RMS Titanic

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
RMS Titanic 3.jpg
RMS Titanic pluje iz Southamptona, 10. aprila 1912
Kariera Government Ensign of the United Kingdom.svg Združeno kraljestvo
Ime: RMS Titanic
Lastnik: White Star Line
Pristanišče registra: Zastava Združenega kraljestva Liverpool, Združeno Kraljestvo
Route: Southampton - New York
Naročena: 17. september 1908
Izdelovalec: Harland and Wolff, Belfast
Začetek gradnje: 31. marec 1909
Splovljena: 31.maj 1911
Končana: 2. april 1912
Krstna plovba: 10. april 1912
V službi: 10. - 15. april 1912
Identifikacija: MGY
Usoda: 14. aprila 1912 ob 23:40 se je ladja zaletela v ledeno goro in potonila 2 uri in 40 minut kasneje
Status: ladijska razbitina
Splošne značilnosti
Razred in tip: linijska ladja razreda Olympic
čezoceanski potniški parnik
Tonaža: 46.328GRT
Teža: 52.310 ton
Dolžina: 882 ft 9 in (269,06 m)
Širina: 92 ft 6 in (28,19 m)
Draft: 34 ft 7 in (10,54 m)
Moč: 46.000 KM
Pogon: 24 dvojnih in 5 enojnih parnih kotlov za dva parna stroja, s prenosoma na stranska trilistna propelerja ter parna turbina, s prenosom na srednji štirilistni propeler
Hitrost: 21 kn (24 mph; 39 km/h)
Zmogljivost: 2.435
Posadka: 892
Drugo: 20 reševalnih čolnov za 1.178 potnikov
RMS Titanic.jpg

RMS Titanic (Royal Mail Ship Titanic) je bil britanski potniški prekooceanski parnik, ki se je potopil v severnem Atlantskem oceanu, v zgodnjih urah 15. aprila 1912 potem, ko se je ladja zaletela v ledeno goro na svoji krstni plovbi iz Southamptona v New York. Od 2.224 potnikov in članov posadke je umrlo 1.503 ljudi, zaradi neupoštevanja varnostnih predpisov in napačnega ravnanja posadke, preživelo pa jih je le 705. Titanic je bil ob krstu 2. aprila 1912 največja in najbolj razkošna potniška ladja na svetu, bila je druga od treh ladij iz razreda Olympic britanske družbe White Star Line. Bil je tudi prva prekooceanska ladja z bazenom na krovu. Ladja je bila izdelana v ladjedelnici Harland and Wolff v Belfastu. Konstruktor ladje in glavni arhitekt Thomas Andrews je umrl v nesreči.

Titanicu je poveljeval izkušen kapitan Edward J. Smith, ki je tudi umrl v nesreči. Na ladji je potovalo veliko bogatih in slavnih ljudi na svetu ter veliko izseljencev iz Velike Britanije, Skandinavije, Irske in iz cele Evrope, ki so si v ZDA hoteli poiskati boljše življenje. Za potnike prvega razreda je bilo postreženo vrhunsko obdobje z velikim luksuzom. Imeli so telovadnico, bazen, knjižnico, velikansko restavracijo in sobe z najlepšim luksuzom. Ker je imel Titanic v podpalubju vgrajena neprepustna vrata, ki so lahko zadržala poplavitev štirih predelkov so vsi menili, da je Titanic preprosto nepotopljiv.

Po izplutju iz Southamptona 10. aprila 1912 se je Titanic ustavil še v Cherbourgu v Franciji in v Queenstowmnu (danes Cork) na Irskem ter se nato odpravil v New York. Peti dan vožnje, 14. aprila 1912 je 600 km južno od Nove Fundlandije ob 23:40 ladja trčila v ledeno goro. Led je na desnem boku od šestnajstih predelkov prebil šest, od tega jih je v eni uri pet poplavila voda, ladja pa je lahko zadržala poplavitev največ štirih predelkov. Ladja se je začela potapljati, ker je bilo reševalnih čolnov premalo za vse potnike na krovu, so imele ženske in otroci prednost. Ob 2:15 se je ladja prelomila na dvoje in ob 2:20 se je dokončno potopila, z več, kot tisoč ljudi, ki so ostali na krovu. Eno uro in štirideset minut pozneje, je na kraj nesreče priplula RMS Carpathia in rešila preživele potnike.

Nesreča je pustila cel svet v šoku in jezi zaradi velike izgube življenj ter regularnih in operativnih napak, ki so privedle do tega. Raziskave v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike, ki so sledile, so privedle do velikih izboljšav v pomorstvu. Ena najpomembnejših posledic je bila ustanovitev prve mednarodne konvencije o varnosti na morju, leta 1914, ki danes zagotavlja veliko varnost na morju. Poleg tega je bilo na svetu uvedenih več telegrafskih predpisov, da bi se v prihodnje izognili številnim napakam v komunikaciji.

Razbitine Titanica so bile odkrite leta 1985 (več, kot 70 let po potopitvi). Odkril jih je Francosko - Ameriški raziskovalec Robert Ballard. Titanic je postal najbolj znana ladja na svetu: spomini na to ohranjajo številne knjige, pesmi, filmi, razstave in spomeniki. Ladijska razbitina Titanica je druga največja potniška ladijska razbitina na morskem dnu. Prva je njena sestrska ladja HMHS Britannic, ki je bila uporabljena za bolniško ladjo, ko je potonila. Zadnja oseba, ki je preživela nesrečo Millvina Dean (stara dva meseca, ko je Titanic potonil) je umrla leta 2009 v starosti 97 let.

O potopu Titanica je bilo posnetih več filmov, najbolj znan je film Titanik iz leta 1997 (Titanic 1997) s Kate Winslet in Leonardom DiCapriom v glavni vlogi. Napisal in režiral ga je James Cameron.

Tehnični podatki[uredi | uredi kodo]

Titanic je bil za svoj čas načrtovan kot največja in najbolj luksuzna ladja na svetu. Skupaj s svojima sestrskima ladjama, Olympic in Britannic, je spadal v razred Olympic. Po končanih delih je parnik imel prostornino 46.329 brutoregistrskih ton (BRT) in izpodriv več kot 52.000 ton. Dolžina ladje je znašala 269 m, širina 28 metrov in višina 53,3 m. Parnik je imel osem palub, imenovanih paluba čolnov (najvišje ležeča), paluba A, paluba B, ... in paluba G. Poganjali so ga dva tristopenjska štirivaljna parna stroja (levi in desni, trikraki vijak) in nizkotlačna parna turbina, ki je lahko obratovala le v smeri vožnje naprej (srednji, štirikraki vijak). Skupna moč glavnih strojev je znašala 46.000 konjskih moči (HP). Oba parna stroja sta prispevala 30.000 konjskih moči, parna turbina pa 16.000 konjskih moči. Paro za pogon glavnih in pomožnih strojev ter ostalih porabnikov je proizvajalo 29 kotlov. Med križarjenjem je ladja dosegla hitrost 21 vozlov, njena maksimalna hitrost pa je znašala 24 vozlov. Na parnik se je lahko vkrcalo 2.432 potnikov in 892 članov posadke, v primeru nesreče je bilo na voljo 20 reševalnih čolnov za 1.179 ljudi.[1]

Načrt Titanica.

Parnik je imel 3 dimnike. Četrti, zadnji, je bil le kulisa, vgrajen zaradi prestiža in prezračevanja (zračnik). Takrat je za potniške ladje veljalo, da število dimnikov kaže raven imenitnosti parnika.

Gradnja ladje[uredi | uredi kodo]

Titanic med gradnjo v ladjedelnici v Belfastu.

Gradnja ladje se je začela 31. marca 1909 v ladjedelnici Harland and Wolff v Belfastu. Ker je bila za tisti čas to največja ladja in ker je gradnja Titanica potekala sočasno z gradnjo njene sestrske ladje RMS Olympic, je bilo potrebno za ladji povečati ladjedelnico in namestiti nove ladjedelniške naprave in ostala orodja. Gradnja obeh ladij je potekala bolj ali manj sočasno, čeprav se je gradnja Olympica začela nekaj mesecev prej, 16. decembra 1908. Po 26 mesecih dela sta bili ladji pripravljeni za splovitev, Olympic so splovili 20. oktobra 1910, Titanic pa 31. maja 1911 ob 12:15. Ob splovitvi Titanica so bili prisotni predstavniki ladjedelnice, predstavniki družbe White Star Line ter okoli 100.000 delavcev in ostalih radovednežev. Splovitev je potekala brez težav, čeprav jo je le petnajst minut pred tem zasenčila delovna nesreča, v kateri je umrl delavec. Ladjo med splovitvijo v skladu s tradicijo družbe White Star Line niso krstili. V naslednjem letu so v ladjo vgradili vso potrebno strojno in električno opremo ter ostalo opremo, potrebno za bivanje posadke in potnikov. Opremljanje ladje je potekalo bolj ali manj po načrtu, vse dokler del ni začasno prekinila nesreča Olympica 20 septembra 1911, ko je ladja ob obali otoka Wight trčila v križarko HMS Hawke. Zamujeno je bilo kmalu nadomeščeno in 2. aprila 1912 je bila ladja krščena in že pripravljena za testiranja.

Na prvo poizkusno vožnjo se je ladja odpravila takoj po krstu 2. aprila ter osem dni pred svojo krstno plovbo čez Atlantik. Med dvanajsturno plovbo po Irskem morju so inženirji iz ladjedelnice testirali manevrirne sposobnosti ladje, delovanje glavnih in pomožnih strojev, električno napeljavo ter radijsko postajo. Ladja se je nato vrnila v Belfast, kjer je imela enourni postanek, nato pa se je odpravila v Southampton, kamor je priplula okoli polnoči. Tam je ladjo pričakal vlačilec in jo odvlekel na pomol št. 44, kjer je ladja počakala na vkrcanja zalog, posadke in potnikov.

Krstna plovba[uredi | uredi kodo]

Posadka in potniki[uredi | uredi kodo]

Kapitan ladje Edward J. Smith (1850 - 1912).

Posadka Titanica je štela 885 ljudi, ti so bili različnih poklicev in po navadi zbrani iz vseh vetrov, marsikateri od njih je bil na ladji prvič ali pa so si z delom plačali vožnjo v ZDA.

Njihovo novačenje se je začelo mesec dni pred krstno vožnjo. Del posadke se je vkrcal v Belfastu kot osnovna posadka, ostali pa v Southamptonu. Večino posadke so sestavljali kurjači in strojniki, ki so skrbeli za nemoteno delovanje pogona, veliko je bilo tudi osebja, ki je skrbelo za udobje potnikov, poklicnih mornarjev je bilo relativno malo. Po zdajšnjih podatkih se je na ladjo vkrcalo 447 potnikov prvega razreda, 326 ljudi drugega razreda in 1120 ljudi tretjega razreda. Od tega je bilo tudi veliko otrok, ki so bili največ v tretjem razredu. Parniku je poveljeval izkušen kapitan Edward John Smith, ki je pred tem poveljeval na Olympicu in je po tej vožnji po 40 letih službe nameraval v pokoj. Kot prvi častnik se je kapitanu na Titanicu pridružil Henry Tingle Wilde, ki je pred tem prav tako služboval na Olympicu. Med najbolj znanimi potniki na Titanicu so bili:

  • ameriški milijonar John Jacob Astor IV,
  • industrialec Benjamin Guggenheim,
  • milijonarka Margaret Brown,
  • sir Cosmo Duff Gordon,
  • poslovnež John Borland Thayer in drugi.

Krstne plovbe se je nameraval udeležiti tudi lastnik Titanica ameriški bankir in poslovnež J. P. Morgan, vendar se je nato zadnjo minuto premislil in si s tem rešil življenje. Na ladjo sta se vkrcala tudi upravni direktor družbe White Star Line J. Bruce Ismay in konstruktor ladje Thomas Andrews. 

Vkrcavanje potnikov se je začelo 10. aprila ob 9:30, najprej so se vkrcali potniki tretjega razreda, tem pa so sledili še potniki drugega in prvega razreda. Stevardi so vsem potnikom pokazali njihove prostore, potnike prvega razreda pa je osebno pozdravil kapitan. Pri vkrcanju je potnike tretjega razreda zaradi zdravstvenih omejitev pri vstopu v ZDA pregledal še zdravnik, saj je bila družba dolžna ob morebitni zavrnitvi potnika pri vstopu v ZDA tega pripeljati nazaj čez Atlantik, kar je predstavljajo velik strošek. Tako vsi, ki so kupili karto, zaradi različnih razlogov niso prišli na ladjo, teh je bilo okoli petdeset, nekaj je bilo tudi takih, ki so opravili le del poti in so se izkrcali na vmesni postaji v Franciji ali Irskem. Na ladji so lovili hitrostni rekord.

Prvi dnevi potovanja[uredi | uredi kodo]

Titanic je iz Southamptona izplul 10. aprila 1912 ob 12:00. Sprva je izplutje, ki ga je spremljala nepregledna množica radovednežev, izgledala brez težav, vendar je kmalu zatem skoraj prišlo do katastrofe, ki bi skoraj končala potovanje te najbolj luksuzne ladje na svetu. Ko je Titanic plul mimo ladij SS City of New York in Oceanic, je povzročil take valove, da so se vrvi, ki so povezovale ladjo City of New York s pomolom, potrgale. Ladjo je nato odneslo proti Titanicu, k sreči je bil v bližini vlačilec Vulcan, ki je ladjo zadnji trenutek potisnil proti pomolu. Sočasno pa je kapitan na Titanicu ukazal zaviti skrajno desno, ladji sta se zgrešili za dobrih pet metrov. Neljubi incident je Titanicu povzročil enourno zamudo.

Po izplutju iz pristanišča se je Titanic odpravil na šesturno pot proti 77 milj oddaljenemu francoskemu pristanišču Cherbourg. Tja je ladja priplula ob 18:30. Ker pristanišče ni bilo primerno za pristanek tako velike ladje, so se potniki na Titanic vkrcali in izkrcali s pomočjo trajekta. Na ladjo se je vkrcalo 274 potnikov, izkrcalo pa se jih je 24. Vkrcavanje in izkrcavanje je trajalo 90 minut tako, da je ladja ob 20:00 že zapustila pristanišče in nadaljevala pot proti Queenstownu na Irskem (danes Cork). Ladja je tja priplula 11. aprila ob 11:30. Ker je bilo tudi to pristanišče premajhno za tako veliko ladjo, so se potniki vkrcali in izkrcali s pomočjo trajekta. Na ladjo se je vkrcalo 113 potnikov tretjega razreda in 7 potnikov drugega razreda, sedem potnikov pa se je izkrcalo. Med njimi je bil tudi duhovnik Francis Browne, ki je na Titanicu posnel veliko fotografij. Ladja je pristanišče zapustila ob 13:30 in se nato odpravila na svojo plovbo čez Atlantik.

Ko je ladja zapustila pristanišče, je plula ob irski obali do najbolj južne točke Irske, in sicer Fastnet Rocka. Od tam je nato zaplula na čezatlantsko pot proti Ameriki in pristanišču New York. Naslednje tri dni je pot minila brez posebnosti in kazalo je, da bo vožnja dejansko uspeh. Ko je ladja zapustila Irsko, se je vreme, ki je bilo prej oblačno in vetrovno, nenadoma izboljšalo. To ni trajalo dolgo, 13. aprila se je ladji približala fronta in vreme se je ponovno poslabšalo, okrepil se je veter in s tem valovi, temperatura zraka pa je padla pod ledišče. 14. aprila se je vreme izboljšalo, vendar so temperature še vedno ostale nizke. Ta dan je Titanic med 9:00 in 23:40 uro dobil šest radijskih opozoril drugih ladij v okolici, ki so sporočala, da je v morju južno in vzhodno od Nove Fundlandije več ledenih gor in so priporočala previdnost. Titanic bi tako moral zmanjšati hitrost in se pripraviti na previdnost to pa bi pomenilo izgubo časa in konec sanj o rekordu na krstni vožnji. Predvsem J. Bruce Ismay je zato pritiskal na kapitana, naj nadaljuje z enako hitrostjo po začrtani čim krajši poti, ter mu pri tem pihal na dušo, češ, da ima možnost, da se upokoji, kot nosilec rekorda. Kapitan je tako hitrost ladje povečal na 22 vozlov, saj ga je Ismay prepričal, da ledene gore za tako veliko ladjo ne predstavljajo nobene nevarnosti. Tistega usodnega večera je bilo morje mirno in na nebu so se videle zvezde. Lune ni bilo videti, večina potnikov je takrat že spala.

Potopitev[uredi | uredi kodo]

Ledena gora, v katero se je zaletel Titanic. Prepoznali so jo po tem, ker je imela na mestu trčenja ostanke rdeče barve s Titanicovega trupa.

Ob 23:40 je opazovalec Frederick Fleet opazil ledeno goro, trikrat pozvonil na zvonec in o tem takoj poročal na ladijski most, poročilo je prejel častnik James Moody in ga takoj posredoval dežurnemu častniku na mostu Williamu Murdocku, ta je krmarju nemudoma ukazal spremeniti smer plovbe s krmilom ostro v levo in s stroji v vzvratno. Ladja je počasi začela zavijati levo, v manevru se je dežurni častnik trčenju z ledeno goro poizkušal izogniti tako, da bi ledeno goro v loku enostavno obšel in s tem preprečil trčenje s premcem ali krmo. Zaradi velike hitrosti ladje, počasne odzivnosti krmilnega mehanizma in počasne ustavitve ter vnovičnega zagona parnih strojev (turbina ni imela možnosti obratovanja v smeri vožnje nazaj), se je manever ponesrečil, kajti, tako velika ladja, kot je Titanic potrebuje veliko časa, da spremeni smer vožnje, zato so na ladijskem mostu z stisnjenimi zobmi spremljali vedno bolj manjše razdalje med ladjo in ledeno goro. Ladja je zavila le toliko, da se je izognila direktnemu trčenju. Kmalu zatem je ladja z desnim bokom obdrsnila rob ledene gore, ta je na trupu pod vodno gladino pustila šest ozkih lukenj, ki pa skupaj niso bile večje od 1,2 kvadratnega metra.

Najdaljša luknja je bila dolga 12 m, zanimivo pri tem je, da največje luknje ni naredil led, ampak je trup zaradi pritiska ob trku enostavno počil po šivih, točneje so zakovice, ki so držale več posameznih oplat skupaj, enostavno odletele, kar so ugotovili kasneje. Zato so se po odkritju lukenj pojavila ugibanja o slabi izdelavi in uporabi jekla slabe kakovosti. Ostanki oplat trupa še danes ležijo na mestu gradnje, najmodernejše preiskave so pokazale, da s kakovostjo materiala ni bilo prav nič narobe. Kriva je bila slaba izdelava oziroma način gradnje s kovičenjem, če bi bile namreč oplate trupa Titanica takrat zvarjene, do katastrofe ne bi nikoli prišlo.

Animacija potapljanja Titanica.

Po trku je v ladjo takoj začela vdirati voda, zato je bilo ukazano zapreti vsa neprepustna vrata. Kmalu zatem so začeli kurjači iz kotlovnice poročati, da je ledeno mrzla voda začela zalivati parne kotle. To je ustvarilo izredno nevarne razmere, saj je obstajala velika možnost eksplozije, če bi ledena voda prišla v stik z razgretimi parnimi kotli, zato je bilo kurjačem ukazano pogasiti ogenj in izpustiti paro iz kotlov. Ko so končali svoje delo, so bili že do pasu v ledeno mrzli vodi. Na krovu so se potniki začeli obmetavati z snegom in z ledom, ki je zdrsnil z ledene gore. Posadka je veliko pričakovala od šestnajstih neprepustnih oddelkov, ki naj bi preprečili potopitev ladje, niso pa se zavedali, da imajo ti oddelki veliko slabost. Oddelki namreč niso segali do najvišje palube, zato se je začela voda, potem ko se je ladja nagnila naprej, prelivati iz enega v drug neprepustni prostor. Bilo je poplavljenih pet neprepustnih predelkov, od tega bi jih Titanic lahko zadržal le štiri, kar je pomenilo, da ladja ne more več ostati na površju.

Dvajset minut po trku je v ladjo vdrlo že 13.700 ton vode, veliko več, kakor so jo lahko črpalke izčrpale iz ladje, zato je konstruktor ladje Thomas Andrews kapitana opozoril, da se ladja lahko potopi v največ dveh urah. Ob 00:05 je kapitan izdal ukaz za evakuacijo, radijskemu operaterju pa je ukazal, naj začne oddajati signal za pomoč. Posadka je začela buditi potnike in jih usmerjati na palubo k reševalnim čolnom, izjema so bili potniki tretjega razreda, ki so jih pustili v podpalubju in jim sporočili, da jih bodo obvestili, kdaj lahko pridejo na zgornje palube. Ob 00:15 je prišel ukaz, da si morajo potniki nadeti reševalne pasove, marsikateri potnik je to razumel kot šalo, saj so bili prepričani, da se tako velika ladja ne more potopiti.

Prvi reševalni čolni zapuščajo potapljajočo se ladjo.

Potapljanje ladje je kapitana postavilo pred dejstvo, da ima premalo čolnov za vse potnike, zato je po namigu ostalih častnikov ukazal, da imajo ženske in otroci prednost. Na ladji je bilo 20 čolnov, od teh se je samo 16 čolnov dalo takoj uporabiti, preostali štirje pa je bil nameščeni nad prostori za častnike in jih je bilo potrebno za uporabo najprej pripraviti, kar se je med potapljanjem ladje izkazalo kot velika slabost. Čoln je lahko sprejel 70 potnikov, kar je pomenilo, da se lahko nanje vkrca 1.178 potnikov oz. niti polovica potnikov na ladji. Ne samo, da je bilo premalo reševalnih čolnov in pasov za vse ljudi na ladji, bilo je še veliko drugih napak. Ne posadka in še manj potniki niso izpeljali niti ene same vaje reševanja v primeru nesreče. Ob 00:25 so začeli polniti prve reševalne čolne. Sprva so bili napol prazni, saj častniki, ki so nadzirali vkrcavanje, niso poznali kapacitete čolnov. Če bi to poznali, bi vedeli, da bi se lahko nanje vkrcalo še dodatnih 500 ljudi. Nekateri potniki iz tretjega razreda so celo zavrnili evakuacijo in so ostali na potapljajoči ladji. Prvi čoln št. 7 je zapustil ladjo ob 00:40 - na njem je bilo le 28 ljudi - temu je sledil čoln št. 6 z enakim številom potnikov.

Potapljanje Titanica.

Medtem, ko so nekateri čolni začeli zapuščati ladjo, se je v podpalubju začela odvijati prava drama. Voda je začela zalivati parne kotle, zato so se strojniki in kurjači pri prečrpavanju vode do zadnjega trudili, da ne bi prišlo do eksplozije. Izredno požrtvovalna je bila skupina strojnikov, ki je skrbela za delovanje agregatov, ki so ladji zagotavljali elektriko. Na svojih mestih so ostali do zadnjega, nihče od njih ni preživel. Pod palubo je zaradi reševanja ladje ostalo toliko ladijskega osebja, da ni bilo nobenega, ki bi poveljeval reševalnim čolnom. Pod palubo je ostalo ujetih tudi veliko potnikov tretjega razreda, ki jih o dogodku niso nikoli obvestili in jim ponudili prave pomoči. Po eni uri zjutraj so začeli čolni ladjo zapuščati bolj pogosto. Na čolnu št. 5 je bilo 41, na čolnu št. 3 le 32, na čolnu št. 8 je bilo 39 (med njimi tudi Ismay), na št. 1 pa le skromnih 12 potnikov. Vkrcavanje v čolne in spuščanje čolnov v vodo ni potekalo gladko. Zaradi panike so se začeli potniki prerivati, zato so častniki le s težavo ohranjali red. Težave so se pojavile tudi pri spuščanju, saj so nekateri čolni skoraj prevrnili, nekaj ljudi, ki so z ladje hoteli skočiti v reševalne čolne zaradi panike, so popadali v ledeno mrzlo vodo. Ob 1:15 so se potniki začeli zavedati resnosti položaja, zato se je začela pojavljati panika. Posadka je začela izstreljevati signalne rakete za primer nevarnosti. Celo orkester je igral. Radijski operater je v eter začel pošiljati nov SOS signal. Dobil je več odgovorov od okoliških ladij, najbližja od teh je bila RMS Carpathia, ki je bila od Titanica oddaljena 58 milj. Njena maksimalna hitrost je bila 17 vozlov, kar je pomenilo, da bi potapljajoči Titanic dosegla v štirih urah, to je bilo za večino ljudi na ladji veliko prepozno, saj je potapljajočemu parniku ostala manj kot ena ura življenja. Veliko bližje naj bi bila SS Californian, vendar zaradi spleta naključij ni priskočila na pomoč. Zadnji čoln je ladjo zapustil ob 2:05, na njem je bilo 44 ljudi. Zatem je kapitan po palubi naredil še zadnji obhod in posadko obvestil, naj vsak poskrbi zase. Večina potnikov se je odpravila na krmo, ki je iz minute v minuto vedno bolj gledala iz vode. Na krmi so duhovniki dajali zakramente, medtem ko je kapitan z preostalimi častniki, ki so ostali na ladji, konec pričakal na ladijskem mostu. Tudi ladijski arhitekt Andrews se ni hotel rešiti s (svoje) ladje. V tistem trenutku je ladji ostalo še nekaj minut življenja.

Preživeli potniki v reševalnih čolnih, posnetek je nastal iz Carpathie kmalu po tem, ko je ta prišla na kraj nesreče.

Med 2:10 in 2:15 se je ladja že tako nagnila naprej, da je vanjo začela z vso silo vdirati voda pri čem se njeno potapljanje še pospešilo. Pri tem so nastali veliki vrtinci v vodi, da je marsikaterega potnika odplavilo iz palube in ga vsrkalo v drobovje ladje. Med potapljanjem se je krma tako dvignila, nekateri preživeli potniki pravijo da med 30 in 45 stopinj, da so propelerji gledali iz vode. Takega naklona ladijska konstrukcija enostavno ni zdržala, zato se ob 2:15 je ladja prelomila na dvoje, prelomila se je med tretjim in četrtim dimnikom, pri tem so se zrušili vsi štirje dimniki. Premec se je takoj potopil, krma pa je še nekaj minut ostala nad vodo, nato pa se je potopila še ta. Ob 2:20 je Titanic za vedno izginil v globine severnega Atlantika.

Po potopitvi je v vodi ostalo na stotine ljudi. Zaradi nizke temperature vode, - 2 °C, so bile njihove možnosti za preživetje majhne. Preživeli potniki v čolnih so oklevali pri reševanju ljudi iz vode, saj so se bali, da bi množica utapljajočih se potnikov potopila čolne. Ob 2:30 je na mestu potopa zavladala smrtna tišina. Zaradi pohladitve je večina ljudi padla v nezavest in utonila. Takrat so preživeli potniki v reševalnih čolnih zbrali dovolj poguma in jim na pomoč poslali en reševalni čoln. Temu je pol ure po potopitvi iz ledeno mrzle vode uspelo potegniti le 5 preživelih. Ob 4:00 je na kraj nesreče prispela Carpathia in rešila 705 ljudi, 1.503 ljudi pa je za vedno ostalo v mrzlih vodah severnega Atlantika.


Med žrtvami in rešenimi je bilo tudi nekaj Slovencev - glej spisek rešenih in žrtev.


Dogodki po nesreči[uredi | uredi kodo]

Novica o potopitvi Titanica se je hitro razširila po svetu. 17. aprila so preko brezžičnega radia začela prihajati prva imena preživelih. Carpathia je v New York priplula dan pozneje ob 9:30. Na pomolih jo je pričakalo okoli 40.000 ljudi. Po izkrcanju je za preživele potnike poskrbelo več dobrodelnih organizacij. Večina potnikov se ni zadržala v New Yorku in je pot nadaljevala po prvotnih načrtih. Preživelo posadko Titanica so vkrcali na ladjo SS Lapland in jo poslali nazaj v Veliko Britanijo. Tudi Carpathia se ni dolgo časa zadržala v pristanišču, potem ko se je založila z zalogami, je odplula nazaj v Evropo. Kmalu po potopitvi so različne dobrodelne organizacije začele zbirate prostovoljne prispevke za svojce žrtev in preživele. V različnih skladih se je nabralo več milijonov funtov.

Še preden pa je Carpathia priplula v New York so na obeh straneh Atlantika že začeli s preiskavo dogodka. Po zaslišanju preživelih, odgovornih v ladijski družbi in konstruktorjev ladje, se je preiskava na obeh straneh zaključila konec maja 1912. Čeprav sta preiskavi potekali ločeno, sta obe strani prišli do podobnega zaključka. Do trka ladje z ledeno goro je prišlo zaradi neupoštevanja svaril o pojavu ledenih gor in prevelike hitrosti, s katero je ladja plula skozi nevarne vode. Preiskava je tudi pokazala, da je bila ladja opremljena s premajhnim številom reševalnih čolnov za vse potnike in posadko, ta pa ni bila pravilno usposobljena za reševanje. Neuradno, predvsem za medije in javnost pa je bil glavni krivec za nesrečo Ismay.

Iz poročila o nesreči so izšli tudi novi varnostni predpisi, po katerih so morale imeti vse ladje zadostno število reševalnih čolnov za vse potnike in člane posadke, posadke pa so se morale za primer nesreče redno usposabljati. Ustanovljene so bile tudi posebne patrulje, ki so opazovale in poročale o nevarnosti ledenih gor v severnem Atlantiku. V poročilu je bila omenjena tudi ladja SS Californian, ki je bila na dan potopitve od Titanica oddaljena le nekaj milj. Na Californii so tistega večera na obzorju opazili neko zelo razsvetljeno ladjo, ki izstreljuje rakete, vendar so rakete videli kot bele, kar ni bil znak za nevarnost, zato niso ukrepali, imeli pa so tudi izklopljen radijski sprejemnik, zato niso dobili klica v sili. Opazovanje neznane ladje je potekalo do 2:15, ko so luči na vodni gladini nenadoma izginile. Preplah je bil narejen šele ob 5:30, ko je radijski operater dobil novico o potopitvi Titanica. Po prejemu novice je Californian hitro odplul na kraj nesreče, kjer je ugotovil, da je preživele potnike že pobrala Carpathia. Kasneje je bilo ugotovljeno, da je bila ladja, ki jo je opazovala Californian, res Titanic. Potopitev Titanica je bila tudi povod za nastanek prve mednarodne konvencije o varnosti na morju, ki je bila sprejeta leta 1914, dve leti po nesreči.

Žrtve nesreče[uredi | uredi kodo]

Posadka in potniki[uredi | uredi kodo]

Število potnikov in posadke Število rešenih Število umrlih Odstotek rešenih Odstotek umrlih
otroci, prvi razred 6 5 1 83.4% 15.6%
otroci, drugi razred 24 24 0 99.9% 0%
otroci, tretji razred 79 27 52 34% 66%
ženske, prvi razred 144 140 4 97% 3%
ženske, drugi razred 93 80 13 86% 14%
ženske, tretji razred 165 76 89 46% 54%
ženske, posadka 23 20 3 87% 13%
moški, prvi razred 175 57 118 33% 67%
moški, drugi razred 168 14 154 8% 92%
moški, tretji razred 462 75 387 16% 84%
moški, posadka 865 192 693 22% 78%
skupaj 2224 710 1514 32% 68%

Slovenski potniki[uredi | uredi kodo]

Po zdaj znanih podatkih so bili na Titanicu štirje Slovenci:

  • Franc Karun, iz Milj pri Kranju, rojen 2. decembra 1872, številka vozovnice 349256[2]
  • Manca Karun, rojena 1907, številka vozovnice 349256, štiriletna hči Franca Karuna - potovala sta v Galesburg v Illinois[3]
  • Janez Merkun, iz Spodnje Bele pri Preddvoru, o njem ni veliko podatkov, mogoče je tudi zaslediti, da ni bil vkrcan na ladjo[4]
  • Janko Vovk, iz Save, starost 21 let, neporočen, številka vozovnice 349252.[5]

Preživela sta le Franc in Manca Karun, ki naj bi bila rešena z reševalnim čolnom številka 15.[6][7]

Razbitina[uredi | uredi kodo]

Premec Titanica fotografiran junija 2004.

Leta po nesreči je potopitev nepotopljive ladje postala legenda, zato so se v javnosti začeli pojavljati različni načrti in teorije kako bi potopljeno ladjo našli in jo dvignili na površje. Vsi poizkusi iskanja so se zaradi nedovršene tehnologije in velike globine izkazali za neuspešne. Nato pa je 1. septembra 1985 prišlo do nenadnega preboja. Ameriškemu raziskovalcu Robert Ballard in francoskemu raziskovalcu Jean - Louis Michael, je uspelo na globini 3.800 m odkriti najbolj slavno ladijsko razbitino na svetu. Raziskovalna ekipa je ugotovila, da se razbitine ladje nahajajo 21,2 km od njenega zadnjega položaja kar pomeni, da so bile morebitnim reševalcem posredovane napačne koordinate o lokaciji potapljajočega se Titanica. Raziskovalci so ugotovili tudi, da se je ladja med potapljanjem res prelomila saj so se izjave preživelih razlikovale. Okoli obeh koncev trupa pa je polje razbitin veliko 8 x 4,8 km, na katerem je končala večina notranje opreme ladje in večina žrtev potopa. Od leta 1985, ko je bila razbitina odkrita, pa do danes je ostanke ladje obiskalo že veliko odprav, nekatere izmed njih so na površje dvignile tudi številne ladijske predmete, ki so danes na ogled v muzejih, na dražbah in razstavah v čast Titanica. Ladijska razbitina Titanica je za njeno sestrsko ladjo Britannic, druga največja potniška ladijska razbitina na morskem dnu.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Titanic's Prime Mover - An Examination of Propulsion and Power, Encyclopedia Titanica, pridobljeno 5. julija 2012.
  2. Mr Franz Karun, Encyclopedia Titanica, pridobljeno 29. decembra 2011.
  3. Miss Manca Karun, Encyclopedia Titanica, pridobljeno 29. decembra 2011.
  4. Mr Johann Markun, Encyclopedia Titanica, pridobljeno 29. decembra 2011.
  5. Mr Janko Vovk, Encyclopedia Titanica, pridobljeno 29. decembra 2011.
  6. Lucija Kavčič: Poti so vodile na vse strani sveta (v Demokracija, 40/XV, 7.10.2010), 47.
  7. Slovenski potniki, ki so s Titanikom zapluli na usodno potovanje, RTV SLO, 16. december 2011.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(angleško)

(nemško)