HMHS Britannic

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
HMHS Britannic.jpg
HMHS Britannic pluje iz Liverpoola, 23. decembra 1915.
Kariera Government Ensign of the United Kingdom.svg Združeno kraljestvo
Ime: HMHS Britannic
Lastnik: White Star Line
Pristanišče registra: Zastava Združenega kraljestva Liverpool, Združeno Kraljestvo
Naročena: 1910
Izdelovalec: Harland and Wolff, Belfast
Začetek gradnje: 30. november 1911
Splovljena: 26. februar 1914
Končana: 12. december 1915
Krstna plovba: 23. december 1915
V službi: 23. december 1915 - 21. november 1916
Identifikacija: MGY
Usoda: 21. novembra 1916 je ladja zadela morsko mino
in potonila 55 minut kasneje
Status: ladijska razbitina
Drugo: Največja oceanska potniška ladja,
ki je kdajkoli potonila
Splošne značilnosti
Razred in tip: linijska ladja razreda Olympic
čezoceanski potniški parnik
Tonaža: 48.158 GRT
Teža: 53.200 ton
Dolžina: 890 ft 3 in (271,35 m)
Širina: 92 ft 6 in (28,19 m)
Draft: 34 ft 7 in (10,54 m)
Moč: 46.000 KM
Pogon: 24 dvojnih in 5 enojnih parnih kotlov za dva parna stroja,
s prenosoma na stranska trilistna propelerja ter parna turbina,
s prenosom na srednji štirilistni propeler
Hitrost: 21 kn (24 mph; 39 km/h)
Zmogljivost: 3.309
Posadka: 892
Drugo: 55 reševalnih čolnov za 3.600 ljudi

HMHS Britannic (His Mayestic's Hospital Ship Britannic) je bil britanski potniški prekooceanski parnik ter tretja od treh ladij iz razreda Olympic britanske družbe White Star Line. Bil je častnik flote tako RMS Olympic kot RMS Titanic.

Britannic je bil splovljen pet mesecev pred začetkom prve svetovne vojne. Ladja je bila načrtovana za najvarnejšo od treh ladij iz razreda, s spremembami zasnove, pridobljenih pri potopu Titanica. Ladja je bila zgrajena v ladjedelnici Harland & Wolff v Belfastu, nekaj mesecev pozneje pa je bila preurejena v bolniško ladjo. Med letom 1915 in 1916 je služila za bolniško ladjo ter plula med Združenim Kraljestvom in Dardanelami. Zjutraj 21. novembra 1916 je ladja v Egejskem morju v bližini grškega otoka Kea zadela morsko mino in 55 minut pozneje potonila. V nesreči je umrlo 30 ljudi, preživelo pa jih je 1.035.

Preživele potnike so pobrale bližne ladje, nekaj se jih je rešilo na bližno obalo. Britannic je bil največji potniški čezoceanski parnik, izgubljen v prvi svetovni vojni. White Star Line je za nadomestilo dobila nemško ladjo SS Bismarck, kot del povojnih reparacij; kasneje so jo poimenovali RMS Mayestic.

Razbitina ladje Britannic je bila odkrita leta 1975. Odkril jo je francoski raziskovalec Jacques-Yves Cousteau. Ladijska razbitina ladje Britannic je največja potniška ladijska razbitina na morskem dnu.

Tehnični podatki[uredi | uredi kodo]

Načrt ladje Britannic in njegovih zgornjih palub.

Britannic je bil po potopitvi Titanica načrtovan, kot največja in najbolj luksuzna ladja na svetu. S svojo tonažo 48.158 BRT je presegel svoji sestrski ladji glede na velikost (obseg), vendar to še ni pomenilo, da je bila največja potniška ladja  v tistem času, kajti nemška ladja SS Vaterland je imela nekoliko višjo tontažo. Originalno ime ladje je sicer bilo Gigantic, vendar je to upravni direktor družbe White Star Line J. Bruce Ismay zavrnil in je družba ladjo poimenovala Britannic. Po končanih delih je imel parnik prostornino 47.330 brutoregistrskih ton (BRT) in izpodriv je več, kot 53.000 ton. Dolžina ladje je znašala 269 m, širina 28 m in višina 53,3 m. Parnik je imel osem palub imenovanih paluba čolnov (najvišje ležeča): Paluba A, paluba B,... in paluba G. Poganjala sta ga dva tristopenska in štiristopensko parna stroja (levi in desni trikraki vijak) in nizkotlačna parna turbina, ki je lahko obratovala le v smeri  vožnje naprej (srednji štirikraki vijak). Skupna moč glavnih strojev je znašala 46.000 konjskih moči (HP). Oba parna stroja sta prispevala 30.000 konjskih moči parna turbina pa 16.000 konjskih moči. Paro za pogon glavnih pomožnih strojev ter ostalih porabnikov je proizvajalo 29 kotlov. Med križarjenjem je ladja dosegla hitrost 23 vozlov, njena maksimalna hitrost pa je bila 24 vozlov. Na parnik se je lahko vkrcalo 2.443 potnikov in 882 članov posadke, v primeru nesreče je bilo na voljo 55 reševalnih čolnov za 3,600 ljudi[1]. Parnik je imel tri dimnike, četrti zadnji je služil le za ogrevanje in prezračevanje (zračnik).  

Posledice po potopu Titanica[uredi | uredi kodo]

Po potopu Titanica je bilo na preostalih dveh ladjah razreda Olympic izvedenih več sprememb, da bi izboljšali varnost. Pri Britannicu so bile te spremembe izvedene pred splovitvijo. Spremembe so vključevale namestitev dodatne pregrade na trupu v kotlovnici in strojnici. Izboljšali so črpalke. Izboljšali so tudi neprepustne predelke, kar je ladji zagotovilo, da je lahko prenesla poplavitev šestih predelkov. Število reševalnih čolnov se je iz 20 povečalo na 55. Najbolj zunanja vidna sprememba je bila namestitev velikih dvigal podobnim žerjavom, ki so imela nameščena šest reševalnih čolnov; prvotno je bilo načrtovano namestiti osem dvigal, vendar so pred vstopom v vojaško službo namestili pet, pri čemer so razliko predstavljali čolni, ki so jih ročno spuščali na Titanicu in Olympicu. Dodatni reševalni čolni so bili nameščeni tudi na strehah palube čolnov. Posadka je lahko čolne dosegla z obeh strani pod pogojem, da nobeden dimnik ni oviral poti. Ta sprememba je lahko omogočila spuščanje čolnov če bi ladja naredila nagib, ki je lahko preprečeval spuščanje čolnov s strani.

Lastnosti kot linijska potniška ladja[uredi | uredi kodo]

Risba stopnišča prvega razreda na Britannicu.

Načrt ladje Britannic je pokazal, da bi bila ladja bolj razkošna od svojih sestrskih ladij, in da bi lahko premagala druge tekmece, kot so SS Imperator, SS Vaterland in RMS Aquitania. Na voljo je bilo dovolj kabin za potnike, razdeljene v treh razredih. Družba White Star Line je pričakovala znatne spremembe v svoji veliki ponudbi. Tako je bila kakovost tretjega razreda (namenjena predvsem migrantom) nižja v primerjavi s sestrskimi ladjami pri kakovost drugega razreda pa se je povečala. Poleg tega se je število načrtovane zmogljivosti posadke povečalo na 950 pri Britannicu.

Orgle Welte Pipe nad stopniščem prvega razreda na Britannicu, iz revije leta 1914.

Izboljšana je bila tudi kakovost prvega razreda npr. otroci so se začeli pojavljati kot resen del, ki jih je bilo treba zadovoljiti, zato je bila na glavni palubi zgrajena igralna soba za njih. Podobno kot njene dve sestrski ladji so tudi k prvorazrednim ugodnostim spadale Veliko stopnišče, vendar so bile udobnosti na Britannicu bolj razkošne, z obdelanimi opornicami, okrasnimi ploščami in cevnimi orglami. Ladijska paluba A je bila v celoti namenjena protnikom prvega razreda, opremljena je bila z salonom, dvema kavarnama na verandi, kadilnico in sobo za pisanje in branje. Paluba B je vsebovala frizerski salon. Najpomembnejši dodatek je bil posamezne kopalnice v skoraj vsaki kabini prvega razreda, ki je bila s tem tudi prva oceanska ladja (na Olympicu in Titanicu je večina potnikov morala uporabljati javne kopalnice).

Ti objekti in dodatki so bili nameščeni, vendar so bili kmalu odstranjeni ker so ladjo preuredili v bolniško ladjo in niso bili nikoli nazaj nameščeni ker je ladja potonila še preden je lahko začela opravljati čezatlantsko službo, zato so bile načrtovane zmogljivosti bodisi preklicane, uničene, ponovno uporabljene na drugih ladjah (na primer na Olympicu) ali preprosto nikoli uporabljene.

Welte Pipe[uredi | uredi kodo]

Na Britannicu je bilo načrtovano namestiti v prvem razredu velike luksuzne orgle Welte Pipe nad stopniščem prvega razreda, vendar zaradi začetka vojne ni komplet nikoli prispel v Belfast.

Aprila 2007 so restavratorji orgel Welte, ki so zdaj v muzeju für Musikautomaten [de] v Seewenu v Švici, odkrili, da so glavne dele instrumenta nemški graditelji orgel podpisali z "Britanik". Fotografija risbe v prospektu podjetja, ki je bila najdena v zapuščini Welte v muzeju Augustiner v Freiburgu, je dokazala, da je to organ, ki pripada Britannicu[2].

Gradnja ladje[uredi | uredi kodo]

Britannic med gradnjo v ladjedelnici Harland & Wolff, leta 1914.
Eden od Britannicovih dimnikov, izdelan v ladjedelnici Harland & Wolff.

Gradnja ladje se je začela 30. novembra 1911 v ladjedelnici Harland & Wolff v Belfastu. Gradnja ladje je potekalana istem mestu kjer so 13 mesecev prej zgradili njeno sestrsko ladjo Olympic. Tako kot pri Titanicu in Olympicu, je bilo tudi za gradnjo ladje Britannic potrebno povečati ladjedelnico ter namestiti nove ladjedelniške opreme in ostala orodja. Splovitev je bila načrtovana v začetku januarja 1914. Zaradi težav, ki so nastale kot posledica Titanicove nesreče ni bil Britannic splovljen do 26. februarja 1914. Tako je bil Britannic splovljen 26. februarja 1914 ob 11:15. Splovitev si je ogledalo veliko ljudi in je tudi navdušila novinarje zato je bila v čast splovitve organizirana večerja. Ladjo med splovitvijo v skladu s tradicijo družbe White star Line, niso krstili.

Še preden je Britannic lahko začel opravljati čezatlantsko službo med Southamptonom in New Yorkom, se je 28. julija 1914 začela prva svetovna vojna zato je opremljanje potekalo počasneje. Septembra 1914 so na ladjo namestili propelerje, mesec pozneje pa še nadgradnjo, dimnike in jamborje. V naslednjem letu so v ladjo vgradili vso potrebno strojno in električno opremo ter opremo primerno za bivanje posadke in potnikov. Med opremljanjem se je Admiraliteta odločila, da bo vse civilne potniške ladje vključno z Britannicom in Olympicom, uporabila za vojaške in bolniške ladje, čeprav se je vedelo, da bo med vojno izgubljenih veliko ladij. RMS Olympic se je v Belfast vrnil 3. novembra 1914 medtem, ko se je opremljanje na Britannicu počasi nadaljevalo.

Preurejanje v bolniško ladjo[uredi | uredi kodo]

Originalna slika ladje Britannic kot potniška ladja. Takšna je bila ladja med testiranji na morju.

Po končanem opremljanju v potniško ladjo je Britannic maja 1915 opravil vsa svoja testiranja na morju in dvanajsturno plovbo po irskem morju ter bil pripravljen začeti opravljati čezatlantsko službo. Potem, ko je število žrtev v Dardanelah naraščalo je Admiraliteta naročila dodatne bolniške ladje za prevoz ranjenih vojakov. Čeprav je družba White Star Line načrtovala, da bo ladja poleti 1915 začela opravljati čezatlantsko službo, je bilo 11. julija dokončno dogovorjeno, da se ladjo preuredi v bolniško ladjo. Do 13. novembra 1915 je bil Britannic v Belfastu preurejen v bolniško ladjo. Z belim pobarvanim trupom, rumenooranžnimi dimniki, dolgo vodoravno zeleno črto in velikimi rdečimi križi so ladjo poimenovali His Mayestic's Hospital Ship Britannic. V notranjosti je bilo nameščenih 3.309 postelj in več operacijskih sob. Skupni prostori zgornjih palub so bili spremenjeni v prostore za ranjence. Kabine na palubi B so bile namenjene zdravnicam. Restavracija a La Carte in kavarna Parisien na palubi B nista bili spremenjeni v operacijske sobe, prvovrstna sprejemna soba na palubi D pa je bila spremenjena v veliko operacijsko sobo. 12. decembra 1915 je bila nameščena medicinjska oprema in ta dan je bila ladja tudi krščena in uradno priznana za bolniško ladjo. Naslednji dan je ladja odplula v Liverpool, kamor je prispela istega dne zvečer. Tam je ladjo pričakal vlačilec in jo odvlekel na njen domači pomol, kjer je ladja počakala na vkrcanja zalog, posadke in drugih potnikov.

Kariera[uredi | uredi kodo]

Britannic med plovbo na morju.

Britannicu je bila po testiranju dodeljena medicinska ekipa, ki jo je sestavljalo 101 medicinskih sester, 336 podčastnikov in 55 članov posadke. Posadka se je na ladjo vkrcala že v Belfastu, zdravnice in medicinske sestre so se pa vkrcale v Liverpoolu. Parniku je poveljeval kapitan Charles A. Bartlett. Glavni inženir je bil Robert Flemming in glavni ladijski kirurg John C. H. Beaumont. Oba sta predtem služila na Olympicu. 23. decembra 1915 je Britannic izplul iz Liverpoola na svojo krstno plovbo na grški otok Lemnos v Egejskem morju, kjer so se na ladjo vkrcali bolni in ranjeni vojaki. Predtem se je ladja ustavila še v Neapelju, kjer je dobila dodaten premog. Po potovanju, ki je trajalo 7 dni, je ladja na otok priplula 31. decembra 1915. V Mudrosu se je ladji pridružila še njena sestrska ladja Olympic in ladji Mauretania in Aquitania. Štiri ladje so se za novo leto pridružile v Mudrosu. Od štirih ladij je bil tedaj Britannic največja ladja na svetu. 20. januarja 1916 je ladja odplula na svojo drugo plovbo, tokrat prvič iz Southamptona, in pet dni pozneje prispela v Neapelj, kjer je bil kapitan Bartlett obveščen, da naj ostanejo v pristanišču zaradi evakuacije poškodovanih vojakov iz Dardanell. Pozneje so se v pristanišču na ladjo vkrcali ranjenci in bolniki, ki so jih iz Dardanell pripeljale druge manjše bolniške ladje. Ko se je Britannic vrnil v Združeno Kraljestvo, je štiri tedne preživel, kot plavajoča bolnišnica pred otokom Wight.

Britannic v Mudrosu z HMHS Galeko med vkrcevanjem ranjencev in bolnikov z Galeke.

Tretja plovba je potekala od 20. marca 1916 do 4. aprila, na tej plovbi pa je ladja odplula v mesto Augusta na Sicilji, kjer so se na ladjo vkrcali ranjenci in bolniki, ki so jih iz Dardanell ponovno pripeljale druge bolniške ladje. Ob koncu vojaške službe 6. junija 1916 je Britannic odplul v Belfast, kjer so ladjo nameravali preurediti nazaj v potniško ladjo. Britanska vlada je družbi White Star Line plačala 75.000 funtov, da bi jo preuredili v potniško ladjo. Preurejanje je potekalo skoraj celo poletje, potem pa so prekinili in ladjo pustili nazaj v bolniško ladjo za opravljanje vojaške službe.

Admiraliteta je tako ladjo nazaj povrnila za bolniško ladjo in sporočila, da je znova dovoljena plovba v Mudros. 26. avgusta 1916 se je Britannic vrnil v vojaško službo, 24. septembra pa je odplul na svojo četrto plovbo v Sredozemsko morje, iz Southamptona na otok Lemnos, ponovno pod poveljstvom kapitana Bartletta. 29. septembra na poti v Neapelj je ladja naletela na hudo nevihto z vzhoda, ki se je pojavila nepričakovano. 20. oktobra je ladja ponovno odplula iz Southamptona na otok Lemmnos. Nato je preplula še peto plovbo, ki jo je zaznamovalo potem, ko je ladja priplula v Mudros se je okužilo nekaj častnikov zaradi bolezni, ki se je prenašala s hrano.

Zaradi bolezni in okužbe je življenje na ladji sledilo drugače: ob 6:00 so se bolniki prebudili in pospravili sobe. Zajtrk je bil postrežen ob 6:30, nato pa je kapitan opravil pregled na ladji. Kosilo je bilo postreženo ob 12:30, malica pa ob 16:30. Bolnike so zdravili med obroki in tisti, ki so želeli na sprehod so to lahko storili. Ob 20:30 so bolniki odšli v posteljo in kapitan je opravil še en pregled. Na voljo so bili medicinski tečaji za usposabljenje medicinskih sester. 6. novembra se je Britannic vrnil v Združeno Kraljestvo, z 3.000 ranjenci na krovu.

Zadnja plovba[uredi | uredi kodo]

Kanal Kea med otokom Kea (levo) in Makronisos (desno); Britannic je potonil bližje otoku Kea.

Po petih uspešno končanih plovbah, ko je vglavnem prevažala lažje bolnike in ranjence pa tudi kakšnega potnika, še vedno bod poveljstom kapitana Bartletta, se je Britannic odpravil na svojo šesto plovbo iz Southamptona na otok Lemnos. 12. novembra 1916 je ob 14:23 ladja izplula iz Southamptona, 15. novembra je okrog polnoči ladja prečkala Gibraltarsko ožino in iz Atlantika zaplula v Sredozemsko morje. 17. novembra zjutraj je ladja priplula v Neapelj.

Nevihta je ladjo v pristanišču zadržala vse do nedelje popoldne 19. novembra, ko se je kapitan Bartlett odločil izkoristiti kratko izboljšanje vremena in nadeljevati pot. Ko je ladja ob 16:30 izplula iz pristanišča se je vreme kmalu znova poslabšalo, morje je postalo valovito in ladji se je znova približala nevihta. Naslednje jutro je nevihta ponehala in ladja je brez težav prečkala Mesinsko ožino. Naslednje tri dni je pot minila brez posebnosti. Rt Matapan so obpluli v prvih urah 21. novembra. 21. novembra zjutraj je Britannic s polno hitrostjo plul čez kanal Kea med rtom Sonuniumom (najjužnejša točka v Atiki, prefektura, ki vključuje Atene) in otokom Kea ter nadeljeval pot proti otoku Lemnos, kamor je nameraval prispeti okrog šestih zvečer. Morje je bilo mirno in nebo jasno.

Na ladji je bilo 1.065 ljudi, od tega 673 članov posadke, 315 članov zdravniškega korpusa kraljeve vojske (RAMC) in 77 medicinskih sester.

Potopitev[uredi | uredi kodo]

Ob 8:12 (po ladijskem času) je močna eksplozija pretresla ladjo. Posadka ni vedela ali je bil to torpedo, ki bi ga izstrelila U-podmornica ali morska mina. Pozneje so ugotovili, da je bila to mina, kajti morske mine je v kanalu Kea postavila nemška podmornica U-73, 21. oktobra 1916 pod poveljstvom kapitana Gustava Sieba. Reakcija v jedilnici je bila takojšnja; zdravnice in medicinske sestre so takoj zapustila svoja delovna mesta in stekle k reševalnim čolnom. Kapitan Bartlett in glavni častnik Robert Hume sta bila takrat na ladijskem mostu in resnost situacije je bila kmalu očitna. Eksplozija je bila na desni strani trupa tik ob ladijskem mostu. Sila eksplozije je poškodovala nepreputno pregrado med prvim in drugim podpalubjem. Prvi štirje neprepustni predelki so se hitro napolnili z vodo, kurilni hodnik, ki je povezoval gasilske črpalke v loku s kotlovnico šest je bil močno poškodovan in voda je tako tekla v kotlovnico, kjer je eksplozija ubila enega kurjača.

Kapitan je ukazal zapreti neprepustna vrata, poslati signal za pomoč in posadki naročil naj pripravijo reševalne čolne. SOS signal je bil nemudoma poslan in sprejet s strani drugih ladij na tem območju. Najbljižji sta bili HMS Scourge in HMS Heroic, vendar Britannic ni slišal dobro odgovora, ker je sila eksplozije povzročila, da so se žične antene med ladijskimi jamborji strgale in padle. To je pomenilo,da je ladja še vedno lahko pošiljala sprorčila po radiju, vendar odgovorov ni mogla prejemati.

Skupaj s poškodovanimi neprepustnimi vrati gasilskega hodnika se neprepustna vrata med kurilnimi prostori štiri in pet niso pravilno zaprla. Voda je tekla v kotlovnico pet. Britannic je dosegel svojo mejo poplavljanja. Bilo je poplavljenih pet neprepustnih pregrad, ki so se dvignile vse do palube B. Dodatni zaščitni ukrepi so bili sprejeti po potopu Titanica. Naslednja neprepustna pregrada med kotlovnicama pet in štiri je bila nepoškodovana in bi mogla rešiti ladjo. Na sprednjih spodnjih palub so bile odprte luknje, ki so se nekaj minut po eksploziji napolnile z vodo. Medicinske sestre so večino teh lukenj odpirale za prezračevanje. Ko se je ladijski nagib povečal se je voda začela prelivati in vstopati do pregrad med kotlovnico pet in štiri. Z več, kot šestimi poplavljenimi neprepustnimi predelki, Britannic ni mogel več ostati na površju.

Na mostu je kapitan že razmišljal kako bi rešil ladjo, klub vse bolj slabemu stanju. Čez deset minut je bil Britannic v pribljižno istem stanju, kot Titanic eno uro po trku z ledeno goro. Petnajst minut po eksploziji sta bili odprti luknji palube E že pod vodo. Z vodo, ki je vdirala tudi v zadnjo stran ladje iz pregrade med kurilnimi prostori pet in štiri, se je Britannic za nekaj stopinj obrnil na desno stran, zaradi teže vode, ki je poplavila desno stran ladje. Ob obali grškega otoka Kea na desni strani je kapitan krmarju ukazal usmeriti ladjo proti otoku. Zaradi povečane teže ladje in poškodbe krmila je bilo težko upravljati z ladjo. Ker je bila krmilna naprava močno poškodovana in ker je desni propeler slabo deloval, si je kapitan pomagal z vitlom. Kapitan je ukazal nastaviti potniški most višje od desnega boka, vitel pa je pomagal ladji obrnti smer proti otoku.

Hkrati je bilo bolnišnično osebje pripravljeno na evakuacijo. Kapitan je dal ukaz za pripravo reševalnih čolnov, vendar jim ni dovolil, da jih spustijo v vodo. Vsi potniki so z ladje vzeli najbolj dragocene stvari preden so jih evakuirali npr. ladijski kaplan je rešil sveto pismo. Zbranih je bilo veliko bolnikov in potnikov na ladji, kjer se je začela delati panika. Potem, ko je Major Harolond Priestley prejel novico, da sta se v podpalubju utopila še dva strojnika, je zbral svoje oddelke iz Kraljeve vojaške medicinske enote na zadnjem delu palube A in jim naročil pregledati kabine prvega in drugega razreda, da bi zagotovil, da nihče ne ostane not.

Medtem, ko je kapitan nadeljeval s svojim plutjem proti otoku je potapljajoči parnik vedno bolj tonil. Nekateri člani posadke so se začeli bati, da bi nagib ladje postal prevelik za spuščanje čolnov, zato so se odločili, da začnejo spuščati prve reševalne čolne v vodo, ne, da bi čakali na ukaz. Kapitan se je nato odločil ustaviti ladjo in njene motorje. Preden je to lahko storil sta dva reševalna čolna že bila spuščena v vodo na levi strani ladje. Še vedno delujoči levi propeler, ki je na pol gledal iz vode, je vase vsrkal oba čolna in ju skupaj z njunimi potniki razkosal. Kapitan je nato končno uspel ustaviti ladjo in njene motorje preden bi propeler vase vsrkal še tretji reševalni čoln. Nato so dokončali vkrcavanje vseh potnikov v reševalne čolne.  

Britannic med potapljanjem.

Ob 8:45 je bil nagib ladje tako velik, da so bili vsi škripci čolnov zdaj neuporabni. Zadnji čoln je ladjo zapustil ob 8:46. Na tej točki je kapitan sklenil,da se je potapljanje ladje upočasnilo, zato je zaustavil evakuacijo in ukazal, da naj se motorji ponovno zaženejo v upanju, da bodo z ladjo lahko pripluli do otoka. Ob 8:55 je na ladji zmanjkalo elektrike. Ob 9:00 je bil kapitan obveščen, da se je poplava povečala zaradi gibanja ladje in da je voda dosegla palubo D. Zavedajoč se, da bo zdaj prišlo le še do popolne potopitve je kapitan ustavil ladjo in njene motorje, zažvižgal na piščalko in preostalim častnikom, ki so ostali na ladji ukazal, da naj vsi takoj zapustijo ladjo. Nato je kapitan poslal še v strojnico signal, da naj vsi strojniki zapustijo svoja delovna mesta. Tako kot na Titanicu, so tudi na Britannicu strojniki ostali na svojih mestih do zadnjega možnega trenutka. Ko je voda dosegla ladijski most, sta kapitan in pomočnik Harry William Dyke odšla iz krova ter skočila v vodo, plavala sta do zložljivega čolna in se oba rešila na čoln. Inženirska ekipa, ki jo je vodil Robert Fleming, je medtem pobegnila po lestvi skozi četrti dimnik, ki je služil za prezračevanje notranjosti ladje, na palubo čolnov, kjer so z rešilnimi jopiči skočili v morje in odplavali stran od potapljajoče se ladje. Ekipo je kmalu rešil bližnji reševalni čoln.

Britannic se je nato prevrnil na desni bok, pri tem so se zrušili vsi štirje dimniki, eden za drugim. Ko je krma s propelerji gledala iz vode je premec potonil in udaril v morsko dno, kar je povzročilo strukturno škodo na ladji, nato se je potopila še krma. Ob 9:07 je Britannic za vedno potonil pod valovi Egejskega morja.

Medicinska sestra Violet Jessop (ki je leta 1912 preživela potop Titanica in nesrečo ladje Olympic leta 1911) je opisala zadnje trenutke:

"Malo se je nagnila, ko je voda dosegla glavno palubo pa se je vedno bolj začela prevračati na desni bok. Vsi dimniki in ladijska oprema na palubi so popadali v morje, kot otroške igrače. Krma se je dvignila visoko v zrak in takrat se je pod vodo zaslišal glasen ropot. Čez nekaj sekund je ladja potonila v globino".

Ko je Britannic potonil, je bil največja ladja, ki je bila izgubljena med prvo svetovno vojno[3].

Po zdajšnjih podatkih ni bilo med žrtvami in rešenimi nobenih slovencev.

Reševanje[uredi | uredi kodo]

Preživeli potniki na rušilcu HMS Scourge.

V primerjavi s Titanicom je bilo reševanje potopljene ladje Britannic nekoliko lažje zaradi treh dejavnikov: temperatura vode je bila višja (21°C pri Britannicu, – 2°C pri Titanicu),bilo je več reševalnih čolnov (35 se jih je dalo na Britannicu uporabiti od 55, na Titanicu jih je bilo le 20) in pomoč je bila bližja (ko je Britannic potonil je prva ladja na kraj nereče priplula dobro uro pozneje, ko je pa Titanic potonil je prva ladja na kraj nesreče priplula 1 uro in 40 minut pozneje).

Vodja RAMC John Cropper je umrl v potopu.

Prvi, ki so prispeli na kraj nesreče so bili ribiči z otoka Kea na njihovi ribiški ladji, ki so iz vode pobrali veliko ljudi. Ob 10:15 je HMS Scuorge opazil prve reševalne čolne in deset minut pozneje ustavil ter pobral 339 preživelih. HMS Heroic je prispel nekaj minut prej in pobral 494 preživelih. 150 jih je odšlo v pristanišče Korissia na otoku Kea, kjer so preživele zdravnice in medicinske sestre poskušale rešiti poškodovane potnike s pomočjo predpasnikov in kosov reševalnih čolnov, da bi naredile povoje za rane. Malo nerodno pristanišče je služilo, kot operacijska soba.

Scourge in Heroic nista imela več prostora za druge preživele zato sta se odpravila v  Piraeus, da bi opozorila na prisotnost tistih, ki so ostali v Korissiji, HMS Foxound je priplul ob 11:45 in je bil zasidran v pristanišču do 13:30. Ob 14:00 je priplula križarka HMS Foresight. Foxound je odplul v Pirej ob 14:15, medtem, ko je Foresight ostala, da poskrbi za pogreb na otoku Kea vodnika RAMC Williama Sharperja, ki je umrl zaradi poškodb. Drugi trije moški so umrli na grškem vlačilcu Goliathu. Trije so bili pokopani v Milthary na pokopališču  Pirej Naval in Consular. Zadnji, je bil G.Honckeyott, ki je umrl v ruski bolnišnici v Pireji kmalu po pogrebih.

Skupaj je preživelo 1.035 ljudi, 30 ljudi je umrlo v nesreči in 5 jih je bilo pokopanih. (V Londonu so celo postavili njihove spomenike). Drugih 38 ljudi je bilo huje poškodovanih (18 članov posadke in 20 članov RAMC)[4]. Preživeli potniki so bili vkrcani na vojaških ladjah, ki so bile zasidrane v pristanišču v Piraeusu, medtem, ko so posadko in medicinske sestre gostili v ločenih hotelih v Phaleronu. Mnogo grških državljanov in uradnikov se je udeležilo pogrebov. Preživeli so bili poslani domov, preživelo posadko so teden po potopu poslali nazaj v Veliko Britanijo, zadnji so domov prispeli pred Božičem. Zadnji preživeli potnik z ladje Britannic, George Perman, je umrl leta 2000 v starosti 99 let.

Razbitina[uredi | uredi kodo]

Razbitina ladje Britannic leži na globini 122 m in 1,5 km od pristanišča Korissia na otoku Kea. Razbitino je 3. decembra 1975 odkril francoski raziskovalec Jacques Cousteau. Pri snemanju ekspidecije je Cousteau imel konferenco z nekaj preživelim osebjem z ladje, vključno z Sheilo MacBeth Mitchell, ki je preživela potop. Leta 1976 je Cousteau s potapljaško opremo in svojimi potapljači prvič vstopil v razbitino. Izrazil je mnenje, da je ladjo potopil en sam torpedo, kar temelji na veliki škodi sprednjega dela premca.

Ladja leži na svojem desnem boku in skriva mesto udarca z mino. Sprednji del premca je poškodovan, ob preostalem delu trupa pa so nekateri ostanki palube C. To je posledica eksplozije, ki je uničila celoten del kobilice med drugim in tretjim podpalubjem, ko je premec udaril v morsko dno saj se ladja zaradi velike dolžine ni mogla potopiti tako, da ne bi premec trčil v morsko dno.

Notranja ladijska oprema in dve dvigali za reševalne čolne sta dobro ohranjeni. Ladijski dimniki so na morskem dnu sploščeni. Večina premoga leži okrog razbitine. Ladijska razbitina ladje Britannic je v dobrem stanju, edini znaki poslabšanja razbitine so otroška igralnica in nekatere kabine za ladijskim mostom. Preostalo je zaenkrat v dobrem stanju. Razbitina leži v dovolj plitvi vodi, da jo lahko obiskujejo potapljači.

Od leta 1975, ko je bila razbitina odkrita po do danes je razbitino obiskalo že veliko odprav, med njimi je bil tudi francosko ameriški raziskovalec Robert Ballard, ki je leta 1985 odkril razbitino Titanica. Med ogledom razbitine je Ballard približno dva km in pol od razbitine našel ostanke mine, ki jo je Britannic zadel. Na površje so dvignili tudi nekaj ladijskih predmetov. Med številnimi odpravami na razbitino sta zaradi težav s potapljaško opremo umrla dva britanska potapljača; Carl Spencer, 29. maja 2009[5] in Tim Saville, 29. septembra 2019.

Leta 2012 so v nadaljnji ekspedeciji z rebreatherji uspešno namestili in obnovili znanstveno opremo, da bi ugotovili kako hitro bakterije jejo železo na trupu in v koliko letih bodo morje in organizmi razbitino ladje Britannic razgradili v primerjavi z razbitino Titanica[6].

V popularni kulturi[uredi | uredi kodo]

O potopu ladje Britannic je bil leta 2000 posnet film Britannic, ki ga je režiral Brian Trenchard-Smith, v glavni vlogi pa sta nastopila Edward Atterton in Amanda Ryan. V filmu nemški vohun sproži sabotažo na ladji, ko ugotovi, da Britannic na skrivaj prevaža strelivo[7]. Posnetih je bilo tudi veliko dokumentarnih filmov, najbolj znan je The Mystery of the Britannic. V dokumentarnem filmu Titanic"s Tragic Twin - the Britannic Disaster, režiserka filma Kate Humble, obišče in govori s svojci preživelih[8]. V dokumentarnem filmu The Deep iz leta 2020 pa avtorka Alma Katsu pripoveduje usodo ladje Britannic in delno sestrske ladje Titanic[9].

Leta 2020 je izšla videoigra Britannic: Patroness of the Mediterranean, ki prikazuje zgodbo in celotno kariero o Britannicu.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Titanic. Baltimore, Maryland. 1997. str. 54.
  2. "Sunken Ocean-Liner Britannic's pipe organ found: Rare Welte-Philharmonie Organ Scheduled to Play Again" (PDF).
  3. "PBS Online – Lost Liners – Britannic".
  4. "Crew Lists".
  5. "Tributes paid to diver Carl Spencer, killed filming Titanic sister ship". 25. maja 2009.
  6. "Project Britannic".
  7. "Britannic (2000) (TV)".
  8. "Titanic's Tragic Twin: The Britannic Disaster felt under-researched but the survivor testimony was grimly fascinating – review". 5. decembra 2016.
  9. "'The Deep' book review - Voyage of nightmares and memories".

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]