Stanislav Hočevar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Stanislav Hočevar SDB
2012 Mu P1310825 Hocevar.jpg
Veroizpoved:   rimskokatoliška
Škofovska služba
Sedež:   Beograd
Naslov:   beograjski nadškof in metropolit
Obdobje službovanja:   leta 2001 - danes
Predhodnik:   Franc Perko
Naslednik:   neznan
Verska kariera
Duhovniško posvečenje:   29. junij 1973
Prejšnja služba:   glej življenjepis
Osebni podatki
Datum rojstva:   12. november 1945
Kraj rojstva:   Jelendol, Škocjan
Coat of arms of Stanislav Hočevar.svg

Stanislav Hočevar, slovenski rimskokatoliški duhovnik, salezijanec in beograjski nadškof, * 12. november 1945, Jelendol, Škocjan.

Škofovsko geslo[uredi | uredi kodo]

Servite Domino in laetitia (Služite Gospodu v veselju)

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Stanislav Hočevar je diplomiral na ljubljanski Teološki fakulteti in bil 1973 posvečen.

Svoje duhovniško poslanstvo je začel v salezijanskem dijaškem semenišču v Želimljah, kjer so bili mladi kandidati za salezijansko življenje: bil je vzgojitelj, učitelj verouka, liturgike in Svetega pisma, ob tem pa je nadaljeval študij v Ljubljani in leta 1979 naredil magisterij iz teologije. Ob izvolitvi papeža Janeza Pavla II. je v zbirki rakovniških Knjižic napisal uspelo knjižico o njem z naslovom Peter iz Poljske. Kmalu potem je postal ravnatelj želimeljske ustanove, potem je bil dve leti inšpektorjev namestnik, leta 1984 pa je za štiri leta postal ravnatelj novoustanovljenega dijaškega Modestovega doma v Celovcu. Sredi razgibane dejavnosti na Koroškem in v izseljeništvu je ob stoletnici don Boskove smrti napisal redne šmarnice za Cerkev v Sloveniji z naslovom Veliko znamenje. Istega leta (1988) je bil imenovan za višjega predstojnika slovenskih salezijancev in to službo opravljal polnih dvanajst let. Vrnil se je torej v domovino. Bližal se je čas velikih sprememb in velikih izzivov. V času njegovega služenja je bila v Želimljem ustanovljena prva zasebna gimnazija v Sloveniji (Gimnazija Želimlje), po večjih salezijanskih župnijah so se začeli snovati t. i. salezijanski mladinski centri, mladim je bila ponujena pestra izbira duhovnih in razvedrilnih programov, njegovi sobratje in mladi animatorji so se v projektu Skala zavzeli za mlade z ulice, mnogi sobratje so vodili ljudske misijone, začela so se odmevna množična srečanja družin, mladih in otrok. S posebno skrbjo je spremljal delo sobratov v misijonih, v zamejstvu (Koroška, Tržaška), izseljenstvu (Kanada) in še zlasti v diaspori (Jugoslavija, Albanija). V času, ko je bil inšpektor, je bil dva mandata predsednik pri Konferenci slovenskih redovnikov, zadnja leta pa njen generalni tajnik. Zavzeto je sodeloval pri ustanavljanju Krekove banke in močno podpiral ustanovitev in delo Aninega sklada. Ves čas je rad sodeloval v tiskovni dejavnosti: pomagal je pri novem zagonu Salezijanskega vestnika, pisal v Družino, Nedeljo, Mavrico, nekaj let je bil urednik rakovniških Knjižic, podprl je ustanovitev salezijanske založbe Salve ipd.

Beograjski nadškof[uredi | uredi kodo]

Mag. Hočevar je bil 25. marca 2000 imenovan za beograjskega nadškofa. Posvečen za škofa je bil v Ljubljani na Rakovniku 24. maja 2000, kjer je v mladih letih študiral in bil dolga leta tudi predstojnik slovenskih salezijancev, ki delujejo doma in po svetu: v Sloveniji, zamejstvu, diaspori (Srbija in Črna gora) in tudi v misijonih. Leta 2001 je kot tretji Slovenec prevzel beograjsko nadškofijo. Pred njim sta bila beograjska nadškofa Alojzij Turk [1]in Franc Perko [2].

Ekumenski delavec[uredi | uredi kodo]

Srednjo šolo, klasično gimnazijo, je obiskoval v škofijskem dvorcu grškokatoliške križevske škofije, ki jo je takrat vodil popularni škof Gabrijel Bukatko, ki je pozneje postal tudi beograjski nadškof, torej njegov predhodnik. Tam je občudoval vzhodno duhovnost ter se navdušil nad bogoslužjem Janeza Zlatoustega, ki mu je prisostvoval v tamkajšnji stolnici vsako nedeljo; tako je vzljubi lepoto vzhodne liturgije in začel navezovati stike ne le z grškokatoliškimi, ampak tudi s pravoslavnimi kristjani.

Nove možnosti so se mu glede tega ponudile, ko je postal nadškof v središču svetosavskega pravoslavja, v Beogradu. Dobre stike je imel že kot inšpektor s patriarhom Germanom, pa tudi z njegovim naslednikom Pavlom, kakor tudi s sedanjim Irenejem, pa tudi z ekumenskim delavcem, bačkim pravoslavnim škofom Irenejem.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Alojzij Turk je služboval kot beograjski nadškof 1980-1987 † Novo mesto
  2. ^ Franc Perko je služboval kot beograjski nadškof od 1987-2001 † Ljubljana

Viri[uredi | uredi kodo]

Nadškof in metropolit Hočevar kaže romarjem iz Slovenije slike beograjskih nadškofov slovenskega rodu, ki so: Turk, Perko in on sam
  • Enciklopedija Slovenije; knjiga 16, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002
  • Don Boskovi Salezijanci, Slovenija

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

RTV[uredi | uredi kodo]