Mari

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Mari
تل حريري (v arabščini)
Mari lies in the east of Syria, close to the border with Iraq.
Mari lies in the east of Syria, close to the border with Iraq.
Geografska lokacija: Syria
Drugo ime Tell Hariri
Lokacija Abu Kamal, Deir ez-Zor Governorate, Sirija
Regija Mezopotamija
Koordinati 34°32′58″N 40°53′24″E / 34.54944°N 40.89°E / 34.54944; 40.89Koordinati: 34°32′58″N 40°53′24″E / 34.54944°N 40.89°E / 34.54944; 40.89
Tip Naselje
Dolžina 1.000 m (3.300 ft)
Širina 600 m (2.000 ft)
Površina 60 ha (150 akrov)
Zgodovina
Ustanovljeno okoli 5. tisočletja pr. n. št.
Opuščeno 1759 BC
Periode Bronasta doba
Kulture Sumerci, Amoriti
Druge informacije
Datumi izkopov 1933–1939
1951–1975
1979–present
Arheologi André Parrot
Stanje ruševine
Lastništvo Javno
Javni dostop Da

Mari je pomembno mezopotamsko arheološko najdišče pri današnji sirski vasi Tel Hariri (arabsko تل الحريري). Nahaja se ob desnem bregu Evfrata, okoli 120 km jugovzhodno od Deir ez-Zura in približno 10 km severno od meje z Irakom pri Abu Kamalu. Še okoli 20 km severozahodneje se nahaja še eno arheološko najdišče Dura-Europos.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ostanki Zimri-Limove palače

Mari je bil poseljen že v 5. tisočletju pr. n. št. Njegovi prebivalci so bili semitskega porekla. Ob pričetku 3. tisočletja pr. n. št. je postal pomembno mesto, ki je obogatelo z obdelovanjem namakanih polj in lege ob transportni poti, po kateri so južnomezopotamski Sumerci iz severne Sirije uvažali predvsem les in kamen za potrebe gradnje. Prvo zlato obdobje se je končalo okoli leta 2350 pr. n. št. pri čemer si zgodovinarji niso povsem enotni, ali je mesto uničil akadijski vladar Sargon ali tekmeci iz severnosirskega mesta Ebla, večnega trgovskega rivala.

Vse do okoli leta 1900 pr. n. št. je bila Mari zgolj nepomembna vas (v tem času naj bi ga na poti iz Ura v Haran domnevno prečkal Abraham), dokler se ni s prihodom Amoritov pričelo drugo zlato obdobje pod vladavino dinastije Lim. Temelj blagostanja so predstavljali poljedelstvo ob prenovljenem namakalnem sistemu, ki je služil tudi namenom transportnih kanalov, prihodki od trgovskih poti med južno Mezopotamijo, Anatolijo, severno in zahodno Sirijo ter lastna trgovina: uvoz kositra iz severozahodnega Irana, bakra iz Cipra (oboje je surovina za bron) ter trgovina z lesom, vinom, oljem in poldragimi kamni. V tem času je nastala ogromna palača z več kot 300 prostori (ogledat sta si jo prišla tudi kralja Alepa in Ugarita), verjetno največja v tistem času, ter obsežen državni arhiv s 25.000 glineninimi klinopisnimi ploščami, ki so zelo pripomogle k razumevanju regionalne zgodovine.

Drugo zlato obdobje se je končalo okoli leta 1758 pr. n. št. ko je babilonski vladar Hamurabi premagal Zimri-Lima in razdejal mesto, ki je tako postalo opuščeno z izjemo nekaj kratkih in nepovezanih obdobij poselitve.

Kultura[uredi | uredi kodo]

Marijci so bili znani po dovršenih pričeskah in oblačilih, pripadali naj bi mezopotamski kulturi. Častili so več sumerskih bogov in boginj. Daganu je kot bogu viharjev bil posvečen celoten tempelj, pomembna sta bila še boginja plodnosti Ištar in bog Sonca Šamaš, ki je »vse vedel in vse videl« ter bil upodobljen na mnogih pečatih, kako stoji med dvojimi vrati. Ravno marijski trgovci naj bi bili najzaslužnejši za predstavitev sumerskih božanstev Ebli in Ugaritu ter vključitvi teh bogov v tamkajšnji mitologiji.

Odkritje[uredi | uredi kodo]

Do odkritja starodavnega Marija je prišlo leta 1933, torej v času francoskega mandata nad današnjo Sirijo. Ko so pripadniki krajevnega beduinskega plemena iskali primeren kamen za nagrobnik plemenskega poglavarja in so med kopanjem našli kip brez glave. Iz Francije so nemudoma prispeli arheologi iz Louvra in 14. decembra pričeli s sistematičnimi izkopavanji. Že naslednji mesec so odkrili tempelj boginje Ištar. Sledila je najdba 25.000 arhivskih ploščic v akadijskem klinopisu in postalo je jasno, da najdišče predstavlja najzahodnejšo točko sumerske kulture. Z izjemo obdobja med 1939 in 1951 se izkopavanja nadaljujejo vse do danes in arheologi verjamejo, da niso izkopali niti še polovice celotnega območja mesta. Ni jim uspelo niti še ugotoviti števila arheoloških plasti.

Poleg znamenitega arhiva plošč so arheologi odkrili še kipe iz mavca in brona in lapis lazulija, 20 cm visok kipec pevca Ur- Nanse in druge. V knjižnici oziroma arhivu so bili kraljevi odloki, blagajniški zapisi, navodila za gradnjo kanalov, jezov, zapornic in drugih objektov za namakanje, poslovna besedila in diplomatska korespondenca. V besedilih so imena kot Peleg, Serug, Nahor, Tarach in Haran, ki naj bi bili sorodniki Abrahama in imena severnih mezopotamskih mest znanih iz Biblije (1. Mojzesova knjiga 11,17-32 LUT ).

Pomembne so bile tudi arheološke najdbe iz templja boginje Ištar. Velik pomen ima tudi prerokba v zvezi z jetri (grško hepatoscopy - je bila eden od glavnih in najpogostejših praks žrtvovanja v starodavnih preročiščih)

Mari dolguje svojo blaginjo predvsem legi na prometnih poteh med Perzijskim zalivom in Sredozemljem. Kositer, baker in smole, les, oljčno olje in vino je bilo željeno blago.

Seznam vladarjev Mariju v obdobju šakkanakku:[uredi | uredi kodo]

Guverner (šakkanakku) v Mariju v 3. tisočletju pred našim štetjem
Guverner Obdobje vladanja[1] Opombe
Ididiš ?–? pr. n. št. ni podatka
Šu-Dagan ?–? pr. n. št. ni podatka
Išme-Dagan ?–? pr. n. št. ni podatka
Nûr-Mêr ?–? pr. n. št. ni podatka
Ištub-Ilum okoli 2150 v. Chr.
Išgum-Addu ?–? pr. n. št. ni podatka
Apil-kīn ?–? pr. n. št. ni podatka
Iddin-ilum ?–? pr. n. št. ni podatka
Ili-Ištar ?–? pr. n. št. ni podatka
Turam-Dagān ?–? pr. n. št. ni podatka
Puzur-Ištar ?–? pr. n. št. ni podatka
Hitlal-Erra okoli 2000 pr. n. št.
Hanun-Dagan ?–? pr. n. št. ni podatka
Ibbit-Lim okoli 1950 pr. n. št.

Seznam kraljev iz Marija[uredi | uredi kodo]

Kralji iz Marija do 1695 pr. n. št.
Kralj Obdobje vladanja[2] Opombe
Iblul-il ?–? pr. n. št. ni podatka
Itur-Šamagan ?–? pr. n. št. ni podatka
Lamgi-Mari ?–? pr. n. št. ni podatka
Ištup-ilum ?–? pr. n. št. ni podatka
Idi-ilum ?–? pr. n. št. ni podatka
Tura-Dagan ?–? pr. n. št. ni podatka
Puzur-Ištar ?–? pr. n. št. ni podatka
Milaga ?–1773 pr. n. št. ni podatka
Jaggid-Lim 1772–1752 pr. n. št. 21 let
Jaḫdun-Lim 1751–1735 pr. n. št. 17 let
Sumu-Adad 1734–1733 pr. n. št. 2 let
Jasmah-Adad 1732–1714 pr. n. št. 19 let, sin Šamši-Adada I.
Zimri-Lim 1713–1695 pr. n. št. 19 let, oče princese Kirûm

Mari danes[uredi | uredi kodo]

Hodnik znotraj palače
Zigurat

Danes najopaznejši v Mariju so ostanki iz blatnih zidakov sezidane Zimri-Limove palače, ki se razprostirajo na površini 2,5 ha in čigar stene so pred vremenom zaščitene s streho.

Zahodno od palače so ostanki Ištarinega templja, zgrajenega okoli leta 2500 pr. n. št. Vzhodno od palače so vidni ostanki zigurata (enega prvih v Mezopotamiji) - templja v obliki stopničaste piramide in okoli njega še ostanki templjev Dagana, Šamaša, Nini-Zaza ter ostanki še starejše palače iz časa prvega zlatega obdobja, čez del katere so kasneje zgradili Zimri-Limovo palačo.

Številne izkopane kipe in glinene ploščice danes hranijo muzeji v Damasku, Alepu in muzej Louvre.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Podatki po srednji kronologiji
  2. ^ Podatki po kratki kronologiji, ki odstopajo 64 let od povprečne kronologije.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Stephanie Dalley, Mari and Karana - Two Old Babylonian Cities, Gorgias Press, 2002, ISBN 1-931956-02-2
  • Abraham Malamat, Mari, The Biblical Archaeologist, vol. 34, no. 1, pp. 1–22, 1971
  • Jack M. Sasson, Treatment of Criminals at Mari: A Survey, Journal of the Economic and Social History of the Orient, vol. 20, no. 1, Special Issue on The Treatment of Criminals in the Ancient Near East, pp. 90–113, 1977
  • Jean-Marie Durand, Documents épistolaires du Palais de Mari. Tome I, CERF, 1997, ISBN 2-204-05685-5
  • Jean-Marie Durand, Documents épistolaires du Palais de Mari. Tome II, CERF, 1998, ISBN 2-204-05961-7
  • Jean-Marie Durand, Documents épistolaires du Palais de Mari, Tome III, CERF, 2004, ISBN 2-204-06616-8
  • Daniel Fleming, Democracy's Ancient Ancestors: Mari and Early Collective Governance, Cambridge University Press, 2004, ISBN 0-521-82885-6


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]