Jeza

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Jeza je ena izmed osmih osnovnih in enostavnih čustev (velja za negativno čustvo). Plutchik je jezo opredelil kot čustveno doživljanje ob oviri, Sheila Videbeck [1] pa opisuje jezo kot močan neprijeten in emocionalni odziv na zaznano provokacijo. Osebnostna poteza, ki izhaja iz jeze, je po Plutchiku agresivnost [2]. Jeza ima tudi fizične posledice, kot so zvišan srčni utrip, povišan krvni tlak in sprememba nivoja adrenalina ter noradrenalina. Navzven se izraža predvsem v obraznih izrazih, govorici telesa, psihološkimi odzivi (npr. obrambnimi mehanizmi) in včasih tudi z agresijo. Ljudje in živali se na primer začnejo oglašati glasneje, se nagibajo k temu, da bi fizično izgledali večji, kažejo zobe in strmijo. Vsa ta vedenja, povezana z jezo, so zasnovana zato, da posvarijo tiste, ki jim jezo zadajajo, da prenehajo s tem vedenjem (obrambna vloga čustva). Jeza je čustvo, ki ga ljudje najslabše nadzorujemo; konstruktivno soočanje z njo je veščina, ki se je je treba naučiti.

Moderni psihologi vidijo jezo kot primarno naravno in zrelo čustvo, ki ga izkusijo vsi ljudje na svetu, in kot nekaj, kar ima funkcionalno vrednost pri preživetju. Nekontrolirana jeza lahko negativno vpliva na zasebno in socialno dobro počutje, kjub temu pa so moderni psihologi opozorili na to, da ima lahko tudi zatiranje jeze negativne učinke.


Izražanje in prepoznavanje jeze[uredi | uredi kodo]

Prepoznavanje jeze kot gnusa[uredi | uredi kodo]

Različne raziskave so dokazale, da obstaja podobnost med obraznimi izrazi za jezo in tistimi za gnus. Kljub temu, da pri izražanju jeze človek uporablja druge obrazne mišice kot pri izražanju gnusa, pogosto pride do napak pri njunem razločevanju. Raziskovalki Widen in Naab (2012) sta želeli ugotoviti ali izraz na obrazu sporoča eno čustvo ali pa je interpretacija mimike lahko do neke mere tudi vodena, oblikovana in s tem različna. Ugotovili sta, da se lahko prepoznavanje določenega čustva razlikuje glede na to, katero kategorijo čustev opazovalec išče. Torej lahko interpretacijo čustev delno sugeriramo [3]. Aviezer idr. so v raziskavi leta 2008 ugotovili, da na napačno opredelitev čustev vpliva sočasno delujoči kontekst in nasprotujoča obrazna mimika (v primerih, ko so udeleženci raziskave opazovali slike osebe z obraznim izrazom gnusa v kontekstu jeze in obratno, so na slikah največkrat prepoznali jezo) [4].

To sta ugotovila tudi Noh in Isaacowit (2013), ki sta se osredotočila predvsem na prepoznavanje čustev preko izrazov na obrazu v različnih kontekstih (skladen, neustrezen in nevtralen) v povezavi z razliko v starosti opazovalcev. Ugotovila sta, da je učinek konteksta pomembnejši pri starejših odraslih [5].

Leta 1985 so Russell idr. na podlagi raziskav, ki so pokazale, da imajo predšolski otroci iz Severne Amerike iz plemena Fore iz Papue Nove Gvineje težave pri razlikovanju jeze od gnusa želeli preveriti, ali isto velja tudi za izobražene, pismene, angleško govoreče odrasle. Sodelujoči študenti so morali v treh fazah raziskave prepoznavati čustva na določenih fotografijah (različnih čustev) na tri različne načine (v prvi fazi so prosto opredeljevali čustva, v drugi fazi so morali za set fotografij pokazati na tiste, ki so izražale jezo, v tretji fazi pa so morali številsko opredeliti intenzivnost jeze na fotografijah). Rezultati so pokazali, da so v vseh treh fazah udeleženci jezo pravilno prepoznavali, hkrati pa jih je skoraj 50% vsakič izbralo tudi fotografijo gnusa [6].

Tudi Pochedly, Widen in Russell (2012) so se posvetili zmotnemu zaznavanju mrščenja nosu (ki naj bi bil tipičen izraz gnusa) kot jeze. Zaključili so, da je to prepoznavanje čustva (gnusa ali jeze) odvisno od konteksta – če opazovalec že prej vidi izraz jeze, bo kasnejše videno mrščenje označil kot gnus [7].


Jeza pri otrocih[uredi | uredi kodo]

Izražanje jeze

Raziskava [8] je pokazala, da osebe, ki izhajajo iz družine, ki se bolj negativno izraža, imajo višjo stopnjo negativne samoekspresije in izražajo jezo pogosteje. Osebe ki se izražajo bolj negativno, pa nimajo nižje stopnje pozitivnega izražanja. Rezultati tudi kažejo, da osebe, ki so vzgajane v družini z bolj pozitivnim izražanjem, po vsej verjetnosti izražajo jezo, vendar jo najverjetneje bolj kontrolirajo. Večja je stopnja negativnega konflikta med starši, manj so za otroka čustveno dostopni, ter imajo slabše odnose v družini. Sovražnost do partnerja v odnosu je deloma povezana z otrokovo jezo skozi vzgajanje. Rezultati kažejo, da so škodljivi učinki sovražnosti do partnerja na malčkovo jezo/frustracijo povezani z otrokovim genotipom. Avtorji so ugotovili, da imajo otroci, ki imajo biološke matere z višjo stopnjo izražanja jeze, večjo možnost, da bodo podedovali čustveno labilnost, kar jih naredi bolj občutljive na sovražnost med staršema v družini [9].

V raziskavi o izražanju jeze pri otrocih[10] je sodelovalo 32 družin iz okolice Los Angelesa, ki so pristale na štiri-dnevno snemanje njihovega družinskega življenja. V prvem delu raziskovanja so raziskovalci zbrali videoposnetke posameznih družin ob njihovih vsakodnevnih aktivnosti. Zbrane videoposnetke so potem v drugem delu raziskave morali dekodirati in identificirati posamezno vedenjsko značilnost. Kodirani so bili trije tipi vedenjskih znakov jeze: obrazni izrazi, način govora in fizični odziv, kasneje so opažena vedenja razvrstili v kategorije. Tako so za nadaljno analizo oblikovali 5 različnih kategorij: verbalna nesoglasja, neupoštevanje ukazov/prošenj, zavrnitev (npr. starš otroku ne dovoli jesti sladkarij), domača naloga (npr. problemi pri reševanju matematičnega problema), neagresivno telesno delovanje (starš stoji pred televizorjem in otroku blokira pogled). Rezultati so pokazali razlike v izražanju jeze med fantki in deklicami in otrokovo interakcijo med mamo in očetom. Matere so bile tiste, ki so večkrat sprožile izražanje jeze pri njihovih otrocih kot pa očetje. Prav tako so fantki pogosteje izražali jezo v primeru prošnje ali ukaza, kot deklice. Način govora je bila najpogostejša vedenjska značilnost pri izražanju jeze (glasno govorjenje, stokanje).

Raziskovalci so prav tako ugotovili, da obstaja povezava med razvitostjo govora in izražanjem jeze. Boljše govorne sposobnosti pripomorejo in pomagajo otroku pri izražanju čustev. Malčki, ki so bili govorno bolj sposobni, so se na situacijo odzvali z manj hitrimi in intenzivnimi odzivi. Rast besednjaka zato doprinese k boljšemu uravnavanju in kontroliranju jeze. Pri otrocih iste starosti je prav tako prišlo do sprememb (bili so manj frustrirani) pri tistih posameznikih, ki so imeli govorne sposobnosti bolj razvite [11].


Doživljanje jeze

Raziskovalci so dokazali, da prisotnost mame omili doživljanje jeze in žalosti. To mame v večini dosežejo s strategijo preusmerjanja pozornosti in s strategijo uvida problema v novi luči. Strategija s preusmerjeno pozornostjo je bila bolj uspešna pri mlajših otrocih, pri starejših pa strategija, kjer so otroci problem doumeli še z druge plati. Matere so v danih situacijah večkrat uporabile strategijo, pri kateri so se trudile, da bi otrok videl problem še z druge perspektive. Obe strategiji sta bili uspešni pri zmanjševanju doživljanja jeze in žalosti [12]

Raziskovalci [13] so pokazali, da jeza poveča problematično vedenje in da je jeza negativno povezana z materinsko toplino (večja je materinska toplina, manjše je problematično vedenje). Rezultati raziskave so tudi potrdili, da so bolj jezni malčki deležni več materinske topline kot manj. Avtorji so tako zaključili, da čeprav lahko jeza poveča otrokovo problematično vedenje, ga lahko tudi motivira k boljšem samonadzoru v prisotnosti staršev. 

V raziskavi v kateri so preučevali spolne in razvojne razlike v odzivanju na provokacijo otrok s strani vrstnika, so raziskovalci ugotovili, da so bili vsi dečki med igro bolj napeti kot deklice in so računalniške igre igrali hitreje, kar je pomenilo, da so zaradi hitrega tempa izgubili več iger in bili večkrat soočeni s porazom in z izzivanjem soigralca. Deklice so pri besednem izražanju uporabile manj negativnih komentarjev kot dečki, in tudi manj negativnih kretenj. Skupno so starejši otroci ohranili bolj nevtralne obrazne izraze, izrazili manj negativnih kretenj in izzvanih situacijah niso komentirali [14]

Študije so pokazale, da jezne mame presojajo svoje otroke bolj negativno[15]. To pa vodi do negativnih interakcij med starši in otroki. Jeza vodi tudi do zmanjšanega sodelovanja staršev z otroci in do povečanih konfliktnih faktorjev, ki negativno vplivajo na otrokovo prilagajanje. Jezen starš ni dober vzornik in direktno vpliva na manifestacijo otrokovega vedenja. Visoko izražena jeza pri materah je v pozitivni korelaciji z vedenjskimi težavami pri hčerah. Pri sinovih pa so rezultati raziskave pokazali, da so matere z ocenjeno srednjo ravnjo jeze poročale o največjih vedenjskih težavah pri sinovih. Ravno obratno pa so poročali sinovi, saj so ocenili najmanj vedenjskih težav pri mamah, ki so dosegale srednjo raven jeze in največ težav pri mamah z najnižjo ravnjo jeze.[16]


Zaznavanje jeze

Ameriški raziskovalci so opravili študijo, v kateri so raziskovali kakšne so razlike v starosti otrok v povezavi z zaznavanjem jeznega obraza in nevtralno obrazno mimiko. V raziskavi je sodelovalo 83 otrok, starih tri, pet in osem let, ki so jim raziskovalci kazali jezne in nevtralne obraze. Rezultati raziskave so pokazali, da so 3-letni otroci sposobni oceniti čas prikazanega obraza, čeprav se je občutljivost za čas glede na rezultate s starostjo večala. Ti rezultati potrjujejo, da notranja ura, ki jo ima vsak človek, deluje tudi že v zgodnjem otroštvu. Rezultati so prav tako pokazali, da je bilo trajanje jeznega obraza v primerjavi z nevtralnim obrazom precenjeno v vseh starostnih skupinah. Rezultati te študije skupaj z rezultati prejšnjih študij dokazujejo, da imamo ljudje notranji sistem oziroma notranjo uro, ki pospeši, ko pride do zaznavanja jeze [17].

Starostne razlike in razlike med spoloma[uredi | uredi kodo]

Starostne razlike[uredi | uredi kodo]

Starost posameznika je negativno povezana s pogostostjo izražanja jeze. V primerjavi z mladostniki, starejši ljudje vsakodnevno doživljajo manjše količine občutene jeze. Prav tako uporabljajo več pasivnih kot proaktivnih oblik čustvenih regulacij. Starješi so torej tisti, ki svoja čustva večkrat potlačijo, namesto, da bi se iskreno izrazili in tako nasprotovali situaciji taki kot je in se z njo poskušali spoprijeti. Razlog za manjšo uporabo proaktivnih oblik čustvenih regulacij pri starejših odraslih bi lahko bila prav manjša količina izkušene jeze ob soočanju s problemi ter manjša izpostavljenost problemom, na katere bi se lahko odzvali z jezo. Hkrati pa bi bile lahko izkušnje in čustvena regulacija tisti, ki bi vplivali na to, da starejši ljudje bolje razlikujejo med tem, kdaj se splača proaktivno boriti[18].

Starejši ljudje si tudi težje zapomnijo obraze, ko le ta izraža jezo. Nasprotno od slik jeznih obrazov, ki so hitro zbledele iz njihovega spomina, so si starejši ljudje pogosto zapomnili slike obrazov s pozitivnimi čustvi. Na podlagi tega pa so raziskovalci sklepali, da so jim ti bližje ter jih raje in večkrat doživljajo, kot negativne (torej jezo)[19].

Razlike med spoloma[uredi | uredi kodo]

Leta 1993 je Thomasova [20] izvedla raziskavo o jezi žensk. Študija je odkrila tri pogoste izvore jeze pri ženskah: nemoč, nepravičnost in neodgovornost drugih. Thomasova je študijo prenesla iz vzorca ameriških žensk še na ženske iz drugih držav (Francija, Turčija). Pri moških še niso odkrili specifičnih faktorjev, ki bi lahko bili vzrok jeze.

Druga raziskava je ugotovila, da ljudje dojemajo obraz z jeznim izrazom kot bolj možatega, medtem ko obraz z veselim izrazom kot bolj ženstvenega. Kognitivni procesi, ki razlikujejo med možatostjo in ženstvenostjo so povezani s tistimi, ki razlikujejo med jezo in veseljem. Ugotavljajo, da slednja pristranskost izvira iz evolucijske preteklosti, ko je moški veljal za nevarnega daleč naokoli, ženska pa je bila skrbna in je varovala pred škodo. Vzorec raziskave je štel 38 srednješolcev, ki so gledali slike obrazov. Za ugotavljanje povezav s nezavednimi stereotipi so uporabili dva testa. Najprej so morali, če se jim je zdelo, da je prikazan obraz vesel, pritisniti H (happy-vesel), če pa se jim je zdelo, da je jezen pa A (angry-jezen). Kot je bilo pričakovano so udeleženci hitreje ocenili moške obraze kot jezne, ženske pa kot bolj vesele. Drug uporabljen test je bil Implicitni asociacijski test za ugotavljanje nezavednih pristranskosti srednješolcev pri izbiranju jeznih in veselih izrazov, s katerim so testirali, ali srednješolci povežejo imena ženskega spola z veseljem in imena moškega spola z jezo. Večina jih je tako storila. Trinajst od 38 jih je povezovalo ravno obratno, kar pomeni, da so njihovi nezavedni stereotipi, glede na spol, nasprotni ostalim (moške povezujejo z veseljem in ženske z jezo). S tem rezultatom so zavrgli spolne stereotipe kot vzrok za povezovanje moških z jezo in žensk z veseljem. Drugo hipotezo, da so za prepoznavanje čustev krivi znaki, ki jih pripišemo samo moškim (močnejše obrvi, oglat obraz) ali samo ženskam (mehkejše poteze) so potrdili tako, da so na nevtralne obraze namestili te specifične obrazne poteze.[21]

Trenutne ugotovitve so skladne s predhodnimi poročanji raziskovalcev o razlikah med spoloma v pogostosti, intenzivnosti in izražanju jeze. Edina izjema je bil vpliv spola na kontrolo jeze, kjer so moški poročali o bistveno večjem nadzoru jeze kot ženske. Ta ugotovitev, vključno z odsotnostjo razlik pri spolih glede na notranjo in zunanjo jezo, sovpada z literaturo, toda ne sovpada s spolnimi stereotipi da bodo moški bolj verjetno doživljali jezo in jo izražali na negativen način. [22]

Jeza in medkulturne razlike[uredi | uredi kodo]

Določena raziskava[23] se je osredotočila na razlike v izražanju jeze glede na socialni status posameznika v dveh različnih kulturah. Sodelovalo je 1054 naključno izbranih Američanov (34–38 let) iz srednjega socialnega razreda (MIDUS–Midlife USA) in 1027 naključno izbranih Japoncev (30–79 let) iz okolice Tokya (MIDJA–Midlife Japan). Da bi ugotovili ali sodelujoči svoj položaj objektivno ali subjektivno vrednotijo, so izvedli telefonski pogovor in jim dali izpolniti samoocenitveni vprašalnik. Pedagoški dosežek in zaposlitev sta bila pokazatelja objektivnega socialnega statusa. Za merjenje subjetivnega socialnega statusa pa so sodelujočim pokazali sliko lestvico z desetimi stopnjami in jih prosili, naj na njej po svoji lastni presoji označijo svoj oložaj v socialni skupnosti. Za merjenje izražanja jeze so morali sodelujoči na lestvici označiti, kako pogosto izražajo jezo v določenih situacijah. Rezultati so pokazali, da v povprečju Američani subjektivno ocenjujejo svoj socialni položaj in posledično izražajo tudi več ježe v primerjavi z Japonci. Tudi osebni dosežki so pomembnejši za Američane (doživljajo več notranjih konfliktov zaradi nedosegljive in neizpopolnjene težnje po uresničitvi lastnih ciljev in želja).

Jeza v partnerskih odnosih[uredi | uredi kodo]

Averill (1982) je rekel, da je jeza močno medosebno čustvo in se zato najmočneje izraža pri tistih, ki jih imamo radi, oziroma pri tistih, s katerimi smo v najožnjem stiku. Pri partnerskih odnosih smo priča stalnemu in intimnemu osebnemu stiku, večji sproščenosti in visoki motivaciji glede spremembe partnerjevega vedenja. Kumulirajo se partnerjeva negativna obnašanja in zaradi tega je tu večji potencial za izvor jeze. Znano pa je, da je jeza najpogostejše čustvo, ki vpliva na medosebne odnose (Averill 1982; Scherer in Wallbott 1994). Teorija navezanosti (npr. Bowlby 1973) pravi, da so korenine jeze v intimnih razmerjih različne od korenin jeze v širšem pomenu besede, saj je 'intimna jeza' pogosto reakcija na grožnjo izgube romantične navezanosti in se uporablja kot način proti temu, da partner zapusti zvezo. Nekateri avtorji trdijo, da je v modernem obdobju, zaradi spreminjajočih se vlog spolov, več izkazovanja jeze med moškimi in ženskami kot kadarkoli prej. Po Chafetzu in Dworkinu (1989) naraščajoča težnja po enakosti v odnosih zahteva več čustvene intimnosti, kar poziva k večji poštenosti in odprtosti v odnosih. Ta poštenost pa vodi do bolj izrazitega izkazovanja tako soglasja kot nesoglasja. Torej, če je res cilj naše družbe večja intimnost in enakopravnost v odnosih moramo sprejeti tudi naraščanje količine jeze in konflikta, ki neizogibno pride zraven.

Raziskovalca Jodie L. Kocur in Jerry L. Deffenbacher [24] sta se ukvarjala s vprašanjem, ali se izražanje jeze razlikuje v odnosu med partnerjema v ljubezenskem razmerju in v odnosu do vseh ostalih ljudi v vsakodnevnih situacijah. Postavila sta si več hipotez. Prva pravi, da posamezniki občutijo in izražajo več jeze v romantičnih razmerjih kot pa na splošno. Temu je sledilo še, da posamezniki manj zatirajo jezo v razmerju. Tretja hipoteza pa trdi, da ženske občutijo in izražajo več jeze v razmerju kot moški. Pri raziskavi je sodelovalo 383 udeležencev. Od tega 109 moških in 274 žensk, starih med 17 in 49 let. Oseminosemdeset in pol procentov (244 žensk in 95 moških) jih je ali so bili v ljubezenskem razmerju, ki traja ali je trajalo vsaj tri mesece. Udeleženci so dobili anonimni vprašalnik, v katerem so odgovorili na vprašanja o letih, spolu in letniku šolanja. Izpolnili so 10 TAS - Trait Anger Scale (Spielberger 1988) vprašanj o njihovem obnašanju na splošno, kot tudi 24 AX- Anger Expression Scale (Spielberger 1988) vprašanj o izražanju njihove jeze v določenih situacijah. Nato so bili udeleženci v razmerjih in tisti, ki so bili v več kot 3 mesece trajajočem razmerju naprošeni, da izpolnijo še kombinacijo TAS in AX vprašanj za razmerja, ostali pa so na tem mestu zaključili z vprašalnikom. Rezultati so pokazali, da imajo moški več kontrole nad jezo kot ženske v razmerjih. S tem so potrdili hipotezo, da ženske občutijo in izražajo več jeze v razmerju kot moški. Ovrgli so hipotezo, da posamezniki izražajo in občutijo več jeze v ljubezenskih razmerjih, saj sta avtorja dobila ravno nasprotne rezultate. Več jeze se pojavlja v odnosih na splošno, kot pa v ljubezenskih. Tako sta ovrgla tudi hipotezo, da je več zatiranja jeze v odnosih na splošno kot v ljubezenskih.

V raziskavah o prilagajanju posameznikov po ločitvi so ugotovili, da so depresija, trenutno občutenje jeze in pogostost doživljanja jeze v negativni korelaciji z odpuščanjem partnerju. Udeleženci (ločeni med 18 in 30 mesecev), ki so javljali visoke ravni čustvenega stanja jeze, so dosegali nizko raven sedanjega eksplicitnega odpuščanja in nizko raven oproščajočega čustva do svojih bivših partnerjev.[25][26]. Raziskava na temo nasilja do žensk je pokazala, da do nasilja do žensk pride ob nenavadnih, močnih situacijskih stresorjih, ne glede na moževo nagnjenje k nasilju. Nekateri od teh situacijskih povzročiteljev stresa se zgodijo med postopkom zakonske ločitve (prerekanja o skrbništvu, o dostopu do otrok). V študiji, kjer so preučevali izkušnjo razhajajočih se partnerjev, ki niso dobili skrbništva nad otroki, je največ moških za najbolj stresno situacijo, ki izzove jezo, izbralo tisto, kjer jim bivše partnerke sabotirajo dostop do otrok zaradi nerednega plačevanja preživnine.[27].

Vpliv stresa na jezo[uredi | uredi kodo]

Strokovnjaki so v svojih raziskavah ugotovili, da posamezniki, ki slabše tolerirajo stres, pokažejo več jeze in imajo več težav s kontroliranjem jeze navzven (so npr. zelo nepotrpežljivi).[28] Po mnenju raziskovalcev naj bi se zaradi nezmožnosti toleriranja negativnih stanj (stresnih situacij) posamezniki počutili bolj obremenjeni z negativnimi čustvi (jezo) in manj sposobne kontroliranja, kako ta čustva izražati drugim. Vendar pa ni dokazano, da ti ljudje jezo tudi neprimerno izražajo (kot je npr. kričanje na druge) ali jo bolj kot drugi zadržujejo (npr. » kuhanje« zamere).  So pa rezultati raziskav pokazali, da so posamezniki, ki bolj izražajo jezo, manj nagnjeni k aktivnemu spopadanju s problemi. Nasprotno od pričakovanj pa izražanje jeze ni pozitivno povezano z izogibanjem reševanja problemov. Sicer pa stres in s stresom povezana jeza ne prinašata psihološkega dobrega počutja. Višja stopnja stresa posameznika naj bi napovedovala nižjo stopnjo dobrega počutja. [29]

Nekateri raziskovalci so ugotavljali vpliv stresa na jezo v bolj specifičnem okolju oz. na delovnem mestu. Ugotovili so, da posamezniki, ki niso dovolj cenjeni za svoje delo (kar naj bi bil za njih stresor), doživljajo več jeze in so slabšega psihološkega počutja kot posamezniki, ki so za svoje delo cenjeni ali nagrajeni. Njihova občutja jeze pa naj bi v splošnem imela izvor v stresnem okolju v službi.[30]

Jeza in duševno zdravje[uredi | uredi kodo]

Jeza in bulimija

Obstajajo jasne razlike med spoloma v povezavi z bulimijo, čeprav obstaja majhna razlika med spoloma na absolutni ravni jeze. Moški, ki so doživljali jezna stanja in ženske, ki so jezo potlačevale, imajo bolj ali manj vedenja značilna za bulimijo. Moški sodelujejo z bulimističnim vedenjem kot neposredni odziv na jezo, z namenom da zmanjšajo njeno stanje. V nasprotju s tem ženske sodelujejo z bulimijo z namenom že na začetku zmanjšati možnost pojavljanja jeze.


Jeza in kronična bolečina

Pri bolnikih s kronično bolečino je jeza pogosta in škodljiva. Nekatere raziskave[31] so potrdile, da način uravnavanja jeze lahko vpliva na doživljanje in izražanje bolečine pri bolnikih s kronično bolečino. Jezo lahko zadržujemo (ang. anger-in) ali izražamo (ang. anger-out). Nagnjenje k izražanju jeze bolečino omili, nasprotno pa je nagnjenje k zadrževanju jeze povezano z več bolečine. Raziskovalci so sklepali, da lahko izražanje jeze reši čustveno težavno situacijo in zniža jakost jeze, kar vodi do manj bolečine.

Bolniki s kronično bolečino jezo usmerjajo k različnim objektom. Raziskave[32] so pokazale, da je specifičnost objektov, h katerim je usmerjena jeza, pomembna za razumevanje odnosa med jezo in bolečino. Največ udeležencev je občutilo jezo, usmerjeno proti sebi, in jezo, usmerjeno proti zdravstvenim delavcem. V odnosu do nekaterih drugih objektov, na primer do delodajalca ali odvetnika, se je jeza pojavljala redkeje. Nadalje je pomembna tudi intenzivnost jeze, ki jo posameznik doživlja. Udeleženci so najintenzivnejšo jezo doživljali v odnosu do sebe in zdravstvenih delavcev; ti dve kategoriji sta torej objekta, do katerih bolniki s kronično bolečino najpogosteje in najintenzivneje doživljajo jezo. Udeleženci so relativno intenzivno jezo doživljali tudi v odnosu do zavarovalnice, delodajalca in ljudi, s katerimi so si bili blizu. Raziskovalci so ugotavljali tudi povezanost med objekti jeze in tremi elementi kronične bolečine: bolečino, depresijo in nezmožnostjo. Intenzivnost splošne jeze (ang. overall anger) je bila pomembno povezana z vsemi tremi elementi. Čeprav je jeza v kronični bolečini pogosto škodljiv element, se je pokazalo, da jeza proti nekaterim objektom, na primer zdravstvenim delavcem, ne pripomore k slabšanju stanja bolnika s kronično bolečino.

Na doživljanje in izražanje bolečine pri pacientih s kronično bolečino glede na raziskave vpliva tudi potlačevanje jeze. Poskus potlačitve neželenih misli ironično povzroči, da so te misli še bolj vztrajne in opazne (če želite na primer zatreti misel na čokolado, se vam bodo te neželene misli verjetno še pogosteje in vztrajneje porajale). Potlačevanje jeze torej povzroči, da so jeza in misli, povezane z jezo, tako trenutno kot čez čas bolj prisotne. Posledično lahko te misli in občutki (na primer razdražljivost in nejevolja) vplivajo na posameznikovo vrednotenje bolečine. Raziskovalci[33] so z eksperimentom potrdili, da tisti, ki skušajo jezo potlačiti, le-to doživljajo bolj intenzivno, kar vodi tudi do večje občutljivosti za bolečino. Potlačevanje jeze torej nič ne pripomore k zmanjševanju bolečine, temveč jo celo okrepi. 


Jeza in klinična depresija

Predhodne raziskave so pokazale, da med jezo in depresijo obstaja zelo tesna korelacija. Ljudje z depresijo izražajo več zadržane, potlačene jeze kot ostali ljudje. Prav tako na splošno ljudje z depresijo doživljajo več občutkov jeze, saj dogodke in vedenja ljudi bolj pogosto dojemajo kot sovražne ali grozeče v primerjavi z ljudmi, ki nimajo depresije. Psihodinamična teorija zagovarja idejo, da je jeza pravzaprav glavni vzrok depresije, vendar pa zadnje konceptualizacije predlagajo bolj zapletene odnose med jezo in depresijo.

Finman and Berkowitz (1989) [34] sta pokazala, da je majhno povečanje stopnje depresivnosti vodilo do aktivacije jeznih čustev. Motnje v emocionalnem procesiranju in negativna pristranskost v procesiranju čustvenih informacij sta namreč dve izmed najbolj značilnih lastnosti klinične depresije. Takšno nefunkcioniranje emocionalnega procesiranja se kaže v negativni interpretaciji nevtralnih ali celo pozitivnih dražljajev.

V raziskavi so avtorji Besharat, Nia in Faharani (2012) [34] preučevali mediacijsko vlogo emocionalne regulacije in ruminacije jeze pri izražanju jeze med pacienti z depresijo. Emocionalna regulacija (emotion regulation) se nanaša na metode, ki se uporabljajo za spreminjanje ali modificiranje doživljanja in izražanja čustev, prav tako pa tudi časovnih obdobij, v katerih se ta čustva pojavljajo. Čustva se lahko regulirajo s pomočjo veliko zavestnih in nezavestnih kognitivnih procesov. Ta raziskava se je ukvarjala predvsem s samo-regulacijskimi, zavestnimi in kognitivnimi komponentami emocionalne regulacije. Kognitivna emocionalna regulacija sestoji iz dveh tipov strategij; manj adaptivne strategije (kot so samo-obtoževanje, obtoževanje drugih, ruminacija (kompulzivno osredotočanje na simptome svojega distresa in na njegove potencialne vzroke ter posledice namesto na njegovo rešitev), katastrofiziranje) ter bolj adaptivne strategije (kot so sprejetje, prefokusiranje na načrtovanje, pozitivno refokusiranje, pozitivno ponovno ovrednotenje, oblikovanje pozitivne perspektive). Manj adaptirane oz. prilagojene strategije so v pozitivni korelaciji z depresijo; povezane so tudi z doživljanjem in izražanjem jeze.

Druge raziskave so prav tako pokazale pozitivno korelacijo med ruminacijo jeze in depresijo. Skupino udeležencev je sestavljalo 88 ljudi (68 žensk in 20 moških), ki so bili diagnosticirani s klinično depresijo in še niso pričeli z zdravljenjem. V raziskavi so uporabili več pripomočkov. Beck Depression Inventory (BDI) je bil uporabljen za merjenje in ocenjevanje simptomov depresije, Farsi verzija inventorija MAI (Multidimensional Anger Inventory) je bila uporabljena za merjenje 5 temeljnih dimenzij jeze (vključno z jeznim vzburjenjem, jezo-vzbujajočimi situacijami, sovražnimi občutji, jezo in in jezo out), Cognitive Emotion Regulation Questionnaire (CERQ) pa za merjenje individualnih razlik v strategijah emocionalne regulacije. Uporabljena je bila tudi Farsi verzija lestvice ARS (Anger Rumination Scale), ki meri nagnjenost proučevanega posameznika k razmišljanju o trenutni jezo-vzbujajoči situaciji in spominjanju na epizode jeze v preteklosti. Rezultati so pokazali, da je depresija v pozitivni korelaciji z vsemi dimenzijami jeze, prav tako pa z ruminacijo jeze in z manj adaptivnimi strategijami čustvene regulacije. Slednje so bile tudi pozitivno povezane z jeznim vzburjenjem in z jezo-vzbujajočimi situacijami. Poleg tega so raziskovalci odkrili, da ruminacija jeze pozitivno korelira z vsemi dimenzijami jeze pri pacientih z depresijo.

Jeza hkrati predstavlja dejavnik tveganja za nastanek depresije, predvsem v povezavi jeze usmerjene proti drugim, a obenem usmerjene navznoter, kar povzroča občutek krivde in nizko vrednotenje samega sebe. Ljudem, za katere je značilno jasno izražanje razdraženosti in jeze, to pomaga pri okrevanju od bolečine. Nasprotno pa imajo ljudje, ki so nagnjeni k zadrževanju jeze, večje probleme s spoprijemanjem z bolečino. Način obvladovanja jeze ima velik učinek na jakost bolečine predvsem pri ljudeh, za katere je sicer običajno izražanje jeze, vendar zaradi določenih okoliščin tega ne morejo storiti.


Jeza in travmatični dogodki

V raziskavi [35] so raziskovalci raziskovali odnos med travmatičnimi dogodki iz preteklosti, povezanimi tako s fizično kot tudi s psihično zlorabo in nagnjenjem k izražanju jeze in nasilja v partnerskem odnosu. Po primerjavi vseh dobljenih rezultatov so raziskovalci prišli do zaključka, da dekleta, ki so bila v preteklosti izpostavljena nasilnim partnerjem in spolnemu nadlegovanju iz strani vrstnikov, kažejo višjo stopnjo jeze in sovraštva, kar izražajo v nasilnem vedenju do sedanjega partnerja. Medtem ko je za izražanje jeze s fizičnim nasiljem za moške dovolj že visoka stopnja čustvene stiske.

Druga raziskava se je osredotočala na povezavo med jezo in PTSD (posttravmatska stresna motnja - PTSD)[36] Bolj specifično se je osredotočila na povezavo med pomembnim travmatičnim dogodkom, v tem primeru teroristični napadi 11. septembra 2001 in jezo. Namen raziskave je bil oceniti vlogo jeze in njen odnos s stisko in socialno ter delavno funkcionalnostjo pri humanitarnih delavcih, ki so zaradi dela na kraju tragedije kazali znake posttravmatske stresne motnje. Rezultati so pokazali, da je stopnja jeze višja pri osebah z vsemi simptomi PTSD, hkrati pa se je pokazala višja stopnja jeze tudi pri tistih osebah, ki so kazale le nekatere znake PTSD. Prav tako je bila odkrita močna povezava med stopnjo jeze in stopnjo stiske, kot dodatek pa je raziskava pokazala tudi da so osebe s simptomi PTSD manj funkcionalne na vseh treh področjih delovanja. Predvsem imajo na jezo velik vpliv travmatične izkušnje, medtem ko povezava med vsakdanjim stresom in jezo ni tako očitna. 

Naslednja raziskava je prav tako proučevala povezavo med jezo in PTSD.[37] Jezo so razdelili na dva podtipa in sicer jezo, ki je usmerjena navznoter in jezo, ki je usmerjena navzven. Pri jezi, usmerjeni navznoter, je pomembno, kako jo posameznik zna kontrolirati. Prvi tip jeze je bistveno pomembnejši pri povezavi med jezo in PTSD, skupaj s količino kontrole, s katero posameznik nadzoruje vase usmerjeno jezo. Pri raziskavi jih je zanimala vloga jeze med populacijo, ki trpi za PTSD. Raziskovalno vprašanje, ki so si ga postavili je bilo: kako se spreminja jeza med terapevtskim zdravljenjem PTSD? Vzorec je vseboval ženske (139 žensk), ki so bile v preteklosti žrtve psihičnega nasilja. Tak vzorec so si izbrali, ker so bile spremembe jeze pri ženskah slabo proučene. Ker so si za proučevanje izbrali tako specifičen vzorec, so nekako izgubili možnost, da bi rezultate posploševali na celotno populacijo. Ugotovili so, da obstaja povezava med jezo in njenim kontroliranjem ter PTSD in da motivacijski pogovori pomagajo pri spopadanju s PTSD. Niso pa ugotovili povezave med jezo usmerjeno navzven in PTSD, vendar to pripisujejo temu, da v vzorcu ni bilo moških.

Brassard, Darveau, Péloquin, Lussier in Shaver [38] so raziskovali povezavo med izkušnjo spolne zlorabe v otroštvu pri moških in poznejšim izvajanjem nasilja v zvezi. Izvajanje nasilja nad partnerjem je posledica nezaupanja, strahu pred navezovanjem in težkim nadzorovanjem jeze. Raziskovali so ali spolna zloraba v otroštvu vpliva na nezmožnost navezovanja, kar pa potem naprej vpliva na procese kontroliranja jeze, ki vodijo do agresivnega vedenja v zvezi s partnerjem. V raziskavo je bilo vključenih 302 moških, starih okoli 35 let, ki so obiskovali terapije za partnerske težave ali nasilje. Z rezultati raziskave so ugotovili, da spolna zloraba v otroštvu napoveduje psihološko in fizično nasilje, ki je posledica  anksioznosti navezovanja. Moški, ki so bili v otroštvu žrtve spolne zlorabe, so dosegali višje rezultate pri vprašalnikih o nezmožnosti navezovanja. Rezultati so pokazali, da anksiozni ljudje zaznajo več situacij kot frustracijo ali potencialno nevarno; zaradi njihovih skrbi, da jih bodo drugi zapustili, pa poskušajo včasih zadržati jezo v sebi, ker bi lahko pripeljala do razdora zveze. Tako jih premagajo čustva, ki poslabšajo njihovo sodbo in zmožnost kontroliranja jeze kar vodi v kaotično in nasilno izražanje jeze.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Videbeck, Sheila L. (2006). Psychiatric Mental Health Nursing (3rd izd.). Lippincott Williams & Wilkins. 
  2. ^ Musek, J. in Pečjak, V. (1996). "Psihologija". Ljubljana: Educy.
  3. ^ Widen, S. C. in Naab P. (2012). Can An Anger Face Also Be Scared? Malleability of Facial Expressions. Emotion, 12(5), 919-925.
  4. ^ Aviezer, H., Hassin, R., Ryan, J., Susskind, J., Anderson, A., Moscovitch, M. idr. (2008). Angry, Disgusted, or Afraid? : Studies on the Malleability of Emotion Perception. Psychological Science, 19(7), 724-732.
  5. ^ Noh, S. R. in Isaacowit, D. M. (2013). Emotional Faces in Context: Age Differences in Recognition Accuracy and Scanning Patterns. Emotion,13(2), 238-249.
  6. ^ Russell, J., Bullock, M. (1985). Multidimensional Scaling of Emotional Facial Expressions: Similarity From Preschoolers to Adults. Journal of Personality and Social Psichology, 48(5), 1290-1298.
  7. ^ Pochedly, J. T., Widen, S. C. in Russell, J. A. (2012). What Emotion Does the »Facial Expression of Disgust« Express? Emotion, 12(6), 1315-1319.
  8. ^ Clark, T. R; Phares, V. (2004). Feelings in the Family: Interparental Conflict, Anger, and Expressiveness in Families With Older Adolescents. The Family Journal, 12(2), 129-138. doi: 10.1177/1066480703261961
  9. ^ Rhoades, K. A., Leve, L. D., Harold, G. T., Neiderhiser, J. M., Shaw, D. S., Reiss, D. (2011). Longitudinal Pathways From Marital Hostility to Child Anger During Toddlerhood: Genetic Susceptibility and Indirect Effects via Harsh Parenting. Journal of Family Psychology. 25(2), 282-291.
  10. ^ Sears, S.M., Sperling, J. B., Repetti, R. L., Reynolds, B. M., (2013). A Naturalistic Observational Study of Children’s Expressions of Anger in the Family Context. American psychological association, 14(2), 272 – 283.
  11. ^ Roben, C. K. P., Cole, P. M., Armstrong, L. M. (2013). Longitudinal Relations Among Language Skills, Anger Expression, and Regulatory Strategies in Early Childhood, Child Development, 84(3), 891–905.
  12. ^ Morris, A. S., Silk, J. S., Morris, M. D. S., Sterinberg, L., Aucoin, K. J., Keyes, A. W. (2011). The Influence of Mother–Child Emotion Regulation Strategies on Children’s Expression of Anger and Sadness, Developmental Psychology, 47(1), 213–225.
  13. ^ Razza, R. A., Martin, A., Brooks-Gunn, J. (2012). Anger and Children’s Socioemotional Development: Can Parenting Elicit a Positive Side to a Negative Emotion? Journal of Child and Family Studies, 21(5), 845-856. doi: 10.1007/s10826-011-9545-1
  14. ^ Underwood, M. K., Hurley, J. C., Johanson, C. A., Mosley, J. E. (1999). An Experimental, Observational Investigation of Children’s Responses to Peer Provocation: Developmental and Gender Differences in Middle Childhood, Child Development, 70(6), 1428–1446.
  15. ^ Dix, Reinhold in Zambarano, 1990
  16. ^ Dreman, S. (2003). Family Cohesiveness, Flexibility and Maternal Anger: Boon or Detriment to Children’s Adjustment? Journal of Divorce & Remarriage 39 (1/2), 65-89
  17. ^ Gil, S., Niedenthal, M. P., Droit-Volet, S. (2007). Anger and Time Perception in Children, 7(1), 219 –225.
  18. ^ Blanchard-Fields, F., Heckman Coats, A. (2008). The experience of anger in everyday problemsimpacts age differences in emotion regulation. Developmental Psychology, 44(6), 1547-1556.
  19. ^ Mather, S., Carstensen, L.L. (2003). Aging and attentional biases for emotional faces. Psychological Science, 14(5), 409-415.
  20. ^ Thomas, S., P., (1993).Women and anger. Focus on women series, Vol. 15
  21. ^ Azar, B., (2007). A case of angry man and happy women, 87 (4).
  22. ^ Crane C. A., Testa M. (2014). Daily Associations Among Anger Experience and Intimate Partner Aggression Within Aggressive and Nonaggressive Community Couples
  23. ^ Coe, C. L., Curhan, K. B., Kawakami N., Kitayama, S., Miyamoto, Y., Park, J., … Markus, H. R., (2013). Social Status and Anger Expression: The Cultural Moderation Hypothesis. American psychological association, 13(6), 1122 – 1131.
  24. ^ Kocur J. L., Deffenbacher J. L. Anger and Anger’s Expression Generally and in Romantic Relationships. Springer Science+Business Media New York, 2013, 36, 120–134. Doi: 10.1007/s10591-013-9271-5.
  25. ^ Rohde-Brown, J. in Rudestam, E. (2011). The Role of Forgiveness in Divorce Adjustment and the Impact of Affect. Journal of Divorce & Remarriage (52) 109–124, DOI: 10.1080/10502556.2011.546233
  26. ^ Scutt,1991
  27. ^ McMurray, A. (1997). Violence against ex-wives: anger and advocacy. Health Care For Women International 18 (6), 543-56
  28. ^ Hawkins, K. A., Macatee, R.J., Guthrie, W. in Cougle, J. R. (2012). Concurrent and Prospective Relations Between Distress Tolerance, Life Stressors, and Anger. Cognitive Therapy and Research, 3, 434-445.
  29. ^ Diong, S. in Bishop, G. D. (1999). Anger expression, coping styles, and well-being. Journal of health psychology, 4, 81-96.
  30. ^ Smith, A. L., Roman, A., Dollard, M. F., Winefield, A. H. in Siegrist, J. (2005). Effort – reward imbalance at work: the effects of work stress on anger and cardiovascular disease symptoms in acommunity sample. Stress and Health, 21, 113–128.
  31. ^ Van Middendorp, Henriet; Lumley, Mark A; Moerbeek, Mirjam; Jacobs, Johannes W. G; Bijlsma, Johannes W. J in Geenen, Rinie (2010). Effects of anger and anger regulation styles on pain in daily life of women with firbomyalgia: A diary study. European Jounal of Pain, 14(2), 176 - 182.
  32. ^ Okifuji, Akiko; Turk, Dennis C in Curran, Shelly L (1999). Anger in chronic pain: Investigation of anger targets and intensity. Journal of Psychosomatic Research, 47(1), 1 - 12.
  33. ^ Burns, John W; Quartana, Phillip; Gilliam, Wesley; Gray, Erika; Matsuura, Justin; Nappi, Carla; Wolfe, Brandy in Lofland, Kenneth (2008). Effects of anger suppression on pain severity and pain behaviors among chronic pain patients: Evaluation of an ironic process model. Health Psychology, 27(5), 645 - 652.
  34. ^ 34,0 34,1 Besharat, M. A., Nia, M. E. IN Farahani, H. (2012). Anger and major depressive disorder: The mediating role of emotion regulation and anger rumination.
  35. ^ Boivin, S., Lavoie, F., Hébert, M., Gagné M.H. (2012). Past Victimizations and Dating Violence Perpetration in Adolescence: The Mediating Role of Emotional Distress and Hostility. Journal of Interpersonal Violence, 27 (4), 662 –684
  36. ^ Evans, S., Giosan C., Patt, I., Spielman, L., Difede, J. (2006). Anger and Its Association to Distress and Social/ Occupational Functioning in Symptomatic Disaster Relief Workers Responding to the September 11, 2001, World Trade Center Disaster. Journal of Traumatic Stress, 19(1), 147–152
  37. ^ Galovski, (2014). Changes in anger in relationship to responsivity to PTSD treatment, Psychological Trauma: Theory, Research, Practice, and Policy, Vol 6 (1), 56-64.
  38. ^ Brassard, A., Darveau, V., Péloquin, K., Lussier, Y. in Shaver, P.R. (2014). Childhood Sexual Abuse and Intimate Partner Violence in a Clinical Sample of Men: The Mediating Roles of Adult Attachment and Anger Management. Journal of Aggression, Maltreatment & Trauma, 23(7), 683-704.