Celestinov odpustek

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Celestinov odpustek (Perdonanza Celestiniana) je odpustek, ki ga je podelil stolnici S. Maria di Collemaggio v italijanskem mestu v Abrucih L'Aquila sveti Celestin V..

Češčenje in listina[uredi | uredi kodo]

Celestin V. držeč v rokah stolnico S. Maria di Collemaggio in mesto L'Aquila.
Basilica di Santa Maria di Collemaggio, ki jo je dal zgraditi Peter Moranski

Ljudstvo ga je že za časa njegovega asketskega življenja, posebno pa še po smrti, imelo za svetega moža. 5. maja 1313 ga je v lyonski stolnici razglasil za svetnika Klemen V..

Papež Frančišek je 5. julija 2014 obiskal italijansko deželo Molise, kakor tudi škofijo Isernia-Venafro. Ob tej priložnosti je razglasil začetek jubilejnega Celestinovega leta, ki naj zaznamuje osemstoletnico rojstva svetega Petra Moronskega, papeža Celestina V. Ta je skupaj s svetimi mučenci Nikadrom, Mrcijanom in Darijo sozavetnik škofije in mesta Isernia. Papež Frančišek je Isernio obiskal 720 let po izvolitvi Petra za papeža – in odprl Celestinovo leto. Škofljani v tem vidijo velik dar Božje previdnosti; verniki bodo ob tej priložnosti lahko prejeli tudi popolni odpustek. Jubilejno Celestinovo leto bo končano 5. julija 2015.[1]

Obstaja tudi posebno gibanje, ki ima za cilj razširjanje mirovnega Celestinovega sporočila, ki temelji na vesti, upanju, duhu odpuščanja; oblasti ne gleda kot prednost, ampak kot služenje. Na ta način se poraja versko-kulturno-naravni turizem ob Celestinovi poti. Ocenjujejo in ohranjajo resnične vrednote, ki jih je označila svetnikova navzočnost na muzejski način; to pomaga k oživljanju antične krščanske omike, ki je sijala iz Maielle v srednjo Italijo in drugod po svetu.[2]

Papež Celestin je delil privilegije in pravice z odprto roko; tako je tudi cerkev S. Maria di Collemaggio prejela nenavaden privilegij z omenjeno listino, ki je bil vsakoleten. Bila je sicer navada, da so papeži podelili ob obletnici svojega kronanja odpustek, ki je vseboval popolno odpuščanje krivd in kazni po kesanju in spovedi. Ta privilegij in vse druge je preklical Bonifacij VIII., kar pa je povzročilo vrsto tovrstnih ponaredkov. Bonifacij je uničil vse, kar je njegov prednik napravil – bulo so zato v Akvili toliko bolj skrbno čuvali in jo tudi ohranili do današnjega časa. Kljub temu se je nedvomno navdihoval pri svojem predniku, ko je uvedel odpustek za jubilejno leto 1300.[3]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. »Papež Frančišek bo v Iserniji odprl jubilejno Celestinovo leto«. Radio Ognjišče. 4. julij 2014. Pridobljeno 20. marca 2015.
  2. »Movimento Celestiniano L'Aquila«. Francesco e Celestino Araldi. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2015. Pridobljeno 20. marca 2015.
  3. »Celestino V, santo. Enciclopedia dei Papi (2000) di Peter Herde«. Treccani.it. Pridobljeno 14. marca 2015.

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(slovensko)
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(nemško)
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • P. Herde: Die Herkunft Papst Cölestins V. Grundwissenschaften und Geschichte. W. Schlögl-Peter Herde, Kallmünz 1976.
  • P. Herde: Papst Cölestin V. und die Abtei Montecassino, "Bibliothek-Buch-Geschichte. Kurt Köster zum 65. Geburtstag". J. von Pflug, Frankfurt a. M. 1977.
  • P. Herde: Papst Cölestin V (Peter von Murrone), Stuttgart, 1981.
(italijansko)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Giorgio Leocata: Il Papa rubato. L'Aquila 1989.
  • Claudio Rendina: I papi. Newton Compton, Roma 1990.
(francosko)
  • Jean Leclercq: La rénonciation de Célestin V et l'opinion théologique en France du vivant de Boniface VIII, v: "Revue d'Histoire de l'Église de France", 25, 1939: 183-192s.
(madžarsko)
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
(angleško)
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(slovensko)
(angleško)
(italijansko)