta v glavnem dve možnosti za prehod Pirenejev, prelaza Puerto de Ibañeta (francosko Roncevaux) in Somport.

Preko prelaza Puerto de Ibañeta se je francoska pot nadaljevala v tri smeri.

  • Do kraja Le Puy-en-Velay in do Lyona se je imenovala via Podiensis (voie du Puy),
  • preko Limogesa in do Vèzelaya se je imenovala via Lemovicensis (voie de Vézelay)
  • in do Pariza je vodila via Tauronensis (voie de Tours).

Preko prelaza Somport je potekala via Tolosana (voie toulousaine) mimo Toloze do Arlesa.

Iz Španije se priključijo na glavni odsek Jakobove poti razni manjši odseki, od katerih so najvažnejši sledeči:

  • Via de la Plata ali "srebrna pot" se začne v mestu Sevilja, na jugu Španije in je ena izmed najdaljših poti (okoli 1000 km). Poteka po stari rimski cesti vse od Sevilje do mesta Astorga, kjer se prikluči francoski poti.
  • "Severna pot" poteka ob obali in daje tako priložnost osvežitve v morju pa naporni hoji. Kljub temu pa je zaradi terena, po katerem poteka, tudi najzahtevnejša pot do Campostele. Od mesta Irun blizu francoske meje je dolga 825 km in od Iruna se nadaljuje na sever do Soulaca in naprej kot obalna cesta vse do pristanišč na Rokavskem prelivu.
  • "Portugalska pot" je najkrajša, vsega 230 km, in poteka po atlantski obali vse od Porta dalje.
  • Camino Ingles ali "angleška pot" predvideva potovanje iz Anglije po morju do španskih pristanišč La Coruña in El Ferrol. Iz Ferrola do Santiaga je še 110 km, medtem ko iz Coruñe do Santiaga komaj 75 km.

Seveda se v navedenih krajih zaključijo le glavni odseki Jakobove poti, ker se ceste nadaljujejo po raznih deželah, odkoder so prihajali in še prihajajo romarji in turisti.

Jakobova pot danes[uredi | uredi kodo]

Srednjeveška romanja so s časom prenehala in po nadškofu Xelmìrezu ni bilo več sposobnih voditeljev, tako je Santiago izgubil vso svojo veličino. Po odkritju Amerike se je tudi trgovina osredotočila bolj na južnih krajih polotoka. Šele v sedemnajstem stoletju je začelo mesto spet rasti, a ne več zaradi dotoka romarjev. Po Jakobovi poti ni hodil več nihče.

Leta 1985 je UNESCO vključil Jakobovo pot med svetovno dediščino. Leta 1987 je Svet Evrope priznal kulturno pomembnost poti, ki prečkajo vso Evropo s ciljem v Santiagu, in jih imenoval "evropska pot pobožnosti". Istočasno je bil odobren strošek za ustrezno opremo poti, predvsem za informativne table in mejnike z oznako poti.

Ta in podobna priznanja, ki ne poudarjajo verske plati, temveč kulturno in zgodovinsko važnost Jakobove poti, so spet obudila zanimanje zanjo. V zadnjih dveh desetletjih število obiskovalcev stalno narašča in čedalje več je tujcev, predvsem Nemcev in Italijanov. Leta 1989 je na primer priromalo v Santiago 5.760 oseb (od teh 2.391 tujcev), leta 2009 pa kar 145.877 oseb (66.870 tujcev). Omeniti je treba tudi izredni dotok romarjev v takoimenovanih Jakobovih letih, ko svetnikov praznik pade na nedeljo. Tako je bilo leta 1993 prisotnih 99.436 (5.093) romarjev, leta 1999 so zabeležili 154.613 (20.403) romarjev in leta 2010 celo 272.135 (84.046) romarjev[4].

Romarski potni list[uredi | uredi kodo]

Romarski potni list, v katerem romar zbira žige ob prehojeni poti.

Večina romarjev ima pri sebi dokument imenovan romarska potni list (t.i. Kredencial). Kupi se ga v španski turistični agenciji (če pričnete pot v St. Jean Pied de Port in v drugih večjih mestih ob poti), lahko pa tudi v Ljubljani v Društvu prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji. Omogoča dostop do poceni, včasih brezplačnih nočitve v zatočiščih po poti. V potni list romar vnese uradne žige prenočišč (Refugio) in večjih mest. Zagotavlja romarju evidenco, kje je jedel ali spal in kot dokaz o prehojeni poti. Izpolnjeni žigi v romarskem potnem listu so potrebni tudi, če romar želi ob koncu poti pridobiti potrdilo o opravljenem romanju (za potrdilo je potrebno prehoditi najman 100km).

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Charpentier, L.: Il mistero di Compostela. Una via iniziatica che attraversa i millenni, L'Età dell'Acquario, 2006
  2. ^ Bonnaz, Y. : Chroniques asturiennes. CNRS, Paris 1987, ISBN 2-222-03516-3 (v latinščini s francoskim prevodom)
  3. ^ Biggs, A.G.: Diego Gelmirez, first archbishop of Compostela, Washington, D.C. 1949 (Dissertation at Catholic University of America)
  4. ^ Arzobispado de Santiago de Compostela

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]