Koala

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Koala[1]
Koala climbing tree.jpg
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Nižji razred: Marsupialia (vrečarji)
Red: Diprotodontia (diprotodonti)
Podred: Vombatiformes (koala in vombati))
Družina: Phascolarctidae
Rod: Phascolarctos (koala)
Vrsta: P. cinereus
Znanstveno ime
Phascolarctos cinereus
(Goldfuss, 1817)

Koala (znanstveno ime Phascolarctos cinereus) je rastlinojedi drevesni vrečar, ki izvira iz Avstralije in je edini danes živeči predstavnik družine Phascolarctidae.

Koale jedo le mlade vršičke evkaliptovih dreves, ki vsebuje mamilo in zato koale spijo tudi do 19 ur na dan, nameščene med vejami dreves, na katerih se hranijo.Zaradi majhne hranljivosti teh listov mora življenjski prostor odrasle živali obsegati vsaj 1 hektar. Odrasla koala težka 9 kilogramov mora pojesti saj 1 kilogram evkalipta na dan.

Življenjska doba koal je od 10 do 14 let v dolžino pa zrastejo tudi do 70 centimetrov. Spolno dozorijo, ko so stare okoli 2 leti. Če imajo samice dovolj hrane, lahko skotijo enega mladiča na leto. So samotarke, vendar se med parjenjem sestavijo v manjše skupine in tako privarčujejo pomembno energijo.Približno 5 tednov po parjenju samica skoti le enega golega in slepega mladiča. 1 centimeter velik mladič se potem popolnoma razvije v vreči na trebuhu kar traja približno 6 mesecev. Potem ga samica nosi na hrbtu vse dokler ni mladič star eno leto in jo mora zapustiti in postati samostojen.

Koale so vedno bolj na robu preživetja, ker jih najbolj ogroža človek, ki seka gozdove in gradi nova mesta. Ogrožajo jih tudi velike prometnice skozi državo in pogosti požari saj se počasne in okorne koale nimajo kam skriti. Pred prvin priseljevanjem Evropejcev jih je bilo več kot 10 milijonov potem pa se je njihovo število naglo zmanjšalo, saj so jih pobijali tudi zaradi krzna. Sedaj jih je po različnih ocenah med 50.000 in 100.000. IUCN in avstralska vlada jih ne obravnavata kot ogrožene. Na celini populacija sicer upada, vendar koale povzročajo veliko škode na otokih, kamor so bile vnešene naknadno. Tam se zaradi odsotnosti plenilcev hitro razmnožujejo in zaradi prevelike številčnosti ogrožajo lokalno rastlinje. Njihovo število poskušajo oblasti na teh otokih zmanjšati s preseljevanjem in sterilizacijo, a brez večjih uspehov.[3]

Telesne značilnosti[uredi | uredi kodo]

Koale imajo kratek in čokat trup z zakrnelim repom. Teža južno živečih koal je skorajda dvakrat večja kot pri severno živečih koala, kar je verjetno posledica prilagoditve hladnejšega podnebja na jugu. Tako je povprečna teža na severu živečih koal okoli 6,5 kg pri samcih in 5,1 kg pri samicah, medtem ko je povprečna teža na jugu živečih koal okoli 11,8 kg pri samcih in 7,9 kg pri samicah. Povprečna dolžina telesa na severu živečih koal znaša okoli 70,5 cm pri samcih in do 68,7 cm pri samicah medtem ko je povprečna dolžina na jugu živečih koal 78 cm pri samcih in do 72 cm pri samicah.[4][5] Glede na opisane mere veljajo koale za največje na drevesih živeče vrečarje.[6] Koale imajo gost kožuh sive do rjavkasto rumene barve, ki je na trebuhu, prsih, bradi in notranji strani okončin bele barve. Po kožuhu na predelu križa so prisotne bele pege. Uhlji so obrasli z dolgimi belimi dlakami.[4] Koale imajo kožuh, ki v primerjavi z drugimi vrečarji daje najučinkovitejše zaščito pred vetrom in dežjem, medtem ko lahko beli kožuh na sprednji strani odbija sončno svetlobo.[7] Na severu živeče koale imajo krajšo in redkejšo dlako.[4]

Koalino okostje

Telo koale je zaradi življenja na drevesih prilagojeno plezanju. Na vseh prstih, z izjemo palcev na zadnjih šapah, imajo zakrivljene in ostre kremplje. Palec in kazalec na sprednjih šapah sta obrnjena nasproti ostalim trem, kar služi za boljši oprijem. Blazinice na prstih so hrapave, kar še dodatno izboljša oprijem.[8] Okostje je močno, zgornji del telesa pa je mišičast z dolgimi sprednjimi nogami.[9] Stegenske mišice se naraščajo na golenico nižje kot pri drugih živalih. Končni del hrbtenice je zgrajen iz hrustanca, kar verjetno olajša sedenje na vejah.[5]

Ekologija[uredi | uredi kodo]

Življenjski prostor in način življenja[uredi | uredi kodo]

Življenjski prostor koal v Avstraliji; rdeče - avtohtona populacija, vijolično - priseljena populacija

Življenjski prostor koal se razteza na približno milijon kvadratnih kilometrih v vzhodni in jugovzhodni Avstraliji, kar zajema severni, osrednji in južni Queensland, vzhodni Novi Južni Wales, Viktorijo in jugovzhodno Južno Avstralijo.[10] Koale so bile priseljene na vsaj 12 otokih, med njimi npr. Kangaroo island, French island in Magnetic island; slednji predstavlja tudi najbolj severni del življenjskega prostora v Avstraliji.[2] Raziskave fosilov so pokazale, da se je življenjski prostor v poznem Pleistocenu raztezal vse od jugozahodnega dela Zahodne Avstralije. Na temu delu so izumrle verjetno zaradi lova s strani avstralskih domorodcev.[11]

Življenjski prostor na vzhodu Avstralije se dejansko razteza od severa s tropskim podnebjem do juga z zmerno toplim podnebjem, vendar to ne pomeni, da je vzorec poselitve neprekinjen, temveč gručast, saj koale naseljujejo evkaliptusove gozdove do nadmorske višine pribl. 600 m.[12][4] To pomeni, da koale npr. v Viktoriji niso prisotne v severnozahodnem delu države zaradi neugodnega polpuščavskega podnebja, prav tako pa ne v gozdnatem severnovzhodnem delu, kjer prevladuje Alpam podobna pokrajina z večmesečnim snegom v zimskem času.[13] V polpuščavskem okolju se zadržujejo v obrežnih pasovih, kjer jim bližnje vodovje daje zavetje med sušo in vročino.[14]

Koale so prilagojene življenju na drevju: kot že omenjeno sta prvi in drugi prst oprijemalna, tako da se lahko med plezanjem oprijemajo tudi manjših vej. Plezajo tako, da se s sprednjimi šapami oprimejo veje oz. debla, nato pa se z zadnjimi odrinejo in jih v skoku pritegnejo čim bližje prednjim. Na tleh so precej manj okretne, premikajo se bodisi počasi s hojo po vseh štirih, bodisi poskakujejo podobno kot pri plezanju.[4]

Specializirana prehrana[uredi | uredi kodo]

Prehranjevanje z evkaliptusom

Koale so specializirane živali, ki se prehranjujejo skorajda izključno z evkaliptusovim listjem, le občasno v majhnem deležu tudi z listjem drugih rastlin, kot so npr. akacije ter nekatere kazuarinovke in mirtovke.[15] Rastlinojedi na splošno morajo zelo nadzorovati porabo energije, saj so listi razmeroma revni v pomembnih hranilih, kot sta dušikove in fosforne spojine, po drugi strani pa vsebujejo veliko strukturnih spojin oz. vlaknin, kot sta celuloza in lignin.[16] Rastlinojedi sesalci nimajo specifičnih encimov, ki so potrebni za razgradnjo slednjih, zato morajo pojesti velike količine listov, poleg tega pa je treba upoštevati, da velike količine vlaknin upočasnijo prebavo ter zmanjšajo prevzem oz. absorpcijo energijsko bogatih hranil. Dodaten problem predstavlja razmeroma majhna konstitucija teles koal, saj imajo manjše živali večje razmerje med telesno površino in maso, zaradi česar so toplotne izgube in s tem izgube energije večje.[17] Poleg vsega naštetega se morajo soočiti strupenimi snovmi, tj. sekundarnimi presnovki oz. metaboliti, ki imajo v osnovi nalogo obrambe pred rastlinojedi.[18]

Zaradi zgoraj naštetih omejitev morajo koale izbirati najbolj kvalitetne zvrsti evkaliptusa.[16][19] Dejstvo je, da imajo koale dobro razvit voh, ki ga izrabljajo za ovohavanje listja, na osnovi česar se odločijo, ali bodo hrano zaužili. Koale raje izbirajo liste, ki imajo višje razmerje med dušikovimi spojina in vlakninami ter taninom, posredno pa to tudi pomeni, da je delež maščob in fenolnih spojin, ki so pomemben vir energije, večji.[16] Na izbiro naj bi vplivali tudi diformilfloroglucinoli, ki so v osnovi fenolne spojine, vezane na terpene; večji kot je delež teh spojin v listju, manj verjetno je zaužitje tega listja.[19] Tako se izbira zvrsti evkaliptusa lahko razlikuje glede na območje bivanja: na območju Viktorije tako koale raje izberejo zvrsti evkaliptusov, kot sta npr. E. viminalis in E. ovata, medtem ko sta omenjeni zvrsti manj priljubljeni na območju Novega Južnega Walesa. Ponekod lahko opazimo, da bo drevo ene zvrsti evkaliptusa skorajda popolnoma obrano, medtem kot bo drevo druge zvrsti evkaliptusa, ki stoji samo par metrov stran, nedotaknjeno. Raziskave dopuščajo možnost, da je to deloma odvisno tudi od dejavnikov okolja, kot vlaga, nagib terena, rodovitnost prsti ipd., ki vplivajo na kvaliteto listja, vključno s kemično sestavo.[20] Kljub temu je celovita slika, ki bi pojasnila raznolikost izbiranja za koale kvalitetne zvrsti evkaliptusov, še vedno nejasna. Dodaten zaplet v razumevanju izbire hrane predstavljajo razlike v izbiri zvrsti evkaliptusa med osebki na istem območju. Deloma bi to lahko pojasnili z izbiro hrane, ki jo je uživala mati, saj v določeni starosti mati hrani mladiča poleg materinega mleka z napol prebavljenim listjem. Na ta način mladič dobi informacije o kemičnih sledeh hrane, ki jo mati uživa, zato naj bi bila ta varna in kvalitetna za uživanje.[17][a]

Koale večino dneva prespijo zaradi varčevanja z energijo.

Zaradi nizke kalorične vrednosti hrane morajo koale varčevati z energijo, kar vpliva na njihovo obnašanje. Večji del dneva koale prespijo na drevesnih rogovilah, tudi do 18 ur.[22] Premikajo se počasi in to takrat, kadar je to potrebno, npr. zaradi premika iz drevesa na drevo ali pa, ko se spustijo na tla, da zaužijejo nekaj peska in lubja za uravnavanje prebave.[8] Čeprav lahko hranjenje poteka katerikoli del dneva ali noči so koale praviloma nočne živali,[4] najpogosteje pa se hranijo pozno popoldne, zvečer in v prvem delu noči. Za hranjenje porabi okoli 4 ure, vendar z vmesnimi prekinitvami; posamezen interval hranjenja lahko traja med 5 in 80 minutami, v povprečju pa 20 min.[23] V tem času pojejo približno pol kilograma listja, vendar se količina lahko razlikuje glede na letni čas, prevladujoče vremenske razmere in tudi čas razmnoževanja; samice med dojenjem pojejo za četrtino več listja kot sicer.[24] Med močnim deževjem se koale ne hranijo, pač pa se zvijejo v klobčič, s čimer zmanjšajo izpostavljeno površino telesa in s tem izgube toplote. Po prenehanju dežja izkoristijo čas za hranjenje; to je tudi razlog, da nemalokrat opazimo večje število koal med hranjenjem v suhem in toplem vremenu, ki je sledilo obdobju hladnega in deževnega vremena.[23]

Prebavni trakt je prilagojen veliki količini vlaknin ter izboljšanju prevzema energetsko bogatih snovi. Koale imajo med vsemi sesalci najdaljše slepo črevo, in sicer do 4 telesne dolžine.[22] V slepem črevesu in v začetnem (proksimalnem) delu debelega črevesa poteka mikrobna fermentacija, dolžina črevesja ter počasnejše potovanje hrane pa omogoča izboljšan stik z mikrobi, zaradi česar je prebava učinkovitejša.[16] Pri tem je treba omeniti, da zaradi same zgradbe črevesja večji deli hrane, ki so težje prebavljivi, hitreje potujejo po črevesju, medtem ko se manjši in topni deli hranil dlje časa zadržujejo v omenjenih delih prebavil, tudi do 100 ur.[25][16] K učinkovitosti prebave naj bi prispevala tudi srčno-želodčna žleza s prebavnimi izločki. Večji deli listja, ki se ne zadržijo v slepem črevesju, potujejo po debelem črevesju, kjer se absorbira voda, s čimer varčujejo z vodo, predvsem v polpuščavskem okolju; iztrebki so tako suhi.[25] Strupene presnovke koale razstrupijo s pomočjo glukonske kisline, ki se izloča iz jeter.[22]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Podobno naj bilo tudi pri drugih živalih ter celo pri človeku, ki dobijo podatke, tj. kemične sledi hrane, tudi preko materinega mleka. To nazorno kaže poskus s kunci, pri katerih so matere jedle brinove jagode, katerih mladiči so jih prav tako imeli radi, medtem kot mladiči mater, ki niso uživale brinove jagode, niso kazali želje po uživanju jagod. Šlo naj bi za vedenjski sistem dedovanja preko vpliva kemičnih spojin.[21]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Groves, Colin (2005). Wilson, D. E. in Reeder, D. M. (ured.), ur. Mammal Species of the World (3. izdaja izd.). Baltimore: Johns Hopkins University Press. str. 43. OCLC 62265494. ISBN 0-801-88221-4. 
  2. ^ 2,0 2,1 Gordon G. s sod. (2008). Koala . Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst 2008. IUCN 2008. Pridobljeno: 5.7.2009.
  3. ^ Trivedi B. (10.5.2002). »Koalas Overrunning Australia Island Ark«. National Geographic News. Pridobljeno 5.7.2009.
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 Macdonald, 1996, str. 872.
  5. ^ 5,0 5,1 "Physical Characteristics of the Koala". Australian Koala Fundation. Pridobljeno dne 13.8.2018. 
  6. ^ Jackson S. (2003). Australian Mammals: Biology and Captive Management. CSIRO Publishing. str. 147–51. ISBN 978-0-643-06635-9. 
  7. ^ Degabriele R, Dawson TJ. (1979). "Metabolism and heat balance in an arboreal marsupial, the koala (Phascolarctos cinereus)". Journal of Comparative Physiology B 134 (4): 293–301. ISSN 1432-1351. doi:10.1007/BF00709996. 
  8. ^ 8,0 8,1 Kržišnik M. (2007). Enciklopedija živali. Kranj: Modita, str. 95. ISBN 978-961-6581-14-1
  9. ^ Moyal A. (2008). Koala: A Historical Biography. Australian Natural History Series. CSIRO Publishing, str. 183. ISBN 978-0-643-09401-7
  10. ^ McGregor DC, Kerr SE, Krockenberger AK (2013). "The distribution and abundance of an island population of koalas (Phascolarctos cinereus) in the far north of their geographic range". PLOS ONE 8 (3): e59713. PMC 3601071. PMID 23527258. doi:10.1371/journal.pone.0059713. 
  11. ^ Martin, Handasyde; 1999, str. 12-13.
  12. ^ Martin, Handasyde; 1999, str. 29-31.
  13. ^ Martin, Handasyde; 1999, str. 29-31.
  14. ^ Smith AG s sod. (2013). "Out on a limb: Habitat use of a specialist folivore, the koala, at the edge of its range in a modified semi-arid landscape". Landscape Ecology 28 (3): 418–26. doi:10.1007/s10980-013-9846-4. 
  15. ^ Jackson S. (2010). Koala: Origins of an Icon (2. izdaja). Allen & Unwin, str. 73-4. ISBN 978-1-74237-323-2
  16. ^ 16,0 16,1 16,2 16,3 16,4 Caroline J in Spillman D-M (2003). "Fiber Digestion in Mammals" (PDF). Pakistan Journal of Biological Sciences 6 (17): 1564–73. 
  17. ^ 17,0 17,1 Martin, Handasyde; 1999, str. 43.
  18. ^ Martin, Handasyde; 1999, str. 44.
  19. ^ 19,0 19,1 Martin, Handasyde; 1999, str. 45.
  20. ^ Martin, Handasyde; 1999, str. 41-44.
  21. ^ Jablonka E. in Lamb MJ. (2009). Štiri razsežnosti evolucije: Genetska, epigenetska, vedênjska in simbolna raznolikost v zgodovini življenja. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, str. 158. ISBN 978-961-234-815-1
  22. ^ 22,0 22,1 22,2 Macdonald, 1996, str. 875.
  23. ^ 23,0 23,1 Martin, Handasyde; 1999, str. 39.
  24. ^ Martin, Handasyde; 1999, str. 40.
  25. ^ 25,0 25,1 Martin, Handasyde; 1999, str. 48.

Viri[uredi | uredi kodo]


Sesalec Ta članek o sesalcih je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.