Finska državljanska vojna

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Finska državljanska vojna
Del prve svetovne vojne in revolucij 1917–1923

Bataljon belih jegerjev na mestnem trgu v Vaasi februarja 1918
Datum27. januar–15. maj 1918
(3 mesece, 2 tedna, 4 dni)
Prizorišče
Finska
Izid

zmaga belih (vladajočih) sil

  • nemška hegemonija do novembra 1918
  • ustavitev ruskega vpliva na Finskem
  • poglobitev razdeljenosti finske družbe
Udeleženci
Poveljniki in vodje
Moč
  • 80 000–90 000 Fincev,
  • 14 000–15 000 Nemcev,
  • 500–1000 Švedov
  • 80 000–90 000 Fincev,
  • 7000–10 000 Rusov
Žrtve in izgube
  • Beli:
  • 3500 padlih
  • 1650 usmrčenih
  • 46 izginulih
  • 4 umrli v taboriščih
  • Švedi:
  • 55 padlih
  • Nemci:
  • 450–500 padlih[1]
  • Rdeči:
  • 5700 padlih
  • 10 000 usmrčenih
  • 1150 izginulih
  • 13 200 umrlih v taboriščih
  • Rusi:
  • 800–900 padlih
  • 1600 usmrčenih[1]

Finska državljanska vojna je potekala od 27. januarja do 15. maja 1918 med finskim senatom in silami, ki jih je vodila Finska ljudska delegacija. Oborožene sile senata so bile znane kot bela garda, sile Ljudske delegacije pa kot rdeča garda. Bele je podprla vojska Nemškega cesarstva z zavzetjem južnih finskih mest, rdeče pa je podpirala Sovjetska Rusija, tako da jim je pošiljala orožje.

Državljanska vojna je bila del državnega in družbenega preobrata v Evropi, ki ga je sprožila prva svetovna vojna. Leta 1917 je vojna privedla do razpada Ruskega imperija in političnega boja za oblast, ki je prerasel v rusko državljansko vojno. Velika kneževina Finska, dotlej del Rusije, je po razpadu imperija 6. decembra 1917 razglasila neodvisnost. Vendar pa je zaostritev in izbruh notranjih napetosti v finski družbi povzročila politično in vojaško krizo leta 1917 z razpadom državne oblasti, nakar sta se v državi oblikovala dva centra moči, opremljena vsak s svojimi oboroženimi silami.[2] Napetost so še stopnjevali razlogi ekonomske narave in občutek o slabem napredku iz časa carske vladavine, ki je ljudem jemal upanje na mirno rešitev.[3] Kriza je konec januarja 1918 prerasla v državljansko vojno med rdečo in belo gardo. Rdeči so obvladovali jug Finske, beli pa osrednji in severni predel države. Vojaška moč obeh strani je bila okoli 80 000 vojakov.

Odločilne bitke vojne so potekale v marcu in aprilu. Najslavnejša, bitka za Tampere, se je začela 16. marca in končala 6. aprila z zmago belih sil, ki jim je poveljeval Carl Mannerheim. 3. aprila se je na južnem Finskem izkrcala baltskomorska divizija nemške vojske pod vodstvom generalmajorja Rüdigerja von der Goltza, ki so istega meseca zasedli Helsinke, Lahti in druga južna finska mesta. Konec aprila so beli zavzeli še Viipuri (Viborg).

Ofenziva rdečih, ki se je začela februarja, se je končala s skoraj popolnim neuspehom.[4] Vključitev Nemčije je vojno skrajšala in med drugim prihranila Helsinkom uničujoče bitke.[5] Državljanska vojna se je končala 15. maja 1918 z zmago uradne, torej bele, Finske. Potrjena je bila neodvisnost Finske, ki so jo že 4. januarja priznale Rusija, Francija, Švedska in Nemčija, takoj zatem pa še nekaj drugih držav. Na Finskem so še po koncu vojne ostale nemške čete, a se je po porazu Nemčije v prvi svetovni vojni končal tudi njen vpliv na Finskem. Tedaj je propadel tudi poskus zmagovalcev vojne, da bi ustanovili kraljevino, in ob podpori zahodnoevropskih sil je Finska postala demokratična republika.[6]

Državljanska vojna je najkontroverznejše obdobje finske zgodovine, njeni učinki na Fince in finsko družbo pa so bili dolgotrajni. V času sovražnosti sta obe strani izvajali politični teror in usmrtitve brez sojenja. Skupno število žrtev vojne je okoli 38 000.[7] Med in po vojni je več kot 12 000 privržencev rdeče garde umrlo v zaporniških taboriščih za podhranjenostjo ali boleznimi.[8] Državljanska vojna je poglobila razdeljenost Fincev, ki so jo presegli le počasi z družbenimi kompromisi in zmerno politiko ter povojnim gospodarskim okrevanjem.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 Paavolainen 1966, Paavolainen 1967, Paavolainen 1971, Upton 1981, str. 191–200, 453–460, Eerola & Eerola 1998, National Archive of Finland 2004 Arhivirano 10 March 2015 na Wayback Machine., Roselius 2004, str. 165–176, Westerlund & Kalleinen 2004, str. 267–271, Westerlund 2004a, str. 53–72, Tikka 2014, str. 90–118
  2. ↑ Alapuro 1988; Haapala 1995.
  3. ↑ »Rikkaat ja köyhät vastakkain sisällissodassa«. Kaleva (v finščini). 18. januar 2004.
  4. ↑ Upton 1981; Manninen 1995.
  5. ↑ »Tarina saksalaisesta Suomesta on hämmästyttävä kertomus liittolaismaan vapaaehtoisesta alistumisesta vasalliksi«. HS.fi (v finščini). 30. november 2016.
  6. ↑ Upton 1981; Jussila, ym. 2006.
  7. ↑ Henrik Meinander, Tasavallan tiellä: Suomi kansalaissodasta 2010-luvulle, Schildts & Söderströms, Helsinki 2012, str. 27, ISBN 978-951-52-2957-1
  8. ↑ »Vuoden 1918 sodan sotasurmat kuolintavan ja osapuolen mukaan«. Suomen sotasurmat 1914-1922 (v finščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. maja 2015.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Alapuro, Risto (1988). State and revolution in Finland (v angleščini). Berkeley:Los Angeles:London: University of California Press. ISBN 0-520-05813-5.
  • Haapala Pertti (1995): Kun yhteiskunta hajosi, Suomi 1914–1920. Painatuskeskus 1995 ISBN 951-37-1532-9.
  • Jussila, Osmo, Seppo Hentilä & Jukka Nevakivi (2006): Suomen poliittinen historia 1809–2006. WSOY Oppimateriaalit, 2006 ISBN 951-0-31572-9.
  • Jussila Osmo (2007): Suomen historian suuret myytit. ISBN 978-951-0-33103-3.
  • Manninen Ohto (1995): Vapaussota – osana suursotaa ja Venäjän imperiumin hajoamista. Teoksessa: Aunesluoma, J. & Häikiö, M. (toim.) Suomen vapaussota 1918. Kartasto ja tutkimusopas, str. 21–32. ISBN 951-0-20174-X.
  • Upton, Anthony F. (1981). Vallankumous Suomessa 1917–1918 osa 2. Kirjayhtymä. ISBN 9789512620227.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Finska_državljanska_vojna&oldid=6074601«