Pojdi na vsebino

Sveto leto

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Papež Bonifacij VIII. razglaša prvo sveto leto sprave in odpustkov v zgodovini leta 1300. Giottova freska v Lateranu.
Bula Bonifacija VIII. Antiquorum habet fida relatio z dne 22. februarja 1300
Aleksander VI. je z vso vnemo proslavljal sveto leto 1500

Sveto leto (annus sanctus) ali jubilejno leto (hebrejsko שנת קודש - šenat hajobel; latinsko annus iubilaeus, italijansko anno di giubileo) je posebno jubilejno leto v katoliški Cerkvi, v katerem papež katoliškim vernikom pod določenimi pogoji podeljuje popolni odpustek.
Prva znana podobna ustanova, ki se je ohranila vse do danes in se je verjetno po njej zgledoval tudi Bonifacij VIII., je bil Celestinov odpustek iz leta 1296. Bonifacij VIII. je razglasil tak odpustek prvič leta 1300 za vse tiste romarje, [1] ki so prihajali v Rim. Po ljudskem izročilu naj bi bilo sveto vsako stoto leto, kar pa so papeži – zaradi kratkosti človeškega življenja – postopoma skrajševali. Od 1475 je postalo sveto ali jubilejno leto vsako 25. leto.

Judovsko in krščansko izročilo

[uredi | uredi kodo]

V judovstvu in krščanstvu označuje jubilej posebno leto odpuščanja grehov in popolni odpustek kazni zanje. V 3. Mojzesovi knjigi “Leviticus” je omenjeno, da se obhaja “jubilej” vsakih petdeset let; takrat je treba osvoboditi ujetnike in zužnje, odpustiti vse dolgove, vrniti revežem prodano premoženje, in sploh se bo takrat Božja milost obilno izkazovala:

8 Štej si sedem sobotnih let, sedemkrat sedem let, tako da ti bo čas sedem sobotnih let devetinštirideset let. 9 Potem daj bučno zatrobiti na trombo deseti dan sedmega meseca; na trombo dajte zatrobiti po vsej vaši deželi na spravni dan! 10 Posvetite petdeseto leto in razglasite svobodo po deželi vsem njenim prebivalcem: bodi vam jubilej in vsakdo naj se vrne k svoji lastnini in povrne naj se k svoji rodovini! 11 Bodi vam sveto leto petdeseto leto! Ne sejte in tega, kar to leto samo zraste, ne žanjite in v neobrezanem vinogradu ne trgajte! 12 Kajti jubilejno leto je, sveto vam bodi! Kar samo obrodi, smete uživati kar s polja. 13 V tem svetem letu se povrnite vsak k svoji lastnini! (3 Mz 25, 8-13)[2][3]

V katoliški Cerkvi pomeni sveto leto jubilejno leto odpuščanja grehov, leto sprave in spreobrnjenja, leto pokore in ter zakramentalne spovedi. Jubilejno leto je predvsem Kristusovo leto. V novi zavezi se Jezus predstavlja kot Mesija (odrešenik), ki dopolnjuje starozavezni jubile in oznanja leto Božje milosti.

Ime izhaja iz hebrejskega jubileja, oziroma natančneje iz hebrejske besede jobel (kozel, v povezave z ovnovim rogom, ki so ga uporabljali pri svetih judovskih obredih [4].[5]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Glede jubileja obstaja bolj pobožna legenda kot zgodovina: tako imenovani »Stoletni odpustek«. Iz 12. ali 13. stoletja ne obstajajo listine glede tega; beremo pa, da so 24. decembra 1299 [6]velike množice romarjev navalile proti Rimu vse do stare Bazilike sv. Petra, da bi prejele popolni odpustek grehov in kazni; sklicevali so se na starodavno izročilo o popolnem odpustku, ki naj bi ga dobili na Novo leto novega stoletja, tj. na prehodu iz enega stoletja v drugo. Niti tedanji papež Bonifacij VIII. niti prelati niso o tej navadi ničesar vedeli; spomini kardinala Gaetana Stefaneschija pa v dokumentu »Knjiga o stotem oziroma jubilejnem letu« (»De centesimo sive Jubileo anno liber«) govorijo o 107 letnem starcu. Na Bonifacijevo vprašanje je razložil, da se je pred stotimi leti, 1. januarja 1200 v dobi komaj sedmih let skupaj z očetom našel pred Inocencem III., da bi prejela »stoletni odpustek«. Ta mož je priromal iz beauvaiške škofije v Franciji. Dodal je še: »Moj oče mi je dejal, da ne smem opustiti v novem stoletju romanja v Rim, če bom takrat še živel.« 

Ne glede na to pričevanje nimamo v Inocencijevih ali starejših listinah nobenega poročila o tej navadi, kakor tudi ne o drugih podobnih odpustkih. [7] [8]

Drug dogodek, ki se je verjetno tudi navdihoval pri tem verovanju o “stoletnem odpustku” je bil “vsakoletni” Celestinov odpustek, ki ga je uvedel papež Celestin V. z izdajo bule »Inter sanctorum solemnia» dne 29. septembra 1294. To bulo še vedno skrbno hranijo v mestni hiši in jo nosijo v slovesnem sprevodu med praznovanjem vsakoletnega Celestinskega odpustka, ki poteka 28. in 29. avgusta, v cerkvi Santa Maria di Collemaggio v Akvili. To je bil popolni odpustek z odpustitvijo vseh grehov in kazni za tiste, ki bodo takrat poromali tja in se odkritosrčno spovedali. Ta odpustek se je ohranil vse do današnjih dni. [9]

Isti Celestin (po posvojitvi Abružan, po izvoru pa Molišan) je uvedel popolni odpustek tudi za mesto Atri v Abrucih. Žal se je bula izgubila ali pa je uničena po nalogu Bonifacija VIII., ki je ukinil vse Celestinove privilegije in dal uničiti njegove listine; vendar pa je običaj ostal. Prvi vhod na desni strani v atriški stolnici so »sveta vrata«, ki so odprta vsako leto od 14. avgusta skozi osmino. Tudi ta odpustek – za rimskim na svetu najdaljši – nosi značilnosti Celestinovega odpustka v Akvili. [10].

Dante poroča v svoji Božanski komediji, da je bil naval romarjev na Sveto leto 1300 v Rim tako velik, da je bilo treba urediti smer hoje pešcev čez most pred Angelskim gradom:

Divina commedia: Inferno (del)
 (18. spev, 28.–33. vrstica)
 Come i Roman per l'essercito molto,
l'anno del giubileo, su per lo ponte
hanno a passar la gente modo colto,
che da l'un lato tutti hanno la fronte
verso 'l castello e vanno a Santo Pietro,
da l'altra sponda vanno verso 'l monte.

 
Božanska komedija: Pekel (del)
Kako so Rimljani našli načina,
Da bi lahko ljudstvo šlo čez most
Pri Angelskem gradu na Sveto leto.
Zaradi velikega navala romarjev:
Tako da se po eni strani pomikajo proti Svetemu Petru,
Po drugi strani pa gredo proti Jordanski gori.

[11]

Leta 1350 je Klemen VI., da bi uskladil sveto leto s svetopisemskim jubilejnim letom, zmanjšal razliko na 50 let; pozneje je rok skrajšal na 33 let Urban VI. zaradi podobnosti s 33 leti Jezusovega življenja; nazadnje sta ga skrajšala na 25 let Nikolaj V. ter Pavel II.. O tem govorijo ob pričakovanju svetega leta 1850 – ki pa je zaradi prekucijskega vrenja v Cerkveni državi izostalo – tudi Bleiweisove Novice že leta 1846 na strani 60:

„V letu, ki se je pisalo 1299, je silo veliko romarjev iz daljnih krajev v Rim prišlo. Vprašali so jih: zakaj ravno to leto tako močno na božjo pot pridejo? Naši stariši so nam povedali, de se vsako stotno leto v Rimi popolnama odpustki prejmejo — so djali. Na to so papež Bonifaci VIII. ki so takrat sveti Oče bili, pervokrat sveto leto napovedali, ki se je v letu 1300 obhajalo, in ukazali vsakih sto let sveto leto obhajati. Ker je pa človeško življenje kratko, in bi jih le malo svetiga leta včakalo, so na prošnjo vernih papež Klemen VI. ukazali vsakih petdeset let sveto leto obhajati, kakor je v starim testamentu postava bila. Pa tudi petdeset let jih veliko ne doživi; zato sta papež Pavel II. v letu 1470 in papež Sikst IV. leta 1473. sklenila, vsakih pet in dvajset let navadno sveto leto obhajati. Tako sveto leto smo imeli, ko se je pisalo 1825/26 pod papežam Leonam XII."

Poleg navadniga svetiga leta napovejo papeži v posebnih časih tudi posebne svete čase, kedar se kaj posebniga sveti materi katoljški cerkvi prigodi, de noviga papeža dobimo, ali za kako posebno potrebo prosimo. Tak posebni sveti čas so oznanili naš sedanji sveti Oče papež Pij IX. ko so svetiga Petra stol nastopili.« [12] [13]

Seznam svetih let in njihovih papežev

[uredi | uredi kodo]
Svetoletna vrata na Lateranski baziliki.
”Sveta vrata” pri Baziliki sv. Petra v Rimu julija 2000
  1. 1300 : Bonifacij VIII.
  2. 1350 : Klemen VI. papež kljub prošnjam ni prišel iz Avignona v Rim niti ni napisal ustrezne bule
  3. 1390 : razglasil Urban VI., vodil Bonifacij IX.[14]
  4. 1400 : zopet Bonifacij IX.
  5. 1423 : Martin V.
  6. 1450 : Nikolaj V.
  7. 1475 : razglasil Pavel II., vodil Sikst IV.
  8. 1500 : Aleksander VI.
  9. 1525 : Klemen VII.
  10. 1550 : razglasil Pavel III., vodil Julij III.
  11. 1575 : Gregor XIII.
  12. 1600 : Klemen VIII.
  13. 1625 : Urban VIII.[15]
  14. 1650 : Inocenc X.
  15. 1675 : Klemen X.
  16. 1700 : odprl Inocenc XII., končal Klemen XI.[16]
  17. 1725 : Benedikt XIII.
  18. 1750 : Benedikt XIV.[17]
  19. 1775 : razglasil Klemen XIV., vodil Pij VI.
  20. 1800 : sedisvakanca [18]
  21. 1825 : Leon XII.
  22. 1875 : Pio IX.[19]
  23. 1900 : Leon XIII.[20][21]
  24. 1925 : Pij XI.
  25. 1933 : zopet Pij XI.[22]
  26. 1950 : Pij XII.[23]
  27. 1966 : Pavel VI. v zahvalo za srečen za zaključek Drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora
  28. 1975 : zopet Pavel VI.
  29. 1983 : Janez Pavel II.[24]
  30. 2000 : zopet Janez Pavel II.
  31. 2015 : napovedal Frančišek kot “Leto Božjega usmiljenja”. [25]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ zanimivo, da slovenska beseda romar prihaja od latinske oblike mesta Rima – Roma – roma(r), to je tisti, ki je šel na Božjo pot v Rim.
  2. ↑ Leviticus = 3. Mojzesova knjiga 25, 8-13: Sveto leto
  3. ↑ Ekumenska izdaja, © 1974 United Bible Societies (Združene biblične družbe)
  4. ↑ S. Paolucci, L. Marisaldi in G. Signorini. L'Ora di Storia (Edizione Rossa, multimediale). str. 277.
  5. ↑ Tina Squadrilli,Vicende e monumenti di Roma, Staderini Editore,1961,Roma,str.385
  6. ↑ v tistih časih so slavili Novo leto na isti dan kot Božič, tj. oboje 25. decembra
  7. ↑ Claudio Rendina. La vita segreta dei Papi, 17. pogl.: L'invenzione dell'Anno Santo. str. 87.
  8. ↑ P. Bargellini. L’anno santo nella storia, nella letteratura e nell’ arte. str. 33.
  9. ↑ »Celestino V, santo. Enciclopedia dei Papi (2000) di Peter Herde«. Treccani.it. Pridobljeno 14. marca 2015.
  10. ↑ »La Piu' [[[sic]]] Bella Cattedrale D'Abruzzo È Ad Atri - Vieni A Scoprirla«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. marca 2009. Pridobljeno 29. marca 2015. {{navedi splet}}: Navzkrižje URL–ja in wikipovezave (pomoč)
  11. ↑ »La Divina commedia. Inferno, Canto XVIII«. Divinacommedia. Pridobljeno 24. marca 2015.
  12. ↑ [[PDF]Sveto leto. - dLib.si – http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC.../PDF Arhivirano 2015-09-24 na Wayback Machine.]
  13. ↑ Bleiweisove novice 1846, str. 60. Vrednik dr. Janez Beliweis, Natiskar in založnik Janez Blaznik v Ljubljani. Zdi se, da je jezik izpred več kot stopetdesetih let kljub patini tudi danes dovolj razumljiv
  14. ↑ Za dobitev odpustkov je bilo treba obiskati štiri glavne rimske bazilike.
  15. ↑ Določilo, da redovniki v klavzuri, bolniki in jetniki lahko prejmejo odpustek ne da bi se podali v Rim.
  16. ↑ Reden potek svetega leta je zmotila bolezen in smrt Inocenca XII; sledila sta dva mesca sedisvakance in poplava reke Tibere; njegov naslednik Klemen XI. ga je podaljšal do 25. februarja 1701, da bi ga mogli prejeti tudi romarji, ki so prišli pozdravit novega papeža.
  17. ↑ Za to priložnost so postavili 14 postaj Križevega pota (Via Crucis) in križ sredi Koloseja.
  18. ↑ sedisvakanca je trajala od 29. avgusta 1799 do izvolitve Pija VII. 12. marca 1800, ki pa zaradi Napoleonovega vojskovanja ni mogel razglasiti jubileja
  19. ↑ Dveh svetoletnih jubilejev ni bilo mogoče praznovati; prvega, 1850 – niso slavili, ker so papeža Francozi pravkar pripeljali nazaj v Rim 12. aprila 1850 po izgnanstvu iz Rimske republike; drugega, 1875, so praznovali neopaženo brez velikih ljudskih slavij; Rim je namreč papežu ugrabila kraljevina Italija; ker rimsko vprašanje še ni bilo rešeno, je ostal papež prostovoljno zaprt kot “jetnik v Vatikanu”.
  20. ↑ 90-letni papež je razglasil “stoletno sveto leto”; prosil je katoličane, naj praznujejo s postavitvijo 19 Kristusovih kipov na 19 gora, vsako za eno stoletje krščanstva
  21. ↑ qui Arhivirano 2015-09-24 na Wayback Machine..
  22. ↑ Izredno sveto leto; po izročilu so obhajali 1900 let od Kristusove smrti in vstajenja.
  23. ↑ Prvo sveto leto po Drugi svetovni vojni, kakor tudi prvi v dobi množičnega turizma.
  24. ↑ Izredni jubilej za 1950 let od smrti in vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristus (štetje po ljudskem izročilu).
  25. ↑ Papež Frančišek je 13. marca 2015 napovedal to izredno sveto leto ob 50-letnici 2. vatikanskega koncila; začelo se bo 8. decembra 2015 in končalo 20. novembra 2016.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
  • Piero Bargellini: L’anno santo nella storia, nella letteratura e nell’ arte. Vllecchi, Firenze 1974.
  • Claudio Rendina: La vita segreta dei Papi. Mondadori & Newton Compton, Milano 2008.
  • S. Paolucci, G. Signorini: L'Ora di Storia 1. Edizione Rossa, multimedialno (več izdaj).

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Sveto leto.
(slovensko)
(angleško)
(italijansko)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sveto_leto&oldid=6325868«