Jeza

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Jeza je emocija, ki je povezana z lastnim občutenjem, npr. ko je človek užaljen, ali misli, da se mu godi krivica. Plutchik je jezo opredelil kot čustveno doživljanje ob oviri in velja za eno izmed osmih enostavnih in osnovnih čustev. Osebnostna poteza, ki izhaja iz jeze, je po njegovem agresivnost [1]. Sheila Videbeck [2] pa opisuje jezo kot močan neprijeten in emocionalni odziv na zaznano provokacijo. Jeza ima tudi fizične posledice, kot so zvišan srčni utrip, povišan krvni tlak in sprememba nivoja adrenalina ter noradrenalina. Navzven se izraža predvsem v obraznih izrazih, govorici telesa, psihološkimi odzivi (npr. obrambnimi mehanizmi) in včasih tudi z agresijo. Ljudje in živali se kot primer začnejo oglašati glasneje, nagibajo se k temu da bi fizično izgledali večji, kažejo zobe in strmijo. Vsa ta vedenja, povezana z jezo, so zasnovana zato, da posvarijo tiste, ki jim jezo zadajajo, da prenehajo s tem vedenjem. Jeza je čustvo, ki ga ljudje najslabše nadzorujemo; konstruktivno soočanje z njo je veščina, ki se je je treba naučiti.

Moderni psihologi vidijo jezo kot primarno naravno in zrelo čustvo, ki ga izkusijo vsi ljudje na svetu, in kar nekaj, kar ima funkcionalno vrednost na preživetju. Nekontrolirana jeza lahko negativno vpliva na zasebno in socialno dobro počutje, kjub temu pa so moderni psihologi opozorili na to, da ima lahko tudi zatiranje jeze negativne učinke.

Jeza in medkulturne razlike[uredi | uredi kodo]

Čustva predstavljajo neko vzburjeno stanje, ki ga doživljamo subjektivno, zato ni prav nič čudno, če prihaja do razlik v doživljanju in izražanju čustev med posamezniki, kaj šele med različnimi kulturami. Številne raziskave so pokazale, da medkulturne razlike v doživljanju in izražanju jeze sicer obstajajo ampak prevladujejo podobnosti, saj je jeza ena temeljnih čustev in ima močne biološke korenine.

Jeza in starostne razlike[uredi | uredi kodo]

Znanstveniki že dolgo časa opozarjajo na škodljive zdravstvene učinke nezmožnosti nadziranja jeze, ter kako nadziranje izboljšati, vendar pa je bilo do sedaj le malo pozornosti usmerjene na izražanje jeze glede na razliko v letih.Starost posameznika je negativno povezana s pogostostjo izražanja jeze. Ljudje z nizko izobrazbo doživljajo več jeze v primerjavi z izobraženimi udeleženci. V primerjavi z mladostniki, starejši ljudje vsakodnevno doživljajo manjše količine občutene jeze. Prav tako pa  uporabljajo več pasivnih kot proaktivnih oblik čustvenih regulacij. Tako so oni tisti, ki svoja čustva večkrat potlačijo, namesto, da bi se iskreno izrazili in tako nasprotovali situaciji taki kot je in se z njo poskušali spoprijeti. Razlog za manjšo uporabo proaktivnih oblik čustvenih regulacij pri starejših odraslih, pa bi lahko bila prav manjša količina izkušene jeze ob soočanju s problemi ter manjša izpostavljenost problemom, na katere bi se lahko odzvali z jezo.  Hkrati pa bi bile lahko izkušnje in čustvena regulacija tista, ki bi vplivali na to, da starejši ljudje bolje razlikujejo med tem,  kdaj se splača proaktivno boriti[3]. Starejši ljudje pa si tudi težje zapomnijo obraze, ko le ta izraža jezo. Nasprotno od slik jeznih obrazov, ki so hitro zbledele iz njihovega spomina, so si starejši pogosto zapomnili slike obrazov s pozitivnimi čustvi, na podlagi tega pa so raziskovalci sklepali, da so jim ta bližje ter jih raje in večkrat doživljajo, kot negativne – torej jezo[4].

Jeza in bulimija[uredi | uredi kodo]

Jeza je večplasten konstrukt, katere različne plati imajo posebne povezave s simptomi bulimije. Najpomembnejše plati jeze so čustveno stanje jeze (state anger), potlačevanje jeze (anger suppression) in njeno izražanje (anger expression). Obstajajo jasne razlike med spoloma v povezavi z bulimijo, čeprav obstaja majhna razlika med spoloma na absolutni ravni jeze. Moški, ki so doživljali jezna stanja in ženske, ki so jezo potlačevale imajo bolj ali manj vedenja značilna za bulimijo. Moški sodelujejo z bulimističnim vedenjem kot neposredni odziv na jezo, z namenom da zmanjšajo njeno stanje. V nasprotju s tem ženske sodelujejo z bulimijo z namenom že na začetku zmanjšati možnost pojavljanja tega negativnega čustva - jeze.

Nadzorovanje jeze v povezavi z bolečino in depresijo[uredi | uredi kodo]

Jeza je povezana tako z intenzivnostjo trenutne kot z intenzivnostjo kronične/dolgotrajne bolečine. Eden izmed pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na intenzivnost bolečine je način, s katerim se pacient spopada z jezo. Raziskave govorijo predvsem o vplivu dveh načinov nadzorovanja in obvladovanja jeze, to sta zadrževanje in izražanje jeze. Zadrževanje in izražanje jeze sta zelo povezana s stanjema depresije in jeze, učinkujeta tudi na občutljivost na boleče dražljaje in posameznikovo čustveno reakcijo na bolečino (jezo in negativen stres). Jeza hkrati predstavlja dejavnik tveganja za nastanek depresije, predvsem v povezavi jeze usmerjene proti drugim, a obenem usmerjene navznoter, kar povzroča občutek krivde in nizko vrednotenje samega sebe. Ljudem, za katere je značilno jasno izražanje razdraženosti in jeze pomaga okrevanju od bolečine. Nasprotno pa imajo ljudje, ki so nagnjeni k zadrževanju jeze večje probleme s spoprijemanjem z bolečino. Stil obvladovanja jeze ima velik učinek na jakost bolečine predvsem pri ljudeh, za katere je sicer običajno izražanje jeze, vendar zaradi določenih okoliščin tega ne morejo storiti.

Jeza in odločanje[uredi | uredi kodo]

Čustva v splošnem vplivajo na skoraj vsak vidik človekovega življenja, na njegove kognitivne procese (med drugim tudi odločanje), saj so vedno prisotne v človekovi duševnosti. Možno je in se tudi pogosto zgodi, da emocionalna vzburjenost vpliva na odločanje tako, da čustva prevzamejo vlogo razuma pri le-tem. Vsakodnevno sprejemamo odločitve – od tveganih do popolnoma banalnih. Tisti, ki so večkrat jezni v več situacijah, svoj položaj zaznavajo kot manj tvegan in zato niso tako pozorni na morebitno pomembnost svoje odločitve. V trenutku jeze, zato ocenijo tudi bolj tvegano možnost kot bolj logično in koristno.

Vpliv jeze na dojemanje drugih ljudi[uredi | uredi kodo]

Jeza vpliva na to, na kakšen način dojemamo druge ljudi. V raziskavi leta 1993 so Keltner idr. s pomočjo vprašalnikov, kjer so posameznike v nevtralnem stanju ter pod vplivom jeze ali strahu povpraševali glede verjetnosti za pozitivni ali negativni iztek dogodkov, pokazali, da posamezniki pod vplivom jeze odgovornost za negativni iztek dogodkov v večji meri pripisujejo dejanjem ljudi, v nasprotju s skupino, ki je bila izpostavljena občutkom žalosti in je več odgovornosti pripisovala okoljskim dejavnikom ter kontrolni skupini, ki je bila nekje vmes. Leta 2004 so DeSteno idr. raziskovali, kako jeza vpliva na ustvarjanje stereotipov glede drugih skupin. Najprej so udeležence razvrstili v dve skupini. Ustvarili več skupkov podpražnih vizualnih dražljajev v katerih so bile združene fotografije članov ali nečlanov skupine in dobrih ali slabih besed v različnih kombinacijah. Udeleženci so morali nato določati, ali se je v določenem skupku prikazala pozitivna ali negativna beseda. Rezultati so pokazali, da so preizkušanci pod vplivom jeze potrebovali več časa za kategoriziranje pozitivne besede, ko je bila ta združena s sliko nečlana, kot s sliko člana. Na podlagi teh ugotovitev so zaključili, da posamezniki pod vplivom jeze podzavestno pripisujejo negativne lastnosti članom drugih skupin.

Jeza in glasba[uredi | uredi kodo]

Glede vpliva glasbe na jezo je bilo narejenih nekaj raziskav, a je na tem področju še vedno precej neznank. Nekateri avtorji [5] so ugotovili, da "jezna" glasba sicer lahko sproži jezo, a ne tako močno, kot lahko sproži doživljanje drugih čustev, posebej veselja in žalosti. Drugi raziskovalci [6] so zaključili, da neprijetna glasba močno vpliva na izraženo stopnjo jeze ob morebitnem provokativnem dražljaju. Hkrati poslušanje prijetne glasbe zmanjša jezen odziv na provokacijo. Po poslušanju za nas neprijetne glasbe je torej več možnosti, da nas bodo določeni dogodki razjezili. Nekatere glasbene zvrsti so še posebej znane po jeznih, agresivnih besedilih, ki po mnenju mnogih zvišujejo raven jeze pri posameznikih, vendar raziskave [7] do sedaj tega niso potrdile.

Jeza kot uporabno čustvo[uredi | uredi kodo]

Jeza je lahko uporabno čustvo, kadar se znajdemo v situaciji, v kateri je naš cilj "zmagati" oziroma premagati nasprotnika. Jeza v nevarni situaciji sproži agresijo, mi pa se posledično lažje branimo pred napadalcem oziroma hitreje bežimo. Raziskave [8] pa so pokazale, da je jeza uporabna tudi, kadar se soočamo z drugo osebo. V taki situaciji nam jeza služi kot motivator in kadar se pripravljamo na soočenje smo pogosto nagnjeni k temu, da dvignemo svojo raven jeze, saj mislimo da nam bo jeza kot čustvo koristila pri doseganju cilja. Zanimivo pa je, da smo pri tem zmožni uravnavanja čustev, torej da svojo raven jeze dvignemo le za toliko, kolikor mislimo, da nam bo še koristila. Prav tako je bila jeza v različnih raziskavah [9] povezana s čustveno inteligenco. Čustvena inteligenca je sposobnost razumeti in uporabljati svoja čustva. Ljudje, ki raje čutijo jezo kot pa veselje v situacijah, ko je jeza primernejše čustvo (npr. ko se z nekom prepiramo, pogajamo,...) imajo višjo čustveno inteligenco in znajo različna čustva, med njimi tudi jezo, uporabljati v svojo korist.


Zmotno zaznavanje in prepoznavanje jeze kot gnusa[uredi | uredi kodo]

Različne raziskave so dokazale, da obstaja podobnost med obraznimi izrazi za jezo in tistimi za gnus. Kljub temu, da pri izražanju jeze človek uporablja druge obrazne mišice kot pri izražanju gnusa,pogosto pride do napak pri njunem razločevanju. Raziskovalki Widen in Naab (2012) sta želeli ugotoviti ali izraz na obrazu sporoča eno čustvo ali pa je interpretacija mimike lahko do neke mere tudi vodena, oblikovana in s tem različna. Ugotovili sta, da se lahko prepoznavanje določenega čustva razlikuje glede na to, katero kategorijo čustev opazovalec išče. Torej lahko interpretacijo čustev delno sugeriramo [10]. Aviezer idr. so v raziskavi leta 2008 ugotovili, da na napačno opredelitev čustev vpliva sočasno delujoči kontekst in nasprotujoča obrazna mimika (v primerih, ko so udeleženci raziskave opazovali slike osebe z obraznim izrazom gnusa v kontekstu jeze in obratno,so na slikah največkrat prepoznali jezo) [11]. To sta ugotovila tudi Noh in Isaacowit (2013), ki sta se osredotočila predvsem na prepoznavanje čustev preko izrazov na obrazu v različnih kontekstih (skladen, neustrezen in nevtralen) v povezavi z razliko v starosti opazovalcev. Ugotovila sta, da je učinek konteksta pomembnejši pri starejših odraslih [12]. Leta 1985 so Russell idr. na podlagi raziskav, ki so pokazale, da imajo predšolski otroci iz Severne Amerike in plemena Fore iz Papue Nove Gvineje težave pri razlikovanju jeze od gnusa želeli preveriti, ali isto velja tudi za izobražene, pismene, angleško govoreče odrasle. Sodelujoči študenti so morali v treh fazah raziskave prepoznavati čustva na določenih fotografijah (različnih čustev) na tri različne načine (v prvi fazi so prosto opredeljevali čustva, v drugi fazi so morali za set fotografij pokazati na tiste, ki so izražale jezo, v tretji fazi pa so morali številsko opredeliti intenzivnost jeze na fotografijah). Rezultati so pokazali, da so v vseh treh fazah udeleženci jezo pravilno prepoznavali, hkrati pa jih je skoraj 50% vsakič izbralo tudi fotografijo gnusa [13]. Tudi Pochedly, Widen in Russell (2012) so se posvetili zmotnemu zaznavanju mrščenja nosu (ki naj bi bil tipičen izraz gnusa) kot jeze. Zaključili so, da je to prepoznavanje čustva (gnusa ali jeze) odvisno od konteksta – če opazovalec že prej vidi izraz jeze, bo kasnejše videno mrščenje označil kot gnus [14].

Jeza in otroci[uredi | uredi kodo]

Raziskovalci so dokazali, da prisotnost mame omili doživljanje jeze in žalosti, to pa mame v večini dosežejo s strategijo preusmerjanja pozornosti in s strategijo uvida problema v novi luči. Strategija s preusmerjeno pozornostjo je bila bolj uspešna pri mlajših otrocih, pri starejših pa strategija, kjer so otroci problem doumeli še z druge plati. Matere so v danih situacijah večkrat uporabile strategijo, pri kateri so se trudile, da bi otrok videl problem še z druge perspektive. Obe strategiji sta bili uspešni pri zmanjševanju doživljanja jeze in žalosti [15]. Raziskovalci [16] so pokazali, da jeza poveča problematično vedenje in da je jeza negativno povezana z materinsko toplino (večja je materinska toplina, manjše je problematično vedenje). Rezultati raziskave so tudi potrdili, so bolj jezni malčki deležni več materinske topline kot manj. Avtorji so zaključili, da čeprav lahko jeza poveča otrokovo problematično vedenje, ga lahko tudi motivira k boljšem samonadzoru v prisotnosti staršev.Raziskava [17] je pokazala, da osebe, ki izhajajo iz družine, ki se bolj negativno izraža, imajo višjo stopnjo negativne samoekspresije in izražajo jezo pogosteje. Osebe ki se izražajo bolj negativno, pa nimajo nižje stopnje pozitivnega izražanja. Rezultati tudi kažejo, da osebe, ki so vzgajane v družini z bolj pozitivnim izražanjem, po vsej verjetnosti izražajo jezo, vendar jo najverjetneje bolj kontrolirajo. Večja je stopnja negativnega konflikta med starši, manj so za otroka čustveno dostopni, ter imajo slabše odnose v družini.Sovražnost do partnerja v odnosu je deloma povezana z otrokovo jezo skozi vzgajanje. Rezultati kažejo, da so škodljivi učinki sovražnosti do partnerja na malčkovo jezo/frustracijo povezani z otrokovim genotipom. Avtorji so ugotovili, da imajo otroci, ki imajo biološke matere z višjo stopnjo izražanja jeze, večjo možnost, da bodo podedovali čustveno labilnost, kar jih naredi bolj občutljive na sovražnost med staršema v družini [18]. V raziskavi v kateri so preučevali spolne in razvojne razlike v odzivanju na pravokacijo otrok s strani vrstnika, so raziskovalci ugotovili, da so bili vsi dečki med igro bolj napeti kot deklice in računalniške igre igrali hitreje, kar je pomenilo, da so zaradi hitrega tempa izgubili več iger in bili večkrat soočeni s porazom in z izzivanjem soigralca. Deklice so pri besednem izražanju uporabile manj negativnih komentarjev kot dečki, in tudi manj negativnih kretenj. Skupno so starejši otroci ohranili bolj nevtralne obrazne izraze, izrazili manj negativnih kretenj in izzvanih situacijah niso komentirali [19]. Raziskovalci so prav tako ugotovili, da obstaja povezava med razvitostjo govora in izražanjem jeze. Boljše govorne sposobnosti pripomorejo in pomagajo otroku pri izražanju čustev. Malčki, ki so bili govorno bolj sposobni, so se na situacijo odzvali z manj hitrimi in intenzivnimi odzivi. Rast besednjaka zato doprinese k boljšemu uravnavanju in kontroliranju jeze. Pri otrocih iste starosti je prav tako prišlo do sprememb (bili so manj frustrirani) pri tistih posameznikih, ki so imeli govorne sposobnosti bolj razvite [20].

Strategije za uravnavanje jeze pri otrocih, mladostnikih in mladoletnih prestopnikih[uredi | uredi kodo]

Izvedenih je bilo mnogo raziskav, ki so proučevale nadzor jeze, a so se te raziskave nanašale predvsem na odrasle ljudi, ne pa tudi na otroke. Vendar bi morali več pozornosti usmeriti tudi na obvladovanje jeze pri otrocih, saj lahko s primernim treningom veščin, učenjem pravilnega izražanja jeze dosežemo, da otroci razumejo in tudi kontrolirajo svojo jezo.

Puskar, Stark, Northcut, Williams in Haley so ugotovili, da lahko jezo pri otrocih uspešno obvaldujemo z medvrstniškim učenjem[21]. Sklepali so, da če je osveščanje o zdravi prehrani ali varni spolnosti pri mladih bolj učinkovito, če dobijo informacije od svojih vrstnikov, bi večji učinek pri spoprijemanju z jezo dosegli, če bi tudi tehnike za uravnavanje jeze otrokom predstavili vrstniki.

Raziskovalci so oblikovali poseben program, s katerim bi mladino učili uspešnega soočanje z jezo, kako prepoznati stres in jezo in kako se odzvati na zdrav način. Sestavili so verzijo programa, ki je bil primeren starosti učencev. Celoten projekt je vseboval tri dele. V prvem delu so izbirali vrstnike, ki bodo poučevali in le-te usposobili za delo z vrstniki, v drugem delu pa so izpeljali dvotedenski program med vrstniškega učenja, v tretjem delu pa so udeleženci raziskave sami ocenili tak način pristopa k spoprijemanju z jezo. Vsako srečanje je trajalo 50 minut v tem času so bili otroci stari od 9 do 14 let vključeni v aktivnosti, naloge in diskusije, ki so primerne njihovi starosti, prek njih pa so raziskovali svoja čustva o različnih temah:

- učenci so z napihovanjem jeze ponazarjali učinek jeze: da bi razložili različne načine spoprijemanja z jezo, so enkrat napolnili balon do polnega (tisti, ki jezo zadržujejo), drugič pa so zrak iz napihnjenega balona počasi spustil, tako da je balon zletel po sobi (tisti, ki jezo sprostijo)

-učili so jih različnih tehnik dihanja za sproščanje telesa in uma

- učili so se tehnik štetja, ki preprečijo, da bi se nemudoma jezno odzvali

- izvajali so tudi skupinsko meditacijo

- da bi demonstrirali kako negativne misli (prehitro sklepanje, etiketiranje drugih in sebe, itd.) skrivijo podobo sveta, ga obrnejo na glavo, so učenci gledali skozi kozarec (sliko obrne)

- učenci so dobili scenariji (npr. učenec, ki ima poleg tebe šolsko omarico, ti je povedal, da ti je prijatelj ukradel denar iz omarice. Kaj bi si mislil in kako bi se počutil? Nato so morali učenci rešiti primer in zadrževati negativne misli.

Flanagan, Allen in Henry pa zagovarjajo tehniki AMT (Anger Management Therapy - terapija za nadzor jeze) in REBT (Rational Emotive Behavior Therapy - razumsko, čustvena, vedenjska terapija)[22]. AMT je proces osvajanja veščin, s katerimi lahko prepoznamo razvoj jeze, te veščine nam pomagajo, kako se spoprijeti s situacijo na pozitiven način. AMT ne uči, kako jezo zadržati, ampak uči prepoznavanje sprožilcev jeze in posamezniku pomaga razviti način, kako se z jezo soočiti. REBT pa je je sistem, ki posamezniku pomaga sprejemati svoje napake in zdrse, vedenjske napake in omejitve okolja, tako, da spremeni njegovo kognitivno oceno situacije. Dokazano je bilo, da se z uporabo REBT se lahko otroci bolj učinkovito spoprijemajo z jezo kot z AMT, predvsem zato, ker se znebijo miselnih vzorcev, ki jezo spodbujajo.

Deffenbacher, R. Lynch, Oetting in Kemper so v svoji raziskavi preučevali učinke dveh programov zmanjševanja jeze pri učencih. Uporabili so dva programa na učencih šestih, sedmih in osmih. Šlo je za program s kognitivnim sproščanjem (CRCS) in program treninga socialnih veščin (SST). 

CRCS uči načine sproščanja in spremembo kognitivnih, emocionalnih in fizioloških elementov jeze. Z uporabo naučenih veščin se posamezniki pomirijo ali pa sploh ne dosežejo tolikšne intenzitete jeze. Lahko se bolje spoprimejo s frustracijo ali provokacijo.

Jezni najstniki pogosto izražajo verbalno in telesno zastrašujočo jezo, so slabši v medosebni komunikaciji in so nagnjeni k slabše nadzorovanim načinom izražanja jeze. SST se posveča izboljšanju socialnih veščin, s katerimi posameznik obvlada nesoglasja in konflikte, ki so v družbi neizogibni.

Oba programa sta dala spodbudne učinke, vendar je treba opozoriti, da v okviru raziskave niso preverjali dolgoročnih učinkov. Oceno o izraženosti jeze so preko testov podali udeleženci sami. Če bi ocenjevali drugi, na primer starši ali učitelji, bi morda dobili drugačne rezultate. Vzorec je bil premajhen, da bi rezultate lahko posplošili.

Jeremy D. Jewell in Scott J. Elliff (2013) sta podobno raziskavo izvedla na mladoletnih prestopnikih. Preučila sta učinkovitost obstoječega programa, imenovanega RSVP.

Gre za program, sestavljen iz 5 skupinskih srečanj, pri katerih želijo prestopnike izobraziti na področju stresa in jeze ter jih naučiti tehnike sproščanja. Program traja en teden. Pri prvem srečanju gre za izobraževanje glede stresa in njihovem učinku na telo in razum, pri drugem, tretjem in četrtem se prestopniki seznanijo s tehnikami sproščanja (globoko dihanje, tehnika ''guided imagery'' – tehnike misli in nasvetov, ki vodijo do sprostitve – ter progresivno mišično sproščanje), pri zadnjem, petem srečanju pa gre za povzetek. Program je primeren tudi za tiste s podpovprečno pismenostjo in inteligentnostjo.

Sama raziskava je dala vzpodbudne rezultate, vendar je treba poudariti, da je zajela prestopnike le v enem centru. Prav tako ne moremo sklepati o dolgoročnih učinkih programa – ne vemo, ali program pripomore k temu, da prestopniki v prihodnosti zagrešijo manj zločinov.

Vpliv materine jeze na otroke[uredi | uredi kodo]

Študije so pokazale, da jezne mame presojajo svoje otroke bolj negativno[23]. To pa vodi do negativnih interakcij staršev in otrok. Jeza vodi tudi do zmanjšanega sodelovanja staršev z otroci in do povečanih konfliktnih faktorjev, ki negativno vplivajo na otrokovo prilagajanje. Jezen starš ni dober vzornik in direktno vpliva na manifestacijo otrokovega vedenja. Visoko izražena jeza pri mamah je v pozitivni korelaciji z vedenjskimi težavami pri hčerah. Pri sinovih pa so rezultati raziskave pokazali,da so mame z ocenjeno srednjo ravnjo jeze poročale o največjih vedenjskih težavah pri sinovih. Ravno obratno pa so poročali sinovi, saj so ocenili najmanj vedenjskih težav pri mamah, ki so dosegale srednjo raven jeze in največ težav pri mamah z najnižjo ravnjo jeze.[24]

Doživljanje jeze ob ločitvi[uredi | uredi kodo]

Statistike so skozi prejšnje desetletje pokazale, da se najmanj od 56%-62% prvih zakonov konča z ločitvijo.[25]. Obstaja močna klinična in empirična podpora o tem, da je ločitev hud stresor, ki ima vpliv na mentalno in psihološko zdravje, na ekonomske in socialne faktorje. V raziskavah o prilagajanju posameznikov po ločitvi so ugotovili, da so depresija, trenutno občutenje jeze in pogostost doživljanja jeze v negativni korelaciji z odpuščanjem partnerju.Udeleženci (ločeni med 18 in 30 mesecev), ki so javljali visoke ravni čustvenega stanja jeze, so dosegali nizko raven sedanjega eksplicitnega odpuščanja in nizko raven oproščajočega čustva do svojih bivših partnerjev.[26]. Raziskava na temo nasilja do žensk je pokazala, da do nasilja do žensk pride ob nenavadnih, močnih situacijskih stresorjih, ne glede na moževo nagnjenje k nasilju. Nekateri od teh situacijskih povzročiteljev stresa se zgodijo med postopkom zakonske ločitve (prerekanja o skrbništvu, o dostopu do otrok. Družina je osnovna enota človeške družbe. Nasilje v družini je postalo eden od najbolj vidnih socialnih problemov v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja[27]. V študiji kjer so preučevali kjer so preučevali izkušnjo razhajajočih se partnerjev, ki niso dobili skrbništva nad otroki, je največ moških za najbolj stresno situacijo, ki izzove jezo, izbralo tisto, kjer jim bivše partnerke sabotirajo dostop do otrok zaradi nerednega plačevanja preživnine.[28].

Vpliv alkohola na jezo[uredi | uredi kodo]

Pretirano pitje alkohola je pogosto predstavljeno kot eden izmed glavnih vzrokov različnih oblik nasilnega vedenja, saj alkohol v veliki meri povečuje nasilno vedenje pri posameznikih, še posebej pri tistih, ki so nagnjeni k agresivnosti. Ta nagnjenja k tveganemu agresivnemu vedenju pa pogosteje pridejo do izraza pri posameznikih, ki v sebi gojijo intenzivno prekrito jezo, in sicer takrat, ko so pod vplivom alkohola. Uživanje alkohola prav tako povzroča izgubo samoobvladovanja in tako vodi v nasilno vedenje in izražanje potlačenih čustev. Izražanje jeze v medosebnih odnosih pa zelo težko nadzorujejo posamezniki, ki trpijo za odvisnostjo od alkohola in drugih substanc. Na podlagi študij, ki so raziskovale omenjeno problematiko, so ugotovili, da čezmerno pitje alkohola povečuje verjetnost, da se bo pojavilo nasilno vedenje in da v veliki meri vpliva na izražanje prekrite jeze [29]. Poleg tega intenzivno doživljanje jeze predstavlja faktor tveganja, da bo prišlo do agresivnega vedenja kot posledica pitja alkohola, pogosteje pri moških. Prav tako so ugotovili, da stopanje T-jeze napovedujejo nagnjenja k samomorilnemu vedenju in anksioznost [30]. Torej je alkohol pogosto ključen dejavnik, ki vpliva na izražanje prekrite jeze, nagnjenje k nasilnemu vedenju in agresiji ter skupaj z jezo v veliki meri vpliva na razvoj emocionalnih stanj kot so nagnjenje k samomorilnemu vedenju, depresija in anksioznost.

Vpliv jeze na vožnjo[uredi | uredi kodo]

Hitra vožnja je v pomembni povezavi s tveganimi stili obnašanja za volanom. Raziskava[31] je pokazala, da je tvegana oz. hitra vožnja v pomembni pozitivni korelaciji z voznikovo jezo. Pri proučevanju jeze med vožnjo so višje rezultate dosegli tisti, ki so bili v mesecu pred raziskavo kaznovani zaradi neustrezne vožnje. Vozniki, ki prakticirajo tvegano in agresivno vožnjo, doživljajo večje stopnje jeze med vožnjo. Pogoste so namreč pretirane čustvene reakcije v situacijah kot so zastoj na cesti, časovna stiska, ipd. Raziskovalci priporočajo, da bi morali razviti nove pristope v prometu, ki bi voznike naučili samoocenjevanja njihovih kognitivnih in čustvenih stanj v prometu ter kako zmanjšati tista, ki niso primerna za reagiranje v prometu.

Agresivna vožnja je ena največjih težav na cestah, ki lahko pripelje tudi do hudih nesreč s smrtnimi žrtvami. Poleg tega pa je pomemben dejavnik tudi transgresivno vedenje, torej takšno, ki presega meje družbeno sprejemljivega (npr. prehitra vožnja, ignoriranje stop znakov, ipd.). Na podlagi jeze in agresivnosti lahko precej verjetno napovemo agresivno in transgresivno vožnjo[32]. Splošni model agresije nakazuje, da določene posameznikove lastnosti, skupaj s konkretno situacijo, povzročijo reakcije, ki lahko vodijo v agresivno vedenje. Raziskava je pokazala, da se pri posameznikih z višjo stopnjo izražene jeze med vožnjo pogosteje aktivira agresivno zaznavanje situacije. Agresivne zaznave so torej nekakšen mehanizem, ki povezuje jezo in agresivno vedenje. Misli, povezane z jezo, so relativno avtomatične in so v veliki meri povezane z nezavednim ocenjevanjem situacije[33].

Načini izražanja jeze v vozilu [34]

Vozilo predstavlja posebno okolje, zato je potrebno v njem opredeliti specifične načine izražanja jeze. Z vprašalnikom Driving Anger Expression Inventory (DAX) so raziskovalci prišli do 5 različnih načinov izražanja jeze med vožnjo. Prvi način izražanja je verbalno agresiven (preklinjanje in kričanje, neverbalni znaki - stresanje z glavo in grdi pogledi ob verbalnem izražanju). Drugi način vključuje uporabo lastnega telesa za grožnjo (kazanje sredinca, izstopanje iz avta z namero fizičnega obračuna z voznikom). Tretji način se je nanašal na izražanje jeze, pri katerem oseba kot sredstvo uporablja vozilo in sicer zaslepljevanje z lučmi, upočasnjevanje in namerno pospeševanje za frustriranje voznikov. Transfer agresivnosti vključuje prenos jeze na sopotnike v avtu. Peta oblika (konstruktivno izražanje jeze) vključuje odzivanje na jezo z osredotočanjem na varno vožnjo, predvsem pa željo, da bi rešili problem. Konstruktivno izražanje jeze ni v korelaciji, ali pa je bilo v negativni korelaciji z ostalimi načini izražanja, medtem ko so bile ostale 4 agresivne oblike izražanja jeze v pozitivni korelaciji ena z drugo. Moški in ženske se niso razlikovali pri faktorjih verbalnega izražanja jeze, uporabi vozila za izražanje jeze in pri konstruktivnem izražanju jeze. Razlike so bile opazne pri moških – z večjo verjetnostjo so izražali jezo z uporabo lastnega telesa za grožnjo, kot pa da bi žalili voznika. Glede na skupni indeks agresivnih oblik izražanja jeze se je izkazalo, da moški bolj agresivno izražajo jezo kot ženske.

Načini zmanjševanja jeze med vožnjo [35]

Prvi način se imenuje Relaxation Coping Skills (RCS), pri katerem se oseba osredotoča na zmanjšanje napetosti mišic, dihanje (več sproščujočih globokih vdihov), ponavljanje besede sporostiti se (»relax«) ali pomensko podobne besede in si zamišlja sproščenega človeka, sebe. Drug način je Cognitive-Relaxation Coping Skills (CRCS), kjer je poudarek na ponovnem premisleku v prometni situaciji, ki bi vzbujala jezo. Oseba se sprašuje predvsem: ''Kakšen je drugačen način razmišljanja v dani situaciji?'', ''Kakšni so razlogi, da oseba tako obnaša?'' in  ''Ali imate dokaz, da oseba nekaj počne le zato, da bi vas razjezila?'' V raziskavah so ugotovili, da je pri obeh skupinah, ki sta izvajali terapijo prišlo do zmanjšanja intenzitete in pogostosti doživljanja jeze med vožnjo. Obe terapiji sta zmanjšali agresiven način in povečali konstruktiven način izražanja jeze. Testni skupini se pri rezultatih med seboj nista razlikovali – pri obeh je prišlo do podobnega učinka.

Terapija jeze je pomembna, saj pomembno učinkuje na voznike – poveča se konstruktivno izražanje in zmanjša agresivno izražanje jeze. Kot najbolj učinkovito bi lahko izpostavili drugo terapijo – Cognitive-Relaxation Coping Skills, saj je pri tej pride do največje redukcije jeze med vožnjo. 

Razlika med posameznimi skupinami voznikov[36]

Obstaja razlika med jeznimi vozniki, ki se zavedajo svojih težav z jezo in iščejo pomoč, jeznimi vozniki, ki ne opazijo težav z jezo pri sebi in vozniki, ki z jezo med vožnjo nimajo težav. Kakšna je torej razlika med skupinami v količini prometnih nesreč, izražanju agresije in rizičnega vedenja? Rezultati so pokazali da je do največ trkov oz. nesreč zaradi jeze prišlo v skupini jeznih voznikov, ki ne opazijo težav z jezo (pri moških je bil rezultat manjši kot pri ženskah). V skupini jeznih voznikov, ki opažajo težave z jezo, so moški dosegli nižji rezultat kot ženske. Najmanj trkov je bilo v skupini voznikov, ki težav z jezo med vožnjo nimajo, kjer so moški zopet dosegli nižji rezultat kot ženske.

Opazne so torej razlike med spoloma. Moški so bili v vseh treh skupinah manj pogosto vpleteni v prometne nesreče, ženske pa bolj. Na podlagi rezultatov lahko zaključimo, da so vozniki, ki so jezni in priznavajo težave z jezo ter vozniki, ki so jezni, a nimajo težav z jezo, pogosteje vključeni v trke in prometne nesreče, saj tudi izražajo jezo na agresiven način. Vozniki, ki težav z jezo med vožnjo nimajo, so bili vpleteni v manj prometnih nesreč, kar lahko tudi povežemo s tem, da jezo izražajo na konstruktiven način.

Jeza v povezavi z varnostjo v prometu[uredi | uredi kodo]

Močna čustva so znana kot moteč dejavnik pri vožnji. Voznik naj bi bil zaradi pretirane intenzitete čustev manj pozoren na okolico in tako bolj podvržen nesrečam in napakam na cestišču, ter posledično bolj nevaren sebi in drugim v prometu. Eno izmed čustev, ki naj bi imelo močan vpliv na dogajanje in število nesreč v prometu je tudi jeza. V preteklih raziskavah [37] so ugotovili, da 89% anketiranih priznava, da so večkrat agresivni na cesti, pri čemer agresija upošteva dejanja kot so: trobljenje, vožnja tik za spredaj vozečim vozilom, sovražne geste, preklinjanje ipd. Jeza je bila v več raziskavah označena za pomemben dejavnik, ki ima velik vpliv na agresivno vedenje v prometu, tveganost pri vožnji in posledično število nesreč v prometu. Raziskave so dokazale pozitivno korelacijo med doživljanjem jeze in večjo izpostavljenostjo nevarnostim med vožnjo. Iz tega lahko zaključimo, da lahko doživljanje jeze med vožnjo resno ogrozi udeležence v prometu. Veliko vlogo pri tem ima glede na eno izmed izvedenih raziskav z naslovom »Jeza med vožnjo« [38] občutek krivdeKoordinati: manjka zemljepisna širina v {{Koord}} – torej kako nastalo situacijo udeleženci dojemajo, ali so zanjo krivi sami ali ostali udeleženci. Druga raziskava »Jeza, agresija in tvegano vedenje: primerjava med vozniki z visoko in nizko stopnjo doživljanja jeze«; [39] poudarja, da so vozniki, ki že sicer doživljajo več jeze med vožnjo tudi veliko bolj izpostavljeni nevarnostim in bolj podvrženi agresivnim reakcijam kot vozniki, ki med vožnjo na splošno doživljajo manj jeze. Tretja raziskava z naslovom »Izražanje jeze med vožnjo« [40] je zanimiva predvsem zaradi spoznanja, da na varnost pri vožnji v povezavi z doživljanjem jeze, agresivnostjo in tvegano vožnjo vpliva starost, pri čemer avtorji opozarjajo, da naj bi bili mlajši udeleženci bolj agresivni vozniki. Vpliven dejavnik pa naj bi bil tudi spol in sicer naj bi bile ženske v povprečju manj podvržene tveganju med vožnjo.

Jeza in kronična bolečina[uredi | uredi kodo]

Pri bolnikih s kronično bolečino je jeza pogosta in škodljiva. Nekatere raziskave[41] so potrdile, da način uravnavanja jeze lahko vpliva na doživljanje in izražanje bolečine pri bolnikih s kronično bolečino. Jezo lahko bodis zadržujemo (ang. anger-in) bodisi izražamo (ang. anger-out). Nagnjenje k izražanju jeze bolečino omili, nasprotno pa je nagnjenje k zadrževanju jeze povezano z več bolečine. Raziskovalci so sklepali, da lahko izražanje jeze reši čustveno težavno situacijo in zniža jakost jeze, kar vodi do manj bolečine.

Bolniki s kronično bolečino jezo usmerjajo k različnim objektom. Raziskave[42] so pokazale, da je specifičnost objektov, h katerim je usmerjena jeza, pomembna za razumevanje odnosa med jezo in bolečino. Največ udeležencev je občutilo jezo, usmerjeno proti sebi, in jezo, usmerjeno proti zdravstvenim delavcem. V odnosu do nekaterih drugih objektov, na primer do delodajalca ali odvetnika, se je jeza pojavljala redkeje. Nadalje je pomembna tudi intenzivnost jeze, ki jo posameznik doživlja. Udeleženci so najintenzivnejšo jezo doživljali v odnosu do sebe in zdravstvenih delavcev; ti dve kategoriji sta torej objekta, do katerih bolniki s kronično bolečino najpogosteje in najintenzivneje doživljajo jezo. Udeleženci so relativno intenzivno jezo doživljali tudi v odnosu do zavarovalnice, delodajalca in ljudi, s katerimi so si bili blizu. Raziskovalci so ugotavljali tudi povezanost med objekti jeze in tremi elementi kronične bolečine: bolečino, depresijo in nezmožnostjo. Intenzivnost splošne jeze (ang. overall anger) je bila pomembno povezana z vsemi tremi elementi. Čeprav je jeza v kronični bolečini pogosto škodljiv element, se je pokazalo, da jeza proti nekaterim objektom, na primer zdravstvenim delavcem, ne pripomore k slabšanju stanja bolnika s kronično bolečino.

Na doživljanje in izražanje bolečine pri pacientih s kronično bolečino glede na raziskave vpliva tudi potlačevanje jeze. Poskus potlačitve neželenih misli ironično povzroči, da so te misli še bolj vztrajne in opazne (če želite na primer zatreti misel na čokolado, se vam bodo te neželene misli verjetno še pogosteje in vztrajneje porajale). Potlačevanje jeze torej povzroči, da so jeza in misli, povezane z jezo, tako trenutno kot čez čas bolj prisotne. Posledično lahko te misli in občutki (na primer razdražljivost in nejevolja) vplivajo na posameznikovo vrednotenje bolečine. Raziskovalci[43] so z eksperimentom potrdili, da tisti, ki skušajo jezo potlačiti, le-to doživljajo bolj intenzivno, kar vodi tudi do večje občutljivosti za bolečino. Potlačevanje jeze torej nič ne pripomore k zmanjševanju bolečine, temveč jo celo okrepi. 

Vpliv stresa na jezo[uredi | uredi kodo]

Stres ima na jezo predvsem negativen vpliv, še posebej če imamo opravka z distresom. Vpliva na njen nastanek in tudi njeno izražanje. Strokovnjaki so v svojih raziskavah ugotovili, da posamezniki, ki slabše tolerirajo stres,  pokažejo več jeze in imajo več težav s kontroliranjem jeze navzven (so npr. zelo nepotrpežljivi).[44] Po mnenju raziskovalcev naj bi se zaradi nezmožnosti toleriranja negativnih stanj (stresnih situacij) posamezniki počutili bolj obremenjeni z negativnimi čustvi (jezo) in manj sposobne kontroliranja, kako ta čustva izražati drugim. Vendar pa ni dokazano, da ti ljudje jezo tudi neprimerno izražajo (kot je npr. kričanje na druge) ali jo bolj kot drugi zadržujejo (npr. » kuhanje« zamere).  So pa rezultati raziskav pokazali, da so posamezniki, ki bolj izražajo jezo, manj nagnjeni k aktivnemu spopadanju s problemi. Nasprotno od pričakovanj pa izražanje jeze ni pozitivno povezano z izogibanjem reševanja problemov, kar bi bila lahko dobra stran stresa in jeze. Kakorkoli pa ne stres in ne s stresom povezana jeza ne prinašata psihološkega dobrega počutja. Višja stopnja stresa posameznika naj bi napovedovala nižjo stopnjo dobrega počutja. [45] Nekateri raziskovalci so ugotavljali vpliv stresa na jezo v bolj specifičnem okolju – na delovnem mestu. Ugotovili so, da posamezniki, ki niso dovolj cenjeni za svoje delo (kar naj bi bil za njih stresor), doživljajo več jeze in so slabšega psihološkega počutja kot posamezniki, ki so za svoje delo cenjeni ali nagrajeni. Njihova občutja jeze pa naj bi v splošnem imela izvor v stresnem okolju v službi.[46]

Izražanje jeze in stresni dogodki[uredi | uredi kodo]

Jeza je negativno čustvo, katerega lahko doživljamo na več različnih načinov. Te lahko razdelimo v dve kategoriji. Prva je zunanje izražanje jeze, ki med drugimi vključuje loputanje z vrati, metanje predmetov in glasno kričanje. Druga kategorija pa je notranje izražanja jeze kar se bolj nanaša na potlačitev jeze, ki pa je vseeno razvidna iz obraznih izrazov in drže telesa, hkrati pa lahko čez čas zaradi svoje intenzivnosti pripelje do izražanja jeze navzven. Prav težave povezane z jezo, njenim izražanjem in nadzorovanjem so izredno pogost razlog za iskanje psihološke pomoči. V treh različnih raziskavah so raziskovalci ugotavljali kako je stres povezan z izražanjem jeze.

Prva raziskava [47] se je osredotočila na odnos med toleranco negativnih psiholoških stanj (DT-distress tolerance) in petimi komponentami jeze. To so zunanje izražanje jeze, notranje izražanje jeze, zunanje nadzorovanje jeze, notranje nadzorovanje jeze in dojemanje več situacij kot nadležnih in vznemirjajočih ter večja verjetnost reagiranja nanje z agresijo (trait anger). Ugotovili so da , nizka stopnja DT pomeni višjo stopnjo trait jeze ter težji nadzor nad zunanjim izražanjem jeze. Ugotovili pa so tudi, da stopnja DT nima vpliva na notranje izražanje jeze ter notranje nadzorovanje jeze. Zaključili so, da sta nizek DT in visoka stopnja jeze med seboj res povezana, vendar pa ne moramo trditi, da ima DT v povezavi z življenjskimi stresorji dolgoročen vpliv na stopnjo jeze pri posamezniku.

V drugi raziskavi [48] so raziskovalci raziskovali odnos med travmatičnimi dogodki iz preteklosti, povezanimi tako s fizično kot tudi s psihično zlorabo in nagnjenjem k izražanju jeze in nasilja v partnerskem odnosu. Po primerjavi vseh dobljenih rezultatov so raziskovalci prišli do zaključka, da dekleta, ki so bila v preteklosti izpostavljena nasilnim partnerjem in spolnemu nadlegovanju iz strani vrstnikov, kažejo višjo stopnjo jeze in sovraštva, kar izražajo v nasilnem vedenju do sedanjega partnerja. Medtem ko je za izražanje jeze s fizičnim nasiljem za moške dovolj že visoka stopnja čustvene stiske.

Zadnja raziskava [49] pa se je osredotočila na povezavo med pomembnim travmatičnim dogodkom, v tem primeru Teroristični napadi 11. septembra 2001 in jezo. Namen raziskave je bil oceniti vlogo jeze in njen odnos s stisko in socialno ter delavno funkcionalnostjo pri humanitarnih delavcih, ki so zaradi dela na kraju tragedije kazali znake posttravmatske stresne motnje(posttravmatska stresna motnja-PTSD). Rezultati so pokazali, da je stopnja jeze višja pri osebah z vsemi simptomi PTSD, hkrati pa se je pokazala višja stopnja jeze tudi pri tistih osebah, ki so kazale le nekatere znake PTSD. Prav tako je bila odkrita močna povezava med stopnjo jeze in stopnjo stiske, kot dodatek pa je raziskava pokazala tudi da so osebe s simptomi PTSD manj funkcionalni na vseh treh področjih delovanja. Stres in jeza torej sta povezana. Predvsem imajo na jezo velik vpliv travmatične izkušnje, medtem ko povezava med vsakdanjim stresom in jezo ni tako očitna.

Stevenson (1997) pa je v svoji raziskavi preučeval, kako okolje, v katerem živijo temnopolti najstniki, vpliva na njihovo izražanje jeze in ali ni nemara jeza le obramba pred njihovim okoljem.Številni temnopolti najstniki živijo v soseskah, ki so prepredene z nasiljem. Po podatkih Ameriškega statističnega urada (1990) je umor glavni vzrok smrti pri temnopoltih moških, stare 15-44 let, za najstnike, stare 12-19 let pa je dvakrat bolj verjetno, da bodo žrtve umora kot za odrasle. Kar 33% temnopoltih moških je ali v zaporu ali na pogojnem izpustu.

Vpliv na razvoj jeze ima družba – stereotipno dojemanje temnopoltih je, da so agresivni, nevarni kriminalci. Takšna podoba lahko vpliva na razvoj lastne identitete, jeze in nasilnega obnašanja. Pomembno vlogo igra skupnost - Sampson in Groves sta odkrila, da vpliva tudi nadzor, ki ga ima soseska nad mladimi - zmanjša nasilje in izražanje jeze.

Stevenson je ugotovil, da ima največji učinek na občutenje jeza ima strah.  Kaže, da bodo tisti najstniki, ki se bojijo, da bodo sami doživeli nasilje, manj verjetno izkusili jezo, izrazili pa jo bodo tudi na manj agresivni način. Družinska podpora najbolj vpliva na supresijo jeze. To nakazuje, da družinsko okolje igra pomembno vlogo pri učenju zadrževanja jeze. Izsledki nakazujejo, da bolj kot se najstnik boji okolice in več podpore kot ima, manjša je verjetnost izbruhov jeze. Kaže, da če se posameznik ne boji ovir v okolju ali ne dojema okolico kot potencialno nevarnost, večja je verjetnost, da se bo jezno odzval na dogajanje v okolju. To, da se na nevarnosti odzovejo s pomanjkanjem strahu, bi lahko predstavljalo figuro avtoritete in moči. Gre za alternativni odziv in spopadanje na okolje, ki se pogosto zdi brezupno, nevarno in strašljivo. Raziskava je imela tudi pomanjkljivosti – nanašala se je le na temnopolte najstnike v urbanih okoljih, zato izsledkov ne moremo posplošiti še na druge etnične skupine. 

Jeza in nasilne video igrice[uredi | uredi kodo]

Igranje nasilnih videoigric sproži agresivnejšo reakcijo, kot če bi igrali nenasilne. Na dvoumno zgodbo bi se tisti, ki bi nasilne igrice igrali, odzvali z agresivnejšimi odgovori, npr. pri prometni nesreči bi preklinjali, se stepli, medtem ko bi tisti, ki bi igrali nenasilne videoigrice imeli milejše odgovore, npr. fotografirali bi nesrečo, se pozanimali po avtomobilskem zavarovanju. Hitra jeza kot značajska poteza pa na agresivne odzive nima velikega vpliva. Posamezniki, katerih značajska lastnost je hitra jeza, postanejo z izpostavljanjem nasilnim video igricam bolj agresivni, kot če bi bili izpostavljeni nenasilnim. V nasprotju pa na posameznike, katerih hitra jeza ni značajska lastnost, nasilne video igrice nimajo velikega vpliva.[50]

Dokaj ključno vlogo pa igra tudi igralni čas. Raziskave so pokazale, da pri tistih, ki igrajo nasilne videoigrice 20 minut pride do večjih sprememb v doživljanju jeze, kot pri tistih, ki bi igrali 60 minut. Tako ženske, kot udeleženci, ki navadno ne igrajo nasilnih video igric, dosežejo večje spremembe v doživljanju jeze, kot moški oziroma tisti, ki igrajo nasilne video igrice. [51]

Tako ženske, kot udeleženci, ki navadno ne igrajo nasilnih video igric, dosežejo večje spremembe v doživljanju jeze, kot moški oziroma tisti, ki igrajo nasilne video igrice. Igranje nasilnih videoigric pa ima tudi vpliv na prepoznavanje čustev iz mimike obraza. Tisti, ki igrajo nasilne videoigrice kasneje prepoznajo veselo mimiko, kot tisti, ki igrajo nenasilne videoigrice. Posameznik, ki je izpostavljen nasilnim videoigricam je namreč bolj poznoren in prej zazna jezo, če je ta v neki določeni situaciji prisotna in ob tem obstaja večja verjetnost, da se bo razvilo jezno in agresivno vedenje. [52]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Musek, J. in Pečjak, V. (1996). "Psihologija". Ljubljana: Educy.
  2. ^ Videbeck, Sheila L. (2006). Psychiatric Mental Health Nursing (3rd izd.). Lippincott Williams & Wilkins. 
  3. ^ Blanchard-Fields, F., Heckman Coats, A. (2008). The experience of anger in everyday problemsimpacts age differences in emotion regulation. Developmental Psychology, 44(6), 1547-1556.
  4. ^ Mather, S., Carstensen, L.L. (2003). Aging and attentional biases for emotional faces. Psychological Science, 14(5), 409-415.
  5. ^ Kreutz, G., Ott, U., Teichmann, D., Osawa, P. in Vaitl, D. (2008). Using music to induce emotions: Influences of musical preference and absorption. Psychology of Music, 36(1), 101 – 126
  6. ^ Krahé, B. in Bieneck, S. (2012). The Effect of Music-Induced Mood on Aggressive Affect, Cognition, and Behavior. Journal of Applied Social Psychology, 42(2), 271 – 290.
  7. ^ Treadwell, K. H. (2006). The Impact of Exposure to Violent Music on Undergraduate College Males’ State Anger, Affective, Physiological, and Aggressive Behavioral Action Responses. Doktorska disertacija, Morgantown: West Virginia University, College of Human Resources and Education.
  8. ^ Tamir, M. in Ford, B. Q. (2012). When feeling bad is expected to be good: Emotion regulation and outcome expectancies in social conflicts. Emotion, 12(4), 807-816.
  9. ^ Tamir, M. in Ford, B. Q. (2012). When getting angry is smart: Emotional preferences and emotional intelligence. Emotion, 12(4), 685-689.
  10. ^ Widen, S. C. in Naab P. (2012). Can An Anger Face Also Be Scared? Malleability of Facial Expressions. Emotion, 12(5), 919-925.
  11. ^ Aviezer, H., Hassin, R., Ryan, J., Susskind, J., Anderson, A., Moscovitch, M. idr. (2008). Angry, Disgusted, or Afraid? : Studies on the Malleability of Emotion Perception. Psychological Science, 19(7), 724-732.
  12. ^ Noh, S. R. in Isaacowit, D. M. (2013). Emotional Faces in Context: Age Differences in Recognition Accuracy and Scanning Patterns. Emotion, 13(2), 238-249.<o:p></o:p>
  13. ^ Russell, J., Bullock, M. (1985). Multidimensional Scaling of Emotional Facial Expressions: Similarity From Preschoolers to Adults. Journal of Personality and Social Psichology, 48(5), 1290-1298.
  14. ^ Pochedly, J. T., Widen, S. C. in Russell, J. A. (2012). What Emotion Does the »Facial Expression of Disgust« Express? Emotion, 12(6), 1315-1319.<o:p></o:p>
  15. ^ Morris, A. S., Silk, J. S., Morris, M. D. S., Sterinberg, L., Aucoin, K. J., Keyes, A. W. (2011). The Influence of Mother–Child Emotion Regulation Strategies on Children’s Expression of Anger and Sadness, Developmental Psychology, 47(1), 213–225.
  16. ^ Razza, R. A., Martin, A., Brooks-Gunn, J. (2012). Anger and Children’s Socioemotional Development: Can Parenting Elicit a Positive Side to a Negative Emotion? Journal of Child and Family Studies, 21(5), 845-856. doi: 10.1007/s10826-011-9545-1
  17. ^ Clark, T. R; Phares, V. (2004). Feelings in the Family:Interparental Conflict, Anger, and Expressiveness in Families With Older Adolescents. The Family Journal, 12(2), 129-138. doi: 10.1177/1066480703261961
  18. ^ Rhoades, K. A., Leve, L. D., Harold, G. T., Neiderhiser, J. M., Shaw, D. S., Reiss, D. (2011). Longitudinal Pathways From Marital Hostility to Child Anger During Toddlerhood: Genetic Susceptibility and Indirect Effects via Harsh Parenting. Journal of Family Psychology. 25(2), 282-291.
  19. ^ Underwood, M. K., Hurley, J. C., Johanson, C. A., Mosley, J. E. (1999). An Experimental, Observational Investigation of Children’s Responses to Peer Provocation: Developmental and Gender Differences in Middle Childhood, Child Development, 70(6), 1428–1446.
  20. ^ Roben, C. K. P., Cole, P. M., Armstrong, L. M. (2013). Longitudinal Relations Among Language Skills, Anger Expression, and Regulatory Strategies in Early Childhood, Child Development, 84(3), 891–905.
  21. ^ Puskar K.R., Stark K.H.,  Northcut T., Williams R., Haley T. (2010).Teaching kids to cope with anger: Peer education. Journal of Child Health Care, 15(1), 5–13, DOI: 10.1177/1367493510382932
  22. ^ Flanagan R., Allen K., Henry D. J. (2009). The Impact of Anger Management Treatment and Rational Emotive Behavior Therapy in a Public School Setting on Social Skills, Anger Management, and Depression,  str.88-79. DOI 10.1007/s10942-009-0102-4
  23. ^ Dix, Reinhold in Zambarano, 1990
  24. ^ Dreman, S. (2003). Family Cohesiveness, Flexibility and Maternal Anger: Boon or Detriment to Children’s Adjustment? Journal of Divorce & Remarriage 39 (1/2), 65-89
  25. ^ Pasley, Kelperman in Gilbert, 2001
  26. ^ Rohde-Brown, J. in Rudestam, E. (2011). The Role of Forgiveness in Divorce Adjustment and the Impact of Affect. Journal of Divorce & Remarriage (52) 109–124, DOI: 10.1080/10502556.2011.546233
  27. ^ Scutt,1991
  28. ^ McMurray, A. (1997). Violence against ex-wives: anger and advocacy. Health Care For Women International 18 (6), 543-56
  29. ^ Norström, T. in Pape, H. (2010). Alcohol, suppressed anger and violenc. Addiction, 105, 1580-1586.
  30. ^ Demirbas, H. Ilhan, I. O. in Dogan, Y. B. (2011). Assessment of the Mode of Anger Expression in Alcohol Dependent Male Inpatients. Alcohol and Alcoholism, 46, 542–546.
  31. ^ Beck, K. H., Daughters, S. B., Ali, B. (2013). Hurried driving: Relationship to distress tolerance, driver anger, aggressive and risky driving in college students. Accident Analysis & Prevention, 51, 51-55.
  32. ^ Berdoulat, E., Vavassori, D., Muñoz Sastre, M. T. (2013). Driving anger, emotional and instrumental aggressiveness, and impulsiveness in the prediction of aggressive and transgressive driving. Accident Analysis & Prevention, 50, 758-767.
  33. ^ Blankenship, K. L., Nesbit, S. M. (2013). Driving stimuli increases accessibility of aggression-related concepts in “angry” drivers. Personality and Individual Differences, 55(2), 135-140.
  34. ^ Deffenbacher, J. L., Lynch, R. S., Oetting, E. R., Swaim, R. C. (2002). The Driving Anger Expression Inventory: a measure of how people express their anger on the road. Behaviour Research and Therapy, 40(6), 717-737.
  35. ^ Deffenbacher, J. L., Filetti, L. B., Lynch, R. S., Dahlen, E. R., Oetting, E. R. (2002). Cognitive-behavioral treatment of high anger drivers. Behaviour Research and Therapy, 40(8), 895-910.
  36. ^ Deffenbacher, J. L., Lynch, R. S., Filetti, L. B., Dahlen, E. R., Oetting, E. R. (2003). Anger, aggression, risky behavior, and crash-related outcomes in three groups of drivers. Behaviour Research and Therapy, 41(3), 333-349.
  37. ^ Chapman, P., Crundall D., Underwood G., Wright S. (1999). Anger while driving. Transportation Research Part F: Traffic Psychology and Behaviour, 2F(1), 55-68.
  38. ^ Chapman, P., Crundall D., Underwood G., Wright S. (1999). Anger while driving. Transportation Research Part F: Traffic Psychology and Behaviour, 2F(1), 55-68.
  39. ^ Deffenbacher, J. L., Deffenbacher, D. M., Lynch, R. S., Richards, T. L. (2003). Anger, aggression, and risky behavior: a comparison of high and low anger drivers. Behaviour Research and Therapy, 41(6), 701-718.
  40. ^ Deffenbacher, J. L., Kemper, C. C., Richards, T. L. (2007). The Driving Anger Expression Inventory: AValidity Study with Community College Student Drivers. Journal of Psychopathology and Behavioral Assessment, 29(4), 220-230.
  41. ^ Van Middendorp, Henriet; Lumley, Mark A; Moerbeek, Mirjam; Jacobs, Johannes W. G; Bijlsma, Johannes W. J in Geenen, Rinie (2010). Effects of anger and anger regulation styles on pain in daily life of women with firbomyalgia: A diary study. European Jounal of Pain, 14(2), 176 - 182.
  42. ^ Okifuji, Akiko; Turk, Dennis C in Curran, Shelly L (1999). Anger in chronic pain: Investigation of anger targets and intensity. Journal of Psychosomatic Research, 47(1), 1 - 12.
  43. ^ Burns, John W; Quartana, Phillip; Gilliam, Wesley; Gray, Erika; Matsuura, Justin; Nappi, Carla; Wolfe, Brandy in Lofland, Kenneth (2008). Effects of anger suppression on pain severity and pain behaviors among chronic pain patients: Evaluation of an ironic process model. Health Psychology, 27(5), 645 - 652.
  44. ^ Hawkins, K. A., Macatee, R.J., Guthrie, W. in Cougle, J. R. (2012). Concurrent and Prospective Relations Between Distress Tolerance, Life Stressors, and Anger. Cognitive Therapy and Research, 3, 434-445.
  45. ^ Diong, S. in Bishop, G. D. (1999). Anger expression, coping styles, and well-being. Journal of health psychology, 4, 81-96.
  46. ^ Smith, A. L., Roman, A., Dollard, M. F., Winefield, A. H. in Siegrist, J. (2005). Effort – reward imbalance at work: the effects of work stress on anger and cardiovascular disease symptoms in acommunity sample. Stress and Health, 21, 113–128.
  47. ^ Hawkins, K. A., Macatee, R. J., Guthrie, W., Cougle, J. R. (2013). Concurrent and Prospective Relations Between Distress Tolerance, Life Stressors, and Anger. Cogn Ther Res, 37, 434–445
  48. ^ Boivin, S., Lavoie, F., Hébert, M., Gagné M.H. (2012). Past Victimizations and Dating Violence Perpetration in Adolescence: The Mediating Role of Emotional Distress and Hostility. Journal of Interpersonal Violence, 27 (4), 662 –684
  49. ^ Evans, S., Giosan C., Patt, I., Spielman, L., Difede, J. (2006). Anger and Its Association to Distress and Social/ Occupational Functioning in Symptomatic Disaster Relief Workers Responding to the September 11, 2001, World Trade Center Disaster. Journal of Traumatic Stress, 19(1), 147–152
  50. ^ Giumetti, W.G., Markey, M. P. (2007). Violent video games and anger as predictors of aggression.. Journal of Research in Personality, 41(6), 1234-1243.
  51. ^ Devilly, G. J., Callahan, P., Armitage, G. (2012). The effect of violent videogame playtime on anger. Australian Psychologist, 47(2), 98-107.
  52. ^ Kirsh S. (2007). Violent video game play impacts facial emotion recognition. Aggresive behavior, 33, 353-358

40. Deffenbacher, J. L., Lynch, R. S., Oetting, E. R., & Kemper, C. C. (1996). Anger reduction in early adolescents. Journal of Counseling Psychology, 43, str. 149-157.

41. Elliff, S.J., Jewell, J. D. (2013). An investigation of the effectiveness of the Relaxation Skills Violence Prevention (RSVP) program with juvenile detainees. Criminal Justice and Behavior. Vol.40(2), str. 203-213.

42. Stevenson, H. C. Jr. (1997). “Missed, Dissed, and Pissed”: Making Meaning of Neighborhood Risk, Fear and Anger Management in Urban Black Youth. Cultural Diversity and Mental Health. Vol.3(1), str. 37-52.