RMS Olympic

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

RMS Olympic (Royal  Mail Ship Olympic) je bil britanski potniški prekooceanski parnik in prva ter vodilna ladja razreda Olympic britanske družbe White Star Line. Od treh ladij v tem razredu je imel Olympic najdaljšo kariero, 24 let (1911 - 1935). To je vključevalo, kot vojaško ladjo med prvo svetovno vojno, ki ji je pridobila vzdevek »Old Reliable«. Med letom 1920 in 1935 je ladja ponovno opravljala civilno službo, od leta 1930 je zaradi velike gospodarske krize plula na izgubo. Ladja je bila zgrajena v ladjedelnici Harland and Wolff v Belfastu.

Olympic sea trials.jpg
RMS Olympic med testiranji na morju leta 1911.
Zgodovina
Government Ensign of the United Kingdom.svg Združeno kraljestvo
Ime: RMS Olympic
Lastnik:

1911-1934: White Star Line,

1934-1935: Cunard-White Star Line
Pristanišče registra: Zastava Združenega kraljestva Liverpool, Združeno Kraljestvo
Route: Southampton - New York
Naročena: 1907
Izdelovalec: Harland & Wolff, Belfast
Začetek gradnje: 16. december 1908
Splovlitev: 20. oktober 1910
Končana: 31. maj 1911
Krstna plovba: 14. junij 1911
V službi: 14. junij 1911 - 12. april 1935
Identifikacija: MGY
Usoda: Upokojena in prodana za razrez leta 1935 v Jarrow, Anglija, kjer je bila ladja razstavljena do vodne črte, preostali del ladijskega trupa pa je bil odvlečen v Inverkeithing, kjer so trup v celoti razstavili leta 1937.
Status: razrezana
Splošne značilnosti
Razred in tip: napaka v seznamu: <br /> list (pomoč)
linijska ladja razreda Olympic
čezoceanski potniški parnik
Tonaža: 45.324 GRT
Teža: 52.067 ton
Dolžina: 882 ft 9 in (269,06 m)
Širina: 92 ft 9 in (28,3 m)
Draft: 34 ft 7 in (10,5 m)
Moč: 46.000 KM
Pogon:

24 dvojnih in 5 enojnih parnih kotlov za dva parna stroja, s prenosoma na stranska trilistna propelerja ter parna turbina, s prenosom na srednji štirilistni propeler

leta 1919 parni kotli predelani za kurilno olje
Hitrost: 21 kn (24 mph; 39 km/h)
Zmogljivost: 2.435
Posadka: 892
Opombe: Prva in vodilna ladja razreda Olympic

Med letom 1911 in 1913 je bila največja ladja na svetu, le za kratek čas jo je presegel Titanic, čez leto dni pa ga je presegel SS Imperator. Ko je bila leta 1934 splovljena RMS Queen Mary se je začela prekinjati Olympicova kariera tako, da so ladjo postopoma upokojili.

Olympic je bil umaknjen iz čezatlantske službe in je bil leta 1935 prodan za razrez; razrez je bil dokončan leta 1937. Dekorativni elementi z ladje so bili predhodno odstranjeni in prodani, zdaj z njimi krasijo stavbe in druge razkošne potniške ladje.

Za razliko od ladje Olympic, njeni mlajši sestrski ladji Titanic in Britannic nista imeli dolgo življensko dobo[1]. Titanic je na svoji krstni plovbi v severnem Atlantiku leta 1912 zadel ledeno goro in potonil v dveh urah medtem, ko je Britannic na svoji šesti plovbi  v Egejskem morju leta 1916 zadel morsko mino in potonil v eni uri. Britannic ni nikoli opravljal čezatlantsko službo med Southamptonom in New Yorkom, saj je bil kmalu po splovitvi uporabljen za bolniško ladjo.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Predsednik družbe White Star Line, J. Bruce Ismay in ameriški finančnik J. P. Morgan, ki je nadziral družbo White Star Line, sta si leta 1907 zamislila nov razred treh velikih ladij, s katerim je White Star Line nameravala prevzeti vodstvo v ladijskem prometu in premagati večino svojih tekmecev s katerimi se je močno soočala kot npr. nemška Hamburg America in Huddersfield Lyold ter Cunard Line, ki je pred kratkim zgradil RMS Lusitanio in RMS Mauretanio - dve najhitrejši ladji na svetu v tistem času - . Ismay se je potegoval predvsem za velikost ter razkošje, ne pa za hitrost, zato je leta 1907 svojemu podjetju predlagal zgraditi nov razred treh velikih ladij. Z prihodom novih treh ladij je White Star Line nadomestila tudi svoje prejšnje starejše ladje: SS Teutonic iz leta 1889 in RMS Majestic iz leta 1890.

29. julija 1908 so se na sestanku v Londonu dobili Bruce Ismay skupaj z njegovimi pomočniki in predsednik ladjedelnice Harland & Wolff, William Pirrie ter njegovi pomočniki ladjedelnice, kjer so uradnikom družbe White Star Line pokazali risbe in načrte treh ladij. Ismay je projekt odobril ter dva dni pozneje podpisal pogodbo skupaj z tremi pismi in odobril začetek gradnje. Gradnjo vseh treh ladij sta nadzirala pomorska arhitekta Thomas Andrews in Alexander Carlisle. Imena ladij so bila izbrana pozneje, ime prve ladje novega razreda pa je bilo "Olympic", po kateri se je nov razred tudi imenoval. Oče Bruce Ismaya, Thomas Henry Ismay je predtem že načrtoval ladjo z imenom Olympic, ki naj bi bila sestrska ladja ladje RMS Oceanic. Starejši Ismay je leta 1899 umrl in naročilo za ladjo je bilo preklicano. 

Tehnični podatki in gradnja ladje[uredi | uredi kodo]

Olympic med gradnjo v ladjedelnici Harland & Wolff med leti 1909 in 1910. Levo spodaj je vidna zgrajena Titanicova kobilica.

Po končanih delih je imel parnik prostornino 45.324 brutoregistrskih ton (BRT) in izpodriv je več, kot  52.000 ton. Dolžina ladje je znašala 269 m, širina 28 m in višina 53,3 m. Parnik je imel osem palub imenovanih paluba čolnov (najvišje ležeče), paluba A, paluba B,... in paluba G. Poganjala sta ga dva tristopenska štirivaljna parna stroja (levi in desni trikraki vijak) in nizkotlačna parna turbina,ki je lahko obratovala le v smeri vožnje naprej (srednji štirikraki vijak). Skupna moč glavnih strojev je znašala 46.000 konjskih moči. (HP). Oba parna stroja sta prispevala 30.000 konjskih moči, parna turbina pa 16.000 konjskih moči. Paro za pogon glavnih in pomožnih strojev  ter ostalih porabnikov  je proizvajalo 29 kotlov. Med križarjenjem je ladja dosegla hitrost  20 vozlov njena maksimalna hitrost pa je znašala 24 vozlov. Na parnik se je lahko vkrcalo 2.432 potnikov in 882 članov posadke, v primeru nesreče je bilo na voljo 40 reševalnih čolnov za 3.400 ljudi. Parnik je imel tri dimnike, četriti zadnji je služil le za ogrevanje (izračnik).

Splovitev ladje Olympic, 20. oktobra 1910.

Gradnja ladje se je začela 16. decembra 1908 v ladjedelnici Harland & Wolff v Belfastu, splovljena pa je bila 20. oktobra 1910 ob 12:00. Ker se je gradnja ladje začela tri mesece pred gradnjo njene sestrske ladje Titanic, je bilo potrebno za ladji povečati ladjedelnico ter namestiti nove ladjedelniške opreme ter ostala orodja. Nato je minilo nekaj let preden so zgradili še njeno drugo sestrsko ladjo Britannic. Ladje med splovitijo v skladu s tradicijo družbe White Star Line, niso krstili. Med splovitvijo so ladjo zaradi fotografiranja pobarvali v svetlo sivo belo barvo; tedaj je bilo to običajno za prvo ladjo v novem razredu, saj so se tako linije ladje bolje videle na črnobelih fotografijah. Njen trup so teden dni po splovitvi prebarvali v črno barvo. Do decembra 1910 so na ladjo namestili propelerje, jamborje in dimnike, v naslednjem letu pa so v ladjo vgradili vso potrebno strojno in električno opremo ter opremo primerno za bivanje posadke in potnikov. Po končanem opremljanju 29. maja 1911 je Olympic odplul na svoja testiranja na morju in opravil tudi dvanajsturno plovbo po irskem morju. Preiskus hitrosti ni bil zabeležen. Po končanih testiranjih je bila ladja 31. maja 1911 krščena, po splovitvi Titanica pa je Olympic odplul v Liverpool, kjer je bila ladja na voljo za ogled. Družba White Star Line je določila datum prvega potovanja, 2. junija pa je Olympic odplul v Southampton, kamor je prispel 3. junija. Njegov prihod v Southampton je navdušil posadko in časopise. V Southamptonu je ladjo pričakal vlačilec in jo odvlekel na pomol št. 44, kjer je ladja počakala na vkrcanja zalog, posadke in potnikov[2].

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Stopnišče prvega razreda.

Olympic je bil načrtovan, kot luskuzna ladja: njegovi potniški prostori, oprema, palubni načrti in tehnični prostori so bili v veliki meri enaki tistim njene bolj znane sestrske ladje Titanic, čeprav z nekaj majhnimi spremembami. Potniki prvega razreda so uživali v razkošnih kabinah, nekatere kabine pa so imele opremljene lastne kopalnice. Potniki prvega razreda so lahko jedli v ladijskem velikem in razkošnem jedilnem salonu ali v bolj znameniti restavraciji A La Carte. Tam je bilo razkošno Veliko stopnišče, zgrajeno samo za ladje razreda Olympic skupaj s tremi dvigali, ki so segali po stopnišču navzdol do palube E, kadilnica, kavarna Veranda, okrašena s palmami, bazen, turška kopel, telovadnica, in več drugih krajev za obroke in zabavo.

V vse tri potniške razrede so spadale kadilnica, knjižnica, prostorna jedilnica in dvigalo.

Bralnica drugega razreda na Olympicu.

Nazadnje so potniki tretjega razreda uživali z udobno nastanitev v primerjavi z drugimi ladjami, če ne celo od drugega in prvega razreda. Namesto velikih spalnic, ki jih je ponujala večina takratnih ladij, so Olympicovi potniki tretjega razreda potovali v kabinah z dvema do desetimi pogradi. Prostori za tretji razred so vključevali kadilnico, skupni prostor in jedilnico.

Olympic je imel čistejši in bolj eleganten videz kot druge ladje današnjega dne: Harland & Wolff je namesto, da bi ji prilegel zajetne zunanje prezračevalne odprtine, uporabil manjše prezračevalne odprtine z električnimi ventilatorji, pri čemer je bil dodatni četrti dimnik uporabljen za dodatno prezračevanje. Harland & Wolff sta za elektrarno uporabljala kombinacijo pogonskih motorjev s sredinsko turbino z nizkim tlakom, v nasprotju s parnimi turbinami, ki sta jih uporabljala Cunardova RMS Lusitania in RMS Mauretania. Družba White Star Line je uspešno preizkusila ta motor, nastavljen na prejšnji linijski ladji, SS Laurentic, kjer je bilo ugotovljeno, da je varčnejši od ekspanzijskih motorjev ali turbin. Olympic je v svoji delovni plovbi v 24 urah porabil 650 ton premoga s povprečno hitrostjo 21,7 vozlov v primerjavi z Lusitanio in Mauretanio, ki sta v 24 urah porabila 1000 ton premoga.

Kariera[uredi | uredi kodo]

Olympic prvič priplul v New York, 21. junija 1911.

Olympic je na svojo krstno plovbo odplul 14. junija 1911 iz Southamptona v New York. Po izplutju iz Southamptona se je ladja ustavila še v Cherbourgu v Franciji in v Queenstownu (danes Cork) na Irskem in se nato odpravila na svojo prvo plovbo čez Atlantik. Ladji je poveljeval izkušen kapitan Edward J. Smith, ki je aprila naslednje leto umrl v nesreči Titanica. Na ladji sta potovala tudi predsednik družbe White Star Line J. Bruce Ismay in inženir Thomas Andrews, ki je na ladji opazoval kakršne koli težave in področja za izboljšave. Andrews je tudi umrl v nesreči Titanica.

Po potovanju, ki je trajalo 7 dni, je ladja v New York priplula 21. junija 1911. Ko je priplula do pomola, se je zgodil manjši incident. Ko je Olympic zavil ostro v desno, je njegova krma skoraj stisnila enega od vlačilcev ob pomol, ki je plul za ladjo. Kot največja ladja na svetu in prva ladja iz novega razreda, je Olympicovo prvo potovanje pritegnilo veliko pozornosti svetovne javnosti in tiska. Po prihodu v New York so ladjo odprli v javnost in jo je obiskalo več, kot 8.000 obiskovalcev. Več, kot 10.000 ljudi si je čez teden dni ogledalo njeno izplutje iz newyorškega pristanišča na njeno prvo povratno plovbo čez Atlantik.

Ko je Olympic avgusta 1911 odplul na svojo tretjo plovbo čez Atlantik v ZDA, je na ladji potoval ladijski arhitekt družbe Cunard Line Leonard Peskett, ki je na ladji iskal ideje za gradnjo njihove nove ladje, RMS Aquitania.

Trk z HMS Hawke[uredi | uredi kodo]

Škoda na Olympicu (levo) in ladji Hawke (desno).

Ladjo Olympic je prva nesreča doletela 20. septembra 1911, ko je ob obali otoka Wight trčila v britansko vojaško ladjo HMS Hawke. Do trka je prišlo, ko sta ladji pluli vzporedno skozi ožino Solent. Približno pol ure potem, ko je Olympic izplul iz Southamptona na svojo peto čezatlanstko plovbo, se je ob obali otoka Wight v ožini Solent srečal z britansko vojaško ladjo HMS Hawke, ki je plula vzporedno proti ladji. Kapitan Smith, ki je takrat še vedno poveljeval Olympicu in je bil na ladijskem mostu, je ukazal zaviti ostro v levo, da bi se s tem izognili ladji Hawke. Ko je Olympic začel zavijati v levo, je oster zavoj presenetil kapitana ladje Hawke in začel zavijati v levo. Ker so bili valovi, ki so jih povzročili Olympicovi propelerji, premočni, se Hawke ni mogla izogniti in so jo valovi potegnili proti ladji zaradi česar je z premcem močno zarila v Olympicovo krmo. Ob trku se je Olympic rahlo zatresel, zaradi česar je poškodovan premec ladje Hawke, ki je zaril v njegov trup, uspel povleči ven iz trupa. Na trupu je nastala velika luknja nad in pod vodno črto, v ladjo Olympic pa je vdrla voda, ki je poplavila dva predelka in še malo tretjega. Čeprav je v ladjo vdrlo veliko vode, je kljub močno poškodovanemu desnemu propelerju uspela doseči pristanišče v Southamptonu. Trup ladje Hawke pa je bil močno poškodovan in vse je kazalo, da bo potonila, vendar do potopa ni prišlo, potopila se je oktobra 1914, ko jo je torpedirala nemška podmornica U-9.

Belfast, 6. marca 1912: Olympic (desno) zapušča ladjedelniški suhi dok po končanem popravilu propelerske lopatice. Titanic (levo) privezan ob pomolu, se vrača na dokončanje dokončnega opremljanja.

Med poznejšo preiskavo je kraljeva mornarica ugotovila, da je bil za trčenje kriv Olympic ker je prepozno zavil saj je bil blizu nasprotne ladje in so valovi, ki so jih povzročili njegovi propelerji, potegnili ladjo Hawke, ki je nato trčila v njegov trup. V preiskavi je bilo tudi ugotovljeno, da ko sta ladji pluli nasproti vzporedno, Olympic ne bi smel zaviti levo, ampak bi mogel pluti naravnost dokler ladja Hawke ne bi odplula naprej in tako do trka ne bi prišlo.

Zaradi velike škode je bil Olympic dva tedna privezan v Southamptonu, kjer so z ladje izčrpali vodo ter delno popravili trup, nato pa je ladja s pomočjo vlačilcev odplula v Belfast na dodatno in dokončno popravilo trupa in propelerja. V Belfastu je bila ladja na popravilu skoraj dva meseca, pri tem pa je bilo opremljanje na Titanicu začasno ustavljeno. 29. novembra 1911 se je Olympic vrnil v čezatlantsko službo, vendar je kmalu utrpel še eno težavo, ko si je 24. februarja 1912 med plovbo proti Anglijo znova poškodoval propeler, ko je zadel v plavajočo podvodno oviro, pri čemer se je odlomila lopatica na levem propelerju, in znova je odplul v Belfast na popravilo. Popravilo je bilo dokončano 4. marca. Ker si je Harland & Wolff prizadevala, da bi ladjo čim prej vrnila nazaj v službo, je morala znova začasno ustaviti opremljanje na Titanicu, zaradi česar je morala družba White Star Line krstno plovbo Titanica premestiti iz 20. marca na 10. april 1912.[3].

Nesreča Titanica[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Potop ladje RMS Titanic

13. aprila 1912 je Olympic izplul iz New Yorka. Njegov cilj je bil Plymouth. Zdaj je ladji poveljeval kapitan Hebret J. Haddock. 15. aprila 1912 je radijski operater ob 00:11 prejel klic v sili s Titanica, ki je bil od ladje Olympic oddaljen 580 milj (930 km) zahodno od Titanicove lokacije. Po radiju s Titanica so povedali, da so se zaleteli v ledeno goro in da nemudoma potrebujejo takojšnjo pomoč. Kapitan je takoj naročil, da naj se ladja obrne proti potapljajoči se ladji s polno hitrostjo.

Ladja je plula proti kraju nesreče s polno hitrostjo, 24 vozlov, pri tem pa je tudi pazila na plavajoči led. Ko je bil Olympic od kraja nesreče oddaljen še 100 milj (190 km) je ura odbila 4:00 in na kraj nesreče je prispela RMS Carpathia ter rešila preživele potnike. Titanic je potonil že ob 2:20. Ko je ob 6:00 Olympic prispel na kraj nesreče je ugotovil, da je preživele potnike že pobrala Carpathia. Roston je ukazal, da sporočilo o potopitvi pošlje družbi White Star Line. V nadeljevanju je radijska soba na Olympicu delovala, kot komunikacijsko središče.

Zaplet iz leta 1912[uredi | uredi kodo]

Olympicovi novi reševalni čolni, pripravljeni za namestitev. Nekateri viri trdijo, da so to ostali čolni z ladje Titanic, ki jih je Olympic pripeljal nazaj v Anglijo.

Olympic, tako kot Titanic, ni imel dovolj reševalnih čolnov za vse ljudi na krovu in so zato po vrnitvi v Veliko Britanijo na ladjo namestili dodatne reševalne čolne. 40 reševalnih čolnov je bilo z drugih vojaških ladij premeščenih na Olympic. Konec aprila 1912, ko naj bi ladja odplula iz Southamptona v New York, je 284 ladijskih gasilcev stavkalo v strahu, da novi reševalni čolni ne bi bili povsem varni. Družba White Star Line je v Liverpoolu najela dodatnih 100 ljudi za nadomestilo, vendar so člani posadke družbi White Star Line poslali sporočilo, da naj zložljive čolne zamenjajo z lesenimi. Družba je povedala, da to ni mogoče in da je inšpektor odbora za ladijsko trgovino zahteval zložljive čolne. Moški s tem niso bili zadovoljni in so zato v znak protesta prenehali z delom.

25. aprila so bili pripadniki stavke priča preiskzšanju štirih zložljivi čolnov. Preizkusi so dokazali, da so čolni varni in družba je pozvala posadko, naj se vrnejo na delo. Toda stavkajoča posadka je nasprotovala, da so čolni varni in so zahtevali odpoved vendar je družba White Star Line to zavrnila. 54 mornarjev je nato zapustilo ladjo Olympic ker so povedali, da je ladja nevarna in niso več hoteli pluti z njo. To je privedlo do prikinitve načrtovanega potovanja. Vseh 54 mornarjev je bilo kmalu aretiranih in obtoženih pretiravanja o nevarnosti, ko so odšli na obalo. 4. maja 1912 so sodniki v Portsmouthu ugotovili, da so obtožbe zoper kriminalne zarote dokazane, vendar so vse mornarjev zaradi posebnih okoliščin primera razrešili brez zapora ali globe. V strahu, bo javno mnenje na strani stavkajočih, je White Star Line pustila, da se vrnejo na delo in 15. maja so se vsi mornarji vkrcali nazaj na Olympic. 

Posledice po potopu Titanica[uredi | uredi kodo]

Barvna slika ladje Olympic, ki je nastala po končanem opremljanju kot posledica potopa Titanica. Na palubi je vidnih več reševalnih čolnov.

9. oktobra 1912 je družba White Star Line ladjo Olympic začasno umaknila iz čezatlantske službe, da bi nadomestila Titanicovo vlogo in dobila dodatne varnostne ukrepe. Ladja je odplula v Belfast, kjer so jo prenovili. Število reševalnih čolnov se je iz 20 povečalo na 40. V kotlovnici in v strojnici je bila na trupu nameščena dodatna pregrada, izboljšani pa so bili tudi neprepustni predelki, kar je ladji zagotovilo, da je prenesla poplavitev šestih predelkov. Povečali so restavracijo a La Carte in dodali so kavarno Parisien (dva dodatka, ki sta se na Titanicu izkazala za zelo priljubljeno). Promenada na palubi B, ki se je izkazala za nepriljubljeno, so jo spremenili v dodatne kabine prvega razreda tako, kot na Titanicu. S temi dodatki se je Olympicova tonaža povečala za 31 ton več, kot na Titanicu[4].

Ladja se je v čezatlantsko službo vrnila marca 1913, ponovno je bila največja ladja na svetu vse do junija 1913, ko jo je presegel SS Imperator. Leta 1914 je Olympic doživel močno nevihto, ki je razbila nekaj oken in poškodovala nekatere potnike.

Prva svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

28. julija 1914 se je začela prva svetovna vojna. Olympic je medtem ostal v čezatlantski službi, vendar so bili za to sprejeti razni ukrepi. Ladjo so prebarvali v temno sivo barvo, zgornje odprtine so zaprli in luči na palubi čolnov izključili, da bi bila ladja manj vidna. Ladja je začasno prenehala pluti iz Southamptona in je sprva plula iz Liverpoola, pozneje pa iz Glasgowa. Do oktobra 1914 je Olympic opravil še nekaj poti iz Evrope v Ameriko in obratno. Na prvih nekaj urnih potovanjih je bilo veliko Američanov, ujetih v Evropi, ki so se želeli vrniti domov. Do sredine oktobra je rezervacija močno vpadla, saj je grožnja za nemške podmornice postala vse bolj resnejša, zato se je družba White Star Line odločila umakniti ladjo Olympic iz komercialne službe. 21. oktobra 1914 je Olympic izplul iz New Yorka proti Glasgow na svojo zadnjo potniško plovbo med vojno, s samo 153 potniki na krovu.

Nesreča Audiacie[uredi | uredi kodo]

Potop Audiacie, Olympicovi reševalni čolni hitijo reševat preživelo posadko.

Šesti dan plovbe, 27. oktobra je Olympic v bližini Lough Swilliya blizu severne Irske prejel klic v sili z vojne ladje HMS Audiacius, ki je zadela mino ob otoku Tory in jo je poplavila voda. Olympic se je odzval na klice in odplul proti kraju nesreče. Ko je prispel na kraj nesreče je iz vode potegnil 250 članov posadke. Nato je rušilec HMS Fury uspel pritrditi vlečno vrv med Audiacio in Olympicom in se nato odpravili proti zahodu v Lough Swilli. Vlečna vrv se je pretrgala potem, ko je odpovedal krmilni mehanizem od ladje Audacius. Pri drugem poskusu vleke bojne ladje se je vrv zapletla v propelerje HMS Liverpoola in se je skoraj raztrgala. Tudi tretji poskus ni bil uspešen, ker je vlečna vrv popustila. Ob 17:00 je bila Audacijina paluba štiri cela pod vodo zato je bilo dogovorjeno, da preostalo posadko evakuirajo na Olympic in HMS Liverpool. Ob 20:55 je prišlo na krovu Audacie do eksplozije, nato pa se je ladja potopila.

Poveljnik Admiralitete Sir John Jellicoe je bil obupan, ko je izvedel za novico o potopitvi Audacie, saj se je bal učinka, ki bi lahko uplival na britansko javnost, zato se je odločil, da ladjo Olympic in ladjo HMS Liverpool zadržijo v priporu v Lough Swilly. Nihče se z ladje ni smel izkrcati, edini, ki so se lahko izkrcali so bili preživeli člani posadke z Audiacie, ki so bili premeščeni na RMS Celtic. Vodja pripora Charles M. Schwab je poveljniku Johnu sporočil, da je moral v London k Admiraliteti na sestanek, Jelicoe pa je obljubil, da bo izpustil obe ladji, če bo ostal tiho in ne bo govoril o nesreči Audiacie. 2. novembra je Olympic končno smel odpluti v Belfast, kjer so se potniki izkrcali[5].

Vojaška služba[uredi | uredi kodo]

Olympic, kot vojaška ladja, prebarvana v črni shemi.

Ko se je Olympic 3. novembra 1914 vrnil v Belfast, se je družba White Star Line odločila, da bo ladjo pustila v Belfastu dokler se vojna ne konča, toda maja 1915 jo je Admiraliteta želela uporabiti za vojaško ladjo. Ko je bil Olympic preurejen v vojaško ladjo, se je 24. septembra 1915 odpravil na svojo prvo plovbo iz Liverpoola na grški otok Mudros. 1. oktobra je ladja pri rtu Matapan rešila preživelo posadko s francoske ladje Provincia, ki jo je potopila nemška U-podmornica. Pozneje je ladja bila namenjena za prevoz vojaških enot in je bila opremljena s topovi.

Leta 1916 je bila ladja najeta, da bi britanske vojake odpeljala iz Združenega Kraljestva preko južnoafriške obale v Indijo, vendar je bilo ugotovjeno, da ladja ni primerna za to nalogo, ker so bili njeni kotli prilagojeni za čezatlantske poti in ne za tako dolge poti. Namesto tega je kandaska vlada najela ladjo za prevoz kanadskih vojakov iz Halifaxa v Evropo. V Halifaxu je bila zelo priljubljena, kot slikovni portret na platnu. Ko njena druga sestrska ladja HMHS Britannic novembra 1916 potonila, je Olympic ostal edina ladja razreda Olympic. Decembra 1916 so ladji spremenili videz, da bi bila težje opažena iz zraka. Pobarvali in potemnili so ji okna, da bi ji zagotovili večjo varnost. Potem, ko je leta 1917 ZDA napovedala vojno Nemčiji, je ladja v Evropo pripeljala na tisoče ameriških vojakov.

Napad na U-103[uredi | uredi kodo]

V zgodnjih urah 12. maja 1918 je med potjo iz ZDA v Francijo z ameriškimi vojaki na krovu, zdaj pod poveljstvom kapitana Hayesa, posadka na Olympicu, 500 m pred ladjo opazila nemško podmornico U-103. Olympicovi topničarji so odprli ogenj in ladja je naredila manever, da bi obšla podmornico. Podmornica U-103 se je v trenutku potopila 30 m globoko in bila usmerjena vzporedno z Olympicom. Takoj zatem je Olympic s propelerjem zadel stolp podmornice in z lopatico propelerja zarezal v njen trup. Posadka na podmornici U-103 je raztrelila balastne tanke in zapustila podmornico. Med napadom je na podmornici U-103 umrlo 9 ljudi. Olympic se ni ustavil, da bi pobral preživele, ampak je nadeljeval pot v Cherbourg. Medtem je USS Davis opazil signalno raketo, priplul do poškodovane podmornice, ki je pozneje potonila in iz vode pobral 31 preživelih. Olympic je priplul v Southampton z vsaj dvema poškodovanima ploščama trupa in premcem zvitim v eno stran, vendar brez razpok.

Kasneje so ugotovili, da se je podmornica U-103 v trenutku, ko so jo na Olympicu opazili, pripravljala na torpediranje ladje, vendar posadki podmornce ni uspelo poplaviti obeh bočnih torpednih cevi. Kapitan Hayes je zaradi zaslug v zvezi s tem dogodkom prejel visoko odlikovanje.  

Med vojno je Olympic prevažal več, kot 20.000 vojakov, dobil pa je vzdevek "Old Reilable" (Stari a zanesljiv).[6]

Povojna kariera[uredi | uredi kodo]

11. novembra  1918 se je končala prva svetovna vojna. Avgusta 1919 se je Olympic vrnil v Belfast, kjer so ga ponovno preuredili za opravljanje civilne službe. Njena notranjost je bila posodobljena in njeni kotli so bili preurejeni tako, da so za gorivo namesto premoga uporabljali nafto, saj so s tem skrajšali  čas povnitve z gorivom iz nekaj dni na nekaj ur; namestili so tudi bolj stabilen motor, ki je zagotavljal bolj stabilno vrtenje in omogočil zmanjševanje osebja v  strojnici od 350 na 60 ljudi. Med preureditvenimi deli, ki so potekale tudi v suhem boku so odkrili razpoko na trupu ladje pod vodno črto. Kasneje so zaključili, da je razpoko povzročil trk torpeda 4. septembra 1918, ki ni eksplodiral in ga je izstrelila nemška podmornica U-53, ko je bil Olympic v angleškem kanalu. 

Olympic v Southamptonu, leta 1929.

Olympic se je v čezatlantsko službo vrnil leta 1920. S svojo tonažo 46,439 ton si je zagotovil, da je ostal največja britanska ladja, čeprav je bila Cunardova RMS Aquitania malo daljša in širša. Družba White Star Line je po izgubi ladij Titanic in Britannic za nadomestilo dobila nemška parnika Majestic in Homeric. Leto 1921 je bilo Olympicovo rekordno leto, ko je prevažal 38,000 potnikov. V teh letih je bil zelo priljubljen na čezatlantski poti, zato je na ladji potovalo veliko slavnih potnikov, kot so Charlie Chaplin, Mary Pickford, Douglas Fairbanksm in princ Edward.

22. marca 1924 je bil Olympic vdeležen v še enem trčenju z ladjo, tokrat v New Yorku. Ko se je Olympic vrnil na svoj newyorški pomol št. 59, je s svojo krmo zadel manjšo potniško ladjo Fort St. George. Škoda na manjši ladji je bila velika, sprva se je zdelo, da Olympic ni utrpel nobene škode, a se je pozneje izkazalo, da je bilo njegovo smerno krmilo zlomljeno, zaradi česar je bilo potrebno zamenjati celo smerno krmilo.

Na prelomu iz 1927 na 1928 je bil Olympic preurejen za prevoz potnikov in turistov v tretjem razredu pa tudi v prvem in drugem razredu. Turistični tretji razred je bil poskus, da bi pritegnil popotnike, ki so želeli udobje brez spremljajoče visoke cene vozovnic. Za ta razred so bile zgrajene nove javne sobe, čeprav bi se turistične tretje kabine in drugi razred združili, da bi postali "turistični" bi to moralo trajati do konca leta 1931.

Konec leta 1928 je bil Olympic znova preurejen, z dodajanjem več kopalnic, v razširjeno jedilnico prvega razreda so namestili plesišče, na palubi B pa so postavili številne nove apartmaje z zasebnimi prostori. Več izboljšav naj bi sledilo v poznejši prenovi, vendar je bil leta 1929 najboljši povprečni seznam Olympicovih potnikov od leta 1925.

18. novembra 1929 je Olympic plul na zahod v ZDA in ko je priplul v bližino mesta, kjer je potonil Titanic, so na ladji začutili močno tresenje, ki je trajalo dve minuti. Pozneje so ugotovili, da je tresenje povzročil potres, ki so ga poimenovali Grand Banks Earthquake 1929[7].

Zadnja leta[uredi | uredi kodo]

Olympic zapušča New York, oktobra 1933. V ozadju je vidna Cunardova RMS Aquitania.

Ladijska trgovina je bila močno prizadeta  zaradi velike gospodarske krize. Do leta  1930 je bilo na čezatlantski poti, na splošno pribljižno milijon potnikov letno, toda leta 1934 se je to zmanjšalo za več, kot polovico. Poleg  tega se je v začetku leta 1930 pojavila večja konkurenca v obliki nove generacije večjih, hitrejših in luksuznejših linijskih ladij, kot so nemški SS Bremen in SS Europe, italijanski SS Rex in francoski SS IIe de France in preostali potniki so se odločili za potovanje z večjimi, hitrejšimi in luksuznejšimi ladjami. Do leta  1930 je na Olympicu povprečno potovalo pribljižno 1,000 potnikov, kar pa je bilo več, kot polovica leta 1932.

Olympicovo konkurenčno ladjo Homeric so umaknili iz poti med Southamptonom in New Yorkom že leta 1932, tako, da sta na tej poti poleg ladje Olympic ostala le še ladja Majestic, ki se jima je v poletnih mesecih za okrepitev pridružila še ladja MV Georgic. Poleti sta Olympic in Majestic plula tudi na rekreativnih križarjenjih od New Yorka do pomola 12 v Novi  Škotski.

Konec leta 1932, ko je potniški promet upadal, je Olympic odplul za štiri mesece na ponovno prenovo. V službo se je ladja vrnila marca 1933, ko so jo lastniki opisali, kot »da je nova«. Njeni  motorji  so delovali v najboljši ravni in večkrat je ladja dosegla hitrost preko 23 vozlov, vendar je bila povprečna hitrost nižja, kot pri rednih čezatlantskih plovbah. Njene potniške kapicatete so bile, po zmanjšanju navala priseljencev, 618 v prvem razredu, 447 v drugem razredu in le 382 v tretjem razredu.

Kljub temu pa je med letom 1933 in 1934 Olympic prvič plul z izgubo v poslovanju. V letih 1933 so zabeležili skupaj samo 9.000 potnikov. Število potnikov se je leta 1934 rahlo povečalo, vendar so številne plovbe še vedno prinašale izgubo.

Trk s svetilniško ladjo[uredi | uredi kodo]

Olympic januarja 1934 v gosti megli pluje mimo svetilniške ladje v katero trči štiri mesece pozneje.

Leta 1934 je Olympic ponovno trčil v ladjo. Pristopi v New York so bili zaradi goste megle označeni s svetilniškimi ladjami. Za Olympic in za druge ladje je bilo znano, da plujejo zelo blizu svetilniških ladij. 15. maja 1934, sedaj pod poveljstvom kapitana John W. Binksa je Olympic v gosti megli plul pred ameriško obalo. Ker je bila vidljivost slaba, ladja ni vedela, da pluje naranost proti svetilniški ladji Nantucket Lightship LV – 117. Ladja ni videla in se ni uspela pravočasno ustaviti in je ob 11:06 (po lokalnem času) trčila v svetilniško ladjo, ki se je prelomila na dvoje in potonila. Štirje člani posadke so potonili skupaj z ladjo, trije so pozneje na Olympicu v bolnišnici umrli zaradi hudih poškodb. Od enajstih članov posadke je bilo sedem smrtnih žrtev[8]. Preživela posadka s svetilniške ladje in Olympicov kapitan so bili zaslišani kmalu po dosegu obale. En član posadke je povedal, da se je trk zgodil tako hitro, da sploh ni vedel, da se je to zgodilo. Kapitan se je močno opravičil za to, kar se je zgodilo vendar je dejal, da je Olympic hitro reagiral, hitro je spuščal čolne za reševanje posadke in da je ladja kmalu zatem z robom kobilice trčila v čer.

Upokojitev in razrez[uredi | uredi kodo]

Leta 1934 se je družba White Star Line, na pobudo britanske vlade, združila z družbo Cunard Line in nastala je družba Cunard White Star[9]. Ta združitev je omogočila dodelitev sredstev za gradnjo novih ladij RMS Queen Mary in RMS Queen Elizabeth. Ko sta bili ti dve novi ladji zgrajeni, sta prevzeli linijske ekspresne storitve za družbo Cunard White Star; tako je vloga starejših ladij postala odvečna in so jih postopoma upokojili.

Olympic (levo) in Mauretania (desno) na privezu v Southamptonu, ki čakata na njun razrez.

Olympic je bil tako umaknjen iz čezatlantske službe in je 5. aprila 1935 zadnjič izplul iz New Yorka ter odplul v Southampton, kjer so ga ob prihodu 12. aprila 1935 privezali v pristanišču. Njegova nova družba je kratek čas razmišljala, da bi ladjo lahko uporabili za poletna križarjenja, vendar so to idejo kmalu opustili, ko so opazili, da je ladja postala prestara, saj so na njenem trupu opazili več manjših razpok, ki jih v Belfastu niso mogli več popraviti. Kot rezultat tega je družba ladjo dala na prodaj. Med potencialnimi kupci je bila skupina, ki je predlagala, da ladjo spremeni v plavajoči hotel ob južni obali Francije, vendar se to ni uresničilo. Potem, ko je bila pet mesecev na prodaji s svojim glavnim tekmecem RMS Mauretanio, je bila prodana gospodu John Jarvisu – poslancu britanskega parlamenta za 90,500 funtov, ki je naredil načrt, da bi ladjo delno razstavili v Jarrowu, da bi tako zagotovil delo nezaposlenim delavcem, ki so bili v gospodarski krizi. 11. oktobra 1935 je Olympic zadnjič izplul iz Southamptona ter odplul v Jarrow, kamor je priplul 13. oktobra. V pristanišču ga je pričakala velika množica ljudi. Olympic je svoj zadnji javni pregled opravil 26. oktobra, z 100.000 obiskovalci. Po obisku je bila vsa notranja ladijska strojna in hišna oprema odstranjena in prodana do 18. novembra, razrez pa se je nato začel 2. januarja 1936. Do konca januarja 1936 so bili ladijski jamborji, dimniki, dvigala za reševalne čolne in večina kabin na glavni palubi, porušeni in razrezani. Spomladi 1936 je bila cela ladijska nadgradnja razrezana in porušena. Do avgusta 1937 je bil ves ladijski trup do vodne črte porušen in razrezan, preostanek Olympicovega trupa pod vodno črto pa je bil 19. septembra 1937 s petimi vlačilci odvlečen v ladjedelnico v Inverkeithingu na dokončanje razreza. Razrez je bil dokončan 10. oktobra 1937. V času razreza je njen glavni inženir dejal, da je ladja izgubila svojo nekdanjo unčikovitost, toda motorji so ostali tako dobri, kot so nekdaj bili.

Do upokojitve je Olympic preplul 257 poti čez Atlantik, prevažal je 430 000 potnikov na svojih komercialnih potovanjih, ki so potovala 1,8 milijona milj.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "TGOL – Olympic".
  2. "RMS Olympic".
  3. "Classic Liners and Cruise Ships – RMS Titanic".
  4. Picture History of British Ocean Liners, 1900 to the Present.
  5. Steel Titan: The Life of Charles M. Schwab.
  6. "Page 11575 – Supplement 31553, 12 September 1919 – London Gazette – The Gazette".
  7. The 'Olympic' Class Ships. 2011. str. 120.
  8. "de beste bron van informatie over night beacon. Deze website is te koop!".
  9. "White Star Line Archives – 1931".

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]