Spilimbergo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Spilimbergo
Občina (comune)
Città di Spilimbergo
Stolnica - Duomo
Spilimbergo is located in Italija
Spilimbergo
Spilimbergo
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 46°07′N 12°53′E / 46.117°N 12.883°E / 46.117; 12.883
Država Zastava Italije Italija
Dežela Furlanija-Julijska krajina
Pokrajina Pordenone (PN)
Ustanovitev pred 1121
Frazioni Barbeano, Baseglia, Gaio, Gradisca, Istrago, Tauriano, Vacile
Upravljanje
 • Župan Renzo Francesconi
Površina
 • Skupno 72 km2
Nadmorska višina 132 m
Prebivalstvo (30. september 2010)
 • Skupno 12.168
 • Gostota 170 preb./km2
Demonim Spilimberghesi
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 33097
Klicna koda 0427
Zavetnik Sveti Rok
Dan 16. avgust
Spletna stran Uradna spletna stran

Spilimbergo (furlansko Spilimberc, nemško Spengenberg) je italijansko mesto in občina v pokrajini Pordenone ter deželi Furlanija-Julijska krajina, na desnem bregu reke Tilment.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Območje je bilo zagotovo naseljeno že v bakreni dobi, o čemer pričajo ostanki utrdbe pri Gradisci, na levem bregu potoka Cosa, ki jo uvrščajo v čas t.i. kaštelirske kulture. Najstarejši ohranjeni dokument, ki omenja Castrum de Spengenberg, je iz leta 1120. V obdobju med 1420 do 1797 je mesto spadalo pod oblast Benetk. Leta 1797 je Spilimbergo postal del Svetega rimskega cesarstva in nato Avstrijskega cesarstva, sestavni del kraljevine Italije pa je bil od leta 1866.

Razvoj naselja[uredi | uredi kodo]

V srednjem veku se je v povezavi z gradom mogočne koroške plemiške rodbine Spengenberg (zgrajenim v 11. stoletju) na naravni terasi nad reko Tilment (Tagliamento) razvila naselbina, iz imena rodbine oz. gradu izvira tudi današnje ime mesta Spilimbergo. Grad je tedaj predstavljal center enega največjih fevdov v Furlaniji, ki ga je upravljala plemiška rodbina nemškega porekla, katere grbovni simbol je bil lev. Prvo mogočno obzidje so zgradili med kmečkim uporom leta 1511 in ga je le nekaj tednov zatem porušil potres. Naselje so postopno obnovljali v 16. stoletju, v njem so imele svoje rezidence tudi različne plemiške rodbine. Skupaj z rastjo naselja so postopoma zgradili tudi tri (čedalje večja) mestna obzidja, ki so še delno ohranjena, predvsem stolpi.

Zgodovinski center mesta[uredi | uredi kodo]

Mesto se je širilo v nasprotno smer od gradu, zgrajenega ob samem robu terase. Najstarejši del sta tako Borgo Vecchio (stara četrt) in Valbruna, ki ju je obdajalo prvo obzidje. Dostop skozenj je bil skozi vrata pod še danes ohranjenem stolpom Torre Orientale. V 14. stoletju so zgradili nove četrti Borgo di Mezzo, Broiluccio (danes trg Borgolucido) in Borgo Nuovo (nova četrt). Od obzidja, ki jih je varoval, je ohranjen samo stolp Torre Occidentale z vrati.

Osnovna dejavnost naselja je bila od nekdaj trgovina, posebej na Piazza del Duomo (trgu ob stolnici) so organizirali sejme. Na tem trgu, pod občinsko ložo (Loggia della Macia), je na stebru še danes označena t.i. "Macia", uradna mera, ki so jo ob prodaji tkanin uporabljali v mestu.

grad

Grad[uredi | uredi kodo]

Grad, ki je bil zgrajen verjetno v 11. stoletju, je bil kasneje utrjen z obrambnim vodnim jarkom. Za dostop v grad je služil dvižni most, ki so ga v 18. stoletju nadomestili s kamnitim mostom. Prvotno ime gradu je bilo Spengenberg, kar pomeni "sokolji grad", po njem je dobilo ime tudi naselje. Na s freskami okrašeni fasadi gradu so v spodnji vrsti naslikani prizori plemiških užitkov, v zgornji vrsti pa plemiške vrline.

Stolnica[uredi | uredi kodo]

Cerkev Santa Maria Maggiore je glavna cerkev v mestu. Z njeno gradnjo so začeli leta 1284, na pobudo plemiča Walterpertolda, in pred tem porušili celo mestno četrt. Glavno pročelje na vzhodni strani označuje osem okroglih oken, na katerih so uprizorjeni angeli apokalipse ob koncu sveta. Severno pročelje označuje veliki kamniti portal z grbi plemiških rodbin. V notranjosti so na stenah glavne ladje ohranjene freske iz 14. stoletja, s prizori iz stare in nove zaveze ter križanjem na sredini. Freske so bile dolgo skrite pod nanosi kasnejšega ometa, odkrili so jih šele leta 1930. Med svetniki je pogosto prikazan Giovanni Battista, mestni predstavnik bogate firenške rodbine bankirjev, ki je sofinancirala gradnjo stolnice. V sredini cerkve so mogočne orgle iz 16. stoletja, z vratci, ki so jih čudovito poslikali v Pordenonu.


Potres leta 1976[uredi | uredi kodo]

Leta 1976 sta mesto v veliki meri prizadejala uničujoča potresa 6. maja in 15. septembra. Uničila sta številne zgradbe, ki jih nista poškodovali obe svetovni vojni. Po potresu so mesto postopoma obnovili, uporabljajoč kriterije protipotresne gradnje, preveč poškodovane stavbe pa nadomestili z novimi.

Šola mozaika[uredi | uredi kodo]

Mesto samo je daleč naokrog znano po svoji šoli mozaika (italijansko: Scuola Mosaicisti del Friuli), ki je bila ustanovljena leta 1922, z namenom, da bi lahko mladim ohranili znanje o tej starodavni tehniki. Posebna oblika mozaika je t.i. terazzo, to je tlak iz naravnih kamnov, ki so ga tradicionalno izdelovali v okoliških naseljih Spilimberga, v krajih kot so Sequals, Solimbergo, Cavasso, Meduno in Toppo. Pri tem so uporabljali kamne iz reke Tilment. Danes je šola mozaika v Spilimbergu edina te vrste, ki izobražuje profesionalce v tehniki mozaika, zato se na njej izobražujejo tudi številni mladi iz tujine. Posebna skrb se namenja razvoju novih tehnik in novih umetniških izdelkov, izdelujejo se tudi mozaiki po naročilu, prav tako pa obnavljajo tudi antične mozaike. Tukaj so izdelali mozaike, ki krasijo baziliko Jezusovega groba v Jeruzalemu, pa tudi tiste na spomeniku Ground Zero v New Yorku. V šoli je tudi velika galerija, v kateri je moč videti dela učencev in njihovih učiteljev, pa tudi mozaike, ki odkrivajo pet tisočletij zgodovine mozaika: od talnih grških, rimskih in bizantinskih mozaikov, vse do modernih. Med šolskim letom je mogoče obiskati tudi delavnice, kjer lahko vidimo sam postopek izdelave mozaika.

Znane osebnosti[uredi | uredi kodo]

Reference[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Roman Rus Vodnik po Italiji/Roman Rus, Celovec, Mohorjev družba, 1973 (COBISS)
  • Ufficio informazioni e accoglienza turistica Spilimbergo nel cuore del Friuli Venezia Giulia , Spilimbergo, 2013

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]