Eriap (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Eriap
Odkritje[1]
OdkriteljBrett Gladman, John J. Kavelaars s sodelavci
Datum odkritja23. september 2000
Oznake
S/2000 S 10,
Saturn XXVIII
Značilnosti tira[2]
Epoha 26. februar 2000 00.00 TT
Srednji polmer orbite
17,343.000 m
Izsrednost0,4724
871,2 dni
(2,38 let)
Naklon tira34,692° na ekliptiko
ObkrožaSaturn
Fizikalne značilnosti
Srednji polmer
5 km [3] ocenjeno iz albeda
Albedo0,04 [3] ocenjeno

Eriapo je progradni nepravilni naravni satelit (luna) Saturna.

Odkritje in imenovanje[uredi | uredi kodo]

Luno Eriapo so odkrili v letu 2000 Brett Gladman, John J. Kavelaars s sodelavci [4][5]. Njeno začasno ime je bilo S/2000 S 10. Uradno ime (prvotno Erriapo, konec leta 2007 Eriapus) je dobila leta 2003 po velikanu Eriapu iz keltske mitologije.

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Luna Eriap ima premer okoli 10 km. Kroži okroži Saturn na poprečni razdalji 17,300.000 km, obkroži pa ga v približno 871dneh. Je članica Galske skupine Saturnovih satelitov.

Na površini je Eriap svetlordeče barve (barvni indeks R-V=0,83, R-V = 0,49)[6]. Gostota je okoli 2,3 g/m3, kar je precej več kot pri drugih Saturnovih lunah. To kaže na to, da je v glavnem sestavljena iz vodnega ledu in delno iz silikatnih kamnin.

Vsi sateliti iz Galske skupine imajo podobne elemente tirnic in fizikalne lastnosti. Zaradi tega se predvideva, da imajo vsi skupni izvor oziroma, da so nastali z razpadom večjega nebesnega telesa[7][6]. Tako ena izmed hipotez o nastanku Galske skupine pravi, da sta luni Eriap in Tarvos odleteli s površine Albioriksa[8] ob trku z drugim nebesnim telesom.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Opombe in viri[uredi | uredi kodo]

  1. Okoliščine odkritja (JPL)
  2. Srednji parametri tirnice from JPL
  3. 3,0 3,1 "Strani Scotta Shepparda". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2003-07-07. Pridobljeno dne 2003-07-07.
  4. IAUC 7513: S/2000 S 3 and S/2000 S 4 25. oktober 2000 (odkritje)
  5. MPEC 2000-Y14: S/2000 S 3, S/2000 S 4, S/2000 S 5, S/2000 S 6, S/2000 S 10 19. december 2000 (odkritje in efemeride)
  6. 6,0 6,1 Grav, T.; Holman, M. J.; Gladman, B. J.; Aksnes, K.; Photometric survey of the irregular satellites, Icarus, 166 (2003), pp. 33-45
  7. Gladman, B. J.; Nicholson, P. D.; Burns, J. A.; Kavelaars, J. J.; Marsden, B. G.; Holman, M. J.; Grav, T.; Hergenrother, C. W.; Petit, J.-M.; Jacobson, R. A.; and Gray, W. J.; Discovery of 12 satellites of Saturn exhibiting orbital clustering, Nature, 412 (2001 July 12), pp. 163–166
  8. Grav, T.; and Bauer, J.; A deeper look at the colors of Saturnian irregular satellites