Plemenska vojvodina Saška

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Plemenska vojvodina Saška okrog leta 1000.

Plemenska vojvodina Saška, imenovana tudi Stara Saška, je bila srednjeveška vojvodina, ki je bila v obdobju od konca 9. stoletja do leta 1180 na ozemlju med spodnjim Renom, spodnjo Labo in porečjem Eiderja.[1]

V zgodnjem srednjem veku so to ozemlje naseljevala različna saška plemena. Med leti 772 in 804 jih je postopoma podjarmil Karel Veliki, jim vsilil krščanstvo in jih vključil v Frankovsko cesarstvo. Viri nekatere voditelje iz takratnega časa (Widukind, Ekbert, Cobbo I.) omenjajo z nazivom dux, pri čemer pa ni jasno, kakšna je bila njihova dejanska oblast.

Ob delitvi cesarstva leta 843 je ozemlje pripadlo Vzhodnofrankovski državi kralja Ludvika II. Nemškega. Na Saškem se je začela uveljavljati rodbina Ludvikovega vojskovodje Liudolfa († 866), Liudolfinci. Njegov sin Oton Razsvetljeni († 912) je v analih opatije Hersfeld (danes v Bad Hersfeld) omenjen kot dux, vendar se zdi, da ga frankovski vladarji kot takega niso priznavali. Vsekakor je bil dovolj vpliven, da se je lahko poročil s Hedviko, hčerko babenberškega grofa Henrika († 886) , ki je bil slavni vojskovodja (princeps militiae) kraljev Ludvika III. Mlajšega in Karla III. Debelega. Med tem ko so vsi Hedvikini bratje padli v medsebojnem obračunu dveh tekmujočih frankovskih rodbin, Babenberžanov in Konradincev, je Otonu uspelo prevzeti vpliven položaj svojega tasta in pod svojo oblastjo združiti vojvodino Saško. Njegov sin, saški vojvoda Henrik Ptičar, je za kraljem Konradom I. postal vzhodnofrankovski kralj (919).

Henrikov naslednik, kralj in cesar Oton I. Veliki, je zaupal vojaška pooblastila saškega vojvode mejnemu grofu Hermanu Billungu, ki je v boju proti Slovanom prodrl čez Labo daleč na vzhod. Ob dolgotrajnih Otonovih odsotnostih v Italiji je na saškem vladal kot samostojen vojvoda. Otonov naslednik, kralj in cesar Oton II., je Hermanovemu nasledniku, Berenhardu I., priznaval naslov saškega vojvode.

Billungi so bili saški vojvode do leta 1106, ko je po smrti vojvode Magnusa, ki ni imel sina, nemški kralj Henrik V. podelil vojvodski naslov saškemu knezu Lotarju Supplinburškemu. Ta je Henrika V. nasledil tudi kot kralj in cesar. Pred smrtjo je naslov saškega vojvode zapustil svojemu zetu, bavarskemu vojvodi Henriku Ponosnemu iz rodbine Welfov. Novi nemški kralj Konrad III. se s tem ni strinjal, a svoje volje zaradi nasprotovanja saškega plemstva ni mogel uveljaviti; njegov kandidat, Albert Medved, se po nagli smrti Henrika Ponosnega (1139) ni mogel uveljaviti in Konrad je bil leta 1142 prisiljen podeliti naslov saškega vojvode Henrikovemu mladoletnemu sinu Henriku Levu.

55 let po razbitju plemenske vojvodine Saške, leta 1235, najdemo na njenem ozemlju tri vojvodine: vojvodino kölnske nadškofije Vestfalijo, welfsko vojvodino Braunschweg – Lüneburg in askanijsko vojvodino Saška – Lauenburg, ki ji je že priključeno tudi ozemlje Saška-Wittenberg, ležeče više ob Labi.

Henrik Lev, od leta 1156 tudi bavarski vojvoda, je dobro sodeloval s svojim bratrancem, novim nemškim kraljem in cesarjem Friderikom I. Barbaroso do leta 1176, ko je odklonil sodelovanje v Friderikovi ponovni vojni proti lombardskim mestom. Tedaj je med njima izbruhnilo staro[2] sovraštvo med Štaufovci in Welfi. Friderik je leta 1180 Henriku Levu odvzel obe vojvodini. Staro saško vojvodino je ukinil. Z gelnhausensko listino[3] je dodelil njen jugo-zahodni del kot novo vojvodino Vestfalijo kölnski nadškofiji, nekatera nepovezana ozemlja na severovzhodu vojvodine pa je skupaj z naslovom dux Saxoniae[4] dodelil Bernhardu, najmlajšemu sinu Alberta Medveda iz rodu Askanijcev. Henrik Lev je lahko obdržal le alodijalno saško posest, deželi Braunschweig in Lüneburg. Na ozemlju nekdanje vojvodine je nastalo še več manjših grofij in škofij, podrejenih direktno kralju.


Tabela saških plemenskih vodij:

Ime Čas vladanja Rodbina Pripomba
Widukind 777–785 Odoni
Ekbert Ekbertinci
Cobbo Ekbertinci
Oton I. Saški (Razsvetljeni) –912 Liudolfinci
Henrik I. Ptičar 912–936 Liudolfinci tudi vzhodnofrankovski kralj (919–936)
Oton II. Saški 936–960 Liudolfinci kot Oton I. tudi vzhodnofrankovski kralj (936–973), cesar Svetega rimskega cesarstva (962–973) in kralj Italije (951–973)
Herman I. 960–973 Billungi od 939 mejni grof in princeps militiae na Saškem
Bernhard I. 973–1011 Billungi
Bernhard II. 1011–1059 Billungi
Oldulf 1059–1072 Billungi
Magnus 1072–1106 Billungi
Lotar 1106–1137 Supplinburgi tudi nemški kralj (1125–1137), cesar Svetega rimskega cesarstva (1133–1137) in kralj Italije (1128–1137)
Henrik II. Ponosni 1137–1139 Welfi tudi bavarski vojvoda (1126–1139)
Albert I. Medved 1138–1142 Askanijci tudi mejni grof Brandenburga (1157–1170)
Henrik III. Lev 1142–1180 Welfi tudi bavarski vojvoda (1156–1180)

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Če bi ozemlje plemenske vojvodine Saške skušali pokriti z deli današnjih nemških zveznih dežel, bi kot osnovo vzeli Spodnjo Saško (brez Vzhodne Frizije) in ji dodali severni del dežele Severno Porenje-Vestfalija (do vključno Porurja), zahodni del Saške–Anhalt (do Saale in Labe) in večino Schleswig–Holsteina. Današnja zvezna dežela Saška, leži na ozemlju zunaj nekdanje plemenske vojvodine Saške; ime je podedovala po wettinski vojvodini in volilni kneževini Saški, ki se je razvila iz nekdanje mejne grofije Meissen.
  2. vzniknilo je leta 1125, ko za kralja ni bil izvoljen Štaufovec Friderik I. Švabski.
  3. , izdano 13. aprila 1180 na dvornem zboru v kraljevi pfalci v Gelnhausnu.
  4. naslov je dobil novembra 1181 na državnem zboru v Erfurtu.