Albin Planinc

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Albin Planinc
Albin Planinc 1974b.jpg
Albin Planinc leta 1974
Država Zastava Slovenije Slovenija
Rojen/a (1944-04-18)18. april 1944
Briše
Umrl/a 20. december 2008 (2008-12-20) (64 let)
Ljubljana
Naziv velemojster
Najvišji rating 2641 (julij 1974)

Albin Planinc (kasneje Planinec), slovenski šahovski velemojster, * 18. april 1944, Briše, † 11. december 2008, Ljubljana.

Planinc ob Milanu Vidmarju, Vasji Pircu in Brunu Parmi spada med štiri najboljše slovenske šahiste vseh časov. Leta 1969 je osvojil prvi Vidmarjev memorial, s čimer si je zagotovil nastop na najprestižnejših turnirjih. Leta 1970 je osvojil turnirja v Varni in Čačku, Leta 1972 je dosegel naslov šahovski velemojster. Leta 1973 si je delil zmago na amsterdamskem turnirju IBM, leta 1974 pa je na 21. šahovski olimpijadi z jugoslovansko reprezentanco osvojil srebrno medaljo.

Zaradi psihične bolezni je moral že pri petintridesetih letih končati svojo kariero. Že v zadnjih letih aktivne kariere je imel težave s koncentracijo, zato je občasno še dosegel kakšno odmevno posamično zmago, na večjih turnirjih pa se od leta 1974 ni uspel uvrstiti med prvo trojico. Starost je preživel v domu za upokojence v Mengšu, v samoti in umaknjen iz javnosti. Umrl je 11. decembra 2008 star štiriinšestdeset let, pokopan je na ljubljanskih Žalah.

Življenje in kariera[uredi | uredi kodo]

Planinc se je rodil v revni družini v Brišah, kjer je živel sam z materjo, v najstniških letih se je preselil v Ljubljano. Identiteta njegovega očeta ni znana. Zaposlil se je kot fizični delavec v tovarni Rog. Pri sedmih letih je začel igrati šah, naučil se ga je igrati v šoli, napredoval je s samoučenjem. Šahirati je začel leta 1957 in leta 1961 osvojil tretje mesto na mladinskem prvenstvu Ljubljane. Leta 1962 je dosegel prvi vidnejši uspeh z osvojitvijo slovenskega mladinskega državnega prvaka, na mladinskem prvenstvu Jugoslavije pa je delil tretje in četrto mesto, kar mu je prineslo naslov mojstrskega kandidata. Leta 1964 je osvojil četrto mesto na članskem prvenstvu Slovenije.[1] Kmalu je pričel premagovati uveljavljene jugoslovanske mojstre ter se prebil v državne reprezentance. Leta 1965 je prvič nastopil na jugoslovanskem prvenstvu v Novem Sadu, ker je osvojil sedmo do deveto mesto z desetimi točkami v devetnajstih partijah, kar mu je prineslo naslov jugoslovanski mojster. Kmalu za tem naj bi nevajen alkohola v opitosti povzročil incident, podrobnosti niso znane. Zveza ga je kaznovala prepovedjo udeleževanja tekmovanj, zato se je vrnil k fizičnem delu v Rog.[1] Planinca naj bi ovadila mati kasneje znanega jugoslovanskega velemojstra Draška Velimirovića, ki je bila tudi visoka partijska funkcionarka, da bi se njen sin namesto Planinca uvrstil na nek turnir.[2]

Planinc (levo) v partiji proti Borisu Spaskem na turnirju IBM v Amsterdamu leta 1973

Leta 1967 se je vrnil s četrtim mestom na prvenstvu Slovenije, sledečega leta pa je osvojil naslov slovenskega prvaka. Leta 1969 je dobil priložnost, ko so imeli organizatorji 1. Vidmarjevega memoriala nekaj prostih mest za nastop na turnirju. Na začetku je najprej zaključil delovnik v Rogu, popoldne pa tekmoval. Ko so njegovi nadrejeni izvedeli, da tekmuje na pomembnem šahovskem turnirju, pa so mu dali dopust do konca turnirja.[3] Presenetljivo je na turnirju premagal velemojstre Svetozarja Gligorića, Wolfganga Unzickerja, Florina Gheorghiuja in Roberta Byrna ter osvojil turnir z 10½ točke v petnajstih partijah. V zadnjem krogu prvenstva mu je Gheorghiu že po nekaj potezah ponudil remi, kar bi pomenilo delitev zmage na turnirju z Gligorićem, toda Planinc ga je zavrnil ter dobil partijo in s tem tudi osvojil turnir, ob tem pa tudi naslov mednarodni mojster.[4] S to zmago si je zagotovil pravico do nastopa na najprestižnejših turnirjih po svetu, saj je takoj dobil vabilo za turnirja v Čačku in Skopju istega leta. Tedaj je tudi pustil službo in se posvetil le še šahu. V Skopju je s kar desetimi porazi v petnajstih partijah zasedel predzadnje mesto, v Čačku pa je dva kroga pred koncem vodil, na koncu pa si delil drugo do četrto mesto. Leta 1970 je zmagal na turnirjih v Varni s 10½ točke v štirinajstih partijah, s čimer je osvojil prvo normo za naslov velemojster, in Čačku, kjer si je delil zmago z identičnim rezultatom. Prvič je nastopil tudi v državni reprezentanci, na ekipnem evropskem prvenstvu je kot rezervni igralec odigral štiri partije in dosegel eno točko, reprezentanca pa je bila četrta. Leta 1971 je bil vabljen na svoj prvi večji turnir v tujini v Mar del Plati. Tam je premagal tudi Henriqueja Meckinga in Miguela Najdorfa, skupno pa je bil sedmi z 8½ točke v petnajstih partijah, saj nekajkrat ni sprejel ponujenega remija, nato pa je dvoboj izgubil. Tega leta je tudi drugič in zadnjič osvojil naslov slovenskega prvaka. V Vršcu z devetim mestom ni izstopal, na 5. turnirju Solidarnost v Skopju pa je z desetimi točkami v petnajstih partijah osvojil drugo do tretje mesto za Levom Polugajevskim ter s tem izpolnil še zadnjo normo za naslov velemojster. Leta 1972 je osvojil peto mesto na turnirju v Zagrebu in tretje do peto mesto v Novem Sadu. V Ohridu je odigral dvoboj proti sovjetski reprezentanti, z Aivarsom Gipslisom je dvakrat remiziral, Petrosjan pa ga je dvakrat premagal.[1]

Vaganjan – Planinc
Hastings 1974/75[5]
Chess zhor 26.png
Chess zver 26.png
a8 b8 c8 d8 e8 f8 g8 h8
a7 b7 c7 d7 e7 f7 g7 h7
a6 b6 c6 d6 e6 f6 g6 h6
a5 b5 c5 d5 e5 f5 g5 h5
a4 b4 c4 d4 e4 f4 g4 h4
a3 b3 c3 d3 e3 f3 g3 h3
a2 b2 c2 d2 e2 f2 g2 h2
a1 b1 c1 d1 e1 f1 g1 h1
Chess zver 26.png
Chess zhor 26.png
Žrtvovanje kraljice v 22. potezi Dd6-c7+

Leto 1973 je začel z dobrim nastopom na turnirju v Wijk aan Zeeju, kjer je osvojil četrto do peto mesto s 8½ točke v petnajstih partija, na 2. Vidmarjevem memorialu pa je bil le osmi do enajsti. Avgusta si je zmago na velikem turnirju IBM v Amsterdamu delil z Leonom Petrosjanom, osvojila sta 10 točk v petnajstih partijah. Na turnirju so se za njima uvrstili tudi Boris Spaski, Lubomír Kaválek in László Szabó.[6] Sezono je zaključil slabše, na ekipnem evropskem prvenstvu je osvojil tri točke v šestih partijah, v Madridu pa je po dobrem začetku izgubil zadnje štiri partije in s 6½ točke v desetih partijah zasedel deseto mesto. Januarja 1974 je ponovno nastopil v Wijk aan Zeeju in osvojil tretje do peto mesto z devetimi točkami v petnajstih partijah, podobno kot na zadnjem turnirju IBM pa je izgubil z zadnjeuvrščenim na turnirju.[1] V Nici je z jugoslovansko reprezentanco na 21. šahovski olimpijadi osvojil srebrno medaljo. Igral je na četrti deski in imel najboljši rezultat v reprezentanci, devet zmag, pet remijev in en poraz.[3] Najvišji rating je dosegel julija 1974 s 2641 točkami in najvišjo uvrstitev na svetovni lestvici z osemintridesetim mestom.[7] V Amsterdamu in Banja Luki je bil le deseti oziroma dvanajsti, na novoletnem turnirju v Hastingsu sledečega leta pa je bolj kot s šestim mestom izstopal z eno svojih najbolj znanih partij proti Rafaelu Vaganjanu, v kateri je zmagal po žrtvovanju topa in kraljice v triindvajsetih potezah.[5] Od leta 1976 naprej na turnirjih ni več mogel ponoviti uspehov. Porazi so se vrstili, slabšalo pa se je tudi njegovo duševno stanje, verjetno zaradi depresije. Šahovsko kariero je končal leta 1980 z nastopom v drugi državni ligi, zadnji večji turnir pa je leta 1979 odigral na Poljskem v Polanica-Zdróju, posvečenem Akibi Rubinsteinu.[1]

Po psihičnem zlomu je nekaj časa preživel v psihiatrični kliniki Ljubljana. Skupaj z materjo, na katero je bil vseskozi zelo navezan, se je naselil v stanovanju, pridobljenim s pomočjo šahovske zveze. V nadaljevanju je živel v revščini od socialne pomoči, izločen in socialno nefunkcionalen. Po administrativni napaki leta 1993 so njegov priimek spremenili v Planinec. Tako je tudi ostalo, ker ni ugovarjal. Ko je bila v psihiatrično kliniko sprejeta mati, je za krajši čas dobil skrbništvo nad njo, toda ko je bil sprejet tudi sam, so mu skrbništvo odvzeli. Leta 2005 je bila mati sprejeta v dom za ostarele, za njo pa tudi sam, čeprav ni izpolnjeval starostnih pogojev. Socialna služba je namreč ugotovila, da je najbolje, če ostaneta skupaj. Starost je tako preživel v domu za upokojence v Mengšu, v samoti in umaknjen iz javnosti.[1] Umrl je 11. decembra 2008 star štiriinšestdeset let[3] in nekaj mesecev po smrti svoje matere, pet dni kasneje je bil pokopan na ljubljanskih Žalah.[8] Novica o njegovi smrti je bila javno objavljena šele s skoraj dvotedenskim zamikom.[3] Slovenska šahovska zveza ni njegovemu spominu počastila niti z osmrtnico, spomenik so mu postavili na svoje stroške prijatelji.

Jan Cvitkovič je po scenariju Mitje Čandra režiral dokumentarni film o njegovem življenju z naslovom Totalni Gambit, ki je bil premierno predstavljen na RTV Slovenija 16. novembra 2010.[9]

Pregled turnirjev[uredi | uredi kodo]

Planinc (levo) v partiji proti Petrosjanu na turnirju IBM v Amsterdamu leta 1973
Planinc (desno) v partiji proti Janu Heinu Donnerju na turnirju v Wijk aan Zeeju leta 1973
Planinc z nagrado za zmago na turnirju IBM v Amsterdamu leta 1973
Planinc (levo) v partiji proti Juliu Kaplanu na turnirju IBM v Amsterdamu leta 1974
Leto Prizorišče Turnir Izid Mesto
1965 Zastava Jugoslavije Novi Sad 20. jugoslovansko prvenstvo 10/19 7/9
1968 Zastava Jugoslavije Čateške Toplice 23. jugoslovansko prvenstvo 8½/15 švic.
1969 Zastava Jugoslavije Novi Travnik 24. jugoslovansko prvenstvo 10½/20 10
Zastava Jugoslavije Ljubljana 1. Vidmarjev memorial 10½/15 1
Zastava Jugoslavije Čačak 8/12 2/4
1970 Zastava Jugoslavije Sarajevo 8½/15 5/6
Zastava Bolgarije Varna 10½/14 1
Zastava Jugoslavije Sombor Parcetićev memorial 10/15 4
Zastava Jugoslavije Čačak 10½/14 1/2
1971 Zastava Argentine Mar del Plata 8½/15 7
Zastava Jugoslavije Vršac Kostićev memorial 8/15 9
Zastava Jugoslavije Skopje 5. Solidarnost 10/15 2/3
1972 Zastava Jugoslavije Umag 27. jugoslovansko prvenstvo 10½/19 7/8
Zastava Jugoslavije Zagreb Kostićev memorial 7½/13 5
Zastava Jugoslavije Novi Sad 9½/15 3/5
1973 Zastava Nizozemske Wijk aan Zee Hoogovens 8½/15 4/5
Zastava Jugoslavije Ljubljana, Portorož 2. Vidmarjev memorial 9/17 8/11
Zastava Nizozemske Amsterdam IBM 10/15 1/2
Zastava Španije Madrid 6½/15 10
1974 Zastava Nizozemske Wijk aan Zee Hoogovens 9/15 3/5
Zastava Francije Nica 21. šahovska olimpijada 6½/8 2
Zastava Nizozemske Amsterdam IBM 7/15 10
Zastava Združenega kraljestva Hastings 74-75 9/15 6
1975 Zastava Jugoslavije Novi Sad 30. jugoslovansko prvenstvo 9½/19 12
Zastava Jugoslavije Rovinj, Zagreb 5/13 12
Zastava Jugoslavije Ljubljana, Portorož 3. Vidmarjev memorial 6½/15 11
Zastava Jugoslavije Vršac Kostićev memorial 7/13 6
Flag of the Soviet Union Moskva Alehinov memorial 5/15 14
1976 Zastava Jugoslavije Majdanpek 30. jugoslovansko prvenstvo 5½/13 12/13
Zastava Jugoslavije Banja Luka 5/13 15
1977 Zastava Jugoslavije Maribor 7/13 7/8
Zastava Jugoslavije Zagreb 32. jugoslovansko prvenstvo 7/13 švic.
Zastava Jugoslavije Ljubljana, Portorož 4. Vidmarjev memorial 5½/13 8/10
1978 Zastava Jugoslavije Beograd 33. jugoslovansko prvenstvo 7/17 14/17
1979 Zastava Jugoslavije Bjelovar 34. jugoslovansko prvenstvo 6½/13 švic.
Zastava Poljske Polanica-Zdrój Rubinsteinov memorial 6/15 12
Vir:[10]

Sklici in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 Mitja Čander (13. junij 2011). "Albin Planinc: Totalni Gambit (podrobna razdelava vsebin in raziskovalnega pristopa)". Prireditve.info. Pridobljeno dne 7. decembra 2012. 
  2. ^ Georg Mohr (2009). "The Artist from Ljubljana". New In Chess (angleščina) 2: 96–100. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 Bernard Nežmah (8. januar 2009). "V pozabi umrli genij". Mladina. Pridobljeno dne 6. decembra 2012. 
  4. ^ Boris Kutin (22. december 2008). "In memoriam: Albin Planinec, 1944 - 2008 Svet se mu je klanjal". Dnevnik. Pridobljeno dne 7. decembra 2012. 
  5. ^ 5,0 5,1 Georg Mohr (2004). "Albin Planinc šestdesetletnik" (PDF). Šahovska misel. april: 1–20. Pridobljeno dne 7. decembra 2012. 
  6. ^ "Albin Planinc" (angleščina). Chessgames Services LLC. Pridobljeno dne 6. decembra 2012. 
  7. ^ Jeff Sonas. "Chessmetrics Player Profile: Albin Planinc" (angleščina). Chessmetrics. Pridobljeno dne 6. decembra 2012. 
  8. ^ Georg Mohr (23. december 2008). "In memoriam: Albin Planinec". Šahovska zveza Slovenije. Pridobljeno dne 6. decembra 2012. 
  9. ^ B. Ti. (15. november 2010). "Šahovski genij, ki so ga doma imeli za "nadarjenega norca"". RTV Slovenija. Pridobljeno dne 20. novembra 2010. 
  10. ^ Jan van Reek. "Albin Planinc" (angleščina). endgame.nl. Pridobljeno dne 6. decembra 2012. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]