Župnija Vitanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Župnija Vitanje
Cerkev Marije Pomočnice na Hriberci
Sedež Doliška cesta 12, 3205 Vitanje
Ustanovitev 1788 [1]
Veroizpoved rimskokatoliška
Uprava
Dekanija Nova Cerkev
Škofija Škofija Celje
Metropolija Metropolija Maribor
Vodstvo
Škof sede vacante
Župnik Urban Lesjak
Splet
Uradna stran župnija Vitanje

Župnija Vitanje je rimskokatoliška teritorialna župnija škofije Celje.


Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvo cerkev na tem mestu so postavili grofje Breško-Selški, na posestvu, ki jim ga je leta 980 z listino v Konstanci podaril cesar Oton II. [2]. Domneva se, da jo je uničil potres leta 1201, kajti sedanja župnijska cerkev ima poznoromansko ladjo iz začetka 13. stoletja. Vikariat je bil najbrž že v 11. stoletju izločen iz pražupnije Šmartno pri Slovenj Gradcu, ki pa ji je bil podrejen vse do leta 1788, ko je bila ustanovljena samostojna župnija. [2] Leta 1296 se namreč v Vitanju omenja vikar, leta 1329 stalni vikar in leta 1487 vikariatni župnik. Do 7. aprila 2006, ko je bila ustanovljena škofija Celje, je bila župnija del celjskega naddekanata Nadškofije Maribor in je spadala v dekanijo Nova Cerkev, katere dekan je bil med letoma 1981 in 1986 tedanji vitanjski župnik.

Ko se je ustanavljala nova škofija Celje in so se določale njene meje, je bilo načrtovano, da se dekanijo Nova Cerkev priključi škofiji Celje, župnija Vitanje pa se izvzame iz dekanije Nova Cerkev in se jo priključi Nadškofiji Maribor in s tem dekaniji Slovenske Konjice.

S to odločitvijo pa se niso strinjali župljani z župnikom in tudi ne lokalna civilna oblast. S svojim nestrinjanjem so seznanili tudi nadškofijo, apostolsko nunciaturo v Ljubljani ter posredno Sveti sedež. Odločeno je bilo, da župnija Vitanje ostane v dekaniji Nova Cerkev in s tem tudi v Celjski škofiji, katere sestavni del je od 7. aprila 2006.[2]

Vitanjske cerkve[uredi | uredi kodo]

Vitanje je glede župnijske cerkve edinstven primer. Župnijska cerkev apostolov sv. Petra in sv. Pavla stoji v središču naselja. Domačini jo imenujejo »zimska cerkev«, saj je v njej redno bogoslužje od praznika vseh svetnikov do velike noči.

Nato se bogoslužje preseli v t. i. »letno cerkev«, bližnjo cerkev Marije Pomočnice na Hriberci, ki je sicer podružna cerkev, vendar domačini tega izraza ne uporabljajo.

Poleg teh dveh cerkva ima župnija Vitanje še tri podružnice:

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Vidmar Luka (2006). Leksikon cerkva na Slovenskem, Škofija Celje, Dekanija Nova Cerkev. Celjska Mohorjeva družba. str. 74. COBISS 230465536. 
  2. 2,0 2,1 2,2 Vidmar Luka (2006). Leksikon cerkva na Slovenskem, Škofija Celje, Dekanija Nova Cerkev. Celjska Mohorjeva družba. str. 74. COBISS 230465536. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Santonino, Paolo Popotni dnevniki 1485 - 1487. Prev. Primož Simoniti, Mohorjeva družba Celovec, Ljubljana, 1991. (COBISS) ISBN 3-85013-238-2
  • Vidmar Luka, Leksikon cerkva na Slovenskem, Škofija Celje, Dekanija Nova Cerkev, Celjska Mohorjeva družba, Celje, 2006.(COBISS)
  • Jakob, Zdravko Iskanja in razmišljanja: zbornik ob 700-letnici trga Vitanje Brat Frančišek, Ljubljana, 2006, (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]