Prave veverice

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Prave veverice
Fosilni razpon: pozni eocen - recentno
Siva veverica, Sciurus carolinensis
Siva veverica, Sciurus carolinensis
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Poddeblo: Vertebrata (vretenčarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Rodentia (glodavci)
Družina: Sciuridae
Fischer de Waldheim, 1817
Poddružine

(podrobneje: glej tekst)

Lobanja orjaške veverice (rod Ratufa).

Prave veverice (znanstveno ime Sciuridae) so velika družina v redu glodavcev. Zastopniki te družine so doma v vsej Evraziji, Afriki ter Severni in Južni Ameriki. Ne najdemo jih v Avstraliji, v južnem delu Južne Amerike in v nekaterih puščavskih področjih. Naseljujejo veliko vrst različnih habitatov od tropskega deževnega gozda do arktične tundre, od vrhov dreves do podzemnih rovov.

Večina letečih veveric je nočnih živali, druge veverice pa so nočne ali dnevne živali. Velikost veveric variira od afriške pritlikave veverice (Myosciurus pumilio), ki je velika kakor miš, do močnih svizcev (rod Marmota).

Osnovne oblike telesa[uredi | uredi kodo]

Prave veverice imajo tri osnovne oblike telesa:

navadna veverica (Sciurus vulgaris)
leteča veverica (Glaucomys sabrinus)
svizec (Marmota caligata)
  • Drevesne veverice imajo dolg, košat rep, ostre kremplje in dolga ušesa. Nekatere imajo dobro razvite ušesne čopke.
  • Leteče veverice imajo imajo s krznom obložene membrane (patagiuim), ki se širijo med zapestjem in gležnjem. Te membrane omogočajo veverici da jadra med drevesi.
  • Zemeljske veverice so na splošno bolj močne od drevesnih veveric in imajo pogosto kratke in močne prednje okončine, ki jih uporabljajo za kopanje lukenj. Njihovi repi, ki so ravno tako krzneni, na splošno niso tako košati kot pri drevesnih vevericah.

Za vse prave veverice je značilna njihova relativno primitivna struktura čeljusti. Lobanja pravih veveric je nizka, s kratkim gobcem (rostrum) in obočenim profilom.

Kot mnogi drugi glodavci imajo vse prave veverice pet funkcionalnih prstov na zadnjih nogah in štiri na prednjih, z dobro razvitimi kremplji na vsakem prstu.

Prehrana[uredi | uredi kodo]

Prave veverice se hranijo z oreščki in semeni in včasih tudi z gobami, žuželkami in mladimi pticami. Nekatere drevesne veverice luščijo lubje in se hranijo z njim in z drevesnim sokom. Rdeče veverice lahko naredijo precejšno škodo na drevju s tem ko jedo poganjke iglavcev. Zemeljske veverice se večinoma prehranjujejo z zelenimi rastlinami. Prave veverice, ki živijo zmernem pasu pogosto skrijejo oz. zakopljejo oreščke in semena, ki jih potem lahko uporabijo v zimskem času. Ta navada, da hrano skrivajo, povzroča razprševanje rastlinskih semen, ker zakopana semena pogosto ne najdejo in tako semena lahko začnejo kaliti. Veliko zemeljskih veveric pozimi spi (hibernacija) in nekatere spravljajo hrano v podzemne brloge.

Izkoriščanje veveric[uredi | uredi kodo]

Nekatere severne vrste lovijo zaradi njihovih mehkih, gostih kožuhov in kar nekaj večjih vrst, lovijo za hrano. Rep sivih veveric se uporablja za slikarske čopiče, jazbečeva maščoba pa se v Alpah uporablja kot zdravilo za kašelj.

Prenašalec bolezni[uredi | uredi kodo]

Veverice so lahko gostitelj parazitov, ki prenašajo kugo in klopno vročico Skalnega gorovja (angleško: Rocky mountain tick fever). Toda veverice običajno smatrajo za igrive in privlačne prebivalce gozdov in prerij.

Klasifikacija[uredi | uredi kodo]

Družina veveric je razdeljena v 5 poddružin, 51 rodov in 278 vrst.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  • Steppan, S. J. B. L. Storz, and R. S. Hoffmann. 2004. Nuclear DNA phylogeny of the squirrels (Mammalia: Rodentia) and the evolution of arboreality from c-myc and RAG1. Molecular Phylogenetics and Evolution, 30:703-719.
  • Thorington, R. W. and R. S. Hoffmann. 2005. Family Sciuridae. pp 754–818 in Mammal Species of the World A Taxonomic and Geographic Reference. Johns Hopkins University Press, Baltimore.
  • Andrew's Squirrel Encyclopaedia
  • Seznam imen taksonov veveric
  • Feldhamer, G. A., L. C. Drickamer, S. H. Vessey, and J. F. Merritt. 1999. Mammalogy. Adaptation, Diversity, and Ecology. WCB McGraw-Hill, Boston. xii+563pp.
  • MacDonald, D. (Ed.). 1987. The Encyclopedia of Mammals. Facts on File Pubs, New York.
  • McLaughlin, C. A. 1984. Protrogomorph, sciuromorph, castorimorph, myomorph (geomyoid, anomaluroid, pedetoid, and ctenodactyloid) rodents. pp. 267–288 in Anderson, S. and J. K. Jones, Jr. (eds). Orders and Families of Recent Mammals of the World. John Wiley and Sons, N.Y. xii+686 pp.
  • Paradiso, J. L. 1975. Walker's Mammals of the World, Third Edition. Johns Hopkins University Press, Baltimore.
  • Savage, R. J. G. and M. R. Long. 1986. Mammal Evolution, an Illustrated Guide. Facts of File Publications, New York. 259 pp.
  • Vaughan, T. A. 1986. Mammalogy. Third Edition. Saunders College Publishing, Fort Worth. vii+576 pp.
  • Vaughan, T. A., J. M. Ryan, N. J. Czaplewski. 2000. Mammalogy. Fourth Edition. Saunders College Publishing, Philadelphia. vii+565pp.
  • Wilson, D. E., and D. M. Reeder. 1993. Mammal Species of the World, A Taxonomic and Geographic Reference. 2nd edition. Smithsonian Institution Press, Washington. xviii+1206 pp.
  • Ilustrirana enciklopedija živali, Sesalci, Ivan T. Sanderson

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]