Pojdi na vsebino

Turščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Turščina
Türkçe
Izgovarjavaˈtyɾkt͡ʃɛ
Materni jezikTurčija (uradni), Severni Ciper (uradni), Ciper (uradni), Bolgarija, Makedonija, Grčija, Iran,[1] Azerbajdžan,[2] Kosovo,[3]Romunija, Irak, Bosna in Hercegovina, Sirija [4]
Št. maternih
govorcev
80 milijonov[5][6] (2007)[7]
turški
Standardne oblike
osmanščina (zastarelo)
Pisavalatinica (turška abeceda)
turška Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik
 Turčija
 Severni Ciper (priznan le s strani Turčije)
 Ciper
 Kosovo (status je bil priznan nekaj časa v letu 1999)[8]
Priznani manjšinski
jezik
RegulatorTürk Dil Kurumu
Jezikovne oznake
ISO 639-1tr
ISO 639-2tur
ISO 639-3tur
Glottolognucl1301
Linguaspheredel 44-AAB-a
{{{mapalt}}}
  Turščina je uradni jezik.
  Turščina je priznan kot manjšinski jezik.
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Túrščina (turško Türkçe) je najbolj razširjen jezik iz skupine turških jezikov. Govorijo ga predvsem v Turčiji in manjšine v Bolgariji, Makedoniji, Grčiji in na Cipru, kjer je uradni jezik na Severnem Cipru, je pa tudi jezik več milijonov ljudi drugod po Evropi in Bližnjem vzhodu. Skupaj z gagauščino, azerbajdžanščino, turkmenščino in korasansko turščino spada med jugovzhodne (oguške) turške jezike.[10] Med govorci turščine in drugih oguških jezikov obstaja velika stopnja medsebojne razumljivosti.[11]

Do leta 1928 se je turščina pisala v prirejeni arabski pisavi, odtlej pa se piše z latinsko abecedo z 29 črkami:[12] A, B, C, Ç, D, E, F, G, Ğ, H, I, İ, J, K, L, M, N, O, Ö, P, R, S, Ş, T, U, Ü, V, Y in Z.

Sodobna turščina

[uredi | uredi kodo]

Po ustanovitvi Republike Turčije in reformi pisave so leta 1932 pod okriljem Mustafe Kemala Atatürka oblikovali Združenje za turški jezik (Türk Dil Kurumu, TDK). Eden od ciljev združenja je bila jezikovna reforma, ki bi nadomestila prevzete besede iz arabščine in perzijščine s turškimi ustreznicami.[13] Prepovedali so uporabo prevzetih besed v občilih in tako uspeli iz jezika izkoreniniti več sto tujk. Večino novih turških ustreznic so izpeljali iz sodobnega turškega jezika, oživili pa so tudi nekaj besed iz stare turščine, ki se sicer že več stoletij niso uporabljale.[14]

Zaradi jezikovne reforme je prišlo do razlik v besedišču starejših in mlajših generacij; starejši ljudje, rojeni pred letom 1940, so še vedno uporabljali starejše izraze arabskega ali perzijskega izvora, medtem ko so mlajše generacije usvojile nov besednjak. Atatürk je v svojem dolgem govoru v novoustanovljenem parlamentu leta 1927 uporabljal otomansko obliko jezika, ki je bila kasnejšim generacijam zelo tuja in govor je doslej doživel že tri »prevode« v sodobni jezik (prvič leta 1963, nato pa še leta 1986 in 1995).[15]

V zadnjih nekaj desetletjih TDK nadaljuje z uveljavljenjem novih turških skovank za poimenovanje novih konceptov in tehnologij v družbi, za katere prihajajo sicer poimenovanja zlasti iz angleščine. Številni novi izrazi so že bili med govorci široko sprejeti, občasno pa je TDK deležen kritik zaradi določenih vsiljeno in umetno skovanih izrazov. Nekaterih izrazov govorci niso sprejeli, na primer besede bölem, s katero so želeli nadomestiti prevzeto besedo fırka, v pomenu politična stranka (v jeziku se danes uporablja iz francoščine prevzeta beseda parti). Nekatere besede, obujene iz stare turščine, so v sodobnem jeziku dobile nov pomen (beseda betik je izvorno pomenila knjigo, danes pa se uporablja za skript v računalniškem izrazoslovju).[16]

Nekateri primeri starejših prevzetih besed in ustreznic v sodobnem turškem jeziku:

Otomanska turščina Sodobna turščina Pomen Opombe
müselles üçgen trikotnik Sestavljeno iz samostalnika üç in pripone -gen.
tayyare uçak letalo Izpeljano iz glagola uçmak (leteti). Prvotno je bila beseda predlagana za pomen letališče.
nispet oran razmerje Še vedno se uporabljata oba izraza. Sodobna skovanka je izpeljana iz staroturškega glagola or- (rezati).
şimal kuzey sever Izpeljano iz starinskega samostalnika kuz (hladen in temen prostor, senca).[17]
teşrinievvel ekim oktober Samostalnik ekim pomeni setev in poimenuje mesec, ko se sejejo žita.

Narečja

[uredi | uredi kodo]

Sodobna knjižna turščina temelji na carigrajskem govoru.[18]

Glavna narečja turškega jezika so:[19][20]

  • rumelice govorijo muhadžirji iz Rumelije in vključuje neavadni narečji dinler in adakale[21]
  • kıbrıs se govori na Cipru
  • edirne se govori v Odrinu
  • doğu se govori v vzhodni Turčiji
  • karadeniz se govori ob vzhodnem Črnem morju
  • ege se govori v egejski regiji in do Antalije
  • güneydoğu se govori na jugu[22]
  • orta anadolu se govori v osrednji Anatoliji[23]
  • kastamonu se govori v Kastamonu in njegovi okolici
  • karamanlıca se govori v Grčiji, kjer se imenuje kαραμανλήδικα (karamanlidika)

Turški besedni zaklad

[uredi | uredi kodo]

Turški besedni zaklad je še vedno precej mešan, poleg izvirno turških ostajajo prevzete besede iz perzijščine in arabščine. Danes se rabita pogosto vzporedno dva izraza za isti pomen, tako v uradnem jeziku, kakor v pogovornem. Večina prevzetih besed iz arabščine in perzijščine je še vedno v rabi, čeprav so se določene novotvorbe prijele in so zdaj v splošni rabi, kot na primer:

  • okul 'šola' < okumak 'brati' + fr. école 'šola' namesto arabsko mektep.

V turščini so moderni izrazi prevzeti predvsem iz francoščine in italijanščine, npr.:

  • sigara "cigara" < fr. cigare
  • sigorta "zavarovanje" < benečansko sicurtà
  • koleksiyon "kolekcija" < fr. collection
  • kolej "kolegij, visoka šola" < fr. collège

Primer prevzete besede iz slovanskih jezikov je npr. kıral ali kral (kralj).

Turški črkopis

[uredi | uredi kodo]

Po razpadu osmanskega carstva se je pod predsednikom Atatürkom prebudila narodna zavest, ki se opira na turške korenine in ne na islamsko-arabsko dediščino.

Politični preobrat je privedel leta 1928 tudi do uvedbe latinice.

Izgovorjava

[uredi | uredi kodo]

Turški črkopis zajema 29 črk. Vsaki črki ustreza samo en glas.

Črka IPA Približna izgovorjava
Črka IPA Približna izgovorjava
A a /a/ а M m /m/ m
B b /b/ b N n /n/ n
C c /dʒ/ O o /o/ о
Ç ç /tʃ/ č Ö ö /œ/ mehko č (ć)
D d /d/ d P p /p/ p
E e /e/ е R r /ɾ/ r
F f /f/ f S s /s/ s
G g /g/ ali /ɟ/ g Ş ş /ʃ/ š
Ğ ğ /ɣ/ podaljšuje predhodni samoglasnik T t /t/ t
H h /h/ h U u /u/ u
I ı /ɯ/ tim. velarni i Ü ü /y/ ü
İ i /i/ i V v /v/ v
J j /ʒ/ ž Y y /j/ ј
K k /k/ ali /c/ k Z z /z/ z
L l /ɫ/ ali /l/ l

Slovnica

[uredi | uredi kodo]

Turščina je aglutinativni jezik z veliko priponami in skoraj brez predpon. Pripone služijo za tvorjenje besed in označevanje slovnične funkcije.

V turščini obstaja harmonija samoglasnikov. To pomeni, da so besede lahko vsebujejo izključno zadnje samoglasnike a, ı, o, u ali izključno prednje samoglasnike e, i, ö, ü. Primer: pripona -dan/-den ima lahko obliko -dan ali –den odvisno od harmonije samoglasnikov v besedi.

Nekaj primerov, kako se iz turških besed tvorijo zloženke ali celi stavki:

  • ev - hiša
  • evler - hiše
  • evin – tvoja hiša
  • eviniz – vaša hiša
  • evim – moja hiša
  • evimde – pri moji hiši
  • evinde - pri tvoji hiši
  • evinizde - pri vaši hiši
  • evimizde - v naši hiši
  • evindeyim – sem v tvoji hiši
  • evinizdeyim – sem v vaši hiši
  • evindeyiz – mi smo v tvoji hiši
  • evinizdeyiz - mi smo v vaši hiši*
  • evimizdeyiz - mi smo v naši hiši

Naglaševanje

[uredi | uredi kodo]

V turščini je naglas vedno na zadnjem zlogu. Izjeme so besede tujega porekla in zloženke.

Samostalniki

[uredi | uredi kodo]

Samostalniki imajo število in sklon, nimajo pa spola. S sistemizacijo je turščina omejena na šest sklonov: imenovalnik, rodilnik, tožilnik, dajalnik, mestnik in ablativ. Množinska oblika samostalnika se tvori s priponanama –ler/-la na imenovalnim ednine.

Sklon Sklanjanje samostalnika {adam} - (človek) Sklanjanje samostalnika {oda} - (soba)
Imenovalnik adam oda
Rodilnik adamın odanın
Tožilnik adamı odayı
Dajalnik adama odaya
Mestnik adamda odada
Ablativ adamdan odadan

Pridevniki

[uredi | uredi kodo]

V turščini so pridevniki nepregibna besedna vrsta brez spola, števila in sklona. V stavku so običajno pred samostalnikom, na katerega se nanašajo. Stopnjujejo se z besedo daha (še) za primernik in besedo en (naj) za presežnik. Primer stopnjevanja:

  • güzel adam - lep človek
  • daha güzel adam - lepši človek
  • en güzel adam - najlepši človek

Zaimki

[uredi | uredi kodo]

Sklanjanje osebnih zaimkov je prikazano v naslednji preglednici:

Ednina ben (јаz) sen (ti) o (on, ona, ono)
Rodilnik benim senin onun
Dajalnik bana sana ona
Tožilnik beni seni onu
Mestnik bende sende onda
Ablativ benden senden ondan
Množina Imenovalnik biz siz onlarin
Rodilnik bizim sizin onlarin
Dajalnik bize size onlara
Tožilnik bizi sizi onları
Mestnik bizde sizde onlarda
Ablativ bizden sizden onlardan

Mestnik osebnih zaimkov se uporablja tudi za izražanje lastništva, na primer:

  • Bende iki gazete var/İki gazetem var - (jaz) imam dva časopisa
  • Bizde boya kalemi var/Boya kalemimiz var - (mi) imamo barvice

Turščina ima poseben osebni zaimek kendi, ki se uporablja v kombinaciji z drugimi osebnimi zaimki in upošteva njihova sklonska obrazila. Primera:

  • ben kendim – samo jaz
  • sen kendim – samo ti

Kazalni zaimki so bu, şu in o. Sklanjajo se kot osebni zaimki. Če stojijo pred samostalnikom, imajo vlogo pridevnika.

Vprašalni zaimki so:

  • kim ali hangisi – kdo
  • ne ali hangileri – kaj
  • kaç – koliko
  • nasıl – kdo
  • nere ali neresi – kje

Vprašalni zaimki se sklanjajo kot osebni zaimki.

Postpozicije in vezniki

[uredi | uredi kodo]

Postpozicije imajo enako vlogo kot je imajo v slovenskem jeziku predlogi (prepozicije) in ob sebi zahtevajo določen sklon:

  • imenovalnik: için (za), kadar (kot)
  • rodilnik: önünde (pred), altında (pod), içinde (v), dışında (v), yanında (blizu), etrafında (okoli), karşısında (proti), ortasında (sredi), sağında (desno), solunda (levo), üstünde (na), arkasında (za), arasında (med)
  • dajalnik: karşı (proti), doğru (usmjeren proti), kadar (k), göre (proti), dair (zaradi), rağmen (preko)
  • mestniku ustrezajo pripone –ile/-la/-le, ki lahko stojijo samostojno ali so pripojene besedi, na primer benimle (z menoj)
  • ablativ: sonra (po), evvel (prej kot), beri (časovno od), öte (blizu), dolayı (za), itibaren (časovno od) in başka (razen)

Prislovi

[uredi | uredi kodo]

Prislov je polnopomenska nepregibna besedna vrsta, ki opisuje okoliščine, v katerih poteka dejanje, izraženo z glagolom.

  • Krajevni prislovi: bura (tukaj), şura (tukaj), ora (tam), aşağı (spodaj), yukarı (zgoraj), yakın (blizu), uzak (daleč), solda (levo), sağda (desno), dışarı (zunaj), geri (zadaj, za), ileri (spredaj) itd.
  • Časovni prislovi: şimdi (zdaj), geç (kasneje), sonra (potem), bazan (nekoč), erken (zgodaj), ozaman (zdaj), dün (včeraj), bugün (danes), yarın (jutri), eskiden (kadar koli), ara sıra (često) itd.
  • Lastnostni prislovi: güzel (lepo), fena (grdo), iyi (dobro), ezberden (na pamet), yavaşça (počasi), başbaşa (med štirimi očmi), az (malo), çok (veliko), oldukça (dosti), biraz (malo), fazla (več), iki misli (dvakratno), hayli (dovolj), hay hay (ravno tako), muhakkak (zagotovo), gene (ponovno), sahi (stvarno) itd.

Števniki

[uredi | uredi kodo]

V turščini so števniki pregibna besedna vrsta. Glavni števniki:

  • 1 bir
  • 2 iki
  • 3 üç
  • 4 dört
  • 5 beş
  • 6 altı
  • 7 yedi
  • 8 sekiz
  • 9 dokuz
  • 10 on
  • 20 yirmi
  • 30 otuz
  • 40 kırk
  • 50 elli
  • 60 altmış
  • 70 yetmiş
  • 80 seksen
  • 90 doksan
  • 100 yüz
  • 200 iki yüz
  • 300 üç yüz
  • 400 dört yüz
  • 500 beş yüz
  • 600 altı yüz
  • 700 yedi yüz
  • 800 sekiz yüz
  • 900 dokuz yüz

V ulomkih se najprej prebere imenovalec v mestniku in nato števec v imenovalniku.

Glagoli

[uredi | uredi kodo]

Večina glagolov je pravilnih. Glavna izjema je glagol biti. Spregajo se po enakih pravilih z upoštevanjem glasovne harmonije. Glagolsko osnovo, iz katere se tvorijo vse glagolske oblike, tvori velelnik druge osebe ednine. Nedoločnik se tvori z dodajanjem obrazila –mek, pri glasovni harmonizaciji –mak. Nedoločnik lahko ima enaka obrazila kot samostalnik, se pravi da se lahko sklanja.

  • Аоrist ima v turškem jeziku več oblik, odvisnih od taga, ali je neko dejanje sporno ali ne. Če dejanje ni omejeno z morda ali zgleda, ima glagol piti v aoristu naslednjo obliko
    • 1. oseba ednine -{erim}--{}-
    • 2. oseba ednine -{ersin}-
    • 3. oseba ednine -{er}-
    • 1. oseba množine -{eriz}--{}-
    • 2. oseba množine -{ersiniz}--{}-
    • 3. oseba množine -{erler}-

Če je dejanje omejeno, se k gornjim oblikam dodaja obrazilo -şim.

  • Sedanjik, s katerim se v turščini izraža dejanje, ki se trenutno dogaja ali se bi zgodilo v bližnji prihodnosti, ima več oblik. Če dejanje ni omejeno z morda, zgleda ipd., ima glagol piti naslednje oblike:
    • 1. oseba ednine -{iyorum}-
    • 2. oseba ednine -{iyorsun}-
    • 3. oseba ednine -{iyor}-
    • 1. oseba množine -{iyoruz}-
    • 2. oseba množine -{iyorsunuz}--{}-
    • 3. oseba množine -{içiyorlar}-

Če je dejanje sporno ali nezanesljivo, ima sedanjik glagola piti naslednjo obliko:

    • 1. oseba ednine -{iyormuşum}-
    • 2. oseba ednine -{iyormuşsun}-
    • 3. oseba ednine -{iyormuş}--{}-
    • 1. oseba množine -{iyormuşuz}-
    • 2. oseba množine -{iyormuşsunuz}-
    • 3. oseba množine -{içyormuşlar}-
  • Predpreteklik je glagolska oblika, ki je našla mesto tudi v turščini. Če dejanje ni sporno ali vprašljivo, ima predpreteklik glagola piti naslednjo obliko:
    • 1. oseba ednine -{miştim}-
    • 2. oseba ednine -{miştin}-
    • 3. oseba ednine -{mişti}-
    • 1. oseba množine -{miştik}--{}-
    • 2. oseba množine -{miştiniz}--{}-
    • 3. oseba množine -{miştiler}-

Če je dejanje vprašljivo ali omejeno z morda, mislim, da in podobno, ima predpreteklik glagola piti naslednjo obliko:

    • 1. oseba ednine -{mişmişim}-
    • 2. oseba ednine -{mişmişsin}--{}-
    • 3. oseba ednine -{mişmiş}-
    • 1. oseba množine -{mişmişiz}-
    • 2. oseba množine -{mişmişsiniz}-
    • 3. oseba množine -{mişmişler}-
  • Preterit v turškem jeziku opisuje dejanje, ki se je v tem trenutku že zgodilo. Glagol piti ima v preteritu naslednjo obliko:
    • 1. oseba ednine -{tim}-
    • 2. oseba ednine -{tin}-
    • 3. oseba ednine -{ti}-
    • 1. oseba množine -{tik}-
    • 2. oseba množine -{tiniz}-
    • 3. oseba množine -{tiler}-

Preterit je po svoji funkciji podoben imperfektu. Če dejanje ni sporno ali vprašljivo, ima imperfekt glagola piti naslednjo obliko:

    • 1. oseba ednine -{iyordum}-
    • 2. oseba ednine -{iyordun}-
    • 3. oseba ednine -{iyordu}-
    • 1. oseba množine -{iyorduk}-
    • 2. oseba množine -{iyordunuz}-
    • 3. oseba množine -{iyordular}-
  • Prihodnjik v preteklosti je glagolska oblika turškega jezika, ki je težko prevedljiva v slovenski jezik. Veliko laže jo je prevesti v angleški jezik. Prihodnjik v preteklosti glagola piti v prvi osebi ednine, ki se glasi -{içmiş olacağım}-, bi se v angleškem jeziku glasil {I will have drank}. Če dejanje ni vprašljivo ali sporno, se prihodnjik v preteklosti glagola piti glasi:
    • 1. oseba ednine -{miş olacağım}-
    • 2. oseba ednine -{miş olacaksın}-
    • 3. oseba ednine -{miş olacak}-
    • 1. oseba množine -{miş olacağız}-
    • 2. oseba množine -{miş olacaksınız}-
    • 3. oseba množine -{miş olacaklar}-
  • Pogojni prihodnjik je glagolska oblika turškega jezika, ki ima za glagol piti naslednjo obliko:
    • 1. oseba ednine -{eceksem}-
    • 2. oseba ednine -{eceksen}-
    • 3. oseba ednine -{ecekse}-
    • 1. oseba množine -{eceksek}-
    • 2. oseba množine -{ecekseniz}-
    • 3. oseba množine '-{iç'ecekseler}-
  • Turški jezik ima obilo glagolskih načinov. Velelnik glagola piti, na primer, se tvori na naslednji način:
    • 1. oseba ednine -{eyim}- (približen prevod: naj pijem)
    • 2. oseba ednine -{}- (hkrati tudi glagolska osnova)
    • 3. oseba ednine -{sin}-
    • 1. oseba množine -{elim}-
    • 2. oseba množine -{in(iz)}-
    • 3. oseba množine -{sinler}-

Zaporedje besed v stavku

[uredi | uredi kodo]

Značilen turški stavek se začne z osebkom in konča s povedkom. V poeziji in prozi so dovoljene izjeme.

Glasovna harmonija

[uredi | uredi kodo]

Značilnost turškega jezika je tako imenovana glasovna harmonija: samoglasniki v besedi se podrejajo samoglasniku v prvem zlogu. Če je samoglasnik zadnji/prednji, so vsi ostali samoglasniki zadnji/prednji. Velarna/palatalna harmonija je nadrejena labilni hamoniji.

Tvorjenje novih besed

[uredi | uredi kodo]

Turški jezik z aglutinacijo zelo na veliko tvori nove besede iz samostalnikov in glagolov in njihovih korenov. Primer besede, izpeljane iz samostalniškega korena:

Turško Кomponente Slovensko Besedna vrsta
göz göz oko samostalnik
gözlük göz + -lük očala samostalnik
gözlükçü göz + -lük + -çü optik samostalnik
gözlükçülük göz + -lük + -çü + -lük optična delavnica samostalnik
gözlem göz + -lem opazovanje samostalnik
gözlemci göz + -lem + -ci opazovalec samostalnik
gözle göz + -le opazovati glagol
gözlemek göz + -le + -mek opazovati glagol

Primer tvorjenja besede iz glagolske osnove:

Turško Komponente Slovensko Besedna vrsta
yat- yat- leči glagol
yatmak yat-mak ležati glagol
yatık yat- + -(ı)k ležeč pridevnik
yаtаk yat- + -ak postelja, ležišče samostalnik
yatay yat- + -ay vodoraven pridevnik
yatkın yat- + -gın porast pridevnik
yatır- yat- + -(ı)r- odložiti glagol
yatırmak yat- + -(ı)r-mak odlagati glagol
yatırım yat- + -(ı)r- + -(ı)m vlaganje samostalnik
yatırımcı yat- + -(ı)r- + -(ı)m + -cı vlagatelj samostalnik

Nove besede se lahko tvorijo tudi z združevanjem več obstoječih besed:

Turško Slovensko Besede Dobeseden pomen
pazartesi ponedeljek pazar (nedelja) in ertesi (po) po nedelji
bilgisayar računalnik bilgi (podatek) in say- (računati, šteti) števec podatkov
gökdelen nebotičnik gök (nebo) in del- (bosti) bosti nebo
başparmak palec baş (primarni) in parmak (prst) primarni prst
önyargı predsodek ön (pred) in yargı (sojenje) pred sojenjem

Odlomek besedila v turškem jeziku

[uredi | uredi kodo]
Bütün insanlar hür, haysiyet ve haklar bakımından eşit doğarlar. Akıl ve vicdana sahiptirler ve birbirlerine karşı kardeşlik zihniyeti ile hareket etmelidirler.
Vsi ljudje smo rojeni svobodni, enaki po dostojanstvu in pravicah. Imamo razum in vest ter bratovsko miselnost in drug do drugega bi morali biti enaki.

Turcizmi

[uredi | uredi kodo]

V slovenskem jeziku je več besed turškega izvora, na primer:

  • bakır – baker
  • börek – burek
  • baklava -baklava
  • çakal – šakal

V srbskem jeziku, na primer, je kar 8965 turcizmov.[24]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. »The Muslim Minority of Greek Thrace«.
  2. Taylor & Francis Group (2003). Eastern Europe, Russia and Central Asia 2004. Routledge. str. 114. ISBN 978-1-85743-187-2. Pridobljeno 26. marca 2008.
  3. »Kosova: Turkish Becomes Official Language«. 25. september 2006. Pridobljeno 11. januarja 2013.
  4. »Who are the Turkmens of Syria?«. BBC. 24. november 2015. Pridobljeno 18. maja 2016.
  5. »Top 30 Language Spoken in the World by Number of Speakers«.
  6. Second Language Acquisition of Turkish, Ayşe Gürel, Öner Özçelik, Despina Papadopoulou, 2016.
  7. Nationalencyklopedin "Världens 100 största språk 2007" The World's 100 Largest Languages in 2007
  8. »Kosova: Turkish Becomes Official Language«. 25. september 2006. Pridobljeno 11. januarja 2013.
  9. »Recognized Minority Languages of Romania«. Conventions.coe.int. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. junija 2007. Pridobljeno 3. novembra 2011.
  10. http://www.britannica.com/topic/Turkish-language, vpogled: 8. 6. 2016.
  11. »Language Materials Project: Turkish«. UCLA International Institute, Center for World Languages. Februar 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. oktobra 2007. Pridobljeno 26. aprila 2007. Arhivirano 2007-10-11 na Wayback Machine.
  12. „Türk Dil Kurumu – Tarihçe (Zgodovina turškega jezika)”. Turkish Language Association (v turščini). Arhivirano iz izvirnika 16. marca 2007. Pridobljeno 18. marca 2007.
  13. Glejte Lewis (2002).
  14. Turkish Language Association. »Türk Dil Kurumu – Tarihçe (History of the Turkish Language Association)« (v turščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. marca 2007. Pridobljeno 18. marca 2007. Arhivirano 2007-03-16 na Wayback Machine.
  15. Glede prvih dveh prevodov glej Lewis (2002), glede tretjega prevoda glej Bedi Yazıcı. »Nutuk: Özgün metin ve çeviri (Atatürk's Speech: original text and translation)« (v turščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2007. Pridobljeno 28. septembra 2007.
  16. »Öz Türkçeleştirme Çalışmaları«. Çok Bilgi. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. julija 2019. Pridobljeno 29. maja 2014. Arhivirano 2019-07-14 na Wayback Machine.
  17. Mütercim Asım (1799). Burhân-ı Katı Tercemesi (v turščini). İstanbul.
  18. Campbell, George (1995). »Turkish«. Concise compendium of the world's languages. London: Routledge. str. 547.
  19. Johanson, Lars (2001). „Discoveries on the Turkic linguistic map” (PDF). Swedish Research Institute in Istanbul. Arhivirano iz izvirnika 2. maja 2007. Pridobljeno 18. marca 2007.
  20. Akalın, Şükrü Halûk (2003). „Türk Dil Kurumu'nun 2002 yılı çalışmaları” (PDF). Türk Dili 85: 613. ISSN 1301-465X. Arhivirano iz izvirnika 27. junija. 2007. Pridobljeno 18. marca 2007.
  21. Shashi, Shyam Singh (1992). Encyclopaedia of Humanities and Social Sciences. Anmol Publications. str. 47. Pridobljeno 26. marca 2008.
  22. Aydıngün, Ayşegül; Harding, Çiğdem Balım; Hoover, Matthew; Kuznetsov, Igor; Swerdlow, Steve (2006). Meskhetian Turks: An Introduction to their History, Culture, and Resettelment Experiences (PDF). Center for Applied Linguistics, Arhivirano iz izvirnika (PDF) 14. julija 2007.
  23. Brendemoen, B. (1996). „Phonological Aspects of Greek-Turkish Language Contact in Trabzon; Conference on Turkish in Contact, Netherlands Institute for Advanced Study (NIAS) in the Humanities and Social Sciences, Wassenaar, 5–6 February 1996”.
  24. Violeta Talović (13 avgust 2011). „U srpskom jeziku više od 8.000 turcizama”.