Državljanska vojna

Bojišče po Gettysburški bitki Ameriške državljanske vojne, 1863

Državljanska vojna je vojna med oganiziranima skupinama znotraj države ali republike, ali, manj pogosto, med dvema deželama, ki sta nastali iz prejšnje enotne države.

Namen ene strani je prevzeti nadzor nad deželo ali regijo, doseči neodvisnost regije ali spremeniti politiko vladanja.

Têrmin izhaja iz latinskega izraza bellum civile, s katerim so označevali različne državljanske vojne v rimskem imperiju v 1. stoletju pr. Kr.

Državljanska vojna je konflikt visoke intenzitete, pogosto vključuje redne oborožene sile, ustanovljen in organiziran je v velikem obsegu. Državljanske vojne se lahko končajo z mnogimi invalidi, žrtvami in ogromno porabo pomembnih virov.

Državljanske vojne, ki so se pojavljale od konca druge svetovne vojne, so trajale povprečno nekaj več kot 4 leta. Državljanske vojne, ki so potekale v letih od 1900 do 1944, so trajale povprečno leto in pol. Medtem, ko je bil nivo pojavljanja novih državljanskih vojn od sredine 19. stoletja relativno stabilen, je njihovo podaljšanje vodilo do povečanega števila vojn, ki so potekale istočasno. V prvi polovici 20. stoletja istočasno ni potekalo več kot 5 vojn. Ob koncu hladne vojne je sočasno potekalo več kot 20 državljanskih vojn. Od leta 1945 so državljanske vojne povzročile 26 milijonov beguncev in smrt več kot 25 milijonov ljudi. Državljanske vojne povzročajo tudi ekonomske zlome; Somalija, Mjanmar, Uganda in Angola so primeri nacij, ki so imele obetavno prihodnost, dokler se niso znašle v državljanskih vojnah.

Uradna razdelitev

Bitka pri Tewkesburyju (1471) v angleški Vojni med belo in rdečo rožo

James Fearon, strokovnjak za državljanske vojne na Univerzi Stanford, definira državljansko vojno kot »nasilen konflikt v deželi, kjer se vojskujejo organizirane skupine, katerih namen je prevzeti moč nad središči v regiji, ali spremeniti vladne politike.« Ann Hironaka opredeljuje, da je ena stran v spopadu vladna. Intenziteta, pri kateri državljanska motnja postane vojna, je dogovorjena. Nekateri politični strokovnjaki definirajo kot državljansko vojno tisto, v kateri je več kot 1.000 žrtev, medtem ko drugi trdijo, da mora biti na vsaki strani vsaj 100 žrtev. Correlates of War, zbirka podatkov, ki jo uporabljajo preučevalci konfliktov, razvršča državljanske vojne glede na to, ali je zaradi vojne v enem letu umrlo več kot 1.000 ljudi. To je majhno število glede na 1 milijon mrtvih v Drugi sudanski državljanski vojni ali Kamboški državljanski vojni, izključuje pa več visoko publiciranih konfliktov, kot so bili The Troubles na Severnem Irskem in boje Afriškega nacionalnega kongresa v obdobju Apartheida v Južnoafriški republiki.

Glede na kriterij 1.000 žrtev/leto konflikta je bilo 213 državljanskih vojn v obdobju od 1816 do 1997; 104 so se zgodile v letih od 1944 do 1997. Če uporabimo omiljen kriterij 1.000 žrtev, je med 1945 in 2007 90 državljanskih vojn, od tega jih je leta 2007 potekalo 20.

Ženevska konvencija natančno ne definira têrmina »državljanska vojna«, prav tako ne določa odgovornosti strani v »oboroženem konfliktu, ki ni mednarodnega značaja«. To vključuje državljansko vojno, čeprav v besedilu ženevske konvencije ni njene točne definicije.

Komentar deklaracij je pripravil Mednarodni komite Rdečega križa.

Vzroki državljanski vojn po Collier–Hoefflerjevem modelu

Strokovnjake, ki preučujejo vzroke državljanskih vojn, privlačita dve nasprotujoči si teoriji – pohlep ali zamera: ali konflikte povzroča to, kar ljudje so, pa naj bo to definirano v pojmih etničnosti, religije ali drugih družbenih pripisljivostih; ali se konflikti začnejo, ker je to v najboljšem ekonomskem interesu posameznikov ali skupin, da jih začnejo? Strokovne analize podpirajo zaključek, da so za napovedovanje pojava državljanske vojne ekonomski in strukturni dejavniki pomembnejši od dejavnikov identitete.

V začetku 21. stoletja je Svetovna banka izvedla pregledno raziskavo državljanskih vojn. Študijski okvir, ki so ga poimenovali Collier–Hoefflerjev model, je zajel 78 petletnih obdobij, ko so se v letih od 1960 do 1999 dogajale državljanske vojne. Primerjali so jih s 1167 petletnih obdobij »brez državljanskih vojn«. Zbir podatkov so analizirali z regresijsko analizo, da bi videli učinek različnih dejavnikov. Dejavniki, ki so imeli statistično signifikanten učinek na možnost, da se državljanska vojna zgodi v kateremkoli danem petletnem obdobju, so bili:

Finančne zmožnosti

Ekonomska odvisnost od dobrin, kot so diamanti, ki so jih izkopavali otroci v Sierra Leone, so povezani s povečanim tveganjem za državljansko vojno

Velik delež primarnih dobrin v nacionalnih izvozih pomembno poveča tveganje konflikta. Dežela na »vrhuncu nevarnosti«, katere dobrine predstavljajo 32 % bruto domačega proizvoda, imajo 22 % tveganje, da zapadejo v državljansko vojno v danem petletnem obdobju. Dežela brez izvoza primarnih dobrin ima 1 % tveganje. Po razdelitvi dežel na skupine glede na vrsto izvoza, se je razlika pokazala le med naftno in nenaftno skupino. Dežela z relativno nizko ravnjo odvisnosti od naftnega izvoza je imela malenkost nižje tveganje, medtem kot je visoka raven odvisnosti od nafte kot izvoznega sredstva imela malenkost višje tveganje za državljansko vojno kot odvisnost dežele od druge primarne dobrine. Avtorji študije razlagajo to kot rezultat enostavnosti, s katero je mogoče izkoriščati ali zavzeti primarne dobrine v primerjavi z drugimi oblikami dobrin. Lahko je zavzeti in nadzorovati izplen rudnika zlata ali naftnega polja v primerjavi s sektorjem obrti ali zdravstvenih storitev.

Drugi vir finančnih prihodkov je nacionalna diaspora, ki lahko iz tujine podpira upornike in paravojaške enote. Študija je pokazala, da je statistično zamenjavo v velikosti diaspore od najmanjše v študiji do največje rezultirala v 6-kratnem porastu v možnosti državljanske vojne.

Cena upora

Oboroženi prostovoljci Džihad al-Muqadasa med Palestinsko državljansko vojno 1947-1948

Višji vpis moških v srednje šole, dohodek na prebivalca in delež ekonomske rasti so imeli pomemben vpliv na zmanjševanje možnosti državljanske vojne. Specifično, odstotek moških, vključenih v srednjo šolo, ki je bil 10 % nad povprečjem, je zmanjšal možnost državljanske vojne za 3 %, medtem ko je delež rasti, višji kot 1 %, zmanjšal možnost državljanske vojne za 1 %. Študija je interpretirala te tri dejavnike kot orodja, da se ljudje odpovejo uporu. Nižja cena odpovedi uporu ga podkrepi. Z drugimi besedami, mladi moški (ti sestavljajo večino udeležencev v državljanskih vojnah) se bodo manj verjetno pridružili upornikom, če bodo izobraženi ali bodo imeli dobro plačo in bodo lahko razumno sklepali, da bodo v prihodnosti uspeli.

Nizek dohodek na prebivalca je bil predlagan med vzroki za zamero, kar spodbuja oborožen upor. Da bi bilo to res, bi morali pričakovati, da je ekonomska neenakost ravno tako pomemben dejavnik v uporih, vendar ni. Študija je tako zaključila, da ekonomski model cene upora bolje razloži te najdbe.

Bojne prednosti

Vojaki kitajske komunistične stranke med Sipinško bitko; Kitajska državljanska vojna, 1946

Visok delež razpršene populacije in v manjšem obsegu, prisotnost gorskega terena, sta povečala verjetnost konflikta. Oba dejavnika sta bila v prid uporu - populacijo, ki je razpršena čez mejo dežele, je težje nadzorovati kot tisto, ki je zbrana v osrednji regiji; gore nudijo teren, kjer uporniki lahko iščejo zatočišče.

Zamera

Večina trditev za zamero – teorijo, da se državljanske vojne začnejo zaradi vprašanj identitete bolj kot ekonomije - je bilo statistično nepomembnih, vključno z ekonomsko primerljivostjo, političnimi pravicami, etnično polarizacijo in religijsko frakcionalizacijo (tj. obstojem različnih religijskih skupin). Le etnična dominanca, kadar največja etnična skupina predstavlja večino populacije, poveča tveganje za državljansko vojno. Dežela, za katero je značilna etnična prevlada, ima skoraj dvojno možnost pojava državljanske vojne. Kombinirani učinki etničnih in religioznih frakcionalizacij (npr. večja je možnost, da bosta dve naključno izbrani osebi iz drugačne etnične ali religiozne skupine, manjša je možnost pojava državljanske vojne) so bili ravno tako pomembni in pozitivni, kakor dolgo se je dežela izogibala etnični nadvladi. Raziskava je to interpretirala, da se bodo manjšine bolj verjetno uprle, če bodo čutile, da so nadvladane, toda upor se bo bolj verjetno zgodil v bolj homogeni populaciji in tako bolj kohezivni za upor. Ta dva dejavnika lahko vzajemno zmanjšujeta drug drugega.

Velikost populacije

Različni dejavniki, ki prispevajo k tveganju državljanske vojne, se povečujejo z velikostjo populacije. Tveganje državljanske vojne se povečuje približno sorazmerno z velikostjo populacije dežele.

Čas

Več časa, kot je preteklo od zadnje državljanske vojne, manj verjetno je, da se bo konflikt ponovil. Raziskava ima za to dve možni razlagi: osnovano na možnosti in osnovano na zameri. Pretečeni čas lahko predstavlja depreciacijo kapitala, za katerega so se borili uporniki in tako poveča ceno obuditve konflikta. Alternativno, pretekli čas lahko predstavlja stopenjski proces ozdravitve starih sovražnikov. Študija je ugotovila, da je navzočnost diaspore bistveno znižala pozitivni učinek časa, saj so sredstva iz diaspore ponastavila depreciacijo za upornike značilnega kapitala.

Drugi vzroki

Evolucijski psiholog Satoshi Kanazawa je trdil, da je pomemben vzrok konfliktov med različnimi skupinami lahko tudi relativna razpoložljivost ženske v reprodukcijskem obdobju. Ugotovil je, da je mnogoženstvo (poliginija) zelo povečalo pogostost državljanskih vojn, vendar ne vojn med državami. Gleditsch s sodelavci ni našel odnosa med etničnimi skupinami s poliginijo in povečano pogostostjo državljanskih vojn, vendar da imajo, kjer je poligamija legalna, več državljanskih vojn. Trdi, da je misoginija boljša razlaga od poliginije. Ugotovili so, da je bilo izboljšanje pravic žensk povezano z manjšim številom državljanskih vojn in da legalna poligamija ni imela nobenega učinka na nadzorovanje pravice žensk.

Trajanje državljanskih vojn

Ann Hironaka, avtorica dela Neverending Wars, deli moderno zgodovino državljanskih vojn sledeče:

• pred 19. stoletjem,
• 19. stoletje in zgodnje 20. stoletje,
• pozno 20. stoletje.

V Evropi 19. stoletja je čas trajanja državljanskih vojn znatno padel, predvsem zaradi narave konfliktov kot bojev za centre moči v deželi, moči centraliziranih vlad, in navadno hitrih in odločnih intervencij drugih držav, ki so podprle vlado. Po drugi svetovni vojni je trajanje vojn preraslo norme, ki so veljale v obdobju pred 19. stoletjem, predvsem zaradi šibkosti mnogih postkolonialnih držav in intervencij glavnih sil na obeh straneh konflikta. Najbolj očitna lastnost, ki jo imajo državljanske vojne je, da se dogajajo v šibkih deželah.

Državljanske vojne v 19. in začetku 20. stoletja

Topničarska šola, ki so jo ustanovili antisocialisti med finsko državljansko vojno, 1918

Državljanske vojne v 19. stoletju in zgodnjem 20. stoletju so bile kratke. Državljanske vojne med 1900 in 1944 so povprečno trajale leto in pol. Država je oblikovala očiten center avtoritete v večini primerov, in državljanske vojne so se odvijale pod nadzorom države. To pomeni, da je lahko tisti, ki je nadzoroval prestolnico in vojsko, zatrl odpor. Upor, ki ni mogel hitro zasesti prestolnice in nadzorovati vojske, je bil obsojen na propad. Na primer, boji, povezani s pariško komuno (leta 1871), so potekali večinoma v Parizu in so se končali, ko se je vojska podprla parlament v Versaillesu in zavzela Pariz.

Moč nedržavnih dejavnikov je vodila v zmanjšanje pomena suverenosti v 18. in 20. stoletju, kar je še bolj zmanjšalo število državljanskih vojn. Berberski pirati z Berberske obale so bili priznani kot de facto država zaradi svoje vojaške moči. Berberskim piratom se zato ni bilo treba upirati Otomanskemu cesarstvu - državi, v kateri so živeli - da bi dosegli prepoznavnost svoje suverenosti. Države, kot so Virginia in Massachusetts v ZDA nimajo statusa suverene države, vendar so politično in ekonomsko zelo neodvisne; s šibkim zveznim nadzorom, kar zmanjšuje težnje po odcepitvi.

Dve glavni globalni ideologiji, monarhizem in demokracija, sta vodili do več državljanskih vojn. Bipolaren svet, razdeljen med ti dve ideologiji, se ni razvil, predvsem zaradi nadvlade monarhistov v tem obdobju. Monarhisti so običajno v drugih deželah intervenirali, da bi ustavili demokratično gibanje, ki je prevzemalo nadzor in oblikovalo demokratične vlade. Te so monarhisti videli kot nevarne in nepredvidljive. Velesile (kakor jih je definiral Dunajski kongres leta 1815: Velika Britanija, Avstrijska monarhija, Prusija, Francija, Rusija) so pogosto koordinirale intervencije v državljanskih vojnah drugih narodov, skoraj vedno na strani takratne vlade. Zaradi vojaške moči velesil so se te intervencije skoraj vedno izkazale kot odločne in so hitro končale državljanske vojne.

Vendar obstaja nekaj izjem, ki ne sledijo pravilu kratkih državljanskih vojn v tem obdobju. Ameriška državljanska vojna (1861–1865) je bila neobičajna zaradi vsaj dveh razlogov. Potekal je boj za lokalne identitete kot tudi za politične ideologije. Bolj kot z odločnim spopadom za prevzem nadzora nad prestolnico, kar je bila norma, se je končala skozi oslabitveno vojno (war of attririon). Ravno tako je izjema Španska državljanska vojna (1936–1939), saj sta obe udeleženi strani prejemali podporo intervenirajočih velesil. Nemčija, Italija in Portugalska so podpirale opozicijskega voditelja Francisca Franca, medtem ko sta Francija in Sovjetska zveza podpirali vlado.

Učinki hladne vojne

Padli in uničen Berlinski zid na nadzorni točki Charlie (1990)

Hladna vojna (1945–1989) je omogočala svetovno omrežje materialne in ideološke podpore, ki je podaljševala državljanske vojne. Te so se večinoma odvijale v šibkih nekdanjih kolonialnih deželah, bolj kot v relativno močnih državah, ki so bile povezane v Varšavski pakt in v NATO. V nekaterih primerih so velesile vsiljevale ideologijo hladne vojne v lokalne konflikte; v drugih so lokalni akterji uporabljali to ideologijo, da bi pridobili pozornost velesil in njihovo podporo. Z uporabo ločene statistične ocene, kot je bila uporabljena prej za intervencije, so državljanske vojne, ki so vključevale pro- ali protikomunistične sile, trajale 141 % dlje kot povprečen nehladnovojni konflikt. Hladnovojna državljanska vojna, ki je pritegnila intervencijo velesil, je značilno trajala več kot trikrat dlje kot druge državljanske vojne. Konec hladne vojne, ki ga označuje padec Berlinskega zidu leta 1989, je pomenil skrajšanje trajanja hladnovojnih državljanskih vojn v 92 % – to pomeni skoraj 10-kratni porast v deležu razrešitve hladnovojnih državljanskih vojn. Dolge državljanske vojne, povezane s hladno vojno, vključujejo Gvatemalsko (1960–1996), Salvadorsko (1979–1991) in Nikaragovsko (1970–1990).

Viri in literatura

• Ali, Taisier Mohamed Ahmed and Robert O. Matthews, eds. Civil Wars in Africa: roots and resolution (1999), 322 pages
• Mats Berdal and David M. Malone, Greed and Grievance: Economic Agendas in Civil Wars (Lynne Rienner, 2000).
• Paul Collier, Breaking the Conflict Trap: civil war and development policy World Bank (2003) - 320 pages
• Collier, Paul; Sambanis, Nicholas, ur. (2005). Understanding Civil War:Evidence and Analysis. Zv. 1: Africa. Washington, DC: The World Bank. ISBN 978-0-8213-6047-7.
• Collier, Paul; Sambanis, Nicholas, ur. (2005). Understanding Civil War:Evidence and Analysis. Zv. 2: Europe, Central Asia, and Other Regions. Washington, DC: The World Bank. ISBN 978-0-8213-6049-1.
• Stathis Kalyvas, "'New' and 'Old' Civil Wars: A Valid Distinction?" World Politics 54, no. 1 (2001): 99-118.
• David Lake and Donald Rothchild, eds. The International Spread of Ethnic Conflict: Fear, Diffusion, and Escalation (Princeton University Press, 1996).
• Roy Licklider, "The Consequences of Negotiated Settlements in Civil Wars, 1945--1993," American Political Science Review 89, no. 3 (summer 1995): pp 681–690.
• Andrew Mack, "Civil War: Academic Research and the Policy Community," Journal of Peace Research 39, no. 5 (2002): pp. 515–525.
• David T. Mason and Patrick 3. Fett, "How Civil Wars End: A Rational Choice Approach," Journal of Conflict Resolution 40, no. 4 (fall 1996): 546-568.
• Patrick M. Regan. Civil Wars and Foreign Powers: Outside Intervention in Intrastate Conflict (2000) 172 pages
• Stephen John and others., eds. Ending Civil Wars: The Implementation of Peace Agreements (2002), 729 pages
• Monica Duffy Toft, The Geography of Ethnic Violence: Identity, Interests, and the Indivisibility of Territory (Princeton NJ: Princeton University Press, 2003). ISBN 0-691-12383-7.
• Barbara F. Walter, Committing to Peace: The Successful Settlement of Civil Wars (Princeton University Press, 2002),
• Elisabeth Jean Wood; "Civil Wars: What We Don't Know," Global Governance, Vol. 9, 2003 pp 247+ online version