Stanislav Škrabec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Stanislav Škrabec
Stanislav Škrabec.jpg
Rojstvo 7. januar 1844
Hrovača
Smrt 6. oktober 1918
Ljubljana
Druga imena Anton Škrabec
Poklic frančiškan
Poznan(a) po jezikoslovec

Stanislav Škrabec (pravo ime Anton Škrabec), slovenski frančiškanski pater, jezikoslovec in nabožni pisatelj, * 7. januar 1844, Hrovača pri Ribnici, † 6. oktober 1918, Ljubljana.

Škrabec velja za največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Rodil se je kot prvorojenec kmečke družine, krstili so ga za Antona. Ljudsko šolo je obiskoval v Ribnici, kjer je bil trikrat vpisan v Zlato knjigo odličnjakov, leta 1852, 1853, 1854, vselej na prvem mestu. Potem je šel na gimnazijo v Ljubljano, kjer je leta 1863 maturiral in še istega leta stopil v frančiškanski red. Krstno ime Anton je zamenjal z imenom Stanislav. Mašniško posvečenje je prejel leta 1867.

Dve leti je bil suplent na ugledni frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, kjer je poučeval slovenščino, grščino in nemščino, nato pa je od leta 1869 do 1872 v Gradcu študiral klasično in slovansko jezikoslovje ter leta 1876 opravil profesorski izpit. Že od leta 1873 je bil nastavljen na Kostanjevico pri Gorici, kjer je poučeval na interni frančiškanski gimnaziji in tam ostal skoraj 43 let, vse do leta 1915, ko se je zaradi bližine soške fronte med prvo svetovno vojno moral umakniti v Ljubljano, kjer je 6. oktobra leta 1918 tudi umrl.

Močno je vplival na razvoj slovenskega jezika, tudi z jezikoslovnimi razpravami, ki jih je pisal na platnice revije Cvetje z vrtov svetega Frančiška, ki jo je urejal od ustanovitve 1880 pa skoraj do smrti. Šele nedavni simpoziji (od 1994 dalje) so končno ovrednotili njegovo precej zamolčano delo.

Škrabec je poljudno pisal predvsem o svetih bratih Cirilu in Metodu (1885 - 1887), v Cvetju z vrtov svetega Frančiška pa je objavljal tudi tudi nabožne spise. Kritično je pisal o umetnih jezikih, o esperantu in drugih, pri tem je izoblikoval svoj umetni jezik imenovan evlalija (1908 - 1910). Za stenografijo je predložil svoj lastni sestav (1907 - 1910).

Njegov hobi je bilo ukvarjanje z vrtnim cvetjem. Na Slovensko je prinesel in populariziral gladiole.

Po njem je dobila ime Škrabčeva ulica v ljubljanski Rožni dolini in Škrabčeva pot v Novi Gorici ter Škrabčev trg v Ribnici.

Del njegove zapuščine - knjižnice je shranjen v knjižnici frančiškanskega samostana v Kamniku.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Škrabčev odbor [1]
  • Pater Stanislav Škrabec - oče slovenske fonetike (Dokumentarna oddaja RTV Slovenija) [2]