Titanit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Titanit (sfen)
Kristali titanita na amfibolu, širina 2 mm
Splošno
Kategorija VIII. razred - Silikati - neosilikat
Kemijska formula CaTiSi[O|SiO4]
Lastnosti
Barva Rdečkasto rjava, siva, rumena, zelena ali rdeča
Kristalni habit Sploščeni klinasti kristali, tudi masiven
Kristalni sistem Monoklinski - prizmatični
Dvojčičenje Kontaktni in prodirajoči na [100], lamelarni na [112]
Razkolnost Razločna na [110], nepopolna na [100] in [112]
Lom Podškoljkast
Trdota 5 - 5,5
Sijaj Poddiamanten do rahhlo smolnat
Barva črte Rdečkasto bela
Prozornost Prosojen do prozoren
Specifična teža 3,48 - 3,60
Optične lastnosti Dvoosen (+)
Lomni količnik nα = 1,843 - 1,950 nβ = 1,870 - 2,034 nγ = 1,943 - 2,110
Dvolomnost δ = 0,100 - 0,160
Pleohroizem Močan
Drugo Radioaktiven, lahko metamiktira[1][2][3][4]

Titanít ali sfen (iz grškega σφηνώ [sfeno] - klin) je kalcijev titanov neosilikatni mineral s kemijsko formulo CaTi[O|SiO4. Titanit običajno onečiščen z železom in aluminijem, vsebuje pa tudi redke zemeljske kovine, na primer cerij in itrij. Kalcij je lahko delno zamenjan s torijem.[5]

Ime sfen je Komisija za nove minerale in imena mineralov pri Mednarodni mineraloški zvezi leta 1982 izločila iz uradne uporabe in odobrila ime titanit, vendar se še vedno uporablja kot neformalno ime za dragulje titanita.

Fizikalne lastnosti[uredi | uredi kodo]

Titanit kristalizira v monoklinskem kristalnem sistemu. Kristali so običajno rdečkasto rjavo, sivo, rumeno, zeleno ali rdeče obarvani klini (sfenoidi), pogosto dvojčki. Kristali imajo poddiamanten do rahlo smolnat sijaj, trdoto 5,5 in se slabo koljejo. Njihova gostota niha od 3,52 do 3,54 g/cm3. Lomni količnik titanita je 1,885-1,990 do 1,915-2,050 z močno dvolomnostjo (0,105 do 0,135). Prozorni primerki so poznani po trobarvnosti (pleohroizem). Barve so odvisne od osnovne barve kristala. V ultravijolični svetlobi zaradi dušilnega vpliva železa ne fluorescirajo. Nekateri titaniti zaradi strukturnih poškodb, ki jih povzroči radioaktivni razpad primesi torija, metamiktirajo.

Nahajališča[uredi | uredi kodo]

Kristal titanita iz doline Tormiq, gorovje Haramosh, Pakistan

Titanit je pogost spremljajoč mineral v intermediatnih in felzičnih magmatskih kamninah in pegmatitih. Pojavlja se tudi v metamorfnih kamninah, na primer v gnajsu in skrilavcih ter skarnih.[1]

Najpomembnejša nahajališča titanita so v Pakistanu, Italiji, Ruski federaciji (Karelija, Ural, Ilmen), Kitajski, Braziliji, Švici (Tujetsch, St. Gothard),[4] Madagaskarju, Avstriji (Tirolska), Kanadi (Ontario) in ZDA (New York[4] in Kalifornija).

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Titanit je surovina za titanov dioksid (TiO2), ki je pomemben bel pigment.

Zelo čist titanit je zaradi velike disperzivnosti (0,051, interval B do G), ki presega disperzivnosti diamanta, cenjen tudi v draguljarstvu. Njegova pomanjkljivost je krhkost in majhna trdota, zato za izdelavo ročnega nakita ni najbolj primeren. Mnogo bolj primeren je za izdelavo lestencev in brošk.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 http://rruff.geo.arizona.edu/doclib/hom/titanite.pdf Handbook of Mineralogy
  2. http://webmineral.com/data/Titanite.shtml Webmineral data
  3. http://www.mindat.org/min-3977.html Mindat
  4. 4,0 4,1 4,2 Dana, James Dwight; Ford, William Ebenezer (1915). Dana's Manual of Mineralogy for the Student of Elementary Mineralogy, the Mining Engineer, the Geologist, the Prospector, the Collector, Etc. (13 izd.). John Wiley & Sons, Inc. str. 299–300. Pridobljeno dne 2009-07-06. 
  5. Deer, Howie & Zussman, (1966) , str. 17-20 : 'Introduction to the Rock-Forming Minerals', 1966, ISBN 0-582-44210-9

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]