Gnus

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Gnus je vrsta emocionalne reakcije, ki vključuje odmik od osebe ali predmeta z močnim izrazom odpora, bodisi realnim ali igranim. Druga razlaga gnus definira kot odpor do potencialne okužbe. [1] Gnus je eden od osnovnih, preprostih čustev, ki služijo varovanju organizma pred zaužitjem potencialno škodljive snovi ter tako omogoča izogibanje boleznim. Navadno je asociiran s pojmi, kot so: nečistoča, neužitno, infekcijsko, krvavo. [2] Strah pred okužbo, pred insekti, odpadnim materialom in drugimi dejavniki, ki porušijo naravni red, lahko spodbudi gnus. V tem primeru gnus izhaja iz procesa sklepanja na podlagi zaznavne izkušnje. Na primer vedenje, da so insekti v preteklosti povzročali kugo, lahko pripelje do občutenj odpora in gnusa do insektov, ki sicer niso škodljivi. [3] Gnus se je evolucijsko razvil kot odziv na neužitno hrano, ki bi lahko škodila organizmu. [4] Tako ljudje na primer še danes kažejo gnus v stiku s pokvarjenim mlekom ali okuženim mesom. Mnoge raziskave so trdile, da služi čustvo gnusa kot funkcija zaščite pred boleznijo. Gnus tako spodbudijo tudi predmeti ali osebe, ki kažejo znake bolezenske okužbe. [5] Gnus je ena od osnovnih emocij, ki je značilna in prepoznana v vseh kulturah. Čeprav različne kulture pojmujejo za gnusne različne stvari, je reakcija na objekt gnusa v vseh kulturah enaka. [6] Vključuje namreč specifične obrazne izraze, katerih karakteristike so rahlo namrščene obrvi, zavihana zgornja ustnica, gubanje nosu in rahlo viden jezik, torej rahlo odprta usta. [7] Obrazni izraz gnusa se pojavlja tudi pri slepih posameznikih ter pri tistih, ki so rojeni gluhi. [8]

Vrste gnusa[uredi | uredi kodo]

Nekateri raziskovalci so predstavili dvo-faktorski model gnusa, ki vključuje osnovni gnus (ang. core disgust) in gnus kot opomnik živalskosti (ang. animal reminder disgust). Prvo vrsto gnusa naj bi spodbujali dražljaji kot so na primer žuželke, pokvarjena hrana, odpadki. To čustvo je enako čustvu, ki ga pri dojenčkih sproža kisla ali grenka hrana. Druga vrsta gnusa pa izraža zavračanje dražljajev, ki služijo kot opomnik na živalski izvor človeka, in je značilna zgolj za ljudi, spodbudili pa naj bi jo dražljaji, kot so na primer smrt, slaba higiena.[9] Poleg teh dveh vrst gnusa pa so Rozin in drugi (1994) v članku dodali tudi gnus, ki ga vzbudi direkten ali posreden fizičen kontakt s tujci ali z ljudmi, s katerimi si tega ne želimo (ang. interpersonal contamination).[10]


Nekateri raziskovalci pa navajajo socialno-moralni gnus (ang. socio-moral disgust). Ta oblika se pojavi, kadar so prečkane socialne ali moralne meje, ali pa se nam zdi, da sta kršena posameznikova pravica do avtonomije in njegovo dostojanstvo. Toda, za razliko od osnovnega gnusa, se dražljaji, ki v posamezniku sprožijo socialno-moralni gnus, razlikujejo od kulture do kulture. [11]


Obstaja velika povezava med socialno-moralnim gnusom in jezo, kar so avtorji v raziskavi tudi dokazali z opisi čustev, ki so jih podali udeleženci raziskave. [12] V povezavi z osnovnim gnusom pa se jeza ne pojavi. Raziskava je potekala tako, da so udeležencem raziskave pokazali različne slike, ki so v njih vzbudili socialno-moralni ali osnovni gnus. Po ogledu vsake izmed slik, so na večstopenjski lestvici ocenili, kako močno so ob ogledu občutili veselje, žalost, jezo, gnus in strah. S tem so dobili dokaz, da obstajata dve vrsti gnusa, saj se je osnovni gnus najbolj povezoval s strahom, socialno-moralni gnus pa z jezo in žalostjo. Poleg tega so dokazali tudi, da s časom in navajenostjo na dražljaj, intenzivnost osnovnega gnusa pojenja, intenzivnost socialno-moralnega gnusa pa se še okrepi. Ugotovili so, da so ženske bolj občutljive za osnovno obliko gnusa, medtem ko pri socialno-moralnem gnusu ni bilo statistično pomembnih razlik med spoloma. Za socialno-moralni gnus so bolj dovzetni ljudje, ki imajo bolj razvit moralni čut.

Raziskovalci (Ottaviani, Mancini, Petrocchi, Medea in Couyomdijan, 2013) so ugotovili, da socialno-moralni gnus in fizični gnus spremljajo različne fiziološke reakcije. Moralni gnus, je povezan z jezo (kot so odkrile tudi druge raziskave) in povzroči zvišan srčni utrip in manjšo uravnovešenost simpatičnega živčevja in parasimpatičnega živčevja. Fizični gnus pa spremlja občutek umazanosti in povzroči povečano aktivnost parasimpatičnega živčevja. Rezultati te raziskave kažejo, da ima moralni gnus isti izvor kot fizični samo pri udeležencih z obsesivno kompulzivnimi motnjami in da je gnus odziv, ki je različen za vsakega posameznika.

Tudi fobije se povezujejo z različnimi vrstami gnusa. Na primer fobija pred pajki je bolj povezana z dražljaji, ki sprožajo osnovni gnus, medtem ko je strah pred krvjo, injekcijami in poškodbami (ang. blood-injection-injury phobia) povezan z dražljaji, ki sprožajo »gnus kot opomnik živalskosti«. [13]

Izražanje in prepoznavanje gnusa[uredi | uredi kodo]

Dokazano je, da otroci že zelo zgodaj prepoznavajo osnovna čustva, saj le-to sposobnost uporablja za komunikacijo.  Že v predšolskem obdobju so sposobni kategorizirati posamezna čustva in jih opredeliti v ustrezno situacijo. Prepoznavanje nekaterih čustev pa ni tako preprosto. Tak primer je gnus, ki tudi sodi med osnovna čustva,  ampak  ga ljudje, po rezultatih različnih raziskav (Pochedly, Russell in Widen, 2012[14]; Russell in Widen, 2010[15]; Giner-Sorola in Russell, 2011[16]), ne prepoznavajo prav dobro.  Res je, da se prepoznavanje obraznih potez razvije že zelo zgodaj, toda ali je prepoznavanje gnusa tako preprosto kot prepoznavanje veselja? Pri dojenčkih je zelo problematično, ker ne moremo reči, da  otrok prepozna gnus v pravem pomenu besede. Lahko, da ga prepozna le kot negativno čustvo, zato ne moremo zagotovo  trditi, da je dojenček že sposoben prepoznati gnus. Zavedati se moramo, da je dejavnike,  ki vplivajo na jezo, zlahka določiti, medtem ko na gnus ne vpliva tako veliko število dejavnikov in tudi vzroki za to čustvo  niso tako raznoliki, kot za jezo. Občutenje jeze je bolj individualno pogojeno čustvo, medtem ko ima na doživljanje gnusa precejšen vpliv tudi kultura. Prepoznavanje obraznih izrazov za gnus zelo pogojeno tudi s situacijo. Ljudje tudi zelo težko navajamo razloge za občutenje gnusa in verjetno je to povezano z nedostopnostjo teh razlogov. Morda se jih ne moremo spomniti ali pa jih preprosto ne vemo in nam je občutenje gnusa povsem logično

V raziskavi, ki so jo izvedli Pochedly, Russell in Widen (2012) se tema navezuje na prepoznavanje gnusa in jeze pri otrocih, saj se naj bi le-ta sposobnost razvila že  v zgodnjem otroštvu. Kot je bilo predvidevano, je velika večina otrok obrazni izraz gnusa prepoznalo kot jezo. Ugotovitve so pokazale, da se z večanjem starosti otroka povečuje pravilnost navajanja vzrokov in posledic, vendar s starostjo otrok ne pada število tistih, ki so obrazni izraz gnus interpretirali kot izraz jeze. Otroci popolnoma še ne razumejo pomena besede gnus  in otroke obrazni izraz gnusa pogosto asociira na čustvo jezo.[14]

V raziskavi, ki sta jo izvedla Russell in Widen (2010) so psihologi izhajali iz dejstva, da večina ljudi prepozna obrazni izraz gnusa kot jezo. Pravijo, da je to zelo odvisno od konteksta, zato so postavili hipotezo, da je prepoznavanje obraznega izraza odvisno od metode, ki je uporabljena za pridobivanje podatkov. Eksperimentatorji so opredelili nepravilno metodo. Le-ta naj bi bila takrat, ko sodelujoči dobili seznam čustev, ki jih morajo razvrstiti k primerni fotografiji. Število čustev in število slik se ujema in tukaj se pokaže pomanjkljivost metode. Posameznik bo videl tipični izraz jeze in ji bo to čustvo tudi pripisal. Potem, ko bo videl fotografijo osebe z namrščenim nosom, ji bo logično pripisal čustvo gnus, ker bo le to še edino ostalo. Če pa  čustvo jeza na seznamu ne bi bilo navedeno, bi se pri udeležencih že  pojavila dilema in nasprotje med obrazom, ki izraža  gnus in obrazom, ki prikazuje jezo.  Iz rezultatov raziskave lahko  torej sklepamo, da je zelo pomembno kakšne so predhodne pokazane fotografije in zelo pomemben dejavnik je, ali je predhodno pokazana fotografija obraz, ki prikazuje jezo. Psihologa Widen in Russell sta ob vedenju, da lahko otrok že kot dojenček prepozna emocionalno stanje druge osebe z opazovanjem obrazne mimike, leta 2010 izvedla raziskavo, s katero sta hotela to preizkusiti tudi v praksi. Natančneje sta se osredotočila na prepoznavo gnusa, kajti njuna hipoteza je bila, da otroci gnus velikokrat zamenjujejo z mimiko, ki jo pripisujemo jezi. V njuni raziskavi je sodelovalo 84 otrok, starih od štiri  do devet let, poleg tega pa tudi 22 ljudi, ki so hodili na univerzo. Raziskava se je najprej začela z igro eksperimentatorja in otroka zato, da se je slednji počutil sproščeno. Nato je bila otroku na šestih fotografijah prikazana deklica, vsakič z drugačnim izrazom na obrazu, naloga otrok pa je bila, da so našteli vzrok in posledice emocije na posamezni fotografiji. Po tem so otroke spraševali tudi po lastnih izkustvih določenih emocij, za konec pa so jim pokazali še fotografije dveh deklet ter jih vprašali, kako se počutita na fotografiji. Po zaključku so njihove odgovore posredovali trem neodvisnim ocenjevalcem. Ti so pri prvi nalogi slišali samo vzrok in posledico določene emocije, sami pa so morali ugotoviti, za katero emocijo gre. Rezultati so pokazali, da so otroci pri gnusnem izrazu največkrat opisovali situacije, značilne za jezo in s tem zavedli ocenjevalce (le 23 odstotkov vseh mlajših udeležencev je pravilno interpretiralo gnus). Enake teste so naredili tudi na odraslih udeležencih, njihovi rezultati pa so bili boljši kot pri otrocih (še vseeno pa je le 63 odstotkov pravilno pojmovalo gnus, velika večina pa je to mimiko zamenjala z jezo). Raziskava je pokazala, da že predšolski otroci ločijo med dobrimi in slabimi emocijami-poznajo tudi že nekatere bolj kompleksne, obrazne mimike pa še ne prepoznajo dobro. Potrdila se je domneva, da otroci pogosto zamenjujejo gnus z jezo, kar pa se je izkazalo za skoraj nepomembno, kajti kot je omenjeno tudi zgoraj prav tako tudi velika večina odraslih udeležencev gnusa ni prepoznala. [15] 

V tretji raziskavi, ki pa sta jo načrtovala Giner-Sorola in Russell (2011) pa so primerjali razloge za občutenje gnusa in jeze, kot posledica nekih kršitev moralnih norm. Ugotovili so, da ljudje občutijo gnus  predvsem v situacijah, kjer je vključeno neko telesno nasilje, kot je na primer posilstvo. V primerih, kjer pa bo zgolj le kršenje nekih moralnih norm, brez nekega nasilja, pa so razlogi za gnus bolj sovpadali z razlogi za jezo. V drugem delu so raziskovali možne razlaga za nenatančno definiranje gnusa, ki temelji na fizičnem nasilju. Ugotovili so, da so bile, v primeru večje dostopnost razlogov za gnus, razlike med natančnostjo opredeljevanja jeze in gnusa zelo majhne. Zaključek je, da so razlogi za gnus manj natančni, ker se ljudje pogosto ne srečujemo s takšnimi situacijami. Ljudje so navajali razloge za občutenje gnusa pri  fizičnem nasilju  bolj pogosto kot pri psihičnem nasilju, medtem ko pri jezi teh razlik ni vidnih [16]

Še ena raziskava, ki se nanaša na prepoznavanje gnusa v zvezi z otroki pa je študija Gosselina in sodelavcev (2008). V raziskavi so sodelovali otroci, stari od pet, šest, devet in deset let. Metoda, ki so jo pri tej raziskavi uporabili je bila fotografija obrazov z različnimi izrazi, poleg nje pa tudi oznaka emocije, ki so jo morali pravilno umestiti k obrazu. Hipoteza, ki so jo postavili, je predvidevala, da bodo devet in deset letni otroci  gnus prepoznali v večji meri kot pa pet in šest let stari otroci. Otrokom so pokazali 56 fotografij, na katerih so bili različni kontrasti emocij (na primer veselje-žalost), najbolj pa so jih zanimali kontrasti kot so gnus-jeza, gnus-presenečenje, gnus-strah. Rezultati so pokazali, da so bili 9 in 10 let stari otroci bolj uspešni kot mlajši sodelujoči, to pa verjetno zaradi boljšega znanja o teh emocijah, kajti tudi odrasli, enako kot otroci stari deset let, nekatere izraze težje prepoznajo (so na enaki ravni prepoznavanja emocij). Raziskovalci so naredili še eno študijo, v kateri pa jih je zanimalo, kako dobro udeleženci ločijo gnus od ostalih emocij. Predvidevali so, da bodo gnus težje ločili od jeze in da bodo  devet in deset let stari otroci bolj točni. Otrokom so prikazali fotografije dveh emocij in med tema dvema so morali izbrati tisto, ki je bila navedena na desni strani. Rezultati so potrdili hipotezo, da so otroci, stari deset let bolj uspešni, verjetno zaradi boljše pozornosti in večje sposobnosti odkrivanja, kot mlajši otroci.[17] 

Od Darwina [18] naprej je obrazno izražanje in prepoznavanje emocij v središču opisa emocij. Raziskovalci na tem področju se strinjajo, da gnusu pripada skupina obraznih gibov okoli ust in nosu, vendar skupnega soglasja kakšne so natančne obrazne poteze gnusa ni. Darwin je poudarjal, da zevanje in podaljševanje jezika služi izločanju vsebin iz ust, nosna guba pa zmanjšuje dotok neprijetnih vonjav, nekateri pa pri izražanju gnusa poudarjajo umik zgornje ustnice in nosno gubo v povezavi z dvignjenimi lici. Velika večina raziskav je bila bolj kot na proces izražanja čustev osredotočena na prepoznavanje. Prepoznavanje emocij je precej zapleten proces, ki je rezultat učenja, vključuje pa tudi znanje o pomenu različnih situacij, gest, lastnih čustvenih izrazov itd. Pri izražanju in uravnavanju emocij je poleg subjektivnega doživljanja in vedenja pomemben tudi fiziološki odziv. Naprimer: prevodnost kože, srčni utrip, aktivnost obraznih mišic.

Leta 2007 je bil obljavljen članek The Illusion of Transparency: Assessment of Sex Differences in Showing and Hiding Disgust (Holder, Hawkins), ki se osredotoča na t.i. iluzijo prosojnosti (illusion of transparency), ki nastane, ko oseba preceni sposobnost nekoga drugega prepoznati in zaznati njegova notranja stanja. Moškim in ženskam so ponudili rdeče obarvane pijače (vsaka 20 ml), med katerimi so bile 4 brez okusa, ena pa je imela neprijeten okus (filtrirana voda, barvilo za živila ter soda bikarbona). Moški in ženske v vlogi opazovalcev so opazovali čustvene izraze okuševalcev. Po končanem preizkušanju pijač, so okuševalci ocenili svoje čustvene izraze glede na vsako pijačo. Iluzija naj bi bila razložena z dvema rezultatoma; okuševalci naj bi precenili intenzivnost svojih odzivov v primerjavi z opazovalci. Samoocena okuševalcev pri pijači neprijetnega okusa je bila višja, kot ocena opazovalcev. To podkrepi iluzijo prosojnosti. Iluzijo prosojnosti lahko razložimo s tem, da imajo posamezniki nižji kriterij glede tega, kar bodo opazovalci opazili. Verjetno so podcenjevali potrebno mero čustvenega izražanja, ki je potrebna, da opazovalci to zaznajo. Gilovich idr. (1998) so povezali iluzijo s tem, da ljudje najprej gledajo na svojo izkušnjo, preden ocenijo zmožnost ocenjevalcev. Posledično se ljudem zdi, da so njihova čustva bolj očitna za druge, kot so v resnici. Dovzetnost moških in žensk za iluzijo prosojnosti je podobna. Ni bilo pomembnih razlik med njimi glede samoocene izraženega čustva ali pravilnega predvidevanja. [19]

Leta 2009 je bila izvedena raziskava (Danovitch, Bloom), v kateri sta raziskovalca otroke spraševala kaj je za njih gnusno; tako sta izvedla ali otroci asociirajo obrazne izraze gnusa z socio-moralnimi prestopki, ki ne vključujejo fizičnega gnusa. Reakcije na gnusne stvari se pojavijo že v obdobju 2-3 let starosti (Rozin, Hammer, Oster, in Marmora, 1986), a razumevanje gnusa se pojavi šele nekaj let kasneje, trdijo Fallon, Rozin, in Pliner (1984) ter Rozin in Fallon (1987). Raziskovalca Danovitch in Bloom sta torej izvedla 3 eksperimente. Prvi je pokazal, da že prešolski otroci označujejo socio-moralne prestopke kot gnusne, a z manjšo verjetnostjo kot pa fizično gnusna dejanja. Moralne prestopke, ki so bili predstavljeni otrokom sta smatrala kot preveč blage, zato sta izvedla še en eskperiment, v katerem sta moralne prestopke ločla na hujše in blažje. Rezultati so ponovno pokazali, da otroci z večjo verjetnostjo označijo fizično gnusna dejanja kot gnusna, kot pa moralne prestopke. Kljub temu, pa so se pokazale razlike med označevanjem hujših in blažjih moralnih prestopkov. Hujše moralne prestopke so pogosteje obravnavali kot gnusne v primerjavi z blažjimi. Prva 2 eksperimenta sta postavila vprašanje, zakaj nekateri otroci konsistentno označujejo moralne prestopke z besedo gnusno medtem ko drugi vrstniki ne. Zato sta raziskovalca izvedla še dotaten eksperiment. Otroci so presodili ali se lahko obraz, ki predstavlja gnus (Ekman in Friesen, 1975) poveže z dogodkom ali dejanjem predstavljenim v zgodbah iz 2. eksperimenta. Pred tem so otroci opravili predtest – na zgodbo o srečanju s srhljivim medvedom so morali odgovoriti z obrazom, ki predstavlja strah. Beseda gnus in njegove sopomenke v poteku eksperimenta niso bile uporabljene. Pri tem eksperimentu pa skoraj ni bilo razlik med obravnavanjem hujših in blažjih moralnih prestopkov. Raziskovalca na koncu izdata tezo, da obstajajo podobnosti in razlike med doživljanjem fizičnega in moralnega gnusa pri otrocih; čeprav že predšolski otroci razumejo, da je lahko gnus pojmovan kot abstrakten, še vseeno velika večina povezuje gnusnost z dobesednimi gnusnimi dogodki. To spoznanje pa ne razreši prvotnega vprašanja ampak olajša prihodnje raziskovanje v tej smeri. [20]


Prirojenost in pridobljenost gnusa[uredi | uredi kodo]

Gnus – emocija, ki je človeku dana ob rojstvu ali emocija, ki je produkt kulture, vzgoje in izkušenj? Nekateri raziskovalci so na strani teorije gnusa, kot bazične emocije, ki nam omogoča preživetje. Drugi raziskovalci pa se bolj nagibajo k teoriji gnusa, kot konstruktu, ki ga oblikuje družba. Gnus lahko umestimo v obe kategoriji - tako v kategorijo prirojenih čustev, kot kategorijo pridobljenih.

Za Darwina je gnus bazična emocija, s katero se na svet rodimo. [21] Primarnost gnusa nakazujejo ustrezni psihološki, ekspresivni in vedenjski odzivi, ki so univerzalni vsem kulturam. [22] Pojav prirojenega gnusa pri človeku ima prilagoditveno funkcijo. [23] Na eni strani prilagoditveno funkcijo obrambe pred človeškimi izločki, pokvarjeno hrano in nekaterimi živalmi, katerih se je človek skozi evolucijo začel izogibati, saj so povzročale bolezni. Na drugi strani pa se nanaša na prilagoditev kulturnemu okolju, saj je gnus močno orožje, ki prenaša kulturne vrednote iz roda v rod. [23] Z ozirom na Darwinovo teorijo o naravni selekciji, kjer preživijo tisti, ki so bolje prilagojeni svojemu okolju, je gnus dobrodošla emocija, saj poveča možnost uspešnega razmnoževanja in preživetja človeške vrste. Gnus je torej iz vidika evolucijskega razvoja in adaptivne funkcije prirojena bazična emocija, ki omogoča preživetje človeške vrste.

Leta 1941 je Andras Angyal objavil članek v katerem gnusa ni definiral kot prvinske emocije, pač pa je po njegovem gnus globoko kognitivna in družbena emocija [21] Postavlja se vprašanje kolikšen del gnusa pridobimo z rojstvom in koliko z vzgojo. Zmožnost gnusa je prirojena slehernemu od nas že ob rojstvu, a dejanski gnus potrebuje prostor in čas, da se zares razvije. [21] Šele izkušnje, socialno-kulturni vplivi, kognitivni razvoj in biološki mehanizmi izoblikujejo vsebino in razpon gnusnega skozi različna življenjska obdobja. [22] Rozzin in Fallon [23] navajata, da je za prva leta življenja značilna odsotnost gnusa. Podobno je Freud za eno od značilnosti oralne faze razvoja navajal ravno zanimanje za lastne telesne izločke, do katerih imajo otroci v tej fazi še pozitiven odnos, saj jih obravnavajo kot del sebe. [23] Miller [21] je z namenom, da bi podkrepil idejo o nujnosti vzgoje za razvoj gnusa, opisal primer »divjega« dečka iz Aveyrona z začetka 19. stoletja, ki je kazal na skoraj popolno odsotnost občutenja gnusnega, saj ni imel občutka čistega in nečistega in je bil izjemno zanemarjen, kar kaže da zgolj prirojenost gnusa ni dovolj, potrebna je še vzgoja, s katero se gnus razvije. Gnus se od običajnega neugodja diferencira šele med četrtim in osmim letom starosti, saj se otrok šele v tem času dovolj psihično, kognitivno in socialno razvije. [21] Gnus je emocija, ki se jo zlahka naučimo in stežka pozabimo. [22] Tako kot kultura družine temeljno vpliva na gnus pri otrocih, tako kultura družbe oz. različnih narodov vpliva na kulturo svojih članov. [22] Meja med vplivom kulture in družine je pravzaprav zabrisana, saj sta med seboj nerazdružljivi, glede na to, da je družina temeljna družbena institucija, ki prenaša, uči in ohranja kulturo iz roda v rod. Mnogo teorij predvideva, da je socialni vpliv družine in kulture na razvoj gnusa pri človeku bolj pomemben kot prirojen evolucijski mehanizem. [22] Gnus igra tudi ključno vlogo v procesu socializacije, saj bistveno vpliva k ponotranjenju norm čistosti, zadržanosti in skromnosti. [21]

Gnus je torej prirojena emocija, ki pa se razvije in oblikuje šele pod vplivom kulture in vzgoje.

Občutljivost in merjenje občutljivosti na gnus[uredi | uredi kodo]

Gnus je zelo pomembno čustvo v vsakodnevnem življenju. Že Darwin je trdil, da se gnus največkrat pojavi v povezavi z zavračanjem hrane. Najmočneje se gnus izrazi na našem obrazu, v nekaterih primerih začutimo tudi slabost. Vendar vsakodnevni gnus obsega veliko več področjih kot samo hrano. Med ta področja lahko uvrstimo tudi slabo higieno, spolnost, rane, obolenja, smrt...Da bi se bolje seznanili z vrstami gnusa so raziskovalci želeli oblikovati lestvico, ki bi lahko merila splošno občutljivost na gnus,zraven tega pa so želeli ugotoviti tudi individualne razlike v občutljivosti na gnus. Najprej so z raziskavami oblikovali različna področja občutljivosti na gnus, kajti prejšnje raziskave so pokrivale samo tri večja področja: hrana, telesni izločki in spolnost. Z dodatnimi raziskavami so oblikovali sedem področij : hrana, živali, telesni izločki, spolnost, površinske telesne poškodbe, smrt in higiena. Lestvica, ki so jo nato ustvarili je vsebovala vprašanja na katera so udeleženci odgovarjali z da in ne, in opise gnusnih situacij, katere so glede na občutljivost ocenjevali od 1-4. Rezultati tega raziskovanja kažejo, da so ženske v povprečju bolj občutljive na gnus kot pripadniki moškega spola. Ženske v povprečju kažejo več znakov občutljivosti na gnus do telesnih iztrebkov in telesnih ran. Prav tako,so ljudje z visoko občutljivostjo na gnus, bolj nagnjeni k nevroticizmu, bolj jih je strah smrti in imajo zelo nizko potrebo po iskanju dražljajev.[24]

Avtorja Druschel in Sherman sta se leta 1999 lotila raziskovanja funkcije občutljivosti na gnus v modelu petih faktorjev osebnosti (Disgust sensitivity as a function of the Big Five and gender). Namen študije je bil določiti, ali obstajajo dimenzije v osebnosti odraslega človeka, povezane z t.i. Disgust scale (»Lestvico gnusa«). To je vprašalnik, ki v enem delu preverja izogibajoče vedenje in afektivne reakcije na izzvan gnus, v drugem pa je sestavljen iz dejanskih gnusnih situacij, kjer posameznik oceni stopnjo občutenega gnusa. Poleg tega sta uporabila tudi NEO-PI Revised, ki meri pet faktorjev osebnosti (vestnost,odprtost, sprejemljivost , nevroticizem ter ekstravetnost). Potrjena je bila hipoteza, da so ženske bolj občutljive na gnus kot moški, ter da obstaja pozitiven odnos med nevroticizmom in občutljivostjo na gnus; torej, da bodo imeli posamezniki z višjo stopnjo izraženosti nevroticizma tudi višjo stopnjo občutljivosti na gnus. Rezultati, ki kažejo na močno povezanost občutljivosti na gnus in nevroticizma so lahko povezani s splošno dovzetnostjo posameznika za stres. Dodamo lahko, da so osebe z večjo občutljivostjo na gnus manj sposobne nadzorovati impulze, obvladovati stres ter so manj čustveno stabilne. Tretja postavljena hipoteza je trdila, da obstaja negativen odnos med odprtostjo in odnosom do gnusa (nižja stopnja odprtosti, večja občutljivost na gnus). Tudi ta hipoteza je bila potrjena. Rezultate, ki so pokazali negativen odnos med odprtostjo in občutljivostjo na gnus, lahko razložimo tako, da imajo posamezniki, ki so bolj občutljivi na gnus, manj domišljije, pozornosti za svoja čustva ter intelektualne radovednosti. [25]


Gnus in morala
[uredi | uredi kodo]

Gnus je eno od osnovnih čustev, ki naj bi ga ljudje občutili v situacijah, ko se srečamo s predmeti, ki bi lahko ogrozili naš organizem. Največkrat gre pri tem za (pokvarjeno) hrano, (bakterij polne) iztrebke, (okužene) rane, smrt, (bolezni prenašajoče) živali. Karkoli, torej, kar spominja na bolezen. Že tukaj torej prihaja do abstraktnejših idejnih in simbolnih povezav, ki lahko pojasnijo,  zakaj gnus ljudje občutimo tudi ob kršenju socialnih in moralnih norm (spolni delikti, homoseksualnost, izdaja, prevara). Gnus naj bi ljudje občutili zato, ker nas takšna dejanja spominjajo na našo živalskost in nečloveškost, to čustvo pa pri nas deluje kot obrambni mehanizem (nekateri s tem pojasnjujejo tudi gnus moških do homoseksualcev – šlo naj bi za obrambni mehanizem, saj družba ne sprejema tega, da bi posameznik homoseksualnost sprejemal).

S povezavo gnusa in moralnih norm so se ukvarjali Horberg, Oveis, Keltner in Cohen (2009), ki so opravili serijo študij o gnusu in moralizaciji čednosti (nedolžnosti). Ta se navezuje na človeško telo in njegovo čistost (nedovoljeno je torej vsako odstopanj od družbenih norm in pričakovanj o spolni usmerjenosti, spolnih praksah …). V prvi so poskušali potrditi svojo hipotezo, da ljudje ob zgodbah, v katerih je prisotna kršitev norm nedolžnosti in čednosti, občutili gnus, ob zgodbah, kjer je kršena pravica, pa jezo. V splošnem so bili udeleženci zmerno kritični do opisanih situacij, a so kršitve ocenjevali kot bolj »napačne«, kot kršitve pravice, prav tako pa so bile ženske bolj kritične glede kršitev pravice, ne pa tudi glede kršitev čistosti. Politična opredeljenost je korelirala z oceno obsojanja kršitev čistosti, ne pa tudi pravice, za socialno-ekonomski standard pa se je, v nasprotju s pričakovanji, izkazalo, da na ocenjevanje nima vpliva. Z raziskavo so potrdili, da gnus predvideva kritičnost do kršitev čistosti, ne pa tudi kršitev drugih moralnih domen, in da je prav to čustvo povezano z moralizacijo čistosti.[26]

P.S. Russel in Ginner-Sorolla (2011) sta se ukvarjala s hipotezo neutemeljenega gnusa, ki ga čutimo ob kršenju telesnih norm (norm in pravil, ki so vezana na telo, na njegovo nedotakljivost in čistost, ki ne sme biti oskrunjena), in naj bi bil manj pogosto racionalno utemeljen, kot je v takšnem primeru opredeljena jeza. Udeleženci so prebrali definicijo pedofilije, zatem pa so morali obkrožiti, katero čustvo občutijo ob njej. Za vsako so morali napisati tudi razloge in pokazalo se je, da so za jezo podali večinoma poglobljene razloge, nasprotno pa so pri gnusu prevladovali nepoglobljeni razlogi in tavtologije. Ker so ugotovili, da razlogi sicer obstajajo, so se spraševali, če so razlogi le manj dostopni, če jih v praksi manj uporabljamo. Da bi to preverili, so manipulirali s prisotnostjo in odsotnostjo že ponujenih razlogov, med katerimi so udeleženci izbirali, če zanje veljajo. Če so bili odgovori ponujeni, je to izničilo razhajanja, ki so se pojavljala v prejšnjih eksperimentih. Raziskovalca sta zaključila, da se gnusa učimo s ponotranjenjem socialne asociacije (nekaj je gnusno, ker pač je, razlogi pa so potlačeni v nezavedno), medtem ko je učenje jeze bolj pod vplivom utemeljevanja in prepričevanja.[27]

S preučevanjem gnusa pri otrocih sta se ukvarjala  J. Danovitch in Bloom (2009), ki sta preučevala, s čim otroci čustvo sploh povezujejo (verbalno ali ekspresivno)Z njimi sta se igrala igrico, ki se je začela s stavkom: »Ste že kdaj slišali koga reči, da je kaj nagnusno?« Otroci vseh starosti so kot bolj gnusne označevali nagnusne fizične aktivnosti kot negnusne, prav tako so pogosteje kot nevtralna dejanja kot nagnusne označevali, moralne kršitve, a v veliko manjši meri. Rezultati kažejo, da že otroci že pri zelo zgodnji starosti kot nagnusne označujejo tudi različne moralne kršitve. A vsem moralnim kršitvam tudi ne gre pridati pridevnika nagnusno (raziskovalci, denimo Rozin idr. (2000), so ugotovili, da tega pripisujemo le dejanjem, ki so do neke mere nečloveška, živalska).[28]  

Iz opisanih raziskav lahko zaključimo, da sta gnus in morala čistost neločljivo povezana, ter da se gnusa učimo s ponotranjenjem, čustva pa nismo sposobni utemeljiti. Sociomoralne norme ponotranjijo otroci že v najzgodnejšem obdobju in od takrat tavtološko sprejemajo dejstvo, da so nekatere kršitve pač nagnusne. Prav zaradi tega procesa pa ljudje izgubimo sposobnost pojasnjevanja svojih čustev, ki postaja tako popularna v zadnjem obdobju.


Gnus in homoseksualnost[uredi | uredi kodo]

Nekaterim se gnusijo marginalne skupine kot je homoseksualnost. Raziskave kažejo da heteroseksualni moški veliko bolj izražajo gnus do homoseksualcev kot heteroseksualne ženske.[29] Homofobični moški izražajo ob gledanju posnetkov s homoerotično vsebino več jeze in strahu kot gnusa. Občutka jeze in strahu bi lahko razumeli kot obrambni mehanizem, mogoče je, da moški občutijo privlačnost, vendar pa so jo zaradi družbe potlačili. Gnus in družba se zelo povezujeta, saj le ta močno vpliva na to, kaj in kdaj bo nekaj gnusno. Vpliv družbe se kaže tudi v primerih, ko se heteroseksualnim moškim bolj gnusijo geji, kot lezbijke. Da je to vpliv družbe, lahko sklepamo po tem, ker družba prikazuje lezbijke kot privlačne (to se vidi npr. v filmih, kjer prikazujejo seksualne odnose med ženskami kot nek motiv za vzburjenje moških), geje pa kot nesprejemljive. Vpliv družbe je na občutje gnusa v povezavi s prezirom in drugimi neodobravajočimi čustvi velik.[30]

Psihologi govorijo tudi o posebni vrsti socialno-moralnega gnusa, ki ga v nas zbudijo dejanja posameznikov, ki se nam zdijo moralno sporna/v neskladju z našimi sistemi vrednost in norm ter jih močno ne odobravamo, se nam zdi, da je kršeno človekovo osnovno dostojanstvo ipd. Primer tako izzvanega gnusa so med drugim marginalne skupine, najpogosteje homoseksualci.[31] Poleg socialno-moralnega gnusa so raziskave ugotovile tudi pozitivno korelacijo med primarnim gnusom ter homoseksualnostjo, kar potrjuje trditev, da gnus deluje kot obrambni mehanizem ne samo pri preprečevanju uživanja škodljivih/strupenih snovi, temveč tudi kot socialni obrambni mehanizem. Odsvetuje, preprečuje stik s potencialno ogrožajočimi posamezniki ter družbenimi skupinami, katerih sprejetje bi lahko rezultiralo v telesni kontaminaciji. Homoseksualci s svojim 'tveganim' načinom življenja in spolnostjo tako predstavljajo potencialno grožnjo, zato pri nekaterih izzovejo gnus. Raziskave so v zvezi s socialno-moralnim gnusom pokazale tudi, da so konskonservativci ter verski fundamentalisti bolj nagnjeni h gnusu ter posledično tudi stališčem proti homoseksualnosti.[32]

Skozi zgodovino so bili določeni pojmi, kot so smrdeč vonj, umazanost, gniloba, plesnoba izredno povezani in projicirani na skupine ljudi, ki jih je oblast označevala kot nižje razredne in jih je kot ljudi popolnoma razvrednotila. V take skupine so spadali Židi, ženske, homoseksualci, nedotakljivi in nižje kvalificirana delovna sila. Vsi ti ljudje so bili videni kot smeti zemlje.[33]

Z raziskavami so tudi dokazali, da posamezniki, ki so na gnus bolj občutljivi (so mu več izpostavljeni) kažejo več negativizma in gnusa do homoseksualnih skupin. Kot povzetek bi lahko dejali, da je čustvo gnusa, kar se tiče predsodkov do homoseksualnih skupin, pridobljeno in ne prirojeno. Družba ima velik vpliv in je vir predsodkov.

Gnus in hrana[uredi | uredi kodo]

Ljudje čutimo gnus do hrane zaradi naravnega izvora posameznega izdelka ali socialne zgodovine (npr. nekdo se je hrane dotaknil).[34] Kako se posameznik odzove na neko jed, pa je odvisno od notranjih in zunanjih dejavnikov. Notranji dejavniki so odvisni od individualne občutljivosti na gnus, katere posledica so različni odzivi na nagnusno hrano. Za intenzivnost odziva na določeno nagnusno hrano je poleg prej omenjene individualne občutljivosti, pomemben tudi telesni odziv, ki je pogojen z občutljivostno stopnjo insule, možganske strukture. Poleg tega se na nagnusno hrano naše telo odzove s spremembo ravni kisika v krvi, insula pa v usta in grlo prikliče neprijetne občutke, ko posameznik situacijo prepozna kot nagnusno.[35]

Pojavlja se vprašanje ali je gnus (v določeni meri) prirojen ali popolnoma pridobljen s socialnim razvojem. Raziskovalci so ugotovili, da lahko predstavitev hrane povzroči bistvene spremembe v želji po zaužitju te hrane. Ljudem so predstavili užitne stvari v okoliščinah, ki načeloma vzbujajo gnus, na primer čokoladna krema oblikovana kot pasji iztrebki, kečap na sterilni gazi in jabolčni sok v nočni posodi. Udeleženci raziskave so imeli manjšo željo po zaužitju teh jedi, kot takrat ko so bile predstavljene v "domačem" kontekstu (jabolčni sok v kozarcu, čokoladna krema na krožniku).[36] 

Narejena je bila tudi raziskava, ki je preučevala kako čustva izražena na obrazih drugih ljudi vplivajo na našo željo po hrani. Udeleženci so uživali različne jedi, ob tem pa so jim prikazovali slike na katerih je bil upodobljen jedec, ki je izražal različna čustva. Ko je pri priljubljeni hrani jedec izrazil gnus, je želja po hrani močno upadla. Pri nepriljubljeni hrani, pa gnus izražen na obrazu jedca, ni imel vpliva.[37]

Z merjenjem mišične aktivnosti dvigalke lopatice so ugotovili, da imajo lačni, v primerjavi s sitimi, večjo aktivnost mišic ob gledanju užitne hrane. Gre za dokaz, da lakota zmanjša gnus do hrane.[38]

Različne raziskave nam kažejo, da zunanji dejavniki vplivajo na gnus. Iz tega lahko sklepamo, da je gnus vsaj v delni meri, če ne popolnoma pridobljen. Oblikuje in razvija se v procesu socializacije. To lahko vidimo na primeru majhnega otroka. Njegovi iztrebki so mu najprej zanimivi. Vse stvari rad raziskuje z rokami. Tudi v naravi nima težav s prijemanjem živalskih iztrebkov. Kasneje pa mu ostali ljudje povedo, da to ni družbeno sprejemljivo in postopoma do tega oblikuje gnus. Odrasli ljudje si ne morejo več predstavljati igranja z lastnim iztrebkom. Na posameznikov gnus do hrane vplivajo različni dejavniki. Gnus, izražen na obrazih ljudi poleg nas, zmanjša našo željo po hrani.[37] Če hrane ne poznamo se na druge obrnemo za mnenje in ga tudi upoštevamo. Tudi predstavitev hrane oziroma serviranje ima velik vpliv na posameznikovo željo po jedi. Užitne hrane v nepoznanem kontekstu pogosto ne bomo zaužili.[36] S tem lahko delno razložimo zavračanje hrane iz drugih kultur (npr. mehiška, kitajska, tajska hrana). Tam gre velikokrat za hrano, ki jo dnevno uživamo, a je predstavljena v novem kontekstu, npr. nove začimbe in kombinacije različnih živil.

Znanstvenike je zanimala razlika občutljivosti na gnus med različno starimi otroci (3-12 let). Izvedli so eksperiment. Eksperimentatorka je na mizo postavila posodo napolnjeno z zelenim praškom, na katerem je pisalo ''kobilični prašek''. Ta prašek je v resnici vseboval sladkor, moko in zeleno barvilo. Prašek je posula po piškotih in razložila otrokom, da ima okus kot sladkor, v resnici pa je to pravi kobilični prašek. Zanimalo jo je ali bodo piškot poskusili. Skupina najmlajših otrok (3-6 let) je piškot poskusila v 45% primerov, najstarejših (9-12 let) pa v 18% primerov. V drugem delu eksperimenta je eksperimentatorka v sok položila približno 3cm dolge mrtve kobilice, ki so lebdele na površini soka. V kozarec je dala slamico in ponudila otroku. Skupina najmlajših otrok je iz slamice pila v 63% primerov, najstarejših pa v 19% primerov. Tako so dokazali, da se občutljivost na gnus resnično spreminja z leti, izkušnjami in vedenju o svetu.[39]

Povezanost občutja gnusa in strahu pri ljudeh s fobijo pred pajki[uredi | uredi kodo]

Tako gnus kot strah imata podobno funkcionalno vlogo, saj lahko obe čustvi smatramo kot obrambna mehanizma. Z njuno povezanostjo so se znanstveniki največ ukvarjali v primerih raziskav arahnofobije. [40] Ugotovili so, da so imele osebe, ki so izkazale visok strah pred pajki, višje izražen osnovni gnus ("core disgust", vezan na področja hrane, živali in telesnih produktov), ki naj bi bil povezan s čustveno reakcijo arahnofobikov na pajke. Ključna elementa za razvoj fobije pred pajki sta po izsledkih raziskav povečana stopnja strahu in gnusa. Fobija pred pajki naj bi torej zajemala močan strah pred stikom z gnusnimi, in zato potencialno kužnimi, stimuli.[41]

Gnus in razlike med spoloma[uredi | uredi kodo]

Spol lahko bistveno vpliva na ekspresivnost posameznika pri vseh emocijah, tudi pri čustvu gnusa, že davno so namreč ugotovili, da so ženske v primerjavi z moškimi bolj nagnjene k čustvenim izkušnjam in čustva, tako pozitivna kot negativna, močneje izražajo. S preučevanjem fizioloških razlik med spoloma so prišli do zaključka, da je gnus veliko bolj vplival na ženske in pri njih povzročil večje fiziološke spremembe ob vzburjenju oziroma doživljanju tega čustva, saj je bila njihova koža, ki je dober pokazatelj vznemirjenosti in vzburjenosti človeka, ob gnusu precej bolj vznemirjena kot pri moških.[42] Moški in ženske se razlikujemo tudi, ko pride do izražanja emocij, ki nas prevzemajo. Ženske čustva izražajo bolj ekspresivno, zaradi česar ljudje okrog njih lažje razberejo njihovo notranje počutje, znajo prej razbrati čustveno stanje osebe na podlagi mimike in kretenj, prav zaradi večje ekspresivnosti pa težje prikrijejo svoja čustva kot moški, zato okolica lažje, hitreje in pravilneje prepozna njihovo občutenje oziroma trenutna čustva.[43] Spol vpliva tudi na to, v kakšni meri in kako hitro se bomo v osebo, ki doživlja gnus, vživeli in z njo sočustvovali, in sicer si velja zapomniti, da bodo moški bolj sočutni, ko bodo izraz gnusa zagledali na moškem obrazu, medtem ko bodo ženske sicer sočustvovale z obema spoloma, vendar se bodo tudi one bolj vživele v predstavnice istega spola, ki se jim bo v tistem trenutku nekaj gnusilo.[44]

Članek Gender Differences in Psychophysiological Responses to Disgust (Rohrmann, Hopp, Quirin, 2008) se osredotoča na spolne razlike v fizioloških odzivih na gnus. Izvedli so eksperiment in pričakovali močnejši odziv na gnusne slike pri ženskah na subjektivni ter fiziološki ravni (povišana nevrološka aktivnost, nižji srčni utrip, povišana raven kortizola ter prevodnost kože (electrodermal activity)). Sprožitev gnusa je nakazala na razlike v subjektivni oceni. To lahko pojasnimo s konceptualizacijo gnusa med moškimi in ženskami. Znano je, da ženske pogosteje pokažejo večjo občutljivost na gnus zaradi ne/specifičnih dražljajev (Haidt idr., 1994). Tako lahko pri poročanju žensk pričakujemo močnejše subjektivne odzive na gnus. Seidlitz in Diener (1998) sta trdila, da ženske šifrirajo svoje izkušnje bolj detajlno kot moški, kar bi prav tako lahko prispevalo k bolj intenzivnim subjektivnim opisom. Poleg tega pa je možno, da ženske poskušajo sebe prikazati v socialno zaželjeni luči, kar temelji na stereotipih. Pri njih se je res pokazal močnejši odziv pri prevodnosti kože, a razlik pri srčnem utripu in ravni kortizola med njimi in moškimi ni bilo. Zato ne moremo sklepati, da imajo močnejše fiziološke odzive na gnus. [45]

Gnus kot obramba pred živalskostjo[uredi | uredi kodo]

Gnus je kompleksno in osnovno čustvo, zaradi česar je njegova funkcija tako evolucijsko kot tudi socialno pogojena. Osnovna evolucijska funkcija gnusa je, da nas varuje pred zaužitjem telesu škodljivih stvari. Ena izmed kulturnih funkcij gnusnega odziva pa je tudi zanikanje človekove živalske narave. Zavedanje, da je v nas ostanek živalskega, nas spominja na to, da smo, tako kot ostale živali, bitja, ki so podvržena smrti. Občutenje bližine smrti v vsakem človeku povzroča neprijetne in tesnobne občutke, zaradi česar ljudje na popačene podobe živali reagiramo z gnusom. Gnusni odziv kot produkt kulturne revolucije je torej obrambni odziv, ki nam, ljudem, omogoča, da do popačenih podob živali vzpostavimo distance. To nam pomaga ohranjati našo distinktivno človeško duševno naravo. Posledično se v odnosu do živali čutitmo večvredne in ob tem občutimo ugodje.

Otroci in prepoznavanje gnusa[uredi | uredi kodo]

Kljub temu, da je gnus prirojeno in univerzalno čustvo, so raziskave pokazale, da imajo otroci težave z njegovim prepoznavanjem, saj ga pogosto zamenjujejo z jezo.

V eni izmed raziskav so preverjali kako dobro otroci prepoznavajo obrazne izraze, osredotočili pa so se na strah in gnus. Otrokom starim pet, šest, devet in deset let so pokazali čustveno oznako in sliko dveh obraznih izrazov. Nato so jih prosili naj izmed obeh slik, izberejo tisto, ki ustreza čustveni oznaki. Na eni izmed slik je bilo ciljno čustvo raziskave (strah ali gnus), na drugi pa jeza, žalost ali presenečenje. Rezultati so pokazali, da so otroci večinoma pravilno odgovarjali, pri tem pa so bili bolj uspešni starejši otroci. Njihova sposobnost za prepoznavanje obraznega izraza gnusa in strahu pa je bila močno odvisna od sosednjega izraza. Gnus so tako prepoznali veliko težje, ko je bil predstavljen skupaj z jezo, kot pa ko je bil predstavljen v paru z žalostjo, strahom ali presenečenjem. V drugem delu raziskave so se osredotočili na vizualno sposobnost otrok za ločevanje gnusa od ostalih čustev. Za ta del študije so uporabili enak vizualni material in podoben postopek kot v prvem delu. Razlika je bila v tem, da so se tokrat osredotočili izključno na videz obraznih izrazov, ne na izraženo čustvo. Udeležence so prosili, naj s prstom pokažejo na tistega izmed dveh obrazov na desni strani, ki je najbolj podoben tistemu na levi. Pravilnost odgovorov je bila zelo velika, zato so raziskovalci zaključili, da ima otrokovo vizualno zaznavanje zelo omejeno vlogo pri težavah, ki jih imajo šolski otroci s prepoznavanjem obraznih izrazov gnusa in strahu. Te težave so verjetneje posledice tega, da petletniki in šestletniki še niso popolno konceptualizirali teh dveh čustev.[46]

V podobni raziskavi so preverjali trditve nekaterih avtorjev, da opazovalci prepoznajo gnus po nosni gubi, ki se pojavi kot izraz na obrazu. Želeli so dokazati, da je prepoznavanje te gube kot gnus lahko odvisno od metode, ki jo raziskovalci uporabijo za zbiranje podatkov. Rezultati raziskave so pokazali, da na to ali bodo otroci prepoznali čustvo gnusa, bolj kot nosna guba vplivajo obrazi, ki so jih videli predhodno. Če so jim pred nosno gubo pokazali namrščen obraz, so temu pripisali jezo, nosni gubi pa gnus. V primeru da niso videli namrščenega obraza, pa je večina otrok nosno gubo prepoznala kot jezo.[47]

Sherri C. Widen in James A. Russell sta preverjala ali otroci resnično razumejo čustvo gnusa. Raziskava je zajemala otroke stare od 4 do 9 let. Pokazali so jim sliko deklice, ki izraža gnus. Otroci so morali povedati kako se deklica počuti, nato pa sestaviti zgodbo o tem, kaj je povzročilo da se deklica tako počuti in kakšne so posledice takega počutja. Zanimalo jih je, ali bodo otroci navajali vzroke, ki bodo pomembni za gnus ali jezo oz. kakšno drugo čustvo. In podobno, ali bodo navajali posledice, ki so povezane z gnusom. Od 84 otrok, ki so sodelovali v raziskavi, jih je zelo malo prepoznalo gnus, le štirje pa so mu pripisali tudi ustrezno vzročno-posledično zgodbo. Večinoma so otroci gnus prepoznali kot jezo, kar nekaj pa je bilo takih, ki so ga označili kot jezo, vendar povedali zgodbo, ki ustreza gnusu.[48]

Gnus in strah pred okužbo[uredi | uredi kodo]

Gnus je močno povezan s strahom pred okužbo, saj ga občutimo, ko pridemo v stik z dražljajem, ki bi lahko povzročil okužbo. Strah pred okužbo je najpogosteje prisoten pri posameznikih z obsesivno-kompulzivno motnjo, saj je prisoten pri kar 50% ljudeh s to motnjo. [49] Posamezniki, ki so zelo občutljivi na gnus in so tudi močno anksiozni, imajo bolj izražen strah pred okužbo kot posamezniki, ki niso anksiozni. [50] Domene gnusa, ki nas opominjajo na našo živalski naravo (npr. higiena, organi, smrt), imajo veliko večji vpliva na strah pred okužbo pri posamezniku kot jedrne domene (npr. vonji, živali).[51] Da pa se ljudem gnusijo predvsem kri, telesni izločki, odpadki pa je pomembno tudi, ker so to predvsem glavni prenašalci bolezni. Danes to vemo (imamo veliko znanja o mikroorganizmih, bacilih) in se jim izognemo, včasih pa so se jim izogibali le na podlagi gnusa, torej je imel ta močno varovalno funkcijo. Posamezniki, pri katerih je strah pred okužbo zelo izražen, pa doživljajo tudi veliko stiske v interakciji z dražljaji, ki bi lahko pomenili okužbo. [52]

Gnus in motnje hranjenja[uredi | uredi kodo]

Davey, Buckland, Tantow in Dallos (1998) so raziskavo izvedli pri zdravih študentih iz Univerze v Sussexu. 170 študentov (od tega 85 žensk in 85 moških) je moralo rešiti pet različnih vprašalnikov, ki so se navezovali na gnus in motnje hranjenja . Ugotovili so, da le pri ženskah obstaja velika korelacija med prehrambnimi motnjami in občutljivosti na gnusno. Rezultati niso pokazali odnosa med gnusom do človeškega telesa in njegovih produktov s prehrambnih motnjah. Raziskavo so nadaljevali z 10 adolescentkami, ki so se zdravile na mladostniškem psihiatričnem oddelku dveh bolnišnic v Leipzigu. Vse udeleženke raziskave so bile diagnosticirane za anoreksijo ali bulimijo. S tema dvema raziskavama so dokazali, da so prehrambne motnje povezane samo z gnusom do specifičnih dražljajev ( hrana , človeško telo, njegovi produkti). Ugotovili so, da je izraženost gnusa v korelaciji s prehrambnimi motnjami. Ker povečana izraženost gnusa še ne vpliva na nagnjenost k tovrstnim motnjam, ta povezava še ni bila v celoti pojasnjena. Predvidevali so, da gnus lahko vpliva na razvoj teh motenj, če se »specializira« za določene dražljaje[53].

Troop, Murphy, Bramon in Treasure (2000) so raziskovali odnos med simptomi hranjenja in splošne patologije ter občutljivostjo na gnus v številčnejšem kliničnem vzorcu, v katerega so vključili osebe z različnimi oblikami motenj hranjenja. V svojo raziskavo so vključili 74 pacientov (od tega 7 moških), ki so se zdravili na bolnišnični enoti za prehrambne motnje Bethlem in Maudsley Hospital. Za kontrolno skupino so izbrali 15 študentk in članic osebja na Inštitutu za psihiatrijo. Z vprašalnikom občutljivosti gnusa so izmerili občutljivost na dražljaje, ki lahko izzovejo gnus. Vprašalnik je bil sestavljen iz 32-ih vprašanj, ki so se navezovale na smrt, hrano, človeške produkte, seks in prenašanje (npr. bolezni, kote je AIDS ali npr. mikrobov) z dotikom. Z odgovori so želeli ugotoviti kako močne občutke gnusa (oz. ali sploh ) bodo posamzeniku doživljali ob posamezni postavki. Simptome motenj hranjenja so vrednotili z vprašalnikom EDI, ki meri naslednje simptome motenj hranjenja: nezadovoljstvo z lastnim telesom, bulimijo, prefekcionizem, strah pred zrelostjo, neazupanje, neučinkovitost,odločenost za doseg suhe postave, zavedanje prejemanja in odzivanje na telesne dražljaje. Nespecifično patologijo so izmerili z uporabo ček liste, ki je ocenjevala simptome tesnobe, depresije, sovražnosti, medosebne občutljivosti, obsesivno-kompulzivne motnje , psihoticizem , paranoidne misli somatizacijo. Tudi njim so razdelili vprašalnike in skušali ugotoviti povezanost med občutljivostjo na gnusno in prehrambnimi motnjami. Rezultati do katerih so prišli z raziskavo niso pokazali znatnih razlik med skupinama obolelih in zdravih udeležencev v splošni občutljivosti na gnus vzbujajoče dražljaje. Do pomembnih odstopanj pa je pri šlo pri postavki produkti telesa saj je pri tej imela kontrolna skupina občutno nižji rezultat kakor skupina obolelih.Stopnja izražene občutljivosti na gnus pri obolelih udeležencih je povezana z resnostjo motnje hranjenja (merjene po EDI). To velja predvsem za bulimijo in odločenost za doseg suhe postave, še posebno v povezavi s postavkami o hrani, smrti in prenašanju z dotikom. [54].

Troop, Treasure, Serpell (2002) so skušali pridobiti nove podatke o odnosu med izraženostjo gnusa in prehrambnih motnjah in jih primerjati s prejšnjimi raziskavami. Za raziskavo so izbrali 208 prostovoljcev (od tega 1 moški) iz Liste prostovoljcev Enote za prehrambne motnje Psihiatričnega inštituta. V raziskavi so uporabili vprašalnik o gnusu -DQ (Barker & Davey, 1994), s katerim so z 37-imi vprašanji merili stopnjo gnusa , ki jo udeleženci občutijo ob določenem razponu dražljajev. Možne in verjetne diagnoze anoreksije , bulimije in nedoločenih motenj hranjenja so izmerili z vprašalnikom Kratka evalvacija motenj hranjenja-SEED (Kordy & Treasure, 1997), uporabili pa so predelano različico, saj so dodali definicjo kompulzivnega prenajedanja in vprašanja o trajanju določenih simptomov. Ugotovili so, da je pri bolnih posameznikih izraženost gnusa še vedno velika, vendar pa ne moremo zaključiti, da je to vzrok za razvoj prehrambnih motenj. Dokazuje pa, da je pri pacientih povišana izraženost gnusa osredotočena na omejeno število predpostavk, predvsem tistih, ki temeljijo na telesu in hrani Rezultate tistih, ki v času merjenja niso imeli motenj hranjenja (ampak so verjetno in možno oboleli za eno ali več izmed motenj hranjenja v preteklosti) in tistih, ki so se v času merjenja verjetno in možno spopadali z motnjami hranjenja so primerjali z dvema vzorcema vzetima iz raziskave Barker in Davey (1994). Z raziskavo so ugotovili, da so trenutno zdravi udeleženci, ki so v preteklosti imeli motnje hranjenja izražali nižjo stopnjo gnusa pri postavkah človeško telo in telesni izdelki kakor trenutno bolne osebe. Kljub nekaterim razlikam med trenutno bolnimi in trenutno zdravimi bolniki v stopnji izraženosti gnusa je stopnja gnusa tako pri enih kot drugih pomembno višja kakor a pri vzorcih zdravih oseb. [55]

Avtorja a Ruth Aharoni in Marianne M.Hertz sta primerjala občutljivosti na gnus med večjim in bolj specifičnim vzorcem bolnikov z anoreksijo nervozo in kontrolno skupino. S študijo sta avtorja podprla predhodne ugotovitve , da je med motnjami hranjenja in občutljivostjo gnusa pri ženskah visoka korelacija. Rezultati pacientov z anoreksijo so pokazali splošno zvišano občutljivost na gnus pri večini postavk. Odkritje splošnih odstopanj v občutljivosti gnusa med bolnimi in zdravimi udeleženci je bilo morda posledica tega, da so v raziskavi preučevali specifično obolele za anoreksijo nervozo, prejšnje študije pa so testirale osebe z motnjami hranjenja na splošno. Kljub temu da so rezultati vseh treh raziskav pokazali, da obstaja povezava med občutljivostjo na gnus in motnjani hranjenja, je le tretja raziskava potrdila splošno višjo občutljivost na gnus pri obolelih pacientih. Avtorji prve razsikave so prišli do zaključka, da so za ugotovitev povezav med simptomi motenj hranjenja in občutljivostjo na gnus potrebne dodatne raziskave, Troop in Treasure sta tako izpeljala nadaljno raziskavo in s pomočjo rezultatov prišla do zaključka, da motnje hranjenja niso povezane z splošnim zvišanjem občutljivosti na gnus ampak je to specifično za področji hrane in telesa. [56]

Vpliv slučajnega gnusa na moralno presojanje[uredi | uredi kodo]

Wheatley in Haidt sta leta 2005 (v Chapman, H. A. in Anderson A. K., 2013) raziskovala vpliv gnusa na moralno presojanje. Izvedla sta študijo, kjer so udeležence s pomočjo posthipnotske sugestije pripravili do tega, da so jim nevtralne sprožilne besede (often in take) vzbudile gnus. Ti dve sprožilni besedi so nato vključili v besedila, ki so opisovala moralne prestopke. Dve besedili sta opisovali bili povezani s fizičnim gnusom (spolni odnosi med bratrancem in sestrično, jesti mrtvega psa), štiri pa ne (ropanje trgovin, kraja knjig iz knjižnice, podkupovanje in odvetnik, ki išče zaslužek preko žrtev nesreč). Udeleženci so bili razdeljeni v dve skupini, ena je prebrala opise teh dejanj v katere je bila vključena sprožilna beseda, druga pa je prebrala opise istih dejanj brez sprožilne besede. Udeleženci, ki so prebrali sprožilno besedo so močneje zavračali enake moralne prestopke kot udeleženci, ki niso bili v stiku z njo. Gnus ima torej lahko močan vpliv na naše moralno presojanje.

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Cisler, J.M.; Olatunji, B.O., Lohr, J.M., & Williams, N.L. (2009). "Attentional bias differences between fear and disgust: Implications for the role of disgust in disgust-related anxiety disorders". Cognition and Emotion 23 (4): 675–687.doi:10.1080/02699930802051599
  2. ^ David, B.; Olatunji, B.O. (2011). "The effect of disgust conditioning and disgust sensitivity on appraisals of moral transgressions". Personality & Individual Differences 50 (7): 1142–1146.doi:10.1016/j.paid.2011.02.004.
  3. ^ Cisler, J.M.; Olatunji, B.O., Lohr, J.M., & Williams, N.L. (2009). "Attentional bias differences between fear and disgust: Implications for the role of disgust in disgust-related anxiety disorders". Cognition and Emotion 23 (4): 675–687.doi:10.1080/02699930802051599.
  4. ^ Wicker, B.; Keysers, C.; Plailly, J.; Royet, J. P.; Gallese, V.; Rizzolatti, G. (2003). "Both of us disgusted in my insula: the common neural basis of seeing and feeling disgust". Neuron 40 (3): 655–64.doi:10.1016/S0896-6273(03)00679-2.PMID 14642287.
  5. ^ Oaten, M., Stevenson, R. J., & Case, T. I. (2009). Disgust as a Disease-Avoidance Mechanism.Psychological Bulletin, 135 (2), 303–321.
  6. ^ Olatunji, Bunmi O.; Haidt, Jonathan; McKay, Dean; David, Bieke (2008). "Core, animal reminder, and contamination disgust: Three kinds of disgust with distinct personality, behavioral, physiological, and clinical correlates". Journal of Research in Personality42 (5): 1243. doi:10.1016/j.jrp.2008.03.009.
  7. ^ Rozin, P.; Lowery, L.; Ebert, R. (1994). "Varieties of disgust faces and the structure of disgust". Journal of Personality and Social Psychology 66 (5): 870–881.doi:10.1037/0022-3514.66.5.870. PMID 8014832.
  8. ^ Oaten, M., Stevenson, R. J., & Case, T. I. (2009). Disgust as a Disease-Avoidance Mechanism.Psychological Bulletin, 135 (2), 303–321.
  9. ^ Rozin, P., Lowery, L., Ebert, R. (1994). Variety of Disgust Faces and the Structure of Disgust. Journal of Personality and Social Psychology, 66, 870-881.
  10. ^ Olatunji, B.O., Williams, N. L., Lohr, J. M., Sawchuk, C. N. (2005). The structure of disgust: domain specificity in relation to contamination ideation and excessive washing. Behaviour Research and Therapy, 43, 1069-1086.
  11. ^ Simpson, J., Carter, S., Anthony, S. H., Overton, P. G. (2006). Is Disgust a Homogeneous Emotion?. Motivation and Emotion, 30(1), 31-41.
  12. ^ Simpson, J., Carter, S., Anthony, S. H., Overton, P. G. (2006). Is Disgust a Homogeneous Emotion?. Motivation and Emotion, 30(1), 31-41.
  13. ^ Olatunji, B.O., Sawchuk, C.N., Lohr, J.M., de Jong, P.J. (2004). Disgust domains in the prediction of contamination fear. Behaviour Research and Therapy, 42, 93-104.
  14. ^ 14,0 14,1 Pochedly J.T.,Russell J.A. in Widen S.C.(2012). What Emotion Does the “Facial Expression of Disgust” Express?. Emotion,(6).1315-1319
  15. ^ 15,0 15,1 Russell J.A. in Widen S.C.(2010). The “Disgust Face” Conveys Anger to Children. Emotion,(4). 455-466.<o:p></o:p>
  16. ^ 16,0 16,1 Giner-Sorolla R. in Russell P.S.(2011). Social Justifications for Moral Emotions: When Reasons for Disgust Are Less Elaborated Than for Anger.  Emotion,(3).637.646
  17. ^ Milliard, K., Gagnon, M., Gossellin, P., Hudon-ven der Buhs, I., & Larocque, K. (16. September 2009). Springer Link. Pridobljeno iz Children’s Recognition and Discrimination of Fear and Disgust Facial Expressions.
  18. ^ Rozin, P., Lowery, L., in Elbert, R. (1994). Varities of disgust faces and structure of disgust. Journal of Personality and Social Psychology, 66, 870-881.
  19. ^ Holder Mark, D., Hawkins, C. (2007). The Illusion of Transparency: Assesment of sex differences in showing and hiding disgust. Basic and Applied Social Pyschology, 29(3), str. 235-243
  20. ^ Bloom, P., & Danovitch, J. (September 2009). Children’s Extension of Disgust to Physical and Moral Events. Yale University.
  21. ^ 21,0 21,1 21,2 21,3 21,4 21,5 Miller, I.M. (2006). Anatomijagnusa.Ljubljana: Studiahumanitatis.
  22. ^ 22,0 22,1 22,2 22,3 22,4 Sawchuk, C.N. (2009). The acquisition and maintenance of disgust: Developmental and learning perspectives. V: B.O. Olatunji in D. McKay (ur.), Disgust and its disorders: Theory, assessment, and treatment implications (77-97). Washington, DC, US: American Psychological Association; US.
  23. ^ 23,0 23,1 23,2 23,3 Rozin, P. in Fallon, A.E. (1987). A perspective on disgust.PsychologicalReview, 94(1), 23-41.
  24. ^ Haidt, J.,McCauley, C.,Rozin, P. Individual Differences in Sensitivity to Disgust: A scale sampling seven domains of disgust elicitors. Personality and Individual Differences, 16(5), 701-713.
  25. ^ Druschel, B. A., Sherman, M. F. (1999). Disgust sensitivity as a function of the Big Five and gender. Personality and Individual Differences, 26(4), str. 739-748
  26. ^ Horberg, E., Oveis, C., Keltner, D., & Cohen, A. (2009). Disgust and the moralization of purity. Journal of personality and Social Psychology, 97(6), str. 963-976.
  27. ^ Russel, P., Giner-Sorolla, R. (2011). Social justifications for moral emotions: When reasons for disgust are less elaborated than for anger. Emotion, 11(3), str. 637-646.
  28. ^ Danovitch, J., Bloom, P. (2009). Children's extension of disgust to physical and moral events. Emotion, 9(1), str. 107-112.
  29. ^ Hatfield E., Sprecher S. in Traupmann J. (1978). Men's and Women's Reactions to Sexually Explicit Films: A Serendipitous Finding. Archives od Sexual Behavio, 6(7), 583-593.
  30. ^ Reidy E. in Zeichner A. (2009). Are Homophobic Men Attracted to or Repulsed by Homosexual Men? Effects of Gay Male Erotica on Anger, Fear, Happiness and Disgust. Psychology of Men & Masculinity, 3(10), 231-236.
  31. ^ Bloom, 2004; Hodson in Costello, 2007; Miller 1997, Nussbau, 2001
  32. ^ Terrizzi, J. A.; Shook, N. J.; Ventis, W. L. (2010). »Disgust: A predictor of social conservatism and prejudicial attitudes toward homosexuals.« Personality & Induvidual Differences. 49 (6).<o:p></o:p>
  33. ^ Martha Nussbaum, 2001, str. 347
  34. ^ David B. in Olatunji B.O. (2011). The effect of disgust conditionind and disgust sensitivity on appraisals of moral transgressions. Peronality and Individual Differences, 50, 1142-1146.
  35. ^ Calder A. J., Beaver J. D., Davis M. H., van Ditzhuijzen J., Keane J. in Lawrence A. D. (2007). Disgust sensitivity predicts the insula and palliadal response to pictures of disgustng foods. European Journal of Neuroscience 25, 3422-3428. doi: 10.1111/j.1460-9568.2007.05604.x
  36. ^ 36,0 36,1 Simpson J, Anthony H. S., Schmeer S. in Overton G. P. (2005). Food-related contextual factors substantially modify the disgust responce. Food Quality and Preference, 18, 183-189.
  37. ^ 37,0 37,1 Barthomeuf L., Rousset S. in Droit-Volet S. (2009) Emotion and food. Do the emotions expressed on other people's faces affect the desire to eat liked and disliked food products?. Appetite 52(1), 27-30.
  38. ^ Hoefling A., Likowski K. U. in Deutsch R. (2009). When Hunger Finds No Fault With Moldy Corn: Food Deprivation Reduces Food-Related Disgust. Emotion, 9(1), 50-58.
  39. ^ Rozin, A., Fallon, A., Augustoni-Ziskind, M. (1985). The Child's Conception of Food: The Development of Contamination Sensitivity to "Disgusting" Substances. Development Psychology, 21(6),1075–1079.
  40. ^ Smits, J. A. J., Telch, M. J., Randall, P. K. (2001). An examination of decline in fear and disgust during exposure-based treatment. Behaviour Research and Therapy, volume 40 (11), 1243–1253.
  41. ^ De Jong, P. J., Peters, M., Vanderhallen, I. (2002). Disgust and disgust sensitivity in spider phobia: Facial EMG in response to spider and oral disgust imagery. Journal of Anxiety Disorders,16 (5), 477–493.
  42. ^ Rorhmann, S., Hopp, H., Quirin (2008). Gender differences in psychophisiological responses to disgust. Journal of Psychophysiology, 22(2), 65-75.
  43. ^ Holder, M. D., Hawkins, C. (2007). The illusion of transparency: assesment of sex differences in showing and hiding disgust. Basic and applied social psychology,29(3), 235-243.
  44. ^ Aleman, A., Swart, M. (2008). Sex differences in neural activation to facial expressions denoting contempt and disgust. Plos ONE, 3(11), e3662.
  45. ^ Rohrmann, S., Hopp, H., Quirin, M. (2008). Gender differences in psychophysiological responses to disgust. Journal of Psychophysiology, 22(2), str. 65-75
  46. ^ Gagon, M., Gosselin, P., Hudon ven der Buhs, I., Larocque, K., Milliard, K. (2010). Children’s recognition and discrimination of fear and disgust facial expressions. Journal of nonverbal behaviour, 43(1), 27-42.
  47. ^ Pochedly,J. T., Widen, S. C., Russell, J. A. (2012). What emotion does the “facial expression of disgust” express? Emotion, 12(6), 1315-1319.
  48. ^ Widen, S. C., Russell, J. A. (2010). The “disgust face” conveys anger to children. Emotion, 10(4), 455-466.
  49. ^ Rachman in Hodgson (1980) v: Olatunji, B.O., Armstrong, T. (2009). Contamination Fear and Effects of Disgust on Distress in a Public Restroom. Emotion, 9(4), 592-597.
  50. ^ Cisler, J.M., Reardon, J.M., Williams, N.L., Lohr, J.M. (2007). Anxiety Sensitivity and Disgust Sensitivity Interact to Predict Contamination Fear. Personality and Individual Differences, 42(6), 935-946.
  51. ^ Olatunji, B.O., Sawchuk, C.N., Lohr, J.M., de Jong, P.J. (2004). Disgust Domains in the Prediction of Contamination Fear. Behaviour Research and Therapy, 42(1), 93-104
  52. ^ Olatunji, B.O., Armstrong, T. (2009). Contamination Fear and Effects of Disgust on Distress in a Public Restroom. Emotion, 9(4), 592-597.
  53. ^ Davey, G.C.L.,Buckland, G., Tantow, B. in Dallos R. (1998). Disgust and Eating Disorders. European Eating Disorders Review, 6, 201-211.
  54. ^ Troop, N.A., Murphy, F., Bramon, E. in Treasure, J.L. (2000). Disgust Sensitivity in Eating Disorders: A Preliminary Investigation. International Journal of Eating Disorders, 27, 446-451.
  55. ^ Serpell, L., Treasure, J.L., & Troop, N.A. (2002). A further exploration of disgust in eating disorders. European Eating Disorders Review, 10(3), 218-226.
  56. ^ Aharoni, R., & Hertz, M.M. (2012). Disgust sensitivity and anorexia nervosa. European Eating Disorders Review, 20(2), 106-110.

51. Chapman, H. A. in Anderson A. K. (2013). Things Rank and Gross in Nature: A Review and Synthesis of Moral Disgust. Psychological Bulletin, 139(2), 300–327.

52. Ottaviani, C., Mancini F., Petrocchi N., Medea B., Couyoumdijan A. (2013). Autonomic correlates of physical and moral disgust. International Journal of Psychophysiology, 89(1), 57–62.