RMS Lusitania

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
RMS Lusitania pluje v pristanišče.

RMS Lusitania je bila britanska oceanska linijska ladja, ki jo je 7. maja 1915 torpedirala in potopila nemška podmornica U-20. Njen potop je bil glavni povod za vstop ZDA v prvo svetovno vojno proti Nemčiji, dve leti pozneje, predtem pa je prišlo do številnih napadov in nemškega neomejenega bojevanja do ameriškega ladijskega prometa.

Lusitania je osvojila modri trak za najhitrejše prečkanje Atlantika, za kratek čas pa je bila največja in najhitrejša potniška ladja na svetu, tri mesece pred prihodom njene sestrske ladje RMS Mauretania. Obe ladji sta bili v lasti družbe Cunard Line. Lusitania je bila splovljena 7. junija 1906 v ladjedelnici John Brow & Company. Ladja se je potopila na svoji 202 plovbi čez Atlantik.

Nemške ladje so bile v zgodnjem 20. stoletju agresivni tekmeci za čezatlantske potnike, družba Cunard Line pa se je odzvala tako, da jih je poskušala premagati po hitrosti, velikosti in luksuzu. Družba je dobila pomoč Admiralytete za gradnjo Lusitanie, saj je razumela, da bo ladja v času vojne na voljo za prevoz vojaških enot.

Tako sta bili Lusitania in Mauretania opremljeni z novimi revociunalnimi turbinskimi motorji, ki so jima omogočili hitrost plovbe do 25 vozlov (46 km/29; mph). Zagotavljali sta 50 odstotkov več prostora za potnike, kot na katerih drugih ladjah. Prvi razred je bil znan, po svojem velikem razkošju.

Kraljeva mornarica je na začetku prve svetovne vojne blokirala Nemčijo: Združeno Kraljestvo je jeseni 1914 celo Severno morje razglasilo za vojno območje. Spomladi 1915 je bil ves uvoz hrane v Nemčijo prepovedan. RMS Lusitania je 1. maja 1915 izplula iz New Yorka proti Liverpoolu v Združenem Kraljestvu medtem, ko je v Atlantiku prevladovala nevarna nemška podmornica U-20. Nemčija je morje okrog Združenega Kraljestva razglasila za vojno območje, nemško veleposlaništvo v ZDA pa je natiskalo časopisne oglase, ki so opozarjali na nevarnost plovbe z Lusitanio.

Popoldne 7. maja 1915 je nemška podmornica U-20 18 kilometrov južno od Irske obale in znotraj napovedanega vojnega območja torpedirala Lusitanio. Druga notranja eksplozija je ladjo potopila v 18 minutah pri čemer je umrlo 1.198 ljudi, preživelo pa 765.

Nemci so povedali, da so Lusitanio obravnavali, kot vojaško ladjo, saj je skrivno prevažala velike količine strelnega orožja in trdili so, da so britanske trgovske ladje kršile pravila plovbe že v začetku vojne. Mednarodno priznana križarska plovila so do decembra 1915 zastarela. Nemci so skozi trdili, da je Lusitania redno prevažala vojno strelivo: delovala je pod nadzorom Admiralitete; njena indentiteta je bila prikrita. Trdili so, da je bila nevtralno plovilo v razglašenem vojnem območju z ukazom, da se izogne zajemanju in zagonu nemškim podmornicam.

Vendar ladja ni bila obrožena za boj, toda je prevažala na tisoče civilnih potnikov, britanska vlada pa je obtožila Nemce, da so kršili križarska pravila. Potopitev je v ZDA povzročila številne proteste, saj je bilo med mrtvimi 128 američanov. Potopitev je ZDA javno prevsmerila proti Nemčiji in vstopila v vojno skoraj dve leti pozneje. Po koncu vojne so zaporedne britanske vlade trdile, da na krovu Lusitanie ni bilo streliva, nemci pa so povedali, da ladjo niso obravnavali, kot vojaško ladjo. Leta 1982 je vodja ameriškega oddelka britanskega zunanjega ministrstva končno priznal, da je v razbitini velika količina orožja od katerega je nekaj zelo nevarnega in predstavlja varnostno tveganje za reševalne ekipe.

Tehnični podatki[uredi | uredi kodo]

Konstruktor ladje je bil Leonard Peskett, ladjo pa je zgradila ladjedelnica  John Brown & Company na Škotskem. Leta 1902 je Peskett izdelal velik model predlagane ladje, ki jo je prikazal s tremi dimniki. Četrti zadnji dimnik je bil dodan leta 1904, saj je bilo potrebno namestiti dodaten dimnik za ogrevanje in prezračevanje luksuza. Prvotni načrt je zahteval tri propelerje, vendar je bil ta spremenjen v štiri, ker se je zdelo, da potrebne moči ni mogoče prenesti skozi samo tri propelerje. Admiraliteta je zahtevala, da so vsi stroji v podpalubju pod vodno črto, saj so bili tako varni pred udari strel.

Lusitania je bila dolga 239 metrov, široka 26 metrov in izpodrivala je več, kot  44. 000 ton. Imela je štiri propelerje in je plula s hitrostjo do 25 vozlov.

Gradnja ladje[uredi | uredi kodo]

Lusitania tik pred splovitvijo, 7. junija 1906.

Gradnja ladje se je začela 17. avgusta 1904 v ladjedelnici  John Brown & Company na Škotskem. Družba Cunard Line jo je v nasprotju z Mauretanio poimenovala »škotska ladja«. Končne podrobnosti obeh ladij so bile v obeh ladjedelnicah prepuščene projektantom, tako, da so se ladje razlikovale v podrobnostih izdelovanja trupa in končne strukture. Ladje je mogoče najlažje razlikovati na fotografijah po ravnih ventilatorjih, ki so se uporabljali na Lusitaniji, medtem, ko so tisti na Mauretaniji uporabljali bolj za običajni zaobljeni vrh.  Mauretania je bila nekliko daljša, širša, večja in hitrejša, ker je imela nameščene dodatne turbine. Lusitania je bila splovljena 7. junija 1906, osem tednov pozneje zaradi delavskih stavk. Pred splovitvijo so na ladjo že namestili propelerje, toda pri poznejših splovitvah so propelerje namestili po splovitvi, saj bi se lahko med splovitvijo propelerji poškodovali. Med splovitvijo je bila ladja krščena. V naslednjem letu so v ladjo vgradili vso potrebno strojno in električno opremo ter opremo primerno za bivanje posadke in potnikov.

Preizkušanje ladijskih motorjev je potekalo junija 1907, 27. julija  pa je bila organizirana predhodna plovba na katero so bili povabljeni  gostje. Ladja je med križarjenjem dosegla hitrost do 25,6 vozlov (47,4 km /; 29,5 mph). 29. julija so gostje odšli in začeli so se trije dnevi dodatnega testiranja. Ladja je štirikrat plula od Corsewall, Škotske do Longship off Cornwall s 23 in 25 vozli. Ko je opravila vse preizkušne plovbe je 26. avgusta 1907 začela s svojo kariero.

Kariera[uredi | uredi kodo]

Lusitania prvič priplula v New York, 13. septembra 1907.

Lusitaniji je na začetku poveljeval kapitan James Watt. V nedeljo 7. septembra 1907 je ladja ob 16:30 izplula iz Liverpoola na svojo krstno plovbo čez Atlantik v New York. Lusitania je bila tedaj največja potniška  prekooceanska ladja na svetu, vse do prihoda njene sestrske ladje Mauretania, novembra istega leta. Med osemletnim službovanjem na poti  Liverpool –New York  je Lusitania preplula 202 plovbi čez Atlantik. Okoli 2.200 ljudi si je v nedeljo zvečer v Queenstownu (danes Cork) na Irskem, ogledalo njeno izplutje na svojo krstno plovbo v New York.

Iztovarjanje božične pošte z Lusitanie, ki je prispela za Božič.

13. septembra 1907 je Lusitania priplula v New York. Na pomolu jo je pričakalo okoli tisoč sto ljudi. Vse New Yorške policije so bile poklicane na nadzor nad množico. Med tednom bivanja v pristanišču je bila ladja na voljo za ogled. V soboto 21. septembra je ob 15:00 ladja odplula na svojo prvo povratno plovbo čez Atlantik in priplula v Queenstown ob 16:00 27. septembra ter 12 ur pozneje prispela v Liverpool. Povratna pot je trajala 5 dni 4 ure in 19 minut, ki se je zavlekla zaradi megle.

Na naslednjo plovbo v boljšem vremenu je Lusitania priplula v Sandy Hook, 11. oktobra 1907 in osvojila modri trak. Prispela je v štirih dneh, 19 urah in 53 minutah. Decembra 1907 jo je za kratek čas prehitela Mauretania, ki je osvojila modri trak na svoji prvi povratni plovbi čez Atlantik. Lusitania je leta 1909 ponovno osvojila modri trak, a ga je julija istega leta spet osvojila Mauretania, ki je držala hitrostni rekord do leta 1929, ko jo je prehitel SS Bremen.

Prva svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

28. julija 1914 se je začela prva svetovna vojna. Lusitanio je Admiraliteta uvrstila na uradni seznam AMC. Njena tajna naloga je bila prevažanje streliva in orožja ter izogibanje nemških podmornic. Leta 1914 je bila Lusitania uvrščena, kot ladja v reviji Jane s All the World s Boight Ships.

1915[uredi | uredi kodo]

Uradno opozorilo nemškega cesarskega veleposlaništva o potovanju z Lusitanio.

Januarja  1915 se je na morju začela pojavljati  nova grožnja: U-podmornice. Sprva so jih Nemci uporabljali za napad na mornarska plovila, nekaj, kar so dosegli le občasno, včasih pa s spektakularnim uspehom. Nato so U-podmornice začele napadati  trgovska plovila. Nemška vlada se je v obupu, da bi izkoristila prednost Atlantika, odločila, da bo okrepila svojo podmorniško kampanjo, saj so Britanci novembra 1914 razglasili Severno morje za vojno območje. Nemčija je 4. februarja 1915 razglasila Britansko otočje in morje okrog Britanskega otočja za vojno območje: od 18. februarja so nemške podmornice na tem območju torpedirale britanske ladje brez opozoril. To ni bilo povsem neomejeno podmorniško bojevanje, saj bi si prizadevali preprečiti potopitev nevtralnih ladij. Lusitania je v Liverpool priplula 6. marca 1915. Admiraliteta je izdala posebna navodila, kako se izogniti podmornicam. Vodja Admiralitete Henry Oliver je ukazal naj HMS Louis in HMS Laverock ob naslednji plovbi pospremita Lusitanio do Atlantskega oceana. 

Kapitanu ladje so poslali nekaj sporočil, da bi se lažje odločil, kako najbolje zaščititi svojo ladjo pred podmornicami, zdelo pa se tudi, da so bili njeni dimniki pobarvani v temno sivo, da bi jo naredili manj vidne za sovražne podmornice. Očitno ni bilo upanja, da bi prikrili njeno identiteto, saj je bil njen profil tako znan, prav tako pa ni bilo nobenega poskusa, da bi na premcu prekrili ime ladje.

Kapitan Dow, ki je očitno trpel zaradi stresa zaradi svoje ladje v vojnem območju in je po znanem prepiru z »lažno zastavo« zapustil ladjo; Družba Cunard Line je pozneje razložila, da je "utrujen in resnično bolan". Nadomestil ga je kapitan William Thomas Turner, ki je v letih pred vojno poveljeval na Mauretaniji in Aquitaniji.

Lusitania je 17. aprila 1915 na 201. čezatlantski plovbi izplula iz Liverpoola in 24. aprila priplula v New York. Skupina nemško ameriškega veleposlaništva, ki se je poskušala izogniti polemiki, če bi Lusitanio napadla nemška podmornica, se je s predstavniki nemškega     veleposlaništva pogovarjala o svojih pomislekih. Veleposlaništvo se je odločilo, da bo pred naslednjo plovbo potnike opozorilo naj ne potujejo na Lusitaniji. Cesarsko nemško veleposlaništvo je v 50 ameriških časopisih postavilo opozorilni oglas, vključno s tistim v New Yorku:

OPOZORILO!

POTNIKI, ki nameravajo začeti potovanje čez Atlantik opozarjamo, da med Nemčijo in njenimi zavezniki ter Veliko Britanijo in njenimi zavezniki obstaja vojno stanje; območje vojne vključuje vode, ki mejijo na britanske otoke. Plovila, ki plujejo pod zastavo Velike Britanije ali katerega od njihovih zaveznikov, lahko v skladu z obvestilom nemške vlade, U-podmornice ta plovila v teh vodah napadejo in potopijo. Zato potniki, ki plujejo v vojnem območju na ladjah Velike Britanije ali njihovih zaveznikov, to storijo na lastno odgovornost.

IMPERIJSKA NEMŠKA EMBASIJA

Washington D.C., 22. april 1915

To opozorilo je bilo natisnjeno na oglasu za poratno plovbo Lusitanie. Opozorilo je povzročilo vznemirjanje v tisku in zaskrbelo nekatere potnike in posadko ladje. Lusitania je 1. maja 1915 ob 12:20 izplula iz New Yorka na svojo 202 plovbo čez Atlantik v New York. Nekaj ur po odhdou ladje je sobotna večerna izdaja Washington Times na svoji naslovnici objavila dva članka, oba pa sta se nanašala na ta opozorila.

Potopitev[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Potop ladje RMS Lusitania
Prizori potapljanja Lusitanie v ilustraciji.

7. maja 1915 se je Lusitania bližala koncu svoje 202 plovbe čez Atlantik iz New Yorka v Liverpool, kamor je nameravala pripluti 7. maja pozno popoldne. Na krovu je bilo 1.266 potnikov in 696 članov posadke, skupaj 1.962 ljudi. Ladja je plula vzporedno ob južni obali Irske in bila je oddaljena 11 milj (18 km) od svetilnika na polotoku Old Head of Kinsale, kjer jo je ob 14:10 torpedirala nemška podmornica U-20. Kapitan podmornice Walther Schwieger je dal ukaz za izstrelitev enega torpeda, ki je Lusitanio zadel na desnem boku pod vodno gladino tik za ladijskim mostom. Nekaj sekund pozneje je v trupu ladje, kjer jo je zadel torpedo, eksplodirala še ena močna eksplozija in ladja se je začela še hitreje potapljati, z manjšim nagibom, ki se je nagnil na desno stran.

Skoraj takoj po torpediranju je posadka začela polniti reševalne čolne s potniki vendar je bilo zaradi ladijskega nagiba in hitrega potapljanja ladje, premalo časa, da bi spustili vse čolne. Od 48 reševalnih čolnov jih je bilo v vodo uspešno spuščenih le 6 čolnov. Osemnajst minut po torpediranju je krma s propelerji gledala ven iz vode, ko je premec potonil in zaradi plitve vode udaril v morsko dno, se je potopila še krma. Ob 14:28 je Lusitania dokončno potonila pod valovi Keltskega morja. Tako, kot pri potopu Titanica, je tudi pri potopu Lusitanie večina ljudi, ki so po potopu ostali v hladni vodi, zaradi nizke temperature vode 11 °C, padla v nezavest in utonila. V urah po potopu so irski reševalci in irski ribiči, ki so slišali klice v sili z Lusitanie, rešili 768 ljudi, trije moški pa so pozneje umrli zaradi poškodb, ki so jih utrpeli med potopom. Preživelo je 765 ljudi, medtem, ko je v potopu umrlo 1,198 ljudi.

Britanski potniški prekooceanski parnik HMS Juno se je odzval na klice v sili z Lusitanie in je preživele odpeljal v pristanišče v Queenstownu (danes Cork). Že naslednje jutro so se po svetu razširile novice o nesreči. Medtem, ko je v potopu umrlo veliko Britancev in Kanadžanov, je v potopu umrlo tudi 128 američanov. Mednjimi so bili pisatelj in založnik Elbert Hubbard, gledališki producent Charles Frohman, večmilijonarski poslovnež Alfred Gwyne Vanderbilt in predsednik ladjedelnice Newport News Shipbuilding Alberd L. Hopkins.

Po zdajšnjih podatkih ni bilo med rešenimi in žrtvami nobenih slovencev.

Dogodki po potopitvi[uredi | uredi kodo]

New York Times je v objavi prvega članka 8. maja 1915 izrazil takojšnjo resnost posledic.

Potopitev je povzročila mednarodno zaskrbljenost, zlasti v Veliki Britaniji in Britanskem cesarstvu, pa tudi v Združenih državah Amerike, saj je 128 od 139 ameriških državljanov na ladji izgubilo življenje. 8. maja je dr. Bernhard Dernburg, nemški tiskovni predstavnik in nekdanji nemški kolonialni sekretar, objavil izjavo, v kateri je dejal, da je Lusitania "prevažala veliko količino orožja" in tudi zato, ker je "klasificirana kot pomožni križar", Nemčija je imela pravico, da jo napade in potopi ne glede na potnike na krovu. Dernburg je zahteval opozorila, ki jih je nemško veleposlaništvo izreklo pred odprtjem plus zemljevid z dne 18. februarja, v kateri je razglasil obstoj "vojnih območij", Nemčijo pa razbremenil na kakršne koli odgovornosti za smrt ameriških državljanov na krovu. Omenil je strelivo in vojaško blago, ki je bilo prijavljeno na manifestu Lusitanie, in dejal, da je "ta plovila" mogoče zasesti in uničiti po haških pravilih.

Lusitania je bila dejansko uradno navedena kot pomožna vojna ladja, njen tovor pa je vključeval približno 4.200.000 nabojev pušk, 1.250 nabojev v prazno in 18 primerov neeksplozivnih varovalk, kar je bilo v njej odkrito našteto tovorni manifest. Dan po potopu je The New York Times objavil vse podrobnosti o vojaškem tovoru ladje. Pomočnik vodje družbe Cunard, Herman Winter je zanikal obtožbo, da je prevažala strelivo, vendar je priznal, da je prevažala strelivo z majhnim orožjem. Dejstvo, da je Lusitania prevažala granate, moldove, kartuše in mitraljez, britanska javnost takrat ni vedela za to.

Predsednik Woodrow Wilson ni hotel takoj razglasiti vojne. V tednih po potopu je bilo o ameriški vladi vroče razpravljati o tej zadevi, med ZDA in nemško vlado pa so si izmenjali korespondenco. Nemški zunanji minister Von Jagow je še naprej trdil, da je bila Lusitania legitimna vojaška tarča, saj je bila navedena kot oborožena trgovska križarka, ki ji je bilo ukazano naj se izogiba podmornicam.

Von Jagow je nadalje trdil, da je Lusitania na prejšnjih potovanjih nosila strelivo in zavezniške čete. Wilson je še naprej vztrajal, da se mora nemška vlada opravičila za potop, odškodnino ameriškim žrtvam in obljubila, da se bo v prihodnje izognila kakršnemu koli podobnemu dogajanju. Britanci so nad Wilsonom bili razočarani zaradi njegovega neuspeha v drastičnejših akcijah. Državni sekretar William Jennings Bryan je predsedniku Wilsonu svetoval, da "bi bilo treba ladjam, ki prevažajo krijumčarenje, prepovedati prevoz potnikov in Wilson je vodil ZDA v vojno.

V nemški odločbi z dne 9. septembra 1915 je bilo določeno, da so napadi dovoljeni samo na ladje, ki so dokončno britanske, nevtralne ladje pa bi se morale obravnavati po pravilih zakona o nagradni igri in da napadi na linijske potniške plovbe sploh niso dovoljeni. Obkrožena je izmišljena zgodba, da so v nekaterih regijah Nemčije šolarji dobili praznik, da bi proslavili potopitev Lusitanie. Ta trditev je bila tako učinkovita, da jo je ameriški veleposlanik v Nemčiji James W. Gerard znova pripovedoval v svojem memoarju o svojem času v Nemčiji Face to Face with Kaiserism (1918), čeprav brez utemeljitve njegove veljavnosti.

Skoraj dve leti pozneje, januarja 1917, je nemška vlada napovedala, da bo ponovno vodila popolno neomejeno vojno podmornice. To je skupaj s telegramom Zimmermann potisnilo ameriško javno mnenje nad prelomno točko in 6. aprila 1917 je kongres Združenih držav sledil zahtevi predsednika Wilsona, da Nemčiji razglasi vojno.

Razbitina[uredi | uredi kodo]

Razbitina Lusitanie leži na globini 93 m in 11 milj (18 km) južno od polotoka Old Head Of Kinsale. Razbitina je bila odkrita kmalu po prvi svetovni vojni. Ladja leži na svojem desnem boku in skriva luknjo udarca s torpedom. Razbitina se je zaradi sile s katero je premec udaril v dno, skupaj s silami zimskih plimovanj in korozije močno podrla, razpadla in obrnila na desno stran. Premec ima »nenavadno ukrivljenost«, ki je lahko povezana s pomanjkanjem trdnosti zaradi izgube nadgradnje in dimnikov. Nadgradnja je najvidnejši del razbitine, ki je najbolj uničen. Leta 1982 je podjetje Oceaneering International od štirih propelerjev odstranilo tri, le desnega na desnem boku ni bilo mogoče odstraniti, ker je močno zakopan v pesku. Nadaljnje odprave na razbitino so odkrile, da je ladja res prevažala veliko količino orožja in nekaj streliva, od tega nekaj zelo nevarnega. Čeprav razbitina leži v dovolj plitvi vodi, da jo lahko obiskujejo potapljači, so nadaljnje odprave ugotovile, da je razbitina Lusitanie v primerjavi z razbitino Titanica in razbitino ladje Britannic, v precej slabšem stanju zaradi prisotnosti ribiških mrež, ki ležijo na razbitini. Posledično je razbitina nestabilna in se lahko v nekem trenutku popolnoma zruši. Nedavno so bili objavljeni  akademski komentarji, ki iščejo rešitve glede lastništva in preprečevanje nadaljnjega poslabšanja razbitine.    

 Viri[uredi | uredi kodo]

1.https://www.britannica.com/topic/Lusitania-British-ship

2. http://coastmonkey.ie/rms-lusitania/

3.https://allthatsinteresting.com/rms-lusitania-sinking

4.http://mentalfloss.com/article/533739/facts-about-rms-lusitania

5.https://www.history.com/news/the-sinking-of-rms-lusitania-100-years-ago

6.https://www.irishtimes.com/news/ireland/irish-news/man-airlifted-to-hospital-after-diving-on-lusitania-wreck-1.3980739