Red sv. Jurija (Habsburg-Lothringen)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Red sv. Jurija
Nagrado podeli vodja hiše Habsburško-Lotarinške
VrstaDinastični red
Ustanovljeno15. stoletje;
30. april 2011
Kraljeva hišaHabsburško-Lotarinški
Verska pripadnostKrščanstvo[1]
SloganViribus Unitis (Z združenimi močmi)
Veliki mojsterNadvojvoda Karl
NamestnikNadvojvoda Georg
ProkuristVinzenz von Stimpfl-Abele
Vrstni red
Naslednji (višji)Red zlatega runa

Trakec reda sv. Jurija

Red svetega Jurija – evropski red hiše Habsburg-Lothringen ( nemško St. Georgs-Orden – ein Europäischer Orden des Hauses Habsburg-Lothringen[2]), ali preprosto Red svetega Jurija, je dinastični viteški red in s tem hišni red hiše Habsburško-Lotarinške, nekdanje cesarske in kraljeve hiše Svetega rimskega cesarstva, Habsburške monarhije, Avstrijskega cesarstva, Avstro-Ogrske monarhije, Kraljevine Ogrske, dežel češke krone in Kraljevine Hrvaške-Slavonije ter drugih držav.

Red združuje viteško tradicijo z idejo o združeni Evropi v smislu političnih idej nadvojvode Otta von Habsburga. Korenine reda segajo daleč nazaj, ne v smislu neprekinjene kontinuitete, temveč v nadaljevanju ideala krščanskega viteštva. Zgodovina reda v Srednji Evropi se začne v Kraljevini Ogrski v 14. stoletju. Svoj razcvet je doživel kot habsburški hišni red na začetku novega veka, se po koncu prve svetovne vojne reinterpretiral in nadaljevala kot dinastičen red 21. stoletja v imenu nadvojvode Otta in njegovega sina Karla von Habsburga.

Je evropski in nestrankarski red, ki podpira transnacionalno idejo Mitteleuropa ( habsburška definicija) in povečano potrebo po sodelovanju med državami srednje in jugovzhodne Evrope . Zavezana je krščanstvu in združeni samozavestni Evropi. Ima približno 600 cesarskih vitezov in poveljstev v Avstriji, na Hrvaškem, Češkem, v Nemčiji, na Madžarskem, v Italiji, na Nizozemskem, v Srbiji, Sloveniji, Švici in Združenem kraljestvu . Red predstavlja večstoletno habsburško načelo »živi in pusti živeti« v odnosu do etničnih skupin, ljudstev, manjšin, ver, kultur in jezikov. [3] [4] Geslo reda je "Viribus Unitis".

Zavetnik[uredi | uredi kodo]

Zavetnik reda je sv. Jurij kot simbol viteštva.

Načelo[uredi | uredi kodo]

Red se ukvarja z dobrodelnimi dejavnostmi.[5] Prizadeva si za ublažitev ali boj proti »osemkratni bedi« v svetu: bolezni, zapuščenosti, brezdomstvu, lakoti, brezljubljenosti, krivdi, brezbrižnosti in neveri.[6]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodnja stoletja[uredi | uredi kodo]

Cesar Maksimilijan I. Habsburški

Začetki današnjega reda svetega Jurija, evropskega reda Habsburško-lotarinške hiše, se vidijo v srednjeveških viteških redovih, vendar ne v smislu neprekinjene kontinuitete, temveč v nadaljevanju ideala krščanskega viteštva.[7]

Karel I., avstrijski cesar, kralj Ogrske (kot Karel IV) in Češke.

Red ima tradicionalne korenine v avstrijskem redu svetega Jurija, katerega sta ustanovila cesar Friderik III. in papež Pavel II. leta 1469 v Rimu. Sedež je bil nekdanji benediktinski samostan Milštat, drugi sedež pa na Dunajskem Novem mestu. Poseben pokrovitelj reda je bil cesar Maksimilijan I. Domneva se, da je bil red svetega Jurija preko cesarja Friedricha III. povezan z drugim predhodnim redom, leta 1409 v Šopronu ustanovljeno Avstrijsko zmajsko družbo, ki je bila neposredno povezana z Zmajevim viteškim redom ogrskega kralja in svetorimskega cesarja Sigismunda.

Suverenost Reda svetega Jurija oziroma Jurjevske viteške bratovščine, ki jo je prav tako ustanovil cesar Maksimilijan I., je ostala pri Habsburško-lotarinški hiši. Cesar Maksimilijan I. je svojo povezanost z redom skušal politično izrabljati. Tako je 15. novembra 1494 pozval vse krščanske kralje in kneze ter vse krščanstvo, naj se pridružijo bratovščini in podprejo protiturški pohod, ki naj bi se odvil naslednje leto, vendar ni bilo velikega zanimanja. Vitezom, ki bi sodelovali v tem pohodu, je obljubil privilegij krone v svojem grbu s čimer bi si ustvarili status »kronanega viteza«.[8]

20. stoletje[uredi | uredi kodo]

Leta 1923 so častniki centralnih sil, Nemškega cesarstva in Avstro-Ogrske, ki so bili med prvo svetovno vojno zavezniki, ustanovili društvo. Usmeritev je bila monarhistična in je sledila tradiciji Svetega rimskega cesarstva. Leta 1926 je bila na reorganizacijski konvenciji v Hannovru vključena tradicija nekdanjega limburškega hišnega reda, zlasti sklicevanje na štiri luksemburške cesarje in njihove začetnice v insignijah. Statut so leta 1927 revidirali, da bi ga poglobili, in red je dobil ime "Stari viteški red sv. Jurija, imenovan Red štirih rimskih cesarjev", z balami Wendlanda, Spodnje Saške, Porenja-Vestfalije, južne Nemčije in Avstro-Ogrske. Izraz prenove reda v duhu je bila adaptacija sv. Jurija v red. Mesto velikega mojstra je ostalo prazno, upravo reda je prevzel guverner.[9]

Leta 1935 je bil sedež zaradi političnih razmer v nemškem rajhu prestavljen v Salzburg, od koder se je zavzemal proti nacionalsocializmu, za srednjo Evropo, neodvisno od nacistične Nemčije in za ponovno vzpostavitev hiše Habsburžanov. Leta 1938, po priključitvi Avstrije, so nacisti iz političnih razlogov red prepovedali in razpustili.[10] Mnogi, ki so se zavzemali za obnovo Habsburžanov v času nacizma, so bili ubiti, odpeljani v koncentracijska taborišča ali pa preganjani s strani Gestapa. Hohenberškega vojvodo Maximilijana, ki je v številnih zadevah zastopal izgnanega Otta von Habsburga, so nacionalsocialisti leta 1938 odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau.[11][12] Mnogi izmed odporniških borcev, kot je bil Heinrich Maier, ki je zaveznikom uspešno posredoval proizvodna mesta in načrte za rakete V-2, tanke Tiger in letala, ali Karl Burian, ki je načrtoval razstrelitev sedeža Gestapa na Dunaju, so bili hudo mučeni in usmrčeni.[13][14][15]

Habsburška hiša je bila zgodnja zagovornica evropskega povezovanja in oster nasprotnik nacionalsocializma ter komunizma.[16]

V času komunizma so bili nekdanji člani reda in drugi podporniki Habsburžanov preganjani za železno zaveso. Pri padcu slednje je imela Habsburška družina vodilno vlogo. [17][18] ZSSR in ostali pripadniki komunizma ter socializma so bili strogo protihabsburški.

21. stoletje[uredi | uredi kodo]

18. januarja 2008 so v Münchnu v imenu nadvojvode Ottta in njegovega sina nadvojvode Karla proslavili ustanovitev evropskega reda sv. Jurija in izvolili prvi kapitelj reda.

V samostanu je 30. aprila 2011 nadvojvoda Karl von Habsburg potrdil red sv. Jurija – evropski red Habsburško-Lotarinške hiše kot red Habsburške hiše. Na podlagi večstoletnega habsburškega gesla "Viribus Unitis" bi tako morali ljudje in narodi Srednje Evrope zdaj skupaj skrbeti za svoje interese. V okviru reda naj bi se krepile in širile zgodovinske povezave in posledično izboljšalo delovanje združene Evrope. Red kot svojo nalogo vidi priznavanje in ohranjanje skupne kulturne, znanstvene in medčloveške dediščine Srednje Evrope[19] za vzor pa služi tolerantni habsburški pristop do nacionalne raznolikosti ljudstev Srednje Evrope.[20][21][22]

Člani reda prihajajo tudi iz držav, kjer so živele veje Habsburžanov in niso v srednji Evropi, na primer Italija, Švica, Španija, Francija, Združeno kraljestvo, Nemčija, Beneluks ter Orient. V skladu s tem je red tesno povezan z Avstrijskim romarskim hospicem Svete družine v Jeruzalemu, ki ga je cesar Franc Jožef I. daroval za vse prebivalce habsburške monarhije.[23]

Prokurator reda Vinzenz Stimpfl-Abele se ob razmisleku pomenu reda in vitezov v 21. stoletju ozre k Bernhardu von Clairvauxu, po eni strani v njihovi samopodobi elitistične krščanske zaščitne sile in po drugi strani v prizadevanju za izpolnjevanje družbenih nalog. Po Stimpfl-Abelejevem mnenju to danes za viteza pomeni tudi izpovedovanje krščanskih vrednot z odprtim vizirjem, se zavedati zgodovine in njenih naukov, ohranjati tradicijo in še posebej dejavno uvajati spremembe v boju proti bedi. Po njegovi definiciji so danes vrednote meč, odločnost pa ščit sodobnega viteza.[24]

Škof Klaus Küng je ob investituriji v Budimpešti o potrebni moralni drži viteza svetega Jurija danes dejal, da „ko gre za vrednote, ki so velikega pomena za človekov razvoj, se je zanje potrebno pogumno zavzeti. Katere vrednote? - Navsezadnje so to krščanske vrednote.“ To pa tudi pomeni, da je red v habsburški tradiciji posebej posvečen miroljubnemu ravnovesju med religijami in medkulturnemu stiku med krščanstvom, judovstvom[25] in islamom.[26][27]

Poleg lokalnih srečanj ima red velike dogodke po krajih kot so Dunaj, Budimpešta, Praga, Zagreb, Ljubljana, Trst, Milano, London, Frankfurt, Salzburg in Tirolska. Na številnih prireditvah igra glasbena skupina K.u.k. Regimentskapelle IR4.

Po domači spletni strani so člani reda pogosto znane osebnosti, pa tudi ljudje, kot je Ulrich W. Lipp, dolgoletni habsburški cesarski svetovalec, herald in ceremonialni mojster,[28][29] politična pomočnica Otta von Habsburga Eva Demmerle[30] in Alexander Pachta-Reyhofen, kanclerka Reda zlatega runa.[31]

Sprejem, ki poteka s priznanji, je bil in je poseben privilegij in velika čast.[32][33][34]

Člani (izbor)[uredi | uredi kodo]

Vitezi[uredi | uredi kodo]

Vir [35]

 

Dame[uredi | uredi kodo]

Vir [36]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »Mission of the Order of St. George«. georgsorden.at. Pridobljeno 6. septembra 2021.
  2. ↑ »St. Georgs-Orden Geschichte«. georgsorden.at. Pridobljeno 18. novembra 2019.
  3. ↑ For the ability of the Habsburg monarchy to protect and promote the diversity of its peoples and minorities, see: Pieter M. Judson "The Habsburg Empire. A New History" (Harvard University Press 2016).
  4. ↑ For more information on these Habsburg principles, see in particular: Christopher Clark "The Sleepwalkers" (New York 2012).
  5. ↑ Georgs-Orden, St (28. februar 2019). »Unser Auftrag«. www.georgsorden.at (v angleščini). Pridobljeno 11. julija 2020.
  6. ↑ Unser Auftrag (German: Our mission) - homepage of the order
  7. ↑ »History of the Order of St. George«. georgsorden.at. Pridobljeno 6. septembra 2021.
  8. ↑ Manfred Hollegger "Maximilian I." (2005), p 150.
  9. ↑ History of the Order of St. George
  10. ↑ Johannes Krejci "Aus der Geschichte des Alten Ordens vom St. Georg.", Wien 2002.
  11. ↑ Richard Bassett "For God and Kaiser: The Imperial Austrian Army, 1619-1918" 2015, p 537.
  12. ↑ Frank Millard "The Palace and the Bunker: Royal Resistance to Hitler" 2011.
  13. ↑ Elisabeth Boeckl-Klamper, Thomas Mang, Wolfgang Neugebauer "Gestapo-Leitstelle Wien 1938–1945." Vienna 2018, p 299–305.
  14. ↑ Hans Schafranek "Widerstand und Verrat: Gestapospitzel im antifaschistischen Untergrund." Vienna 2017, p 161–248.
  15. ↑ Peter Broucek "Die österreichische Identität im Widerstand 1938–1945" (2008), p 163.
  16. ↑ Timothy Snyder "The Red Prince: The Secret Lives of a Habsburg Archduke" (2008); James Longo "Hitler and the Habsburgs: The Fuhrer's Vendetta Against the Austrian Royals" (2018).
  17. ↑ Wolfgang Mueller "Die sowjetische Besatzung in Österreich 1945-1955 und ihre politische Mission" (German - "The Soviet occupation in Austria 1945-1955 and its political mission"), 2005, p 24.
  18. ↑ Otmar Lahodynsky: Paneuropäisches Picknick: Die Generalprobe für den Mauerfall (Pan-European picnic: the dress rehearsal for the fall of the Berlin Wall - German), in: Profil 9 August 2014; Thomas Roser: DDR-Massenflucht: Ein Picknick hebt die Welt aus den Angeln (German - Mass exodus of the GDR: A picnic clears the world) in: Die Presse 16 August 2018.
  19. ↑ Regarding the Habsburg tradition in this regard: Moritz Csaky "Pluralité culturelle et identité: Criteres d´ une auto-reconnaissance transnationale sous la Monarchie des Habsbourg" Les Temps Modernes 48:550 (1992), p 154.
  20. ↑ Paul Miller-Melamed and Claire Morelon "What the Hapsburg Empire Got Right" in New York Times, 10 September 2019.
  21. ↑ Johannes Feichtinger, Gary B. Cohen "Understanding multiculturalism: The Habsburg central European experience" (2014).
  22. ↑ William M. Johnston, "The Political and Cultural Background of Vienna 1900: A Golden Age of Cultural Exchange" (Melbourne 2011).
  23. ↑ Austrian Pilgrim Hospice to the Holy Family in Jerusalem
  24. ↑ Vinzenz Stimpfl-Abele „Ritter heute – ein Anachronismus?
  25. ↑ The House of Habsburg already vehemently opposed anti-Semitism in the 19th century.
  26. ↑ As early as 1912 (- through the annexation of Bosnia and Herzegovina under state law in 1908, 600,000 Muslims belonged to the k.u.k. Monarchy) was the guarantee of free and public religious practice of the Muslims regulated in the Habsburg monarchy.
  27. ↑ On Habsburg and the diversity of religions: Pieter M. Judson "The Habsburg Empire. A New History" (Harvard 2016).
  28. ↑ "Der Mann, der für Otto Habsburg an der Pforte klopfen wird" In: Die Presse, 15.07.2011.
  29. ↑ Letztes Geleit für letzten Kaiser-Sohn
  30. ↑ Eine europaeische Zukunft im Geiste von Otto von Habsburg
  31. ↑ Homepage of the "St. Georgs-Orden - Ein europäischer Orden des Hauses Habsburg-Lothringen"
  32. ↑ Investitur des St. Georgs-Ordens mit Karl Habsburg
  33. ↑ St. George's Order celebrated in the cathedral A mysterious ceremony caused astonishment.
  34. ↑ See also: "Norbert Hofers elitärer Ritterorden" In.
  35. ↑ »Honorary Knights«. georgsorden.at. Pridobljeno 10. septembra 2021.
  36. ↑ »Honorary Dames in alphabetic order«. georgsorden.at. Pridobljeno 10. septembra 2021.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Red_sv._Jurija_(Habsburg-Lothringen)&oldid=6197669«