Dinastija Welf

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Dinastija Welf (Gvelf ali Guelph)
Brunswick & Hanover
Coat of Arms of Brunswick-Lüneburg.svg
Država: Nemčija, Italija, Združeno kraljestvo
Starševska veja: Dinastija d'Este
Nazivi: *Vojvoda Bavarske
Začetnik: Welf I, vojvoda Bavarske
Zadnji vladar: Ernest Augustus, vojvoda Brunswicka
Zdajšnji poglavar: Ernst August V., princ Hanoverski
Leto izvora: 11. stoletje
Izumrtje: 1918 (v Nemčiji);
1901 (v VB in Indiji]])
Narodnost: nemška, britanska
Mlajše veje: Dinastija Hanover
Posesti Welfov v času Henrika Leva

Welf (v zgodovini poznani tudi kot Gvelf ali Guelph[1]) je evropska plemiška dinastija oziroma družina, katere člani so bili mnogi nemški in britanski monarhi od 11. do 20. stoletja.

Poreklo[uredi | uredi kodo]

Dinastija Welf je starejša veja dinastije Este, katere najstarejši znani člani so živeli v Lombardiji v 9. stoletju. Zato se jih včasih imenuje Welf-Este. Najstarejši član te veje je bil Welf IV. On je nasledil ozemlja starejše dinastije Welf po smrti strica, koroškega vojvode Welfa leta 1055. Leta 1070 je Welf IV. postal vojvoda Bavarske.

Welf V. se je poročil z grofico Matildo iz Toskane, ki je umrla brez otrok in mu zapustila ogromna posestva v Toskani, Ferrari, Modeni, Mantovi in Reggiu, kar je igralo važno vlogo v investiturnem boju. Glede na to, da se je dinastija Welf tedaj postavila na stran papeža Gregorja VII. proti rimsko-nemškemu cesarju Henriku IV., so bili pristaši papeža v Italiji poznani kot "Gvelfi" (glej Gvelfi in Gibelini).

Bavarska in Saška[uredi | uredi kodo]

Henrik Črni, vojvoda Bavarske 1120–1126, je bil prvi od treh vojvod iz dinastije Welf s tem imenom. Njegov sin Henrik X. je bil zet in naslednik cesarja Lotarja iz Supplinburga in je postal tudi saški vojvoda po Lotarjevi smrti. Henrik Ponosni je bil favorit na volitvah za cesarja proti Konradu III. iz dinastije Hohenstaufen. Ostali princi su se ustrašili njegove prevelike moči in slabe narave, ter izbrali Konrada III, ki je na koncu Henriku odvzel vojvodstvo.

Henrik Lev je povrnil očetovi dve vojvodstvi - Saško 1142, in Bavarsko 1156. Leta 1168 se je poročil z Matildo (1156–1189), hčerko kralja Henrika II. in Eleonore Akvitanske, sestre Riharda Levjesrčnega. Po bitki pri Legnanu leta 1176, mu je cesar Friderik Barbarossa odvzel posesti, ki so jih razgrabili drugi velmožje Svetega Rimskega Cesarstva, Henrik pa je 1180 odšel v izgnanstvo k tastu Henriku II. v Normandijo. V Nemčijo se je vrnil tri leta kasneje in se leta pobotal s hohenstaufovskimi cesarji. Leta 1194 se je vrnil v precej manjšo posest okoli Brunswicka, kjer je umrl leta 1195.

Brunswick in Hanover[uredi | uredi kodo]

Stolnica v Brunswicku s Henrikovim bronastim levom

Henrikov sin Otto iz Brunswicka je bil izbran za kralja Rimljanov in okronan za rimsko-nemškega cesarja pod imenom Oton IV., Sveti rimski cesar S tem je izzval bes papeža Inocenca III. in bil ekskomuniciran leta 1215. Otto je bil prisiljen abdicirati s cesarskega prestola v korist Hohenstaufovca Friderika II.[2]

Vnuk Henrika Leva, Ottojev otrok je postal vojvoda v delu Saške leta 1235, ozemlje je postalo znano kot Vojvodstvo Brunswick-Lüneburg. Tam je umrl leta 1252. Kneževina je bila v visokem srednjem veku večkrat razdeljena med različne linije dinastije Welf, vendar pa so se oblastniki še naprej naslavljali kot "vojvoda Brunswick-Lüneburg" poleg "Princ Lüneburški", "Princ Wolfenbüttelski", "Princ Calenberg-Göttingenski" ali "Princ of Grubenhagenski", itd . Welfska dinastija Brunswick-Lüneburg je nadaljevala vladati v Hannovru vse do poraza Jurija V. Hannoverskega, avstrijskega zaveznika v avstrijsko-pruski vojni, nakar je Hannover anektirala Prusija. Posestva različnih dinastičnih linij so se podedovala s stransko linijo, ko je neka družina izumrla. Posamezne podrejene kneževine so nadaljevale do konca Svetega rimskega cesarstva leta 1806. Po kongresu na Dunaju 1814-1815 so ozemlja postala del Kraljevine Hannover in vojvodine Brunswick.

Sam Hannover je postal kraljestvo 1814, ali je 1866. anektiran od Prusije. Starejša veja je nadaljevala vladati mnogo manjšemu vojvodstvu Brunswick-Wolfenbüttel. Ta veja je izumrla leta 1884. Čeprav bi moral vojvodstvo naslediti angleški vojvoda iz Cumberlanda, sin zadnjega hannoverskega kralja, je sum v njegovo lojalnost nemški državi vojvodski prestol pustil prazen vse do leta 1913, ko se je Cumberlandov sin Ernst Avgust poročil s hčerjo cesarja Wilhelma II., ter tako nasledil vojvodstvo. Njegova vladavina je bila kratka, glede na kolaps monarhije v prvi svetovni vojni 1918.

Leta 1692 je poglavar stranske veje Calenberg postal cesarski volilni knez in postal poznan kot volilni knez Hannovra. Njegov sin Georg Ludwig je nasledil britanski prestol leta 1714 na osnovi Zakona o nasledstvu iz 1701.. Člani dinastije Welf so vladali Veliki Britaniji do smrti kraljice Viktorije leta 1901. V Britaniji so bili znani kot dnastija Hannover.

Dinastija Welf obstoja še danes. Trenutni vodja je Ernst Avgust, znan kot tretji in trenutni soprog princese Caroline Monaške.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Jones, B. (2013). Dictionary of World Biography. Canberra, Australia: Australian National University. str. 356. ISBN 9781922144492. 
  2. ^ Canduci, pg. 294

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]