Repentabor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Repentabor

Monrupino
Comune di Monrupino / Občina Repentabor
Trieste Monrupino-chiesetta 003.jpg
Grb Repentabor
Grb
Repentabor se nahaja v Italija
Repentabor
Repentabor
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 45°43′N 13°47′E / 45.717°N 13.783°E / 45.717; 13.783Koordinati: 45°43′N 13°47′E / 45.717°N 13.783°E / 45.717; 13.783
DržavaZastava Italije Italija
DeželaFurlanija-Julijska krajina
PokrajinaTržaška pokrajina (TS)
FrazioniFernetiči, Col, Repen
Površina
 • Skupno12,7 km2
Nadm. višina
418 m
Prebivalstvo
 (Dec. 2004)
 • Skupno848
 • Gostota67 preb./km2
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • Poletje (DST)UTC+2 (CEST)
Poštna številka
34016
Klicna koda040
Mesta dvojčki
 • LogatecSlovenija
 • BilčovsAvstrija
Spletna strancomune.monrupino.ts.it

Repentabor, lokalna raba: Repen, (italijansko Monrupino) je naselje s 867 prebivalci v Tržaški pokrajini v Italiji ter sedež občine Comune di Monrupino / Občina Repentabor. Večina prebivalcev občine Repentabor je slovenske narodnosti.

Poimenovanja[uredi | uredi kodo]

Ker so domačini v nekem smislu lastniki lokalnih toponimov, torej tudi imen krajev, ter si zelo prizadevajo za ohranitev slovenskih imen v že utečeni rabi, so na občini dosegli, da se namesto poprejšnjih imen Rupingrande - Repentabor in Zolla - Col uporabljata edini uradni obliki »Repen« in »Col«. Le ime občine je ostalo nespremenjeno, to je Comune di Monrupino / Občina Repentabor.

Občina Repentabor[uredi | uredi kodo]

Občina Repentabor je najmanjša občina v Tržaški pokrajini. Meri samo 12 km² in poleg Repna obsega še zaselek Fernetiči (Fernetti) in vas Col.

Opis[uredi | uredi kodo]

Občina leži tik ob italijansko-slovenski mêji in mejí na občino Sežana v Sloveniji. Obe občini sta povezovala dva mednarodna mejna prehoda: Sežana-Fernetiči in Voglje-Repentabor. Mejni prehod Sežana-Fernetiči je bil v času SFR Jugoslavije verjetno najbolj prometen mejni prehod z Italijo. Tudi danes ostaja ta koridor glavna prometna povezava med zahodno in jugovzhodno Evropo.

Občinski simboli[uredi | uredi kodo]

Podoba župnijske cerkve z obzidjem, ki se nahaja vrh griča nad vasjo Col, je tudi v občinskem grbu.

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Poleg taborne župnijske cerkve velja omeniti Kraško hišo v Repnu, med prireditvami pa Kraško ohcet, ki jo priredijo vsako drugo leto (ob lihih letih) zadnjo nedeljo v avgustu v repenski cerkvi.

Repenske stene[uredi | uredi kodo]

Repenske stene so kamniti osamelci visoki do 10 metrov, ki stojijo na vrhu klanca pod vzpetino Tabor ob cesti proti vasi Col. Sestavljeni so iz apnenca, ki je v glavnem sestavljen iz zdrobljenih lupin školjk vezanih s kalcitom. Stene so naravni pojav posebnega geomorfološkega pomena, ki so nastale zaradi kemičnega raztapljanja ob delovanju meteornih voda in posebne geografske lege. Skale iz školjčnega apnenca so manj podvržene agresivnemu delovanju vode predstavljajo sedaj osamelce, medtem ko se je ostala bolj topna apnenčasta površina raztopila. Poleg tega se ti kamniti bloki nahajajo na vrhu prelaza, kjer je raztapljanje intenzivnejše: netopljivi ostanki karbonatnih kamnin ne ostanejo na mestu in zato povzročajo večjo višinsko razliko med školjčnimi apnenci in okoliško površino. Na enem od teh osamelcev je postavljena spominska plošča žrtvam fašizma.

Etnična sestava prebivalstva[uredi | uredi kodo]

Po popisu prebivalstva iz leta 1971 se je 77,3% prebivalcev opredelilo, da so Slovenci.[1]

Župnijska cerkev[uredi | uredi kodo]

Chiesa di Repen (Monrupino) - panoramio.jpg

Župnijska cerkev Device Marije stoji na 418 m.n.m. visoki vzpetini z imenom Tabor.

Zgodovina taborne cerkve[uredi | uredi kodo]

Razvaline v okolici pričajo o burni preteklosti kraja. Na pobočju taborske vzpetine so še vidni ostanki gradišča iz sredine drugega tisočletja pr. n. št. V rimskem času je pod Taborom vodila cesta iz Trsta proti vzhodu. Iz tega časa so vidni ostanki obrambnega stolpa ob glavnem vhodu na Repen in ostanki trojnega obzidja na pobočju.

Na zahodnem vhodu v tabor je slovenski napis iz leta 1828, napisan v bohoričici, ki navaja, da je bil Tabor ponovno pozidan leta 911 - v času ogrskih vpadov. Repenska cerkev se prvič omenja v škofijski listini iz leta 1316. Listina navaja tudi (slovenska) imena nekaterih okoliških vasi in je dragocen dokument o nepretrganem življenju Slovencev v teh krajih. Prenovljeno in povečano cerkev je leta 1512 posvetil tržaški škof Peter Bonomo, prijatelj in mecen Primoža Trubarja. V času turških vpadov so cerkev obnovili in utrdili z obzidjem (o tem pričuje letnica 1559 na vhodu v župnišče).

Današnjo podobo je cerkev dobila leta 1750, tedanjo gradnjo je vodil tomajski župnik Klepše. Leta 1794 je tržaški škof Sigmund von Hohenwart cerkvi podaril oltarno sliko Marije, delo tržaške slikarke Marie Candido, ki še danes krasi glavni oltar. Poleg cerkve (znotraj obzidja) stojijo še župnišče, mežnarija in stavba, ki je bila včasih sedež repenske srenje (oblika lokalne samouprave). Repen je bil včasih precej pomembna lokalna romarska pot. Za veliki šmaren so se včasih proti Repnu vile številne procesije iz Trsta, Sežane in številnih manjših krajev na Krasu. Obiskovalci radi obiščejo župnijsko cerkev tudi zaradi izrednega razgleda po Krasu, proti morju in proti Karavankam ter Alpam v daljavi.

Repentaborske stene[uredi | uredi kodo]

Repentaborske stene so kamniti osamelci visoki do 10 m, ki stojijo na vrhu klanca pod vzpetino Tabor ob cesti proti naselju Col. Sestavljeni so iz apnenca, ki je v glavnem sestavljen iz zdrobljenih lupin školjk vezanih s kalcitom. Stene so naravni pojav posebnega geomorfološkega pomena, ki so nastale zaradi kemičnega raztapljanja ob delovanju meteornih voda in posebne topografske lege. Skale iz školjčnega apnenca, ki so manj podvržene agresivnemu delovanju vode predstavljajo sedaj osamelce, medtem ko se je ostala bolj topna apnenčasta površina raztopila. Poleg tega se ti kamniti bloki nahajajo na vrhu prelaza, kjer je raztapljanje intenzivnejše: netopljivi ostanki karbonatnih kamnin ne ostanejo na mestu in zato povzročajo večjo višinsko razliko med školjčnimi apnenci in okoliško površino. Na enem od teh osamelcev je postavljena spominska plošča žrtvam fašizma.


Demografski razvoj[uredi | uredi kodo]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Thomas, Lee; Lokar A. (1977) Socioeconomic structure of the Slovene population in Italy, Slovene Studies Journal, Chicago, Illinois, str.28.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Bufon, Milan; Kalc, Aleksej Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, prva knjigaː Tržaška pokrajina Narodna in študijska knjižnica v Trstu, Slovenski raziskovalni inštitut v Trstu, Trst, Založništvo tržaškega tiska d.d., 1990, (COBISS)
  • Petrič, Franci, Slovenske božje poti, Ljubljana, Družina, 2008. (COBISS) ISBN 978 961 222 692 3
  • Andrej Bandelj; et al. (2010). Tržaško in Goriško. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana. COBISS 250355456. ISBN 978-961-254-184-2.
  • Dolhar, Rafko (2006). Zahodni rob: avtovertikala: kulturno-turistični vodnik. Mohorjeva družba, Celovec. COBISS 228982784. ISBN 978-3-7086-0218-9.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]