Vazopresin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kalotni model arginin-vazopresina

Vazopresin ali antidiuretični hormon (ADH), pa tudi antidiuretski hormon in adiuretin, je nevrohipofizni hormon, ki se sintetizira v hipotalamusu in služi večanju prepustnosti zbiralc ter daljnih cevčic (distalnih tubulov) za vodo. Na organizem deluje antidiuretično (zmanjšuje diurezo) in vazokonstriktorno (krči žile ter s tem viša krvni tlak). Kemično je vazopresin ciklični nonapeptid.[1] Ker ima adiuretin pri človeku in večjem deležu preostalih sesalcev na osmem mestu aminokislino arginin, mu pravimo tudi arginin-vazopresin (AVP) in argipresin.[1][2]

Vazopresin je hormon, ki nastaja po nukleotidnem zaporedju gena AVP v nevronih (živčnih celicah) hipotalamusa. Produkt prepisovanja (transkripcije) in prevajanja (translacije) gena AVP je peptidni prohormon, ki se nato pretvori v AVP (aginin-vazopresin). Ta zatem potuje vzdolž aksonov živčnih celic, ki prehajajo v zadnji reženj hipofize, tako imenovano nevrohipofizo, kjer se hormon sprošča v obtočila (preko veziklov, prenos poganja hipertonična zunajcelična tekočina).[3][4][5]

Antidiuretični hormon morda opravlja še eno pomembno vlogo, saj se v manjših količinah sprošča iz hipotalamusa v možgane, kjer naj bi imel funkcijo v socialnem vedenju, privlačnosti med partnerjema in materinskih odzivih na stres.[6][7] Vazopresin vzpodbuja diferenciacijo matičnih celic v kardiomiocite (srčno-mišične celice) in homeostazo srčne mišice.[8]

Ima precej kratko razpolovno dobo, zgolj 16–24 minut.[5]

Fiziologija[uredi | uredi kodo]

Funkcija[uredi | uredi kodo]

Vazopresin nadzoruje toničnost telesnih tekočin. Iz nevrohipofize se hormon izloča kot odgovor na hipertonično stanje in povzroča, da ledvice reabsorbirajo prosto vodo ter jo vrnejo v obtočilni sistem, posledično pa se toničnost telesnih tekočin povrne na normalno stanje. Rezultat delovanja ADH-ja je majhna količina močno koncentriranega urina (seča). AVP, izločen v visokih koncentracijah, lahko povzroča vazokonstrikcijo in s tem povezan dvig krvnega tlaka.[1][3][4][5][9]

Precej podobna snov, tako imenovani lizin-vazopresin (LVP) ali lipresin, ima enako funkcijo pri svinjah, njegova sintetična različica pa se je pogosto uporabljala pri zdravljenju pomanjkanja AVP-ja pri ljudeh, čemur danes služi predvsem dezmopresin.[10]

Struktura in podobnost z oksitocinom[uredi | uredi kodo]

Kemična zgradba arginin-vazopresina, ki ima na osmem mestu aminokislino arginin. Lizin-vazopresin ima namesto te na osmem mestu lizin.
Kemična zgradba oksitocina, ki se od vazopresina razlikuje le na dveh mestih.

Vazopresin je peptid, ki ga sestavlja devet aminokislin (je torej nonapeptid). Aminokislinsko zaporedje arginin-vazopresina je Cys-Tyr-Phe-Gln-Asn-Cys-Pro-Arg-Gly-NH2.[11] Lizin-vazopresin ima na osmem mestu namesto arginina aminokislino lizin, najdemo pa ga pri svinjah in nekaterih sorodnih sesalcih.[12]

Kemična zgradba oksitocina je precej podobna strukturi vazopresina; tudi oksitocin je nonapeptid z disulfidnim mostičkom, od AVP pa se razlikuje po zaporedju aminokislin na dveh mestih. Oba gena se nahajata na istem kromosomu, ločuje ju le nekoliko manj od 15 000 baz. Podobnost oksitocina in vazopresina občasno povzroča navzkrižne reakcije: oksitocin ima rahlo antiduretsko funkcijo, visoke ravni arginin-vazopresina pa lahko sprožijo maternične kontrakcije.[13][14]

Vazopresin pri vretenčarjih
Cys-Tyr-Phe-Gln-Asn-Cys-Pro-Arg-Gly-NH2 Arginin-vazopresin (AVP, ADH) Večina sesalcev
Cys-Tyr-Phe-Gln-Asn-Cys-Pro-Lys-Gly-NH2 Lizin-vazopresin (LVP) Svinje, povodni konji in nekateri vrečarji
Cys-Phe-Phe-Gln-Asn-Cys-Pro-Arg-Gly-NH2 Fenipresin Nekateri vrečarji
Cys-Tyr-Ile-Gln-Asn-Cys-Pro-Arg-Gly-NH2 Vazotocin† Ni pri sesalcih
†Vazotocin je evolucijski prednik vseh nevrohipofiznih hormonov vretenčarjev.[15]

Uporaba v medicini[uredi | uredi kodo]

Vazopresin se uporablja za zdravljenje pomanjkanja antidiuretskega hormona (vazopresina). Poslužujejo se ga tudi pri obravnavi insipidusnega diabetesa, ki je povezan z nizkimi ravnmi adiuretina. Na voljo je v obliki z imenom Pressyn.[16]

Med uporabnosti vazopresina spadajo tudi zdravljenje vazodilatornega (vazogenega) šoka, notranjega krvavenja iz prebavil, prekatne (ventrikularne) tahikardije in ventrikularne fibrilacije (prekatnega migetanja). Agonisti vazopresina se uporabljajo pri različnih bolezenskih stanjih, adiuretinov sintetični analog dezmopresin pa je koristen pri zdravljenju nizke ravni sekrecija vazopresina, nadziranju krvavenja in hudih primerih močenja postelje pri otrocih. Terlipresin in drugi podobni analogi se uporabljajo kot vazokonstriktorji.[17]

Farmokokinetika[uredi | uredi kodo]

Vazopresin se aplicira intravenozno ali z intramuskularno in subkutano injekcijo. Čas učinkovanja je odvisen od načina vnosa in se navadno giblje med pol ure in dvema urama. Razpolovna doba vazopresina je od deset do dvajset minut. Adiuretin se razširja po celotnem organizmu in ostaja v zunajcelični tekočini. Presnovi se v jetrih in izloči preko ledvic.[16]

Neželeni učinki[uredi | uredi kodo]

Med pogostejše učinke, povezane z aplikacijo vazopresina, spadajo angina, omotica, bolečine v prsnem košu, zgaga, slabost, bruhanje, tresavica, vročina, zastrupitev z vodo, driska, znojenje, bledica in flatulenca (napenjanje). Hujši reakciji sta miokardni infarkt in preobčutljivostna reakcija.[16]

Interakcije med snovmi[uredi | uredi kodo]

Vloga v boleznih[uredi | uredi kodo]

Morda obstaja povezava med arginin-vazopresinom in avtizmom.[18]

Pomanjkanje[uredi | uredi kodo]

Zmanjšana sekrecija arginin-vazopresina (nevrogena — na primer zaradi zastrupitve z alkoholom ali tumorja) ali zmanjšana občutljivost ledvic na AVP (nefrogena — na primer zaradi mutacija receptorja V2 ali AQP) vodi v insipidusni diabetes, bolezensko stanje, za katerega so značilne hipernatremija (zvišana raven koncentracije natrija v krvi), poliurija (pretirano proizvajanje urina) in polidipsija (prekomerna žeja).[19][20]

Presežek[uredi | uredi kodo]

Tako imenovani sindrom neustreznega izločanja arginin-vazopresina (SIADH) je posledica različnih problemov. SIADH naj bi povzročali nekateri tipi raka (na primer mikrocelularni karcinom ali ovsastocelični karcinom) in posamični tipi preostalih tumorjev. Za pojavom SIADH naj bi bil tudi nabor bolezni, ki vplivajo na možgane ali pljuča (okužbe, krvavitve). S SIADH je povezanih precej zdravil, kot so denimo določeni antidepresivi (npr. triciklični antidepresivi), antikonvulzantni karbamazepin, oksitocin (ki se uporablja za spodbujanje poroda) in vinkristin (sredstvo za kemoterapijo).[5] Stanje se lahko pojavi brez jasne razlage. Hiponatremijo je mogoče zdraviti farmacevtsko s pomočjo antagonistov receptorjev vazopresina.[21]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 »Termania - Slovenski medicinski slovar - vazopresín«. www.termania.net. Pridobljeno 22. junija 2021.
  2. ↑ »Termania - Slovenski medicinski slovar - arginín-vazopresín«. www.termania.net. Pridobljeno 22. junija 2021.
  3. ↑ 3,0 3,1 Marieb E (2014). Anatomy & physiology. Glenview, IL: Pearson Education, Inc. ISBN 978-0-321-86158-0.
  4. ↑ 4,0 4,1 Caldwell HK, Young WS III (2006). »Oxytocin and Vasopressin: Genetics and Behavioral Implications« (PDF). V Lajtha A, Lim R (ur.). Handbook of Neurochemistry and Molecular Neurobiology: Neuroactive Proteins and Peptides (3. izd.). Berlin: Springer. str. 573–607. ISBN 978-0-387-30348-2.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 Babar SM (Oktober 2013). »SIADH associated with ciprofloxacin«. The Annals of Pharmacotherapy. 47 (10): 1359–63. doi:10.1177/1060028013502457. PMID 24259701. S2CID 36759747.
  6. ↑ Insel TR (Marec 2010). »The challenge of translation in social neuroscience: a review of oxytocin, vasopressin, and affiliative behavior«. Neuron (v angleščini). 65 (6): 768–79. doi:10.1016/j.neuron.2010.03.005. PMC 2847497. PMID 20346754.
  7. ↑ Lim MM, Young LJ (2004). »Vasopressin-dependent neural circuits underlying pair bond formation in the monogamous prairie vole«. Neuroscience. 125 (1): 35–45. doi:10.1016/j.neuroscience.2003.12.008. PMID 15051143. S2CID 16210017.
  8. ↑ Costa A, Rossi E, Scicchitano BM, Coletti D, Moresi V, Adamo S (september 2014). »Neurohypophyseal Hormones: Novel Actors of Striated Muscle Development and Homeostasis«. review. European Journal of Translational Myology. 24 (3): 3790. doi:10.4081/bam.2014.3.217. PMC 4756744. PMID 26913138.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  9. ↑ »Antidiuretic Hormone (ADH) Test: Definition and Patient Education«. Healthline (v angleščini). 2. julij 2012. Pridobljeno 22. junija 2021.
  10. ↑ Chapman IM, Professor of Medicine, Discipline of Medicine, University of Adelaide, Royal Adelaide Hospital. »Central Diabetes Insipidus«. MSD. Merck & Co. Inc.
  11. ↑ Burtis CA, Ashwood ER, Bruns DE (2012). Tietz Textbook of Clinical Chemistry and Molecular Diagnostics (5th izd.). Elsevier Health Sciences. str. 1833. ISBN 978-1-4557-5942-2.
  12. ↑ Donaldson D (1994). »Polyuria and Disorders of Thirst«. V Williams DL, Marks V (ur.). Scientific Foundations of Biochemistry in Clinical Practice (2. izd.). Butterworth-Heinemann. str. 76–102. doi:10.1016/B978-0-7506-0167-2.50010-8. ISBN 978-0-7506-0167-2.
  13. ↑ Li C, Wang W, Summer SN, Westfall TD, Brooks DP, Falk S, Schrier RW (Februar 2008). »Molecular mechanisms of antidiuretic effect of oxytocin«. Journal of the American Society of Nephrology. 19 (2): 225–32. doi:10.1681/ASN.2007010029. PMC 2396735. PMID 18057218.
  14. ↑ Joo KW, Jeon US, Kim GH, Park J, Oh YK, Kim YS, in sod. (Oktober 2004). »Antidiuretic action of oxytocin is associated with increased urinary excretion of aquaporin-2«. Nephrology, Dialysis, Transplantation. 19 (10): 2480–6. doi:10.1093/ndt/gfh413. PMID 15280526.
  15. ↑ Acher R, Chauvet J (Julij 1995). »The neurohypophysial endocrine regulatory cascade: precursors, mediators, receptors, and effectors«. Frontiers in Neuroendocrinology. 16 (3): 237–89. doi:10.1006/frne.1995.1009. PMID 7556852. S2CID 12739464.
  16. ↑ 16,0 16,1 16,2 16,3 16,4 16,5 »Vasopressin« (PDF). F.A. Davis Company. 2017. Pridobljeno 13. marca 2017.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)[mrtva povezava]
  17. ↑ Baum S, Nusbaum M (Marec 1971). »The control of gastrointestinal hemorrhage by selective mesenteric arterial infusion of vasopressin«. Radiology. 98 (3): 497–505. doi:10.1148/98.3.497. PMID 5101576.
  18. ↑ Carson DS, Garner JP, Hyde SA, Libove RA, Berquist SW, Hornbeak KB, Jackson LP, Sumiyoshi RD, Howerton CL, Hannah SL, Partap S, Phillips JM, Hardan AY, Parker KJ (2015). »Arginine Vasopressin Is a Blood-Based Biomarker of Social Functioning in Children with Autism«. PLOS ONE. 10 (7): e0132224. Bibcode:2015PLoSO..1032224C. doi:10.1371/journal.pone.0132224. PMC 4511760. PMID 26200852. Laični povzetek – Scientific American. {{navedi časopis}}: Sklic uporablja opuščeni parameter |lay-source= (pomoč)
  19. ↑ Kotagiri, Rajesh; Kutti Sridharan, Gurusaravanan (2021). Primary Polydipsia. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing. PMID 32965922.
  20. ↑ Afra, Kevin; James, Matthew T. (3. september 2013). »Hyponatremia and polyuria in an older woman«. CMAJ : Canadian Medical Association Journal. Zv. 185, št. 12. str. 1055–1058. doi:10.1503/cmaj.121757. ISSN 0820-3946. PMC 3761010. PMID 23713073.
  21. ↑ Verbalis JG, Goldsmith SR, Greenberg A, Schrier RW, Sterns RH (november 2007). »Hyponatremia treatment guidelines 2007: expert panel recommendations«. The American Journal of Medicine. 120 (11 Suppl 1): S1–21. CiteSeerX 10.1.1.499.7585. doi:10.1016/j.amjmed.2007.09.001. PMID 17981159.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Vazopresin&oldid=6081055«