RMS Carpathia

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
RMS Carpathia.jpg
RMS Carpathia
Kariera
Ime: RMS Carpathia
Lastnik: Cunard Line
Pristanišče registra: Zastava Združenega kraljestva Liverpool, Velika Britanija
Izdelovalec: C.S. Swan & Hunter
Začetek gradnje: 10. september 1901
Splovljena: 6. avgust 1902
Končana: februar 1903
Krstna plovba: 5. maj 1903
V službi: 1903 - 1918
Identifikacija: MPA
Usoda: Torpedirana pred obalo Irske med prvo svetovno vojno
Splošne značilnosti čezoceanski potniški parnik
Razred in tip: linijska ladja
Tonaža: 13.555 GRT
Teža: 24300 ton
Dolžina: 558 ft (170 m)
Širina: 64 ft 6 in (19,66 m)
Draft: 34 ft 7 in (10,54 m)
Hitrost: 155 kn (178 mph; 287 km/h)
Zmogljivost: 1.704, po letu 1905 2.550 potnikov

RMS Carpathia je bil čezoceanski potniški parnik v lasti družbe Cunard Line. Ladjo je zgradilo podjetje SwanHunter & Wighman Richardson.

Svoje prve potovanje je opravila leta 1903 ko je plula iz Liverpoola v Bostona (Massachusetts), na tej relaciji je plula vse do leta 1904, ko je bila premeščena v Sredozemlje. Ladja je zaslovela leta 1912, ko je rešila preživele s potniške ladje RMS Titanic, v lasti družbe White Star Line, po tem ko se je ta zaletela v ledeno goro in je v nesreči življenje izgubilo 1.517 potnikov ter članov posadke. Carpathia se je na klic na pomoč odzvala nemudoma in proti kraju nesreče plula s polno paro pri tem pa prečkala nevarno ledeno polje, ki je bilo le nekaj ur prej usodno za Titanika. Prišla je dve uri po tem, ko se je Titanik že potopil, iz reševalnih čolnov ji je uspelo rešiti 705 preživelih.

Carpathia se je potopila med prvo svetovno vojno, 17. julija 1918, ko jo je torpedirala nemška podmornica U-55 ob irski obali. Med napadom je pet članov njene posadke izgubilo življenje.

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Okoli leta 1900 se je Cunard Line soočal z močno konkurenco britanske White Star Line, nemške Norddeutscher Lloyd in Hamburg Amerike (HAPAG). Cunardova največja parnika po letu 1898, RMS Campania in RMS Lucania, sta bila znana po velikost in hitrost, imela sta po 12.950 bruto registrskih ton (brt.), v lasti pa modri trak za najhitrejše prečkanje Atlantskega oceana.[1] Leta 1897 je modri trak prevzel Norddeutscher Lloyd's z novim parnikom SS Kaiser Wilhelm der Grosse, medtem ko je družba White Star načrtovala splovitev 17.000 brt težkega parnika RMS Oceanic. V tem času je tudi Cunard posodobil svojo floto z naročilom treh novih parnikov SS Ivernia, RMS Saxonia in RMS Carpathia.[2]

Namesto da bi si poskuša v celoti povrniti ugled s porabo dodatnega denarja za naročilo dovolj hitre ladje, s katero bi nazaj osvojil modri trak in izrinil parnik Kaiser Wilhelm der Grosse, ali izgradnjo dovolj velike ladje, da bi se kosal z velikim tekmecem Oceanicom, se je Cunard odločil, da bo na svojih ladjah povečal dobičkonosnost, da bi se tako obranil morebitnih prevzemov. Tri Cunardove nove ladje niso bile posebej hitre, saj so bile izdelane za prevoz priseljencev, so pa bile zato izredno varčne. Te tri ladje so tako postale poslovni model s pomočjo katerega je Cunard lahko uspešno tekmoval s svojimi tekmeci na tržišču – predvsem konglomeratom IMM in njegovim vodilnim podjetjem White Star.[3]

Zasnova za Carpathio je bil spremenjeni načrt ladje razreda Ivernia, tako da je bila približno 40 metrov krajša od svojih »polsester«. Tako kot pri njenih predhodnikih je zasnova temeljila na dolgem trupu, nizki in dobro uravnoteženi nadgradnji ter štirimi žerjavi, ki so omogočali učinkovito ravnanje z večjimi količinami tovora, kot je bilo običajno na linijskih ladjah. Carpathia je bil zasnovana z enim 39,6 m visokim dimnikom, ki je saje in dim odnašal daleč od prostorov za potnike.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Oblika in konstrukcija[uredi | uredi kodo]

RMS Carpathio je zgradila družba C. S. Swan & Lovec v kraju Newcastle upon Tyne, Anglija, v ladjedelnici Cunard Steamship Company z namenom, da pluje med Liverpoolom in Bostonom. Na tej relaciji sta pluli tudi njeni sestrski ladji Ivernia in Saxonia. Gradnja se je začela 10. septembra 1901, ob splovitvi 6. avgusta 1902 jo je krstila gdč. Watson, hči namestnika predsednika družbe Cunard line.[4] Teste na morju je prestala med 22. in 25. aprilom 1903.

V času njene splovitve je bila opisana kot 170 m dolga, 19,58 m široka, z bruto tonažo 13.100 ton.[5] Kot je bila končala se je njena bruto tonažo povečala na več kot 13.700 ton. Zasnovana je bila s štirimi jeklenimi krovi, dvema skladiščnima prostoroma v premcu in krmi ter mostično palubo dolgo 290 čevljev pod katero so bili saloni in kabine. Ob splovitvi je imela prostor za 200 potnikov v prvega razreda in 600 potnikov tretjega razreda ter prostor za velike količine zamrznjenega mesa. Ko je bila dokončana se je kapaciteta povečala na 1.700 potnikov.

Kljub temu, da je bila ladja zasnovana za prevoz potnikov drugega in tretjega razreda, je bila notranjost Carpathie še vedno precej udobna in je postavila nove standarde. Jedilni salon je bil opisan kot »okrašen s smetanovo in zlato, ki združuje učinkovitost z bogato oblazinjenim pohištvom iz mahagonija in zavesami barve starega zlata, ki zastirajo line,«[6] nahajal se je pot vitražno kupolo z električnim ventilatorjem za prezračevanje. V drugem razredu sta bila kadilnica z opažem iz orehovega lesa in knjižnica. Po obnovi leta 1905 so bili ti prostori namenjeni prvemu razredu. Tretji razred na Carpathiji je bil za tiste čase zelo radodarno odmerjen. Jedilni salon tretjega razreda je obsegal celotno širino ladje, v njem je lahko sedelo 300 potnikov in imel je »stene iz poliranega hrasta in okrasne letve iz tikovine«. Tretji razred je imel tudi kadilnico ter damsko sobo, ki se je nahajala takoj naprej od jedilnega salona na zgornji palubi (C), v neposredni bližini ograjene promenade (odprt prostor), podobne tisti na Iverniji in Saxoniji. Častniki so bili nastanjeni pri mostu na palubi (A) nad jedilnim salonom drugega razreda, medtem ko je imel kapitan svoje prostore takoj pod ladijskim mostom.[navedi vir]

Ladijski nižji krovi so bili dobro prezračeni po zaslugi električnih ventilatorjev. Prezračevalni sistem je bil zasnovan tako, da je zrak tekel skozi posebne rezervoarje s tuljavo, skozi katero je bilo možno spustiti mrzlo vodo v poletnem času ter vročo paro v zimskem času.[7] Čeprav je bila ladja v celoti elektrificirana in je imela več kot 2.000 svetilk, je ob začetku svoje kariere še vedno imela pomožne oljne svetilke v vsaki kabini.

Carpathia je imela sedem enojnih kotlov s Howdenovim sistemom prisilne vleke in pritiskom 210 psi (1.400 kPa),[8] ki so napajali dva neodvisna štirivaljna, štiri-ročična parna stroja. Stroja je zgradilo podjetje Wallsend Slipway and Engineering Company, Ltd, [7] njegove dimenzije valjev so bile 26 in (0,66 m), 37 in (0,94 m), 53 in (1,3 m) in 76 in (1,9 m) s hodom 54 in (1,4 m). Moč motorja je zagotavljala hitrost do 155 kn (178 mph; 287 km/h).

Carpathia je svoje prvo potovanje opravila 5. maja 1903 iz Liverpoola v Angliji[9] do Bostona v ZDA, vozila je tudi na relaciji New York, Gibraltar, Genova, Neapelj, Trst in Reka.[navedi vir]

Kariera[uredi | uredi kodo]

Čeprav sta ji manjkala hitrost in razkošje hitrih linijskih ladij, si je Carpathia hitro pridobila ugled udobne ladje, še posebej v slabih vremenskih razmerah. V prid ji je bilo razmerje med širino in dolžino, kobilica ter majhne vibracije motorja, ki so običajno prisotne pri močnih motorjih. Po tem ko je leta 1904 Cunard začel sodelovati z družbo Hungarian-Ameriški Line, je bila Carpathia premeščena v Sredozemlje, kjer je ostala večino sezone in postala priljubljena med ameriškimi turisti kot ladja za križarjenje.[navedi vir]

Rezultat tega je bil, da so Carpathio leta 1905 prenovili ter povečali njeno kapaciteto iz 1.700 potnikov na 2.550 potnikov. Pri tem so prvi razred razširili na predele, kjer je bil prej drugi razred. Drugi razred na mostu palube (A) je bil spremenjen v prvi razred skupaj s knjižnico in velikim jedilnim salonom na palubi B. Jedilni salon drugega razreda je bil dodan na zadnji konec palube B, zadnja palubna hiša na krov A, kjer se nahajala kadilnica drugega razreda, pa je bila razdeljena na dve damski sobi drugega razreda. Prednja palubna hiša v na palubi A, kjer so bili prej prostori za častnike, se je spremenila v kadilnico prvega razreda, prostori za častnike pa so se preselili na palubo za čolne, kjer je imel kapitan svoje prostore.[10] Leta 1912 je njena tonaža znašala 13,600 angleške tone (13,818 t),[11] imela pa je kapaciteto 2.450 potnikov (250 prvi in drugi razred skupaj, 2.200 tretji razred). Njena posadko je leta 1912 sestavljalo okoli 300 ljudi, od tega je bilo 6 častnikov. Za primer nesreče je bilo na njeni palubi 20 reševalnih čolnov.

Nesreča Titanika[uredi | uredi kodo]

Arthur Henry Rostron, kapitan RMS Carpathie

Carpathia je odplula iz New Yorka 11. aprila 1912, njen cilj je bila Reka v takratni Avstro-Ogrski (danes Hrvaška). Med potniki na ladji sta bila ameriški slikar Colin Campbell Cooper in njegova žena Emma, avtor Philip Mauro, novinar Lewis Palmer Skidmore in Carlos Fayette Hurd, vsi z ženami, Emily Vinton Skidmore in Katherine Cordell Hurd, fotograf Francis H. Blackmarr in Charles H. Marshall, čigar tri nečakinje so potovale na krovu Titanika. Na krovu so bili tudi Hope Brown Chapin najmlajša hči nekdanjega guvernerja Rhode Islanda Russella Browna, pittsburški arhitekt Charles M. Hutchison in žena Sue Eva Rule, sestra sodnika Virgila Rule iz prizivnega sodišča v St. Louisu ter tudi Louis Mansfield Ogden z ženo Augusto Davies Ogden, vnukinjo Alexandra H. Ricea.

14. aprila ponoči je Carpathijin radijski operater, Harold Cottam, med svojo izmeno zamudil prva sporočila s Titanika, saj je bil takrat na ladijskem mostu.[12] Tudi po koncu izmene je pred spanjem nadaljeval s poslušanjem radijskih sporočil in prestregel sporočilo z oddajnika Cape Race na Novi Fundlandiji, da ima zasebno sporočilo za Titanik. Odločil se je pomagati in 15. aprila ob 12:11 zvečer poslal Titaniku obvestilo, da ima Cape Race sporočilo zanje. V odgovor je s Titanika dobil klic v sili, v katerem je bilo navedeno, da so se zaleteli v ledeno goro in potrebujejo takojšnjo pomoč.

Cottam je sporočilo in koordinate odnesel na ladijski most, kjer je bil dežurni častnik sprva skeptičen o resnosti klica v sili.[13] Razburjeni Cottam je planil dol po lestvi do kabine kapitana Arthurja Henrya Rostrona in ga prebudil. Ta ni okleval in je takoj dal ukaz, naj se ladja obrne proti kraju nesreče,[14] nato pa vprašal radijskega operaterja, če je popolnoma prepričan, da je prejel klic v sili s Titanika. Operaterj je odvrnil, da je popolnoma prepričan o resnosti sporočila. Medtem ko se je Rostron oblačil, je ukazal glavnemu inženirju, naj postavi dodatno stražo opazovalcev in naj proti Titaniku pluje z najvišjo možno hitrostjo, ker je ladja v težavah. Rostron je med pričanjem povedal, da je bil Titanik oddaljen 58 nmi (67 mi; 107 km) in da je Carpathia za pot do njega potrebovala tri ure in pol. Medtem je posadka Carpathie pripravila tople napitke in juho za preživele ter pripravila javne prostore za namestitev preživelih, za prihod ranjenih pa se je pripravil tudi zdravnik. Pripravljeno je bilo tudi olje, s katerim bi umirili morebitno razburkano morje ob ladji.

Rostron je naročil, naj izklopijo ogrevanje in toplo vodo, da bi pridobil čim več pare za motorje ter postavil dodatne opazovalce, da bi pravočasno opazili ledene gore.[15] Cottam je medtem poslal Titaniku  sporočilo, da Carpathia prihaja kakor hitro je mogoče in da bo tam v štirih urah. Cottam potem ni več pošiljal signalov, saj je želel kanal pustiti prost za morebitne klice na pomoč s Titanika.[16] Carpathia je dosegla polje ledu ob 2:in se nato naslednji dve uri prebijala skozenj. Na kraj nesreče je prišla ob 4:00, približno eno uro in pol po tem, ko je Titanik že potopil,[17] pri tem pa je umrlo 1.500 ljudi. V naslednjih štiri urah je ladja potegnila 705 preživelih potnikov in članov posadke iz reševalnih čolnov. Do 9:00 je bil pobran zadnji preživeli, nato je Rostron dal ukaz za nadaljevanje plovbe.

Medalja, podeljena članu posadke Carpathie za pomoč pri reševanju preživelih s Titanika.

Po tehtanju možnosti, kje bi lahko izkrcali preživele potnike, možni so bili Azori (najmanjši stroški za družbo Cunard Line) in Halifax (najbližje pristanišče, čeprav z nevarnostjo ledu). Rostron se je posvetoval z Brucem Ismayem in se nato odločil, da preživele izkrcajo v New Yorku. Novica o nesreči Titanika se je hitro razširila po obali in skromna Carpathia se je znašla v središču medijske pozornosti medtem ko je plula proti New Yorku z 14 vozli. Sorodniki potnikov in novinarji so prek oddajnika Cape Race in drugih postaj na obali na kapitana Rostrona naslovili na stotine radijskih sporočil, v katerih so zahtevali podrobnosti o dogodku v zameno za denar. Rostron je ukazal, da se nobene novice ne sme posredovati novinarjem, to nalogo in odgovornost je prepustil uradnikom družbe White Star, radijski operater Cottam pa je podrobnosti potopitve Titanika posredoval sestrski ladji Olympic. V sredo 17. aprila je križarka USS Chester pospremila Carpathio v New York. Do takrat je Cottam ob pomoči Harold Nevesta, preživelega radijskega operaterja s Titanika, že posredoval imena preživelih iz tretjega razreda križarki USS Chester. Upočasnjena zaradi neviht in megle od torka zgodaj zjutraj 16. aprila, je Carpathia končno prispela v New York v četrtek, 18. aprila 1912, zvečer.

Za pomoč pri reševanju je posadka Carpathie od preživelih dobila odlikovanja. Člani posadke so prejeli bronasta odlikovanja, častniki srebra Kapetan Rostron pa je dobil srebrni pokal in zlato medaljo od Margaret Brown. Rostrona je angleški kralj George V. imenoval v viteza, kasneje pa je bil tudi gost ameriškega predsednika Tafta v Beli Hiši, kjer mu je bila podeljena kongresna zlata medalja, najvišje odlikovanje Kongresa Združenih držav Amerike.[18]

Prva svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Med prvo svetovno vojno je bila Carpathia uporabljena za prevoz kanadskih in ameriških ekspedicijskih sil v Evropo.[19] Nekajkrat je plula tudi v konvoju iz New Yorka preko Halifaxa do Liverpoola in Glasgowa.[20] V vojnem času je bil med njenimi potniki tudi Frank Buckles, ki je kasneje postal zadnji preživeli ameriški veteran velike vojne.

Potopitev[uredi | uredi kodo]

Carpathia se potaplja, potem ko jo je zadelo torpedo nemške podmornice U-55, zahodu od Land ' s End

Petnajstega julija 1918 je Carpathia zapustila Liverpool v konvoju s ciljem v Bostonu. Na njenem krovu je bilo 57 potnikov (36 prvega razreda in 21 nižjega razreda) ter 166 članov posadke. Sedemnajstega julija zjutraj ob 9:15 uri jo je jugozahodno od Velike Britanije zadel torpedo v bližini 3. izstopne lopute na levem boku. Torpedirala jo je podmornica nemške cesarske mornarice U-55. Prvemu torpedu je sledil še drugi, ki je ubil tri gasilce in dva mornarja.[21] Carpathia se je zaradi vdora vode začela močno nagibati na levi bok, zato je kapetan William Prothero dal ukaz, naj potniki in posadka zapustijo ladjo. Vsi potniki in preživeli člani posadke so se vkrcali na reševalne čolne, medtem pa se je ladja počasi potopila. Vseh preživelih je bilo 218. Podmornica U-55 se je začela približevati reševalnim čolnom, vendar jo je s topniškim ognjem kmalu pregnal HMS Snowdrop, ki je priplul na prizorišče potopitve in nato rešil preživele s Carpathie.

Carpathia je potonila ob 11:00 uri zjutraj na lokaciji 49°25′N 10°25′W / 49.417°N 10.417°W / 49.417; -10.417, ki jo je zabeležil HMS Snowdrop približno 120 mi (190 km) zahodno od Fastneta. V času potopitve je bila Carpathia že peta ladja, ki jo je Cunard izgubil v zadnjih nekaj tednih. Preostale ladje so bile: Ascania, Ausonia, Dwinsk, in Valentia. Vojno je preživelo le pet Cunardovih ladij iz predvojnega obdobja.

Odkritje in reševanje[uredi | uredi kodo]

Devetega septembra 1999 sta Reuters in AP poročala, da je podjetje Argosy International Ltd. pod vodstvom Grahama Jessopa, sina podvodnega raziskovalca Keitha Jessopa, pod pokroviteljstvom Nacionalne podvodne in pomorske agencije (NUMA), odkrilo razbitino Carpathie v globini 600 ft (180 m), 185 mi (298 km) zahodno od Land's End.[22] Slabo vreme je ladjo prisililo, da je zapustita položaj preden je Jessop lahko s podvodno kamero potrdil odkritje. Kasneje se je vrnil na lokacijo in ugotovil, da razbitina ni bila Carpathia temveč ladja Isis družbe Hamburg-America Line's, ki se je potopila 8. novembra 1936.[23]

Leta 2000 je ameriški pisatelj in potapljač Clive Cussler oznanil, da je njegova organizacija NUMA spomladi istega leta odkrila razbitine Carpathie [24][25] na globini 500 ft (150 m).[26] Po podmorniškem napadu je Carpathia na morskem dnu pristala v pokončnem položaju. NUMA je podala približno lokacijo razbitine 120 mi (190 km) zahodno od Fastneta na Irskem.[27]

Razbitina je trenutno v lasti podjetja Premier Exhibitions Inc., nekdanjega RMS Titanic Inc., ki namerava dvigniti predmete iz razbitine. Isto podjetje ima v lasti tudi pravice za dvigovanje predmetov iz ladje RMS Titanik.[navedi vir]

Profil ladje[uredi | uredi kodo]

Barvni profila Carpathie kot je bila videti med leti 1903 do 1905

Galerija[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

  • SS Californian, drugo plovilo, ki je bilo povezano s Titanikom in je bilo potopljeno med prvo svetovno vojno

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ N. R. P. Bonsor, North Atlantic Seaway, pp. 154–55, 1873.
  2. ^ thegreatoceanliners.com Saxonia (I) 1900–1925
  3. ^ J. H. Isherwood, "Intermediate Ship 'Saxonia' ", Sea Breezes 13 (1952), p. 411.
  4. ^ "Launches at Newcastle" The Times. Thursday, 7 August 1902. Issue 36840, pg. 10.
  5. ^ "SS Carpathia" (PDF), The Engineer, 15 August 1902, str. 157 – via Grace's Guide to British Industrial History 
  6. ^ "The Cunard S.S. "Carpathia"", The Syren and Shipping Illustrated, 6 May 1903, str. 250-255 – via Google Books 
  7. ^ 7,0 7,1 work=Marine Engineering|title=Steamship Carpathia.|date=October 1903|p=517
  8. ^ "A floating dock and a new Cunarder" (PDF), The Engineer, 8 August 1902, str. 136 – via Grace's Guide to British Industrial History 
  9. ^ Tikkanen, Amy (2 August 2016), "Carpathia, ship", Encyclopædia Britannica 
  10. ^ "Plan of the Twin-Screw Steamship Carpathia, 1911.
  11. ^ "United States Senate Inquiry, Day 1, Testimony of Arthur H. Rostron, cont.", "Titanic" disaster, report of the Committee on Commerce, United States Senate, pursuant to S. Res. 283, directing the committee on commerce to investigate the causes leading to the wreck of the White Star liner "Titanic.", 19 April 2012 
  12. ^ "Titanic Inquiry Project". Electronic copies of the inquiries into the disaster. Titanic Inquiry Project. 2007. Pridobljeno dne 27 April 2011. 
  13. ^ Heath, Neil (20 Oct 2013). "The reluctant hero who took the Titanic's distress call". BBC News (Nottingham). Pridobljeno dne 11 Jul 2017. 
  14. ^ "United States Senate Inquiry, Day 1, Testimony of Arthur H. Rostron.", "Titanic" disaster, report of the Committee on Commerce, United States Senate, pursuant to S. Res. 283, directing the committee on commerce to investigate the causes leading to the wreck of the White Star liner "Titanic.", 19 April 2012 
  15. ^ "RMS Carpathia" Retrieved 8 May 2014
  16. ^ Bisset, James G. P. (1959). Tramps and Ladies: My Early Years in Steamers. New York: Criterion Books. str. 297. 
  17. ^ "United States Senate Inquiry, Day 1, Testimony of Arthur H. Rostron, cont.", "Titanic" disaster, report of the Committee on Commerce, United States Senate, pursuant to S. Res. 283, directing the committee on commerce to investigate the causes leading to the wreck of the White Star liner "Titanic.", 19 April 2012 
  18. ^ "Congressional Gold Medal Recipients | US House of Representatives: History, Art & Archives". history.house.gov (angleščina). Pridobljeno dne 2017-04-21. 
  19. ^ Official war diaries of CEF – 27 Batt. 15 May 1915
  20. ^ Simmons, Perez; H. Davies, Alfred. Twentieth Engineers – France – 1917–1918–1919 (PDF). Portland, Oregon: Dimm & Sons Printing Co. Pridobljeno dne 18 April 2012. 
  21. ^ "Carpathia sunk; 5 of crew killed;", The New York Times, July 20, 1918, str. 4 
  22. ^ "UK Titanic rescue ship 'found'". BBC News. September 8, 1999.  Opredeljen je več kot en |work= in |newspaper= (pomoč)Opredeljen je več kot en |work= in |newspaper= (pomoč)
  23. ^ Cussler, Clive; Delgado, James P. (2004). Adventures of a Sea Hunter: In Search of Famous Shipwrecks. Douglas & McIntyre. str. 85. ISBN 978-1-55365-071-3. 
  24. ^ "Wreck of the Carpathia, Titanic's Rescuer, Found". National Underwater and Marine Agency. 2004-04-27. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2004-04-27. Pridobljeno dne 2015-06-26. 
  25. ^ Reuters (23 September 2000). "Discovery Of R.M.S. Carpathia". Titanic-Titanic.com. Pridobljeno dne 26 August 2007. 
  26. ^ BBC News. "Dive to film Titanic rescue ship". Pridobljeno dne 26 August 2007. 
  27. ^ "Carpathia Rescue". National Underwater and Marine Agency. 2004-02-25. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2004-02-25. Pridobljeno dne 2015-06-26. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]