Vojna dveh rož

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Vojna med belo in rdečo rožo)
Skoči na: navigacija, iskanje
Vojna vrtnic
Choosing the Red and White Roses.jpg
Slika Henrya Paynea iz leta 1908 prikazuje prizor iz shakespearove drame Henry VI, kjer rivalski frakciji izbirata med rdečo ali belo vrtnico.
Datum 1455 – 1487
Prizorišče Anglija, Wales, Calais
Vzrok
vojne
boj za angleško krono
Rezultat zmaga rodbine Lancaster, začetek dinastije Tudor
Udeleženci
White Rose Badge of York.svg rodbina York Red Rose Badge of Lancaster.svg rodbina Lancaster
Poveljniki
Arms of Richard of York, 3rd Duke of York.svg Richard Yorški
Arms of the Earl of March.svg Edward IV. Angleški
Arms of Thomas of Lancaster, 1st Duke of Clarence.svg Richard III. Angleški
Royal Arms of England (1470-1471).svg Henry VI. Angleški
Arms of Margaret of Anjou.svg Margareta iz Anjoua
Arms of the Prince of Wales (Modern).svg Edward iz Westminsterja
Arms of Edmund Tudor, Earl of Richmond.svg Henry VII. Angleški

Vojna dveh rož je bila državljanska vojna v Angliji, ki se je odvijala med letoma 1455 in 1485. V njej so se bojevali pristaši rodbine Lancaster, ki je imela v grbu rdečo vrtnico, in rodbine York, ki je imela v grbu belo vrtnico. To je značilen spopad med starim fevdalnim slojem (Lancaster) in novim plemstvom, ki se je ukvarjalo s trgovino in je bilo blizu meščanstvu. Med vojno so padli številni aristokrati in skoraj vsi princi obeh rodbin, zmaga pa je pripadla Henriku VII., sorodniku rodbine Lancaster in začetniku dinastije Tudor.[1] Henrik VII. se je naslanjal na novo plemstvo in meščane ter tako začel obdobje absolutizma v Angliji.

Naziv je prišel v splošno uporabo v 16. stoletju na osnovi scene iz Shakespeareove (1564-1616) drame Henrik VI., kjer nasprotne strani v drami izberejo različno obarvane vrtnice. Čeprav so vrtnice v vojni občasno uporabljali kot simbol, je večina udeležencev uporabljala grbe svojih fevdalcev.

V vojni dveh rož je sodelovalo plemstvo in vojska njihovih vazalov. Biti podpornik ene od sprtih rodbin je pomenilo biti odvisen glede porok ali rodbinskih zvez med družinami, ki so jim bili obljubljeni fevdalni naslovi in dodeljena posestva. Tako je vodja rodbine Lancaster nekaj časa nosil naziv grofa Richmonda, vodja rodbine York pa naziv grofa Cambridgea. Rodbina Lancaster je večino zaveznikov našla na severu in zahodu dežele, York pa je imel podporo v glavnem na jugu in vzhodu.

Vzroki spora[uredi | uredi kodo]

Vzroki spora so bili rivalstvo med dvema vejama rodbine Plantagenet, dvema dinastičnima rodbinama Lancaster in York, ki se je začelo s padcem angleškega kralja Riharda II., ki ga je z oblasti zrušil njegov bratranec Henry Bolingbroke, vojvoda Lancaster, leta 1399, in ki je bil vnuk Edvarda III. po njegovem tretjem sinu Johnu Gaunta. Ker bi krono Edvarda III. po vrstnem redu prvenstva moral naslediti drugi sin Lionel, vojvoda Clarence, so v rodbini York smatrali da na tej osnovi, rodbini York pripada močnejša pravica na angleški prestol. Po mnenju družine York je bila pravica Henryja Bolingbrokea (kasneje kralja Henrika IV.) na angleški prestol na zelo trhlih temeljih. Vladavino Lancastrov so podporniki Yorkov trpeli vse dokler na oblast ni prišel izrazito nepopularen in duševno bolan kralj Henrik VI. Že v vsem tem času je bilo več uporov, ki so bili zatrti, in v katerih so Yorkisti poudarjali svoje pravice na krono.[2]

Henrik IV.
Henrik V.

Začetki sporov[uredi | uredi kodo]

Ko je leta 1413 umrl kralj Henrik IV., ga je nasledil njegov sin in naslednik Henrik V., ki je bil velik vojak in je dosegel velike vojaške uspehe proti Francozom v stoletni vojni, ki so ga naredili popularnega, kar mu je omogočilo utrditi položaj Lancastrov glede na rodbino York.

Henrik V. je vladal le kratek čas, leta 1422 ga je nasledil duševno bolan in nesposoben sin Henrik VI., ki je bil obkrožen z nepriljubljenimi regenti in svetovalci. Najbolj znan med njimi je bil Edmund Beaufort, drugi vojvoda Somerseta in William de la Pole, prvi vojvoda Suffolka, ki je bil obdolžen za slabo vodenje vojnih operacij proti Franciji v stoletni vojni.[3]

Henrik VI., kralj Anglije in Francije

V času vladavine Henrika VI. so bila vsa prej pridobljena ozemlja in angleške zmage v Franciji (iz časa Henrika V.) izgubljene. Henrik VI. je bil slab in neučinkovit kralj. Bolehal je tudi za duševno boleznijo, ki jo je verjetno nasledil od deda Karla VI., kralja Francije. Ker so pripadniki rodbine York smatrali da je Henrik VI. nesposoben za vladarja, so začeli postavljati vprašanje njegove legitimnosti in zahtevali svojo pravico do krone na osnovi porekla po Lionelu Clarenceu, drugem sinu kralja Edvarda III. Plantageneta.

Nesporazumi na dvoru so se odražali v celi državi, kjer se je jačala moč plemstva, plemenitaške družine so se spopadale zaradi privatnih zadev, pri čemer so določene kazale vse manj spoštovanja do dvora in kralja. To obdobje je znano po mnogih osebnih vojnah med rodbinami, kar je imelo za posledico anarhijo v državi in končno uporu proti Henriku VI. V te spore so bili vključeni tudi vojaki poražene angleške vojske v Franciji.

Rastoče družbeno nezadovoljstvo, jemanje hrane prebivalstvu s strani plemičev s privatnimi vojskami ter korupcija na Henrikovem dvoru so ustvarili pravo klimo za začetek državljanske vojne.

Leta 1453 je Henrik trpel za več izpadi duševne bolezni, zato je bil imenovan Regentski svet na čelu z močnim in popularnim Rihardom Plantagenetom, vojvodom Yorka kot lordom protektorjem. Rihard je hitro onemogočil Lancastre na dvoru. Ko si je Henrik leta 1455 opomogel, je Riharda, po nasvetu žene Margarete Anjou, iz dvora izgnal.

Oboroženi spopadi[uredi | uredi kodo]

Ker je bil Henrik VI. neučinkovit in slab vodja, je močna, energična in agresivna kraljica Margareta Anjou postala dejanski vodja lancastrskega klana. Margareta je zgradila zvezo proti Riharda Yorkškega, ki se je bil prisiljen zoperstaviti, kar je leta 1455 pripeljalo do prve bitke v vojni dveh rož, prve bitke pri St. Albansu, ki predstavlja začetek glavnega obdobja oboroženega spopada v med letoma 1455 in 1489.

St. Albans

Rihard, vojvoda Yorkški, je vodil majhno vojsko proti Londonu in se s Henrikovimi vojaki srečal pri St. Albansu, severno od Londona. 22. maja 1455 se je odvijala relativno majhna prva bitka, a je bila prvi odkrit spopad v državljanski vojni. Rihardov cilj je bil pregnati "slabe Henrikove svetovalce". Rezultat je bil lancastrski poraz. Nekaj pomembnih lancastrskih vodij je umrlo, rodbina York in njihovi zavezniki pa povrnili svoj vpliv. Nekaj časa je bil vtis, da sta obe sprti strani šokirani nad bitko, ki se je odvila in storili vse, da bi se pomirile nastale politične razlike.

V trenukih, ko je Henrik utrpel drugi napad svoje duševne bolezni, so Yorkisti ponovno imenovali lorda protektorja, Margareto pa potisnili na stran, da je skrbela za svojega moža. Po prvi bitki pri St. Albansu je imel kompromis med sprtima stranema določen uspeh, a Yorkisti so do Henrikovega izboljšanja imeli dominantno vlogo v regentskem svetu.[4]

Vendar so se problemi ponovno pojavili, še posebej nerazčiščeno vprašanje kdo bo nasledil Henrika na prestolu: Rihard, vojvoda Yorkški ali Henrikov sin Edvard. Margareta je zavračala vsako rešitev, ki bi njenemu sinu odvzela pravico na nasledstvo. Samo vojna premoč rodbine York je vzdrževala status quo na dvoru. Gospodarske težave in slab položaj na zunanjepolitičnem področju so naredili svoje. Kralj in kraljica, da bi zaščitila svoj položaj, sta prvič v angleški zgodovini uvedla novačenje v vojsko. V tem času je yorkistu Rihardu Nevilleu, grofu Warwicka (kasnije imenovanem "Kingmaker") rasla popularnost v Londonu, posebej pri močno rastočem trgovskem sloju.

Dvorec Ludlow

Sovražnost se je nadaljevala 23. septembra 1459 v bitki pri Blore Heath v Staffordshireu, ko velika lancastrska vojska ni uspela preprečiti Yorkistom, ki jih je vodil lord Salisburya, da se združijo z drugimi silami Yorka v dvorcu Ludlow.

Dvajset dni pozneje se je odvila naslednja bitka pri Ludford Bridgu, v kateri so sile Lancastrov zmagale. Rihard Yorkški, Salisbury in grof Warwicka so morali pobegniti proti Calaisu. Rodbina Lancaster je prevzela kontrolo, a Yorkisti so med letoma 1459 in 1460 začeli serijo napadov iz smeri Calaisa na angleško obalo in pri tem izzivali kaos in nered.

Leta 1460 so Rihard Yorkški, Salisbury in Warwick izvedli invazijo na Anglijo in hitro našli zaveznike v Kentu in Londonu, kjer so tudi prej že imeli široko podporo. Podpiral jih je tudi papežev odposlanik. Tako ohrabreni in vojaško okrepljeni so korakali na sever. Henrik VI. je vodil vojsko na jug, Margareta s sinom princem Edvardom pa je ostala na severu. Bitka pri Northamptonu se je odvila 10. julija 1460 in poraz je bil katastrofa za rodbino Lancaster. Vojska Yorkistov, ki jo je vodil grof Warwicka, je zaradi izdaje v lancastrskih vrstah, močno porazila vojsko Lancastrov, pri čemer je bil ujet kralj Henrik VI. in zaprt v londonski Tower.

Zakon o soglasju[uredi | uredi kodo]

Ohrabreni s tem velikim vojaškim uspehom, so Yorkisti zahtevali svojo pravico do prestola. Vojska Yorkistov je vkorakala v London na čelu z Rihardom Yorkškim v paradi, ki je priličila vladarju. Parlament se je sestal in Rihard je zahteval svojo pravico. Njegova največja zaveznika lorda Warwick in Salisbury se nista strinjala z njegovo zahtevo parlamentu. V tem trenutku nista imela namero odstavili Henrika ampak samo njegove vplivne svetovalce iz klana Lancaster.

Naslednji dan je Rihard kod dokaz svoje pravice prikazal natančno rodoslovje svoje rodbine, ki kaže na poreklo od Lionela Clarencea, drugega sina Edvarda III. Parlament je pristal da bo proučil njegovo zahtevo, a je izglasoval da Henrik VI. mora ostati kralj. Kompromis je bil dosežen v oktobru 1460 z Zakonom o soglasju (Act of Accord), ki je predpisal, da bo po Henrikovi smrti Rihard Yorkški nasledil krono in je odvzel pravo nasledstva Henrikovemu sinu Edvardu. Rihard je sprejel ta kompromis. Dobil je to kar je zahteval, še posebej je bilo važno, da je v času Henrikovega življenja dobil položaj Zaščitnika kraljestva (Protector of the Realm), kar mu je dalo moč upravljanja v Henrikovem imenu. Henrikova žena Margareta je bila s sinom Edvardom izgnana iz Londona. Zakon o soglasju je bil nesprejemljiv za Lancastre, ki so se zbrali okoli Margarete in na severu Anglije zbirali veliko vojsko.

Ruševine dvorca Sandal

Rihard Yorkški, skupaj z lordom Salisburyjem je zapustil London ob koncu leta 1460, da bi utrdil svoj položaj proti lancastrskim silam na severu, in se ustalil blizu mesta York. Rihard je vodil obrambo poleg dvorca Sandal blizu Wakefielda na Božić 1460. Čeprav je bila lancastrska vojska dvakrat večja, je Rihard 30. decembra 1460 ukazal napad. Njegova vojska je bila v bitki poražena. Ta bitka je bila kasneje imenovana Bitka pri Wakefieldu. Rihard, Salisbury in mlajši Rihardov 17-letni sin so v bitki umrli. Margareta je ukazala glave vseh treh natakniti na vhodu v York.

Edvard IV.[uredi | uredi kodo]

Edvard IV. Angleški

Zakon o soglasju in dogodki pri Wakefieldu so 18-letnega Rihardovega sina Edvarda, grofa Marcie, naredila za vojvodo Yorka in prestolonaslednika. Salisburya je nasledil grof Warwicka kot največji posestnik v Angliji.

Margareta je po teh dogodkih odpotovala na Škotsko na pogovore o možnosti škotske pomoči. Marija, Škotska kraljica, je pristala na vojaško pomoč Margareti pod pogojem določenih ozemeljskih koncesij in poroke njene hčerke za Edvarda. Margareta je pristala na te pogoje.

Edvard Yorkški je medtem prišel s svojo vojsko iz Walesa in porazil vojsko Lancastrov v bitki pri Mortimer’s Crossu v Herefordshireu. Margareta je s svojo vojsko korakala na jug in spotoma plenila in pustošila državo. V Londonu grof Warwicka ni uspel zbrati vojsko za spopad z Margareto, in se ji brez Edvarda ni mogel zoperstaviti v bližini Londona v drugi bitki pri St. Albansu. Margareta je v tej bitki gladko in odločilno zmagala nad silami Yorka. Te so pobegnile in zapustile London in za seboj pustile tudi ujetega kralja Henrika VI., ki so ga našli pod enim drevesom.

Kot so sile Lancastra napredovale proti jugu, je v Londonu rastel strah pred opustošenjem. Prebivalci Londona so zaprli mestne vhode in zavrnili Margaretini vojski dostavo hrane, zato je ta opustošila okoliške kraje Hertfordshirea in Middlesexa.

Med tem je Edvard Yorkški napredoval proti Londonu iz zahoda, kjer je združil sile s poraženim grofom Warwicka, kar je sovpadalo z Margaretinim odhodom proti Dunstableu. To je omogočilo Edvardu in grofu Warwicka da z vojsko vkorakajo v London, kjer so jih navdušeno pričakali in oskrbeli.

Po smrti njegovega očeta Riharda in mlajšega brata v bitki pri Wakefieldu in po prihodu v London, so se Edvardovi apetiti povečali in je za sebe začel zahtevati angleško krono. Edvard je potreboval neko avtoriteto, ki bi potrdila njegove zahteve, zato je londonski škof zahteval od prebivalcev Londona mnenje o tem, na kar so ti odgovorili z vzkliki "Kralj Edvard!". To je hitro potrdil tudi parlament, in Edvard je bil neuradno okronan v hitro pripravljeni ceremoniji v Westminstrski opatiji. Osnovni argument parlamenta za potrditev Edvarda za kralja je bil, da se je Margareta uprla proti zakonitemu nasledniku krone, pokojnega Riharda Yorkškega in s tem prekršila Zakon o soglasju. Vendar je situacija na terenu Edvarda opozarjala, da bo svoje kronanje moral potrditi na bojnem polju.

Edvard in grof Warwicka sta odšla na sever z veliko vojsko in se pri Towtonu srečala s prav tako impresivno veliko lancastersko vojsko, ki jo je vodila kraljica Margareta. Bitka pri Towtonu blizu Yorka je bila do tedaj največja bitka Vojne dveh rož. Ocenjuje se, da je v bitki sodelovalo 40.000 – 80.000 ljudi in je v enem dnevu (koliko je bitka trajala) umrlo preko 20.000 ljudi. Zmagal je Edvard in njegova vojska. Vojska Lancastra je bila zdesetkana in večina vojskovodij ubita. Henrik VI. in njegova žena Margareta, ki sta bila v času bitke v Yorku, sta pobegnila na sever. Večina lancastrskih plemičev je prisegla zvestobo Edvardu. Po bitki je Edvard odšel v York, kjer so še vedno visele odsekane glave njegovega očeta in brata in jih zamenjal z glavami lancastrskih vodij.[5]

Beg Henrika VI. in vladavina Edvarda IV.[uredi | uredi kodo]

Dvorec Middleham

Henrik in Margareta sta pobegnila proti Škotski, kjer so ju spreli na dvoru Jakoba III., od koder sta neuspešno poskušala napad na Carlislea kasneje istega leta.

Uradno kronanje Edvarda IV. je bilo v mesecu juniju 1461 in je nato vladal v relativnem miru naslednjih deset let.

Leta 1464 so nastali prvi upori lancasterskih plemičev. Da bi jih zatrl je Edvard IV. moral zbrati znatne moči. Najhujši spopadi so bili bitka pri Hedgeley Mooru 25. aprila in pri Hexhamu 15. maja ko je Edvard zmagal. Oba neuspešna upora je vodil Johna Nevillea, prvi markiz Montagua, sicer brat velikega Edvardovega zaveznika, grofa Warwicka. Leta 1465 je na severu Edvard IV. uspel ujeti Henrika VI. ter ga zaprl v Londonski Tower.

Obdobje od 1467 do 1470 je bilo v znamenju ohladitve odnosov in političnega spora med Edvardom in njegovim mentorjem ter velikim dotedanjim zaveznikom, Rihardom Nevilleom, grofom Warwicka, imenovan "Kingmaker". Bilo je več vzrokov za to, eden je bil ker se je Edvard leta 1464 tajno, (proti grofovemu nasvetu in želji da oženi pripadnico francoske kraljevske družine zaradi zavezništva s Francijo), poročil z vdovo Elizabeth Woodville, ter omogočil sorodnikom svoje nove žene velik vpliv na oblast, celo jim dal prednost na dvoru pred Warwickom. Drugi vzrok je bilo Edvardovo zavezništvo z Burgundijo in ne s Francijo ter Edvardovo nasprotovanje da omogoči poroko med hčerami grofa Warwicka Edvardovovimi brati. Tudi Edvardova popularnost se je v em času manjšala zaradi uvedbe višjih davkov in korupcije ter nespoštovanja zakonov.

Leta 1469 se je grof Warwicka zarotil proti Edvardu in zaveznika našel v Edvardovem ljubosumnem bratu Georgeu. Zbrala sta vojsko nezadovoljnežev, ki je Edvarda IV. porazila v bitki pri Edgecote Mooru. Edvard je bil ujet in zaprt v dvorcu Middleham v Yorkshireu. Grof Warwicka je ukazal ubiti kraljičinega očeta Riharda Woodville, prvega grofa Riversa. Po tem je prisilil Edvarda da skliče parlament v Yorku na katerem naj bi bil Edvard razglašen za nezakonitega kralja, krono pa bi prevzel Edvardov brat George, vojvoda Clarencea. Edvard IV. je medtem uspel prepričati na lojalnost svojega brata Riharda, vojvodo Gloucestera in veliko večino plemičev. Rihard je zbral vojsko, porazil grofa Warwicka v bitki pri Losecote Fieldu 12. marca 1470 in na čelu vojske osvobodil Edvarda iz ujetništva.

Povratek Henrika VI. na oblast[uredi | uredi kodo]

Grof Warwicka in Edvardov brat George, vojvoda Clarencea sta bila proglašena za izdajalca in sta pobegnila v Francijo. Leta 1470 je Henrikova žena Margareta izvajala pritisk na francoskega kralja Ludvika XI. da ji pomaga izvršiti invazijo na Anglijo in povrniti Henrika VI. na prestol.

Ludvik XI. je predlagal zvezo med tedaj največjima sovražnikoma, grofom Warwicka in Margareto, in na koncu pristali. Rezultat dogovora je bila vključitev Francije v spopad in invazija na Anglijo jeseni 1470.

Edvard IV. ni bil pripravljen na tako invazijo in je bil prisiljen pobegniti ko so ga izdali glavni zavezniki ter podprli grofa Warwicka. Edvard IV. in njegov brat Rihard, vojvoda Gloucestera, sta pobegnila na Nizozemsko, potem pa v Burgundijo. Henrik VI. se je kot osvoboditelj sprehodil po ulicah Londona in v oktobru 1470 ponovno zasedel prestol. Edvard IV. in Rihard sta bila proglašena za izdajalca.

Povratek Edvarda IV.[uredi | uredi kodo]

Bitka pri Tewkesburyju

Uspeh grofa Warwicka je bil kratkotrajen. Francoskemu kralju Ludviku XI. je namreč predlagal skupni napad na Burgundijo, kjer je bil Edvard IV. Vendar se je Karel Burgundski, ki je bil Edvardov svak in njegov gostitelj, izkrcal z Edvardom v Angliji in v bitci pri Barnetu 14. aprila 1471 porazil grofa Warwicka in preostale lancastrske sile razgnal v bitki pri Tewkesburyju, 4. maja 1471, v kateri je umrl tudi Henrikov sin Edvard, lancastrski prestolonaslednik. Edvard IV. je dal ubiti Henrika VI. (21. maja 1471)

Tako se je s povratkom na oblast Edvarda IV. leta 1471končala ena faza državljanske vojne. Mir je bil obnovljen, a so se politični in dinastični spori ponovno razplamteli, k je umrl leta 1483.

Rihard III.[uredi | uredi kodo]

Rihard III.

V času njegove preuranjene smrti je bil njegov naslednik in sin, Edvard V., star samo 12 let, zato je prišlo do spopada o tem kdo bo upravljal državo kot regent mladega kralja. Svoje pravice je izpostavljala družina kraljeve matere Woodville, na drugi strani pa brat pokojnega Edvarda IV. Rihard, vojvoda Gloucestera, ki je trdil da mu je pravico lorda protektorja namenil na smrtni postelji brat Edvard.

'Edvard V. in njegov brat Rihard zaprta v Londonskem Toweru (slika Paul Delaroche)

S pomočjo Williama Hastingsa in Henrya Stafforda, vojvode Buckinghama, je Rihard ugrabil mladega kralja Edvarda V. in ga zaprl v Londonski Tower, kjer se mu je kasneje pridružil tudi mlajši brat, 9-letni Rihard. Rihard je pred parlamentom sprožil postopek s katerim je želel dokazati da njegov nečak nema legitimne pravice naslediti angleško krono. 25. junija 1483 je parlament proglasil mladega Edvarda V. in njegovega mlajšega brata Riharda kot nelegitimna naslednika krone, ker je dokazano da je Rihardov pokojni brat Edvard IV., preden se je poročil z Elizabeth Woodville že bil poročen z lady Eleanor Butler, pa je zato zakon z Elizabetho neveljaven in otroci rojeni v tem zakonu nezakonski. Rihard je bil tako edini zakoniti naslednik krone ker ni imel protikandidata za prestol. Zaprti mladi kralj Edvard V. in njegov brat Rihard (znana kot Princa iz stolpa) niso nikoli več videli. Verjetno sta bila ubita, za kar so obtožili Riharda in vojvodo Buckinghama, a brez dokazov, kar je ostalo kot ena največjih ugank v angleški zgodovini. Rihard se je dal 6. julija 1483 okronati za angleškega kralja z imenom Rihard III.

Riharda III. so smatrali za enega najboljših vojaških poveljnikov na strani Yorka in so ga zato lažje sprejeli.

Henrik Tudor[uredi | uredi kodo]

Henrik Tudor
Tudorska roža

Lancastrski podporniki so vse svoje upe polagali v Henrika Tudorja, katerega oče Edmund Tudor je bil nezakonski polbrat Henrika VI., in je izhajal iz valižanske družine Tudor iz Penmynydda. Edmund Tudor je bil poročen s Henrikovo materjo Margareto Beaufort, naslednico stranske veje klana Lancaster, ki je porekla od Johna Gaunta, drugega sina Edvarda III.

Novi vodja družine Lancaster, Henrik Tudor se je, da bi ogrozil Riharda III., obrnil na pomoč k Francu II., vojvodi Bretanje, ki mu je pomagal v prvem, neuspešnem poskusu invazije na Anglijo, v kateri se je Rihard III. Henrika ubranil. Henrik Tudor je znova poskušal v avgustu 1485.

Z vojsko okoli 5.000 vojakov se je izkrcal na angleška tla. S pomočjo sil klana Lancaster v Angliji, je 22. avgusta 1485 v bitki pri Bosworthu porazil in ubil Riharda III., ki so ga v ključnem trenutku izdali zavezniki. S to bitko je bila poražena družina York. [6]

Henrik Tudor se je okronal za kralja Anglije z imenom Henrik VII. Hitro je ojačal svoj položaj leta 1486 s poroko s hčerko Edvarda IV., Elizabeto Yorkško (ne glede na to da so bili z odlokom parlamenta v času Riharda III. vsi otroci Edvarda IV. Proglašeni za nezakonske), s čemer je pridobil na svojo stran mnoge pripadnike klana York ali jim je vsaj zgladil ostrino borbenosti. S tem je simbolično ponovno združil dve kraljevski rodbini, in obe roži združil v novo Tudorsko rožo rdeče in bele barve. Številni zgodovinarji smatrajo prihod Henrika VII. na oblast za konec vojne dveh rož, za druge pa je konec teh vojn bitka pri Stokeu leta 1487, v kateri je Henrik VII. porazil Lamberta Simnela, samozvanega pretendenta na angleški prestol, ki je svojo zahtevo podkrepil s trditvijo, da je on vnuk grofa Warwicka. Načrt je bil razkrinkan že na začetku, ker je mladi grof bil živ kot Henrikov jetnik. Po tem ko je bil Simnel poražen, ga je Henrik pomilostil in poslal na delo v dvorno kuhinjo. Še en manjši upor je ogrozil Henrika in to Perkin Warbeck, ki se je leta 1491 izdajal za Riharda, mlajšega sina Edvarda IV. in enega od "Princev iz stolpa". Njega je leta 1499 Henrik ujel in ga dal ubiti. [7] [8]

Konec vojne dveh rož je prinesel končno in nepovratno padec rodbine Plantagenet iz zgodovine ter do nastopa nove rodbine Tudor, ki bo dinastično zaznamovala naslednje obdobje angleške zgodovine. Vojna je imela katastrofalne posledice za tedaj že zmanjšan vpliv Anglije v Franciji, ker so bile ozemeljske izgube tako velike, da je v angleških rokah ostal le še Calais z okolico.

Henrik VII. je v času svoje vladavine ostro kaznoval vse težnje visokega plemstva in zelo uspešno zmanjševal njihovo oskrbo in oboroževanje, onemogočal jačanje privatne plemiške vojske vazalov, ki so v največji meri generirale spopade v času vojne dveh rož. Uvedel je čvrst sistem reševanja medsebojnih plemiških sporov z avtoriteto vladarja in njegovih odlokov.

Posledice[uredi | uredi kodo]

Vojna dveh rož je pustila težke in travmatične posledice v angleški družbi, kar je omogočilo Henriku VII.. da v miru zatre nove pojave uporov in zagotovi tako zaželjen mir. Posledice vojne so bile manjše med trgovci in drugimi, ki so živeli od svojega dela, saj so se bitke odvijale v glavnem v manj naseljenih delih države, to pa iz razloga, ker bi obe strani sicer bolj škodovale sami sebi in imele kaj izgubiti.

Vojna dveh rož je povzročila številne žrtve med plemstvom, zato je bil to tudi čas velikih družbenih sprememb v fevdalni Angliji. To obdobje je oslabilo vpliv Anglije na kontinentalni del Evrope, oslabil je moč in vpliv plemstva in ojačal druge dele družbe kot na primer vse močnejši trgovski sektor.

To predstavlja tudi konec srednjeveškega obdobja v Angliji in začetek novega veka in renesanse.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(v angleščini)