Evolucija človeka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Nastanek in razvoj človeka)
Skoči na: navigacija, iskanje

Evolucija človeka (antropogeneza) je zadnji del biološke evolucije, ki je privedla do ločitve bitja Homo sapiens od drugih sesalcev, nato pa še od opic in človečnjakov.

Teorija[uredi | uredi kodo]

Angleški naravoslovec Charles Darwin je leta 1859 izdal svoje najodmevnejše delo O izvoru vrst, v katerem je med drugim predpostavil, da imamo ljudje in opice skupnega prednika.

Uvrstitev človeka[uredi | uredi kodo]

Eden od temeljnih sklepov, ki izhajajo iz Darwinove hipoteze o razvoju vrst, je, da morajo imeti vse sorodne skupine organizmov skupnega prednika in skupne značilnosti. To velja tudi za človeka. Po biotskem razvrščanju so uvrstili človeka z rod človek (Homo), družino človečnjaki (Hominidae), red prvaki (Primates), razred sesalci (Mammalia), deblo strunarji (Chordata) in kraljestvo živali (Animalia). Tako je človeka uvrstil švedski naravoslovec Carl von Linné, še preden so naravoslovci sploh začeli razmišljati o hipotezi, da se je človek razvil iz podobnih vrst.

Razvoj človeka[uredi | uredi kodo]

Primerjava lobanj:
1. gorila
2. avstralopitek
3. pokončni človek
4. neandertalec (La-Chapelle-aux-Saints)
5. steinheimski človek
6. moderni človek

Prokonzul[uredi | uredi kodo]

Pred 20 do 25 milijoni let so se prvič pojavile človeku podobne opice. Razširjene so bile po Evropi, Aziji in Afriki. Prokonzul iz vzhodne Afrike je zelo blizu skupnemu predniku današnjih opic in človeka. Velik je bil približno toliko kot šimpanz, iz ostankov lobanje pa je razvidno, da je bil obraz precej strm, nadočesni oboki komaj nakazani in čeljusti in podočniki precej nerazviti. Prokonzul ni bil dvonožec in se je prilagajal za življenje na drevju.

Ramapitek[uredi | uredi kodo]

V boju za obstoj je bilo na odprtem stepskem ali savanskem ozemlju boljše za tiste, ki so se obdržali čim dalje pokonci. Lažje so prišli do hrane, prej so opazili sovražnika ali plen in prosta roka je lahko hitreje prijela za kamen ali palico za obrambo ali napad. Okameneli ostanki iz obdobja očlovečenja, nekje med 20 in 8 milijonov let nazaj, so zelo redki. V Indiji in Keniji so iz tega obdobja izkopali ostanke spodnjih in zgornjih čeljusti in zob, ki so že imeli obliko zobnega loka in trdega neba. Človečnjaka so poimenovali ramapitek, po indijskem božanstvu Rama. Najdeni deli so zelo podobni človeškim zobem in čeljustim. Ramapitek je živel pred kakimi 14 milijoni let in postal prvi in najstarejši član v najplemenitejši družini človečnjakov ali hominidov. Ramapitek je tudi najznačilnejši predstavnik človečnjakov.

Prazgodovinski človek[uredi | uredi kodo]

Na nastanek človeka in njegov razvoj je vplivala narava, zlasti vremenske razmere. S spremembo podnebja so morali človekovi predniki spremeniti način življenja. Mnogi predeli so namreč postali bolj suhi, gozdovi so se skrčili, travnate površine pa razširile. Od časa, ko so se pojavili človečnjaki, do danes so se zvrstile tudi štiri ledene dobe, vmes pa so bila toplejša obdobja.

Avstralopitek[uredi | uredi kodo]

Razvoj človeške vrste so znanstveniki spoznavali iz najdb kosti. Ugotovili so, da je zibelka človeštva Afrika, kjer so do zdaj našli najstarejše sledi in kosti človečnjaka. Poimenovali so ga avstralopitek, kar pomeni »južna človeku podobna opica«. V Etiopiji so našli del okostja človečnjakinje, ki so ji nadeli vzdevek Lucy. Lucy ni bila višja od enega metra in je bila težka približno 30 kg. Ocenjujejo, da je živela pred približno 3,5 milijona let.

Človečnjaki so živeli v skupinah v prostranih travnih savanah vzhodne Afrike. Preživljali so se z nabiralništvom in lovom na manjše živali.

Spretni človek[uredi | uredi kodo]

Na spreminjajoče se podnebne razmere so se nekateri človečnjaki še bolj prilagodili. Razvil se je rod homo, v katerega spada tudi sodobni človek. Pred 2 milijonoma let je živel spretni človek ali latinsko Homo habilis. Tudi njegovo življenje so proučevali na podlagi najdb v Tanzaniji in južni Afriki. Našli so mnogo kamnitega orodja, o katerem domnevajo, da ga je naredil Homo habilis. Telesne značilnosti so mu omogočale hitro premikanje. Visok je bil približno 1,40 m. Ugotovili so, da je že imel gibljiv palec na roki. Palec ljudem še dandanes, skupaj s kazalcem omogoča spretno prijemanje predmetov.

Pokončni človek[uredi | uredi kodo]

Pokončni človek ali latinsko Homo erectus je živel tudi izven Afrike. Njegove ostanke so našli na ozemlju današnje Kitajske, Izraela in na otoku Javi.

Najstarejše najdeno okostje iz Afrike je staro 1,9 milijona let. Hodil je vzravnano. Po najdbah sodeč, je živel predvsem na tleh. V savani je nabiral rastlinske plodove, prehranjeval pa se je tudi z mesom. Pri iskanju in pripravi hrane je uporabljal kamnito orodje.

Neandertalec[uredi | uredi kodo]

Neandertalec je dobil ime po najdbišču Neandertal blizu Düsseldorfa v Nemčiji. Najstarejše najdeno okostje je staro 150.000 let. Živel je v času, ko je bila v Evropi ledena doba. Na hladno podnebje je bil prilagojen tudi z obliko telesa. Imel je močne kosti, masivno ter štrlečo lobanjo in negibljiv vrat. Bil je nizke rasti, čokat, noge je imel kratke in mišičaste.

O neandertalcu so dolgo mislili, da je bil divji in da je premogel le malo človeških lastnosti. Zadnja izkopavanja in najdeni predmeti pa kažejo, da ni bilo tako. Svoje pokojne so neandertalci pokopavali. O njihovem življenju govori tudi naluknjana kost, najdena v jami Divje babe nad Cerknim. Arheologi menijo, da je bila to piščalka. S to najdbo je pogled na duhovni svet neandertalca postal drugačen. Predstavljamo si lahko, kako je sedel ob ognju in igral na piščalko.

Neandertalec je bil na evropskih tleh prvi človek z visoko kulturo. Izumrl je pred približno 27.000 leti. Vzroki za izumrtje so še vedno uganka.

Misleči človek[uredi | uredi kodo]

Neposredni prednik današnjega človeka je bil misleči človek ali latinsko Homo sapiens. Živel je približno med 100.000 in 10.000 leti pr. n. št. in se je iz jugovzhodne Afrike razširil v Azijo, Avstralijo in prek Beringovega preliva tudi v Severno Ameriko. V Evropo je verjetno prišel prek Balkanskega polotoka pred 45.000 leti.

Misleči človek je bistveno izpopolnil orodje, ki ga je znal nasaditi na ročaj. Izdeloval je dleta, strgala, svedre, šila in celo šivanke. Iznašel je kopje, harpuno in lok. Orodje je tudi umetniško okraševal. Od mrtvih se je poslavljal z verskimi obredi, za dober ulov in življenje se je zaklinjal bogovom. Na stene jam je vrezoval in slikal živalske podobe.

Zgodovina paleoantropologije[uredi | uredi kodo]

Paleoantropologija, kot veda se začne z odkritji neandertalca in z dokazi o drugih vrstah človečnjakov v 19. stoletju. Zamisel, da so bili ljudje podobni primatom je stara, vendar pa biološka evolucija vrst v splošnem ni bila priznana, dokler Charles Darwin leta 1859 ni objavil svojega dela O izvoru vrst (On the Origin of Species).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]