Gnus

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Gnus je vrsta emocionalne reakcije, ki vključuje odmik od osebe ali predmeta z močnim izrazom odpora, bodisi realnim ali igranim. Druga razlaga gnus definira kot odpor do potencialne okužbe. [1] Gnus je eden od osnovnih, preprostih čustev, ki služijo varovanju organizma pred zaužitjem potencialno škodljive snovi ter tako omogoča izogibanje boleznim. Navadno je asociiran s pojmi, kot so: nečistoča, neužitno, infekcijsko, krvavo. [2] Strah pred okužbo, pred insekti, odpadnim materialom in drugimi dejavniki, ki porušijo naravni red, lahko spodbudi gnus. V tem primeru gnus izhaja iz procesa sklepanja na podlagi zaznavne izkušnje. Na primer vedenje, da so insekti v preteklosti povzročali kugo, lahko pripelje do občutenj odpora in gnusa do insektov, ki sicer niso škodljivi. [3] Gnus se je evolucijsko razvil kot odziv na neužitno hrano, ki bi lahko škodila organizmu. [4] Tako ljudje na primer še danes kažejo gnus v stiku s pokvarjenim mlekom ali okuženim mesom. Mnoge raziskave so trdile, da služi čustvo gnusa kot funkcija zaščite pred boleznijo. Gnus tako spodbudijo tudi predmeti ali osebe, ki kažejo znake bolezenske okužbe. [5] Gnus je ena od osnovnih emocij, ki je značilna in prepoznana v vseh kulturah. Čeprav različne kulture pojmujejo za gnusne različne stvari, je reakcija na objekt gnusa v vseh kulturah enaka. [6] Vključuje namreč specifične obrazne izraze, katerih karakteristike so rahlo namrščene obrvi, zavihana zgornja ustnica, gubanje nosu in rahlo viden jezik, torej rahlo odprta usta. [7] Obrazni izraz gnusa se pojavlja tudi pri slepih posameznikih ter pri tistih, ki so rojeni gluhi. [8]

Vrste gnusa[uredi | uredi kodo]

Socialno-moralni gnus[uredi | uredi kodo]

Nekateri raziskovalci so predstavili dvo-faktorski model gnusa, ki vključuje osnovni gnus (ang. core disgust) in gnus kot opomnik živalskosti (ang. animal reminder disgust). Prvo vrsto gnusa naj bi spodbujali dražljaji kot so na primer žuželke, pokvarjena hrana, odpadki. To čustvo je enako čustvu, ki ga pri dojenčkih sproža kisla ali grenka hrana. Druga vrsta gnusa pa izraža zavračanje dražljajev, ki služijo kot opomnik na živalski izvor človeka, in je značilna zgolj za ljudi, spodbudili pa naj bi jo dražljaji, kot so na primer smrt, slaba higiena.[9] Poleg teh dveh vrst gnusa pa so Rozin in drugi (1994) v članku dodali tudi gnus, ki ga vzbudi direkten ali posreden fizičen kontakt s tujci ali z ljudmi, s katerimi si tega ne želimo (ang. interpersonal contamination).[10]


Nekateri raziskovalci pa navajajo socialno-moralni gnus (ang. socio-moral disgust). Ta oblika se pojavi, kadar so prečkane socialne ali moralne meje, ali pa se nam zdi, da sta kršena posameznikova pravica do avtonomije in njegovo dostojanstvo. Toda, za razliko od osnovnega gnusa, se dražljaji, ki v posamezniku sprožijo socialno-moralni gnus, razlikujejo od kulture do kulture. [11]


Obstaja velika povezava med socialno-moralnim gnusom in jezo, kar so avtorji v raziskavi tudi dokazali z opisi čustev, ki so jih podali udeleženci raziskave. [12] V povezavi z osnovnim gnusom pa se jeza ne pojavi. Raziskava je potekala tako, da so udeležencem raziskave pokazali različne slike, ki so v njih vzbudili socialno-moralni ali osnovni gnus. Po ogledu vsake izmed slik, so na večstopenjski lestvici ocenili, kako močno so ob ogledu občutili veselje, žalost, jezo, gnus in strah. S tem so dobili dokaz, da obstajata dve vrsti gnusa, saj se je osnovni gnus najbolj povezoval s strahom, socialno-moralni gnus pa z jezo in žalostjo. Poleg tega so dokazali tudi, da s časom in navajenostjo na dražljaj, intenzivnost osnovnega gnusa pojenja, intenzivnost socialno-moralnega gnusa pa se še okrepi. Ugotovili so, da so ženske bolj občutljive za osnovno obliko gnusa, medtem ko pri socialno-moralnem gnusu ni bilo statistično pomembnih razlik med spoloma. Za socialno-moralni gnus so bolj dovzetni ljudje, ki imajo bolj razvit moralni čut.

Raziskovalci (Ottaviani, Mancini, Petrocchi, Medea in Couyomdijan, 2013) so ugotovili, da socialno-moralni gnus in fizični gnus spremljajo različne fiziološke reakcije. Moralni gnus, je povezan z jezo (kot so odkrile tudi druge raziskave) in povzroči zvišan srčni utrip in manjšo uravnovešenost simpatičnega živčevja in parasimpatičnega živčevja. Fizični gnus pa spremlja občutek umazanosti in povzroči povečano aktivnost parasimpatičnega živčevja. Rezultati te raziskave kažejo, da ima moralni gnus isti izvor kot fizični samo pri udeležencih z obsesivno kompulzivnimi motnjami in da je gnus odziv, ki je različen za vsakega posameznika.

Tudi fobije se povezujejo z različnimi vrstami gnusa. Na primer fobija pred pajki je bolj povezana z dražljaji, ki sprožajo osnovni gnus, medtem ko je strah pred krvjo, injekcijami in poškodbami (ang. blood-injection-injury phobia) povezan z dražljaji, ki sprožajo »gnus kot opomnik živalskosti«. [13]

Gnus do samega sebe[uredi | uredi kodo]

Gnus usmerjen proti samemu sebi ostaja, navljub raziskavam, še dokaj skrivnostno čustvo. Njegova narava ostaja še nepojasnjena, torej njegove specifične karakteristike in kako ga subjektivno doživlja vsak posameznik.[14] Ameriški psihiater Aaron T. Beck navaja, da se lahko napredovanje samokritičnega disfunkcionalnega prepričanja razvije (ali pa je podlaga) za depresijo. Nadaljuje še s tem, da se lahko občutek odpora so samega sebe razvije v gnus do sebe.[15] Psihologa Kenny in Baron (1986) sta raziskovala odnos med gnusom do samega sebe ter disfunkcionalnimi prepričanji o samem sebi in depresijo. Prišla sta do ugotovitve, da gnus usmerjen proti samemu sebi le delno vpliva na človekova disfunkcionalna prepričanja in depresijo, saj nanju zelo verjetno vplivajo še druge spremenljivke, npr. samospoštovanje.[16] Gnus do samega sebe je sicer močno povezan z občutkom sramote, vendar pa je zagotovo nekoliko bolj stroga različica le-te, zato ga obravnavamo kot posebno čustvo. Lahko pa ga uvrstimo med čustva povezana z nesamozavestjo.[16] Nekateri raziskovalci (npr. Barret, Zahn-Waxler in Cole, 1997) trdijo, da sram in krivda izvirata iz gnusa do samega sebe. Pri čemer se sram izrazi kot gnus usmerjen proti sebi, krivda pa gnus usmerjen proti dejanju, ki ga nekdo izvaja.[15] Gnus do sebe se je pokazal kot pomembna komponenta, dejavnik in/ali podlaga za razvoj raznih mentalnih problemov ( npr. obsesivno kompuluzivna motnja, motnje hranjenja, depresija). Dokazali so, da je gnus do samega sebe psihopatološka značilnost, saj se je pokazala v povečani količini pri vseh raziskanih motnjah. [17] Raziskovalec Powell in sodelavci (2013) so v eni od raziskav preverjali veljavnost hipoteze, da je subjektivna izkušnja gnusa da samega sebe povezana z simptomi depresije. Udeleženke raziskave so bile samo ženske, saj naj bi bila huda depresija dvakrat bolj pogosta pri ženskah kot pri moških. Zanimiva ugotovitev te raziskave, povezana z gnusom do samega sebe ter žalostjo in depresijo, govori o tem, gnusa ni za pričakovati pri vseh ljudeh diagnosticiranih z depresijo, ima pa v nekaterih primerih precejšnjo vlogo. Tudi, ko se osebi stanje izboljša, lahko še vedno čuti gnus usmerjen proti samemu sebi. Pomembna ugotovitev pa je tudi, da je potrebno biti pri zdravljenju depresije pozoren tudi na čustvene faktorje saj zgolj zdravljenje depresije ne »odstrani« tudi občutka gnusa do samega sebe. [18]

Izražanje in prepoznavanje gnusa[uredi | uredi kodo]

Dokazano je, da otroci že zelo zgodaj prepoznavajo osnovna čustva, saj le-to sposobnost uporablja za komunikacijo.  Že v predšolskem obdobju so sposobni kategorizirati posamezna čustva in jih opredeliti v ustrezno situacijo. Prepoznavanje nekaterih čustev pa ni tako preprosto. Tak primer je gnus, ki tudi sodi med osnovna čustva,  ampak  ga ljudje, po rezultatih različnih raziskav (Pochedly, Russell in Widen, 2012 [19]; Russell in Widen, 2010[20]; Giner-Sorola in Russell, 2011[21]), ne prepoznavajo prav dobro.  Res je, da se prepoznavanje obraznih potez razvije že zelo zgodaj, toda ali je prepoznavanje gnusa tako preprosto kot prepoznavanje veselja? Pri dojenčkih je zelo problematično, ker ne moremo reči, da  otrok prepozna gnus v pravem pomenu besede. Lahko, da ga prepozna le kot negativno čustvo, zato ne moremo zagotovo  trditi, da je dojenček že sposoben prepoznati gnus. Zavedati se moramo, da je dejavnike,  ki vplivajo na jezo, zlahka določiti, medtem ko na gnus ne vpliva tako veliko število dejavnikov in tudi vzroki za to čustvo  niso tako raznoliki, kot za jezo. Občutenje jeze je bolj individualno pogojeno čustvo, medtem ko ima na doživljanje gnusa precejšen vpliv tudi kultura. Prepoznavanje obraznih izrazov za gnus zelo pogojeno tudi s situacijo. Ljudje tudi zelo težko navajamo razloge za občutenje gnusa in verjetno je to povezano z nedostopnostjo teh razlogov. Morda se jih ne moremo spomniti ali pa jih preprosto ne vemo in nam je občutenje gnusa povsem logično.

Avtorji Pochedly, Widen in Russell (2012) [19] so izvedli raziskavo, ki se je osredotočila na to, kako dobro otroci razlikujejo med obrazom, ki izraža gnus in obrazi, ki izražajo druge emocije. Udeleženci te raziskave so bili otroci, stari med 5 in 14 let. Pri raziskavi je sodelovalo 120 otrok in sicer 54 dečkov in 66 deklic. Pred začetkom raziskave so raziskovalci vsakemu otroku povedali, da bo videl več različnih obrazov in ga prosili, da obkroži besedo iz seznama besed, ki najbolje opiše čustvo osebe na fotografiji. Besede na seznamu so bile: jezen, osramočen, vesel, žalosten, prestrašen, presenečen in »disgusted« (beseda nima točnega enobesednega prevoda v slovenščino, pomeni pa, da nekdo čuti gnus). Vsak udeleženec je videl štiri ali pet fotografij obrazov. Vsako fotografijo si je ogledal posebej in ocenil vsak izraz na obrazu na fotografiji preden je videl naslednjega. Vsi otroci so obraze videli v istem vrstnem redu: najprej so videli obraz, ki je prikazoval vesel nasmeh, nato so videli obraz, ki je prikazoval presenečenje, sledil mu je obraz, ki je prikazoval strah, nato pa je sledila fotografija, ki je bila različna pri vsaki skupini otrok: otrok je videl bodisi fotografijo, ki je prikazovala namrščen in jezen izraz na obrazu, bodisi fotografijo, ki ni prikazovala obraza ali pa fotografijo, ki je prikazovala obraz nekoga, ki mu je slabo. Naslednja fotografija je prikazovala gnus. Ta fotografija je prikazovala osebo, katere nos je bil namrgoden. Pochedly, idr.(2012) so dobili takšne rezultate: s katero besedo so otroci ocenili fotografijo, ki je prikazovala gnus je bilo odvisno od tega, katera izmed treh fotografij (obraz, ki je prikazoval jezo, fotografijo brez obraza ali fotografijo, ki je prikazovala nekoga, ki mu je slabo) so videli tik preden so zagledali fotografijo, ki je prikazovala gnus. Če so pred fotografijo, ki je prikazovala gnus videli fotografijo jeznega obraza je večina otrok izbrala besedo disgusted (osebi na fotografiji se nekaj gnusi) za opis fotografije, ki je prikazovala gnus. Če med fotografijami ni bilo fotografije obraza, ki je izražala jezo, so otroci za opis obraznega izraza, ki je prikazoval gnus največkrat uporabili besedo jezen. Če so pred obrazom, ki je prikazoval gnus videli obraz, ki je predstavljal nekoga, ki mu je slabo, je še več otrok za opis obraznega izraza, ki je prikazoval gnus uporabilo besedo jezen. Pochedly, idr. (2012) so prišli do zaključkov, da udeleženci v obraznem izrazu gnusa ob določenih pogojih ne vidijo gnusa, ampak drugo čustvo. Ugotovili so tudi, da fotografija, ki je predstavljala gnus ni nujno najboljša, saj v določenih pogojih očitno sproža asociacijo na jezo. [19]

V raziskavi, ki sta jo izvedla Russell in Widen (2010) so psihologi izhajali iz dejstva, da večina ljudi prepozna obrazni izraz gnusa kot jezo. Pravijo, da je to zelo odvisno od konteksta, zato so postavili hipotezo, da je prepoznavanje obraznega izraza odvisno od metode, ki je uporabljena za pridobivanje podatkov. Eksperimentatorji so opredelili nepravilno metodo. Le-ta naj bi bila takrat, ko sodelujoči dobili seznam čustev, ki jih morajo razvrstiti k primerni fotografiji. Število čustev in število slik se ujema in tukaj se pokaže pomanjkljivost metode. Posameznik bo videl tipični izraz jeze in ji bo to čustvo tudi pripisal. Potem, ko bo videl fotografijo osebe z namrščenim nosom, ji bo logično pripisal čustvo gnus, ker bo le to še edino ostalo. Če pa  čustvo jeza na seznamu ne bi bilo navedeno, bi se pri udeležencih že  pojavila dilema in nasprotje med obrazom, ki izraža  gnus in obrazom, ki prikazuje jezo.  Iz rezultatov raziskave lahko  torej sklepamo, da je zelo pomembno kakšne so predhodne pokazane fotografije in zelo pomemben dejavnik je, ali je predhodno pokazana fotografija obraz, ki prikazuje jezo. Psihologa Widen in Russell sta ob vedenju, da lahko otrok že kot dojenček prepozna emocionalno stanje druge osebe z opazovanjem obrazne mimike, leta 2010 izvedla raziskavo, s katero sta hotela to preizkusiti tudi v praksi. Natančneje sta se osredotočila na prepoznavo gnusa, kajti njuna hipoteza je bila, da otroci gnus velikokrat zamenjujejo z mimiko, ki jo pripisujemo jezi. V njuni raziskavi je sodelovalo 84 otrok, starih od štiri  do devet let, poleg tega pa tudi 22 ljudi, ki so hodili na univerzo. Raziskava se je najprej začela z igro eksperimentatorja in otroka zato, da se je slednji počutil sproščeno. Nato je bila otroku na šestih fotografijah prikazana deklica, vsakič z drugačnim izrazom na obrazu, naloga otrok pa je bila, da so našteli vzrok in posledice emocije na posamezni fotografiji. Po tem so otroke spraševali tudi po lastnih izkustvih določenih emocij, za konec pa so jim pokazali še fotografije dveh deklet ter jih vprašali, kako se počutita na fotografiji. Po zaključku so njihove odgovore posredovali trem neodvisnim ocenjevalcem. Ti so pri prvi nalogi slišali samo vzrok in posledico določene emocije, sami pa so morali ugotoviti, za katero emocijo gre. Rezultati so pokazali, da so otroci pri gnusnem izrazu največkrat opisovali situacije, značilne za jezo in s tem zavedli ocenjevalce (le 23 odstotkov vseh mlajših udeležencev je pravilno interpretiralo gnus). Enake teste so naredili tudi na odraslih udeležencih, njihovi rezultati pa so bili boljši kot pri otrocih (še vseeno pa je le 63 odstotkov pravilno pojmovalo gnus, velika večina pa je to mimiko zamenjala z jezo). Raziskava je pokazala, da že predšolski otroci ločijo med dobrimi in slabimi emocijami-poznajo tudi že nekatere bolj kompleksne, obrazne mimike pa še ne prepoznajo dobro. Potrdila se je domneva, da otroci pogosto zamenjujejo gnus z jezo, kar pa se je izkazalo za skoraj nepomembno, kajti kot je omenjeno tudi zgoraj prav tako tudi velika večina odraslih udeležencev gnusa ni prepoznala. [20] 

V naslednji raziskavi, ki pa sta jo načrtovala Giner-Sorola in Russell (2011) pa so primerjali razloge za občutenje gnusa in jeze, kot posledica nekih kršitev moralnih norm. Ugotovili so, da ljudje občutijo gnus  predvsem v situacijah, kjer je vključeno neko telesno nasilje, kot je na primer posilstvo. V primerih, kjer pa bo zgolj le kršenje nekih moralnih norm, brez nekega nasilja, pa so razlogi za gnus bolj sovpadali z razlogi za jezo. V drugem delu so raziskovali možne razlaga za nenatančno definiranje gnusa, ki temelji na fizičnem nasilju. Ugotovili so, da so bile, v primeru večje dostopnost razlogov za gnus, razlike med natančnostjo opredeljevanja jeze in gnusa zelo majhne. Zaključek je, da so razlogi za gnus manj natančni, ker se ljudje pogosto ne srečujemo s takšnimi situacijami. Ljudje so navajali razloge za občutenje gnusa pri  fizičnem nasilju  bolj pogosto kot pri psihičnem nasilju, medtem ko pri jezi teh razlik ni vidnih [21]

Še ena raziskava, ki se nanaša na prepoznavanje gnusa v zvezi z otroki pa je študija Gosselina in sodelavcev (2008). V raziskavi so sodelovali otroci, stari od pet, šest, devet in deset let. Metoda, ki so jo pri tej raziskavi uporabili je bila fotografija obrazov z različnimi izrazi, poleg nje pa tudi oznaka emocije, ki so jo morali pravilno umestiti k obrazu. Hipoteza, ki so jo postavili, je predvidevala, da bodo devet in deset letni otroci  gnus prepoznali v večji meri kot pa pet in šest let stari otroci. Otrokom so pokazali 56 fotografij, na katerih so bili različni kontrasti emocij (na primer veselje-žalost), najbolj pa so jih zanimali kontrasti kot so gnus-jeza, gnus-presenečenje, gnus-strah. Rezultati so pokazali, da so bili 9 in 10 let stari otroci bolj uspešni kot mlajši sodelujoči, to pa verjetno zaradi boljšega znanja o teh emocijah, kajti tudi odrasli, enako kot otroci stari deset let, nekatere izraze težje prepoznajo (so na enaki ravni prepoznavanja emocij). Raziskovalci so naredili še eno študijo, v kateri pa jih je zanimalo, kako dobro udeleženci ločijo gnus od ostalih emocij. Predvidevali so, da bodo gnus težje ločili od jeze in da bodo  devet in deset let stari otroci bolj točni. Otrokom so prikazali fotografije dveh emocij in med tema dvema so morali izbrati tisto, ki je bila navedena na desni strani. Rezultati so potrdili hipotezo, da so otroci, stari deset let bolj uspešni, verjetno zaradi boljše pozornosti in večje sposobnosti odkrivanja, kot mlajši otroci.[22] 

Od Darwina [23] naprej je obrazno izražanje in prepoznavanje emocij v središču opisa emocij. Raziskovalci na tem področju se strinjajo, da gnusu pripada skupina obraznih gibov okoli ust in nosu, vendar skupnega soglasja kakšne so natančne obrazne poteze gnusa ni. Darwin je poudarjal, da zevanje in podaljševanje jezika služi izločanju vsebin iz ust, nosna guba pa zmanjšuje dotok neprijetnih vonjav, nekateri pa pri izražanju gnusa poudarjajo umik zgornje ustnice in nosno gubo v povezavi z dvignjenimi lici. Velika večina raziskav je bila bolj kot na proces izražanja čustev osredotočena na prepoznavanje. Prepoznavanje emocij je precej zapleten proces, ki je rezultat učenja, vključuje pa tudi znanje o pomenu različnih situacij, gest, lastnih čustvenih izrazov itd. Pri izražanju in uravnavanju emocij je poleg subjektivnega doživljanja in vedenja pomemben tudi fiziološki odziv. Naprimer: prevodnost kože, srčni utrip, aktivnost obraznih mišic.

V raziskavi, ki so jo izvedli Ebert, Lowery in Rozin (1994) [24] je bilo udeleženih 45 študentov, udeležencev tečaja psihologije na univerzi v Pennsylvaniji. Preverjali so, ali so obrazne mišice najpomembnejši pokazatelj izražanja gnusa. Eksperiment je potekal tako, da je vsak študent dobil štiri liste z odgovori in dvanajst fotografij obraznih izrazov. 4 osebe (2 moška in 2 ženski) so zaigrale 12 različnih obraznih izrazov. Udeleženci so zaigrali določen obrazni izraz s premikanjem obraznih mišic. Študenti so dobili liste z opisi različnih situacij, ki povzročajo izražanje gnusa in različnimi obraznimi mišicami, ki sodelujejo pri obraznih izrazih gnusa. Rezultati kažejo, da so visoke korelacije med opisi situacij gnusa in delovanjem različnih obraznih mišic, ki sodelujejo pri obraznih izrazih, kar kaže na to, da je delovanje obraznih mišic ključno za prepoznavanje gnusa. Pri izražanju gnusa z obraznim izrazom glavno vlogo nosna guba in odprta usta s štrlečim jezikom, nato pa dvignjena zgornja ustnica, stisnjene ali našobljene ustnice.

Leta 2007 je bil obljavljen članek The Illusion of Transparency: Assessment of Sex Differences in Showing and Hiding Disgust (Holder, Hawkins), ki se osredotoča na t.i. iluzijo prosojnosti (illusion of transparency), ki nastane, ko oseba preceni sposobnost nekoga drugega prepoznati in zaznati njegova notranja stanja. Moškim in ženskam so ponudili rdeče obarvane pijače (vsaka 20 ml), med katerimi so bile 4 brez okusa, ena pa je imela neprijeten okus (filtrirana voda, barvilo za živila ter soda bikarbona). Moški in ženske v vlogi opazovalcev so opazovali čustvene izraze okuševalcev. Po končanem preizkušanju pijač, so okuševalci ocenili svoje čustvene izraze glede na vsako pijačo. Iluzija naj bi bila razložena z dvema rezultatoma; okuševalci naj bi precenili intenzivnost svojih odzivov v primerjavi z opazovalci. Samoocena okuševalcev pri pijači neprijetnega okusa je bila višja, kot ocena opazovalcev. To podkrepi iluzijo prosojnosti. Iluzijo prosojnosti lahko razložimo s tem, da imajo posamezniki nižji kriterij glede tega, kar bodo opazovalci opazili. Verjetno so podcenjevali potrebno mero čustvenega izražanja, ki je potrebna, da opazovalci to zaznajo. Gilovich idr. (1998) so povezali iluzijo s tem, da ljudje najprej gledajo na svojo izkušnjo, preden ocenijo zmožnost ocenjevalcev. Posledično se ljudem zdi, da so njihova čustva bolj očitna za druge, kot so v resnici. Dovzetnost moških in žensk za iluzijo prosojnosti je podobna. Ni bilo pomembnih razlik med njimi glede samoocene izraženega čustva ali pravilnega predvidevanja. [25]

Leta 2009 je bila izvedena raziskava (Danovitch, Bloom), v kateri sta raziskovalca otroke spraševala kaj je za njih gnusno; tako sta izvedla ali otroci asociirajo obrazne izraze gnusa z socio-moralnimi prestopki, ki ne vključujejo fizičnega gnusa. Reakcije na gnusne stvari se pojavijo že v obdobju 2-3 let starosti (Rozin, Hammer, Oster, in Marmora, 1986), a razumevanje gnusa se pojavi šele nekaj let kasneje, trdijo Fallon, Rozin, in Pliner (1984) ter Rozin in Fallon (1987). Raziskovalca Danovitch in Bloom sta torej izvedla 3 eksperimente. Prvi je pokazal, da že prešolski otroci označujejo socio-moralne prestopke kot gnusne, a z manjšo verjetnostjo kot pa fizično gnusna dejanja. Moralne prestopke, ki so bili predstavljeni otrokom sta smatrala kot preveč blage, zato sta izvedla še en eskperiment, v katerem sta moralne prestopke ločla na hujše in blažje. Rezultati so ponovno pokazali, da otroci z večjo verjetnostjo označijo fizično gnusna dejanja kot gnusna, kot pa moralne prestopke. Kljub temu, pa so se pokazale razlike med označevanjem hujših in blažjih moralnih prestopkov. Hujše moralne prestopke so pogosteje obravnavali kot gnusne v primerjavi z blažjimi. Prva 2 eksperimenta sta postavila vprašanje, zakaj nekateri otroci konsistentno označujejo moralne prestopke z besedo gnusno medtem ko drugi vrstniki ne. Zato sta raziskovalca izvedla še dotaten eksperiment. Otroci so presodili ali se lahko obraz, ki predstavlja gnus (Ekman in Friesen, 1975) poveže z dogodkom ali dejanjem predstavljenim v zgodbah iz 2. eksperimenta. Pred tem so otroci opravili predtest – na zgodbo o srečanju s srhljivim medvedom so morali odgovoriti z obrazom, ki predstavlja strah. Beseda gnus in njegove sopomenke v poteku eksperimenta niso bile uporabljene. Pri tem eksperimentu pa skoraj ni bilo razlik med obravnavanjem hujših in blažjih moralnih prestopkov. Raziskovalca na koncu izdata tezo, da obstajajo podobnosti in razlike med doživljanjem fizičnega in moralnega gnusa pri otrocih; čeprav že predšolski otroci razumejo, da je lahko gnus pojmovan kot abstrakten, še vseeno velika večina povezuje gnusnost z dobesednimi gnusnimi dogodki. To spoznanje pa ne razreši prvotnega vprašanja ampak olajša prihodnje raziskovanje v tej smeri. [26] 

Namen raziskave, ki je bila izvedena leta 2014, je bil primerjati učinek intervalnega razlikovanja med zaznavo nagnusnih slik pohabljenega človeškega telesa in zaznavo obrazov, ki izražajo gnus. Znotraj raziskave so Gontier, Grondin in Laflamme [27] opravili 3 eksperimente. V prvem eksperimentu so bile prikazane slike nevtralnega obraza - N (obraz, ki ne izraža nobenega čustva), obraza, ki izraža gnus - F in slike nagnusnega pohabljenega človeškega telesa - M. Udeleženci so bili študenti in zaposleni na univerzi Laval, skupaj 18 ljudi, od tega 4 moški in 14 žensk, starosti od 19 do 40 let. Dobili so navodilo, da bodo videli 2 sliki eno za drugo, povedati pa bodo morali, katera od slik je bila prikazana daljši časovni interval. Eksperimentatorji so eno sliko pokazali v intervalu 400 ms, drugo pa v intervalu 482 ms. Med prikazom obeh slik je bil 1-sekundi interval odmora in 200 ms dolg odmor med koncem predstavitve druge slike in pozivom udeleženca, da naj odgovori. Torej odgovoriti so morali, katera slika je bila prikazana dlje. Odgovarjali so s pomočjo tipkovnice, in sicer so pritisnili 1 za krajši interval in 3 za daljšega. Predstavljeni so bili pari slik: N-N, M-M, F-F, N-M, M-N, N-F, F-N, M-F in F-M. Najprej so pogledali razlike, kjer sta bili sliki isti (N-N, M-M, F-F). V situaciji, kjer sta bili sliki pohabljenega človeškega telesa so udeleženci odgovarjali, da se je druga slika pojavila za krajši interval. Potem pa so preučevali rezultate pri različnih slikah. V situaciji M-N so odgovarjali, da je bil drug interval krajši, prav tako pri pogoju M-F. Pri pogoju N-F pa ni bilo opaznih razlik. Rezultati kažejo, da so udeleženci odgovarjali, da je drug interval daljši, ko se je na drugem mestu pojavila slika pohabljenega telesa.

Prirojenost in pridobljenost gnusa[uredi | uredi kodo]

Gnus – emocija, ki je človeku dana ob rojstvu ali emocija, ki je produkt kulture, vzgoje in izkušenj? Nekateri raziskovalci so na strani teorije gnusa, kot bazične emocije, ki nam omogoča preživetje. Drugi raziskovalci pa se bolj nagibajo k teoriji gnusa, kot konstruktu, ki ga oblikuje družba. Gnus lahko umestimo v obe kategoriji - tako v kategorijo prirojenih čustev, kot kategorijo pridobljenih.

Za Darwina je gnus bazična emocija, s katero se na svet rodimo. [28] Primarnost gnusa nakazujejo ustrezni psihološki, ekspresivni in vedenjski odzivi, ki so univerzalni vsem kulturam. [29] Pojav prirojenega gnusa pri človeku ima prilagoditveno funkcijo. [30] Na eni strani prilagoditveno funkcijo obrambe pred človeškimi izločki, pokvarjeno hrano in nekaterimi živalmi, katerih se je človek skozi evolucijo začel izogibati, saj so povzročale bolezni. Na drugi strani pa se nanaša na prilagoditev kulturnemu okolju, saj je gnus močno orožje, ki prenaša kulturne vrednote iz roda v rod. [30] Z ozirom na Darwinovo teorijo o naravni selekciji, kjer preživijo tisti, ki so bolje prilagojeni svojemu okolju, je gnus dobrodošla emocija, saj poveča možnost uspešnega razmnoževanja in preživetja človeške vrste. Gnus je torej iz vidika evolucijskega razvoja in adaptivne funkcije prirojena bazična emocija, ki omogoča preživetje človeške vrste.

Leta 1941 je Andras Angyal objavil članek v katerem gnusa ni definiral kot prvinske emocije, pač pa je po njegovem gnus globoko kognitivna in družbena emocija [28] Postavlja se vprašanje kolikšen del gnusa pridobimo z rojstvom in koliko z vzgojo. Zmožnost gnusa je prirojena slehernemu od nas že ob rojstvu, a dejanski gnus potrebuje prostor in čas, da se zares razvije. [28] Šele izkušnje, socialno-kulturni vplivi, kognitivni razvoj in biološki mehanizmi izoblikujejo vsebino in razpon gnusnega skozi različna življenjska obdobja. [29] Rozzin in Fallon [30] navajata, da je za prva leta življenja značilna odsotnost gnusa. Podobno je Freud za eno od značilnosti oralne faze razvoja navajal ravno zanimanje za lastne telesne izločke, do katerih imajo otroci v tej fazi še pozitiven odnos, saj jih obravnavajo kot del sebe. [30] Miller [28] je z namenom, da bi podkrepil idejo o nujnosti vzgoje za razvoj gnusa, opisal primer »divjega« dečka iz Aveyrona z začetka 19. stoletja, ki je kazal na skoraj popolno odsotnost občutenja gnusnega, saj ni imel občutka čistega in nečistega in je bil izjemno zanemarjen, kar kaže da zgolj prirojenost gnusa ni dovolj, potrebna je še vzgoja, s katero se gnus razvije. Gnus se od običajnega neugodja diferencira šele med četrtim in osmim letom starosti, saj se otrok šele v tem času dovolj psihično, kognitivno in socialno razvije. [28] Gnus je emocija, ki se jo zlahka naučimo in stežka pozabimo. [29] Tako kot kultura družine temeljno vpliva na gnus pri otrocih, tako kultura družbe oz. različnih narodov vpliva na kulturo svojih članov. [29] Meja med vplivom kulture in družine je pravzaprav zabrisana, saj sta med seboj nerazdružljivi, glede na to, da je družina temeljna družbena institucija, ki prenaša, uči in ohranja kulturo iz roda v rod. Mnogo teorij predvideva, da je socialni vpliv družine in kulture na razvoj gnusa pri človeku bolj pomemben kot prirojen evolucijski mehanizem. [29] Gnus igra tudi ključno vlogo v procesu socializacije, saj bistveno vpliva k ponotranjenju norm čistosti, zadržanosti in skromnosti. [28]

Gnus je torej prirojena emocija, ki pa se razvije in oblikuje šele pod vplivom kulture in vzgoje.

Občutljivost in merjenje občutljivosti na gnus[uredi | uredi kodo]

Gnus je zelo pomembno čustvo v vsakodnevnem življenju. Že Darwin je trdil, da se gnus največkrat pojavi v povezavi z zavračanjem hrane. Najmočneje se gnus izrazi na našem obrazu, v nekaterih primerih začutimo tudi slabost. Vendar vsakodnevni gnus obsega veliko več področjih kot samo hrano. Med ta področja lahko uvrstimo tudi slabo higieno, spolnost, rane, obolenja, smrt...Da bi se bolje seznanili z vrstami gnusa so raziskovalci želeli oblikovati lestvico, ki bi lahko merila splošno občutljivost na gnus,zraven tega pa so želeli ugotoviti tudi individualne razlike v občutljivosti na gnus. Najprej so z raziskavami oblikovali različna področja občutljivosti na gnus, kajti prejšnje raziskave so pokrivale samo tri večja področja: hrana, telesni izločki in spolnost. Z dodatnimi raziskavami so oblikovali sedem področij : hrana, živali, telesni izločki, spolnost, površinske telesne poškodbe, smrt in higiena. Lestvica, ki so jo nato ustvarili je vsebovala vprašanja na katera so udeleženci odgovarjali z da in ne, in opise gnusnih situacij, katere so glede na občutljivost ocenjevali od 1-4. Rezultati tega raziskovanja kažejo, da so ženske v povprečju bolj občutljive na gnus kot pripadniki moškega spola. Ženske v povprečju kažejo več znakov občutljivosti na gnus do telesnih iztrebkov in telesnih ran. Prav tako,so ljudje z visoko občutljivostjo na gnus, bolj nagnjeni k nevroticizmu, bolj jih je strah smrti in imajo zelo nizko potrebo po iskanju dražljajev.[31]

Avtorja Druschel in Sherman sta se leta 1999 lotila raziskovanja funkcije občutljivosti na gnus v modelu petih faktorjev osebnosti (Disgust sensitivity as a function of the Big Five and gender). Namen študije je bil določiti, ali obstajajo dimenzije v osebnosti odraslega človeka, povezane z t.i. Disgust scale (»Lestvico gnusa«). To je vprašalnik, ki v enem delu preverja izogibajoče vedenje in afektivne reakcije na izzvan gnus, v drugem pa je sestavljen iz dejanskih gnusnih situacij, kjer posameznik oceni stopnjo občutenega gnusa. Poleg tega sta uporabila tudi NEO-PI Revised, ki meri pet faktorjev osebnosti (vestnost,odprtost, sprejemljivost , nevroticizem ter ekstravetnost). Potrjena je bila hipoteza, da so ženske bolj občutljive na gnus kot moški, ter da obstaja pozitiven odnos med nevroticizmom in občutljivostjo na gnus; torej, da bodo imeli posamezniki z višjo stopnjo izraženosti nevroticizma tudi višjo stopnjo občutljivosti na gnus. Rezultati, ki kažejo na močno povezanost občutljivosti na gnus in nevroticizma so lahko povezani s splošno dovzetnostjo posameznika za stres. Dodamo lahko, da so osebe z večjo občutljivostjo na gnus manj sposobne nadzorovati impulze, obvladovati stres ter so manj čustveno stabilne. Tretja postavljena hipoteza je trdila, da obstaja negativen odnos med odprtostjo in odnosom do gnusa (nižja stopnja odprtosti, večja občutljivost na gnus). Tudi ta hipoteza je bila potrjena. Rezultate, ki so pokazali negativen odnos med odprtostjo in občutljivostjo na gnus, lahko razložimo tako, da imajo posamezniki, ki so bolj občutljivi na gnus, manj domišljije, pozornosti za svoja čustva ter intelektualne radovednosti. [32]

Pozneje je Van Overveld (2006) navedel dve na gnusu bazirani občutljivosti in sicer nagnjenost h gnusu ter občutljivost na gnus. Prva je splošno nagnjenje k odzivu z gnusom v katerikoli situaciji, medtem ko se druga bolj nanaša na precenjevanje negativnih posledic ob izkustvu gnusa. Nekatere raziskave kažejo, da je nagnjenost h gnusu splošneje povezana z obsesivno-kompulzivno motnjo, kot je občutljivost na gnus. [33]

Obsesivno-kompulzivna motnja[uredi | uredi kodo]

S študijo so Olatunji, Tart, Ciesielski, McGrath, in Smits (2011) [33] raziskovali razmerje med obsesivno-kompulzivno motnjo (v nadaljevanju OKM) in procesi povezani z občutljivostjo na gnus. Posameznike z OKM so primerjali s tistimi, ki so trpeli za generalizirano anksioznostjo in kontrolno skupino (ne-klinični). Postavljena je bila hipoteza, da bodo tisti z OKM imeli večjo stopnjo nagnjenosti h gnusu in občutljivost nanj v primerjavi z ostalimi skupinami. Po opravljenih meritvah z različnimi lestvicami so rezultati pokazali, da ima ob primerjavi vseh treh skupin tista z OKM večjo nagnjenost h gnusu, v občutljivosti na gnus pa se obe skupini z motnjama nista posebej razlikovali. Torej je obsesivno-kompulzivna motnja bolj povezana z nagnjenostjo h gnusu, kot pa občutljivostjo nanj. V podobni predhodni študiji je Olatunji (2010) [34] opravil raziskavo, v kateri je predvideval, da spremembe v zaznavanju gnusa posledično vodijo do sprememb simptomov pri OKM v naslednjih 12 tednih. Pokazal je, da sprememba v nivoju gnusa skozi 12 tednov napoveduje spremembe simptomov OKM. V povezavi z občutljivostjo na gnus pa se je izkazalo, da sprememba le-tega vpliva na povezavo med spremembo nagnjenosti h gnusu in spremembe v simptomih OKM. To kaže, da je povišanje v zaznavni intenziteti doživljanja gnusa preložena na simptome OKM preko večjega dojemanja negativnih posledic izkušanja gnusa. Torej je nagnjenost h gnusu lahko le kot tveganje in/ali ohranjevanje OKM.

V nasprotju s tradicionalno klasifikacijo obsesivnosti in kompulzivnosti, se nekatere OKM lahko začnejo na podlagi čustva gnusa in ne strahu ali anksioznosti. Glede na to razlago so se v študiji osredotočili na iskanje povezav med simptomi obsesivnosti in gnusa na ne-kliničnih udeležencih in so testirali hipotezo, da je gnus soroden obsesivnosti in kompulzivnosti. Raziskava je pokazala, da je gnus pomemben napovedovalec obsesij in kompulzivnosti (kar so ugotovili z meritvijo PI-R), tudi ko izvedemo kontrolo za splošne simptome stiske. Pri tem je potrebno poudariti, da ta povezava ne nakazuje nujno, da visoka stopnja občutljivosti na gnus povzroča OKM. Hkrati se je izkazalo, da gnus ni povezan le s »čistilnimi motnjami«, ampak tudi z motnjami preverjanja, medtem ko anksioznost prevladuje v obsesivnih impulzih. [35]


Gnus in morala
[uredi | uredi kodo]

Gnus je eno od osnovnih čustev, ki naj bi ga ljudje občutili v situacijah, ko se srečamo s predmeti, ki bi lahko ogrozili naš organizem. Največkrat gre pri tem za (pokvarjeno) hrano, (bakterij polne) iztrebke, (okužene) rane, smrt, (bolezni prenašajoče) živali. Karkoli, torej, kar spominja na bolezen. Že tukaj torej prihaja do abstraktnejših idejnih in simbolnih povezav, ki lahko pojasnijo,  zakaj gnus ljudje občutimo tudi ob kršenju socialnih in moralnih norm (spolni delikti, homoseksualnost, izdaja, prevara). Gnus naj bi ljudje občutili zato, ker nas takšna dejanja spominjajo na našo živalskost in nečloveškost, to čustvo pa pri nas deluje kot obrambni mehanizem (nekateri s tem pojasnjujejo tudi gnus moških do homoseksualcev – šlo naj bi za obrambni mehanizem, saj družba ne sprejema tega, da bi posameznik homoseksualnost sprejemal).

S povezavo gnusa in moralnih norm so se ukvarjali Horberg, Oveis, Keltner in Cohen (2009), ki so opravili serijo študij o gnusu in moralizaciji čednosti (nedolžnosti). Ta se navezuje na človeško telo in njegovo čistost (nedovoljeno je torej vsako odstopanj od družbenih norm in pričakovanj o spolni usmerjenosti, spolnih praksah …). V prvi so poskušali potrditi svojo hipotezo, da ljudje ob zgodbah, v katerih je prisotna kršitev norm nedolžnosti in čednosti, občutili gnus, ob zgodbah, kjer je kršena pravica, pa jezo. V splošnem so bili udeleženci zmerno kritični do opisanih situacij, a so kršitve ocenjevali kot bolj »napačne«, kot kršitve pravice, prav tako pa so bile ženske bolj kritične glede kršitev pravice, ne pa tudi glede kršitev čistosti. Politična opredeljenost je korelirala z oceno obsojanja kršitev čistosti, ne pa tudi pravice, za socialno-ekonomski standard pa se je, v nasprotju s pričakovanji, izkazalo, da na ocenjevanje nima vpliva. Z raziskavo so potrdili, da gnus predvideva kritičnost do kršitev čistosti, ne pa tudi kršitev drugih moralnih domen, in da je prav to čustvo povezano z moralizacijo čistosti.[36]

P.S. Russel in Ginner-Sorolla (2011) sta se ukvarjala s hipotezo neutemeljenega gnusa, ki ga čutimo ob kršenju telesnih norm (norm in pravil, ki so vezana na telo, na njegovo nedotakljivost in čistost, ki ne sme biti oskrunjena), in naj bi bil manj pogosto racionalno utemeljen, kot je v takšnem primeru opredeljena jeza. Udeleženci so prebrali definicijo pedofilije, zatem pa so morali obkrožiti, katero čustvo občutijo ob njej. Za vsako so morali napisati tudi razloge in pokazalo se je, da so za jezo podali večinoma poglobljene razloge, nasprotno pa so pri gnusu prevladovali nepoglobljeni razlogi in tavtologije. Ker so ugotovili, da razlogi sicer obstajajo, so se spraševali, če so razlogi le manj dostopni, če jih v praksi manj uporabljamo. Da bi to preverili, so manipulirali s prisotnostjo in odsotnostjo že ponujenih razlogov, med katerimi so udeleženci izbirali, če zanje veljajo. Če so bili odgovori ponujeni, je to izničilo razhajanja, ki so se pojavljala v prejšnjih eksperimentih. Raziskovalca sta zaključila, da se gnusa učimo s ponotranjenjem socialne asociacije (nekaj je gnusno, ker pač je, razlogi pa so potlačeni v nezavedno), medtem ko je učenje jeze bolj pod vplivom utemeljevanja in prepričevanja.[37]

S preučevanjem gnusa pri otrocih sta se ukvarjala  J. Danovitch in Bloom (2009), ki sta preučevala, s čim otroci čustvo sploh povezujejo (verbalno ali ekspresivno)Z njimi sta se igrala igrico, ki se je začela s stavkom: »Ste že kdaj slišali koga reči, da je kaj nagnusno?« Otroci vseh starosti so kot bolj gnusne označevali nagnusne fizične aktivnosti kot negnusne, prav tako so pogosteje kot nevtralna dejanja kot nagnusne označevali, moralne kršitve, a v veliko manjši meri. Rezultati kažejo, da že otroci že pri zelo zgodnji starosti kot nagnusne označujejo tudi različne moralne kršitve. A vsem moralnim kršitvam tudi ne gre pridati pridevnika nagnusno (raziskovalci, denimo Rozin idr. (2000), so ugotovili, da tega pripisujemo le dejanjem, ki so do neke mere nečloveška, živalska).[38]  

Iz opisanih raziskav lahko zaključimo, da sta gnus in morala čistost neločljivo povezana, ter da se gnusa učimo s ponotranjenjem, čustva pa nismo sposobni utemeljiti. Sociomoralne norme ponotranjijo otroci že v najzgodnejšem obdobju in od takrat tavtološko sprejemajo dejstvo, da so nekatere kršitve pač nagnusne. Prav zaradi tega procesa pa ljudje izgubimo sposobnost pojasnjevanja svojih čustev, ki postaja tako popularna v zadnjem obdobju.


Gnus in homoseksualnost[uredi | uredi kodo]

Nekaterim se gnusijo marginalne skupine kot je homoseksualnost. Raziskave kažejo da heteroseksualni moški veliko bolj izražajo gnus do homoseksualcev kot heteroseksualne ženske.[39] Homofobični moški izražajo ob gledanju posnetkov s homoerotično vsebino več jeze in strahu kot gnusa. Občutka jeze in strahu bi lahko razumeli kot obrambni mehanizem, mogoče je, da moški občutijo privlačnost, vendar pa so jo zaradi družbe potlačili. Gnus in družba se zelo povezujeta, saj le ta močno vpliva na to, kaj in kdaj bo nekaj gnusno. Vpliv družbe se kaže tudi v primerih, ko se heteroseksualnim moškim bolj gnusijo geji, kot lezbijke. Da je to vpliv družbe, lahko sklepamo po tem, ker družba prikazuje lezbijke kot privlačne (to se vidi npr. v filmih, kjer prikazujejo seksualne odnose med ženskami kot nek motiv za vzburjenje moških), geje pa kot nesprejemljive. Vpliv družbe je na občutje gnusa v povezavi s prezirom in drugimi neodobravajočimi čustvi velik.[40]

Psihologi govorijo tudi o posebni vrsti socialno-moralnega gnusa, ki ga v nas zbudijo dejanja posameznikov, ki se nam zdijo moralno sporna/v neskladju z našimi sistemi vrednost in norm ter jih močno ne odobravamo, se nam zdi, da je kršeno človekovo osnovno dostojanstvo ipd. Primer tako izzvanega gnusa so med drugim marginalne skupine, najpogosteje homoseksualci.[41] Poleg socialno-moralnega gnusa so raziskave ugotovile tudi pozitivno korelacijo med primarnim gnusom ter homoseksualnostjo, kar potrjuje trditev, da gnus deluje kot obrambni mehanizem ne samo pri preprečevanju uživanja škodljivih/strupenih snovi, temveč tudi kot socialni obrambni mehanizem. Odsvetuje, preprečuje stik s potencialno ogrožajočimi posamezniki ter družbenimi skupinami, katerih sprejetje bi lahko rezultiralo v telesni kontaminaciji. Homoseksualci s svojim 'tveganim' načinom življenja in spolnostjo tako predstavljajo potencialno grožnjo, zato pri nekaterih izzovejo gnus. Raziskave so v zvezi s socialno-moralnim gnusom pokazale tudi, da so konskonservativci ter verski fundamentalisti bolj nagnjeni h gnusu ter posledično tudi stališčem proti homoseksualnosti.[42]

Skozi zgodovino so bili določeni pojmi, kot so smrdeč vonj, umazanost, gniloba, plesnoba izredno povezani in projicirani na skupine ljudi, ki jih je oblast označevala kot nižje razredne in jih je kot ljudi popolnoma razvrednotila. V take skupine so spadali Židi, ženske, homoseksualci, nedotakljivi in nižje kvalificirana delovna sila. Vsi ti ljudje so bili videni kot smeti zemlje.[43]

Z raziskavami so tudi dokazali, da posamezniki, ki so na gnus bolj občutljivi (so mu več izpostavljeni) kažejo več negativizma in gnusa do homoseksualnih skupin. Kot povzetek bi lahko dejali, da je čustvo gnusa, kar se tiče predsodkov do homoseksualnih skupin, pridobljeno in ne prirojeno. Družba ima velik vpliv in je vir predsodkov.

Gnus in hrana[uredi | uredi kodo]

Ljudje čutimo gnus do hrane zaradi naravnega izvora posameznega izdelka ali socialne zgodovine (npr. nekdo se je hrane dotaknil).[44] Kako se posameznik odzove na neko jed, pa je odvisno od notranjih in zunanjih dejavnikov. Notranji dejavniki so odvisni od individualne občutljivosti na gnus, katere posledica so različni odzivi na nagnusno hrano. Za intenzivnost odziva na določeno nagnusno hrano je poleg prej omenjene individualne občutljivosti, pomemben tudi telesni odziv, ki je pogojen z občutljivostno stopnjo insule, možganske strukture. Poleg tega se na nagnusno hrano naše telo odzove s spremembo ravni kisika v krvi, insula pa v usta in grlo prikliče neprijetne občutke, ko posameznik situacijo prepozna kot nagnusno.[45]

Pojavlja se vprašanje ali je gnus (v določeni meri) prirojen ali popolnoma pridobljen s socialnim razvojem. Raziskovalci so ugotovili, da lahko predstavitev hrane povzroči bistvene spremembe v želji po zaužitju te hrane. Ljudem so predstavili užitne stvari v okoliščinah, ki načeloma vzbujajo gnus, na primer čokoladna krema oblikovana kot pasji iztrebki, kečap na sterilni gazi in jabolčni sok v nočni posodi. Udeleženci raziskave so imeli manjšo željo po zaužitju teh jedi, kot takrat ko so bile predstavljene v "domačem" kontekstu (jabolčni sok v kozarcu, čokoladna krema na krožniku).[46] 

Narejena je bila tudi raziskava, ki je preučevala kako čustva izražena na obrazih drugih ljudi vplivajo na našo željo po hrani. Udeleženci so uživali različne jedi, ob tem pa so jim prikazovali slike na katerih je bil upodobljen jedec, ki je izražal različna čustva. Ko je pri priljubljeni hrani jedec izrazil gnus, je želja po hrani močno upadla. Pri nepriljubljeni hrani, pa gnus izražen na obrazu jedca, ni imel vpliva.[47]

Z merjenjem mišične aktivnosti dvigalke lopatice so ugotovili, da imajo lačni, v primerjavi s sitimi, večjo aktivnost mišic ob gledanju užitne hrane. Gre za dokaz, da lakota zmanjša gnus do hrane.[48]

Različne raziskave nam kažejo, da zunanji dejavniki vplivajo na gnus. Iz tega lahko sklepamo, da je gnus vsaj v delni meri, če ne popolnoma pridobljen. Oblikuje in razvija se v procesu socializacije. To lahko vidimo na primeru majhnega otroka. Njegovi iztrebki so mu najprej zanimivi. Vse stvari rad raziskuje z rokami. Tudi v naravi nima težav s prijemanjem živalskih iztrebkov. Kasneje pa mu ostali ljudje povedo, da to ni družbeno sprejemljivo in postopoma do tega oblikuje gnus. Odrasli ljudje si ne morejo več predstavljati igranja z lastnim iztrebkom. Na posameznikov gnus do hrane vplivajo različni dejavniki. Gnus, izražen na obrazih ljudi poleg nas, zmanjša našo željo po hrani.[47] Če hrane ne poznamo se na druge obrnemo za mnenje in ga tudi upoštevamo. Tudi predstavitev hrane oziroma serviranje ima velik vpliv na posameznikovo željo po jedi. Užitne hrane v nepoznanem kontekstu pogosto ne bomo zaužili.[46] S tem lahko delno razložimo zavračanje hrane iz drugih kultur (npr. mehiška, kitajska, tajska hrana). Tam gre velikokrat za hrano, ki jo dnevno uživamo, a je predstavljena v novem kontekstu, npr. nove začimbe in kombinacije različnih živil.

Znanstvenike je zanimala razlika občutljivosti na gnus med različno starimi otroci (3-12 let). Izvedli so eksperiment. Eksperimentatorka je na mizo postavila posodo napolnjeno z zelenim praškom, na katerem je pisalo ''kobilični prašek''. Ta prašek je v resnici vseboval sladkor, moko in zeleno barvilo. Prašek je posula po piškotih in razložila otrokom, da ima okus kot sladkor, v resnici pa je to pravi kobilični prašek. Zanimalo jo je ali bodo piškot poskusili. Skupina najmlajših otrok (3-6 let) je piškot poskusila v 45% primerov, najstarejših (9-12 let) pa v 18% primerov. V drugem delu eksperimenta je eksperimentatorka v sok položila približno 3cm dolge mrtve kobilice, ki so lebdele na površini soka. V kozarec je dala slamico in ponudila otroku. Skupina najmlajših otrok je iz slamice pila v 63% primerov, najstarejših pa v 19% primerov. Tako so dokazali, da se občutljivost na gnus resnično spreminja z leti, izkušnjami in vedenju o svetu.[49]

Gnus in strah[uredi | uredi kodo]

Gnus in živali[uredi | uredi kodo]

Randler, Hummel in Prokop (2012) [50] so izvedli raziskavo, v katero so bili vključeni učenci petih in šestih razredov (stari med 10 in 12 let). Ti so se vsako učno uro srečali z drugo živečo živalsko vrsto, te živali pa so bile miš, polž in navadni prašiček. Ugotovili so, da ima navadni prašiček med otroci najvišjo oceno na lestvici strahu in gnusa, sledita pa mu polž in miš. Z rezultati raziskave s=o Randel, Hummel in Prokop (2012) [50] ugotovili, da praktično delo z različnimi vrstami nepopularnih živali, lahko uspešno zmanjša gnus pri učencih, saj fizični kontakt s temi živalmi, te živali naredi bolj prijetne za otroke. Podprli pa so tudi napoved, da bodo dekleta miši, polže in lesne uši, obravnavale kot bolj gnusne, saj so le te vse tri živali ocenile kot bolj gnusne in strašne, kot dečki. Raziskava Tomažiča (2011) [51], izvedena na vzorcu slovenskih otrok, starih med 11 in 12 let, pa je ugotavljala kakšen odnos imajo otroci do dvoživk. Ti so svoj odnos do dvoživk ocenili kot zelo negativen, so pa tisti, ki so z dvoživkami že imeli neposredne izkušnje poročali o bolj pozitivnem odnosu. Rezultati so pokazali, da če otroci ne pridobijo neposrednih izkušenj z živalmi v zgodnjih letih izobraževanja, so njihova čustva strahu in gnusa v povprečju še vedno močnejša, kot od tistih otrok, ki so neposredne izkušnje z različnimi živalmi že imeli. Torej Tomažič (2011) [51] ugotavlja, da bi morali učencem predstaviti žive dvoživke v času šolanja, da bi ti do teh lahko razvili bolj pozitiven odnos.


Povezanost občutja gnusa in strahu pri ljudeh s fobijo pred pajki[uredi | uredi kodo]

Tako gnus kot strah imata podobno funkcionalno vlogo, saj lahko obe čustvi smatramo kot obrambna mehanizma. Z njuno povezanostjo so se znanstveniki največ ukvarjali v primerih raziskav arahnofobije. [52] Dokazano je, da sta gnus in občutljivost zanj, vezana na izvor določenega tipa posebnih fobij, še posebaj živalskih fobij. Rezultati preteklih eksperimentov so ugotovili, da igra gnus pomembno vlogo vzročnega predhodnika, pri oblikovanju živalskih fobij [53] Ugotovili so, da so imele osebe, ki so izkazale visok strah pred pajki, višje izražen osnovni gnus ("core disgust", vezan na področja hrane, živali in telesnih produktov), ki naj bi bil povezan s čustveno reakcijo arahnofobikov na pajke. Ključna elementa za razvoj fobije pred pajki sta po izsledkih raziskav povečana stopnja strahu in gnusa. Fobija pred pajki naj bi torej zajemala močan strah pred stikom z gnusnimi, in zato potencialno kužnimi, stimuli.[54]

Gnus in strah pred živalmi pri otrocih[uredi | uredi kodo]

Strah pred živalmi, velja za enega od najpogostejši strahov in fobij. Ob preučevanju živalskih fobij, kjer so se primarno osredotočili na izogibanje škodi, so nakazali da se ljudje izogibajo določenim vrstam živali, predvsem zaradi strahu pred fizičnim napadom ali poškodbo. [55] Znanstvenike je zanimalo kakšna je povezava med gnusom in izoblikovanjem strahu pred živalmi, pred otroci. Muris, Mayer, Huijding in Konnis (2008) [53] so želeli v svoji raziskavi ugotoviti, ali imajo informacije povezane z gnusom, vpliv na otrokov strah pred živalmi. V raziskavo so vključili 159 otrok, v starostnem razponu od 9 – 13 let. Namen raziskave, je bil raziskati vlogo instrumentalnega učenja gnusa, pri pridobivanju strahu pred živalmi pri otrocih. Postavili so hipotezo, da bo prejemanje informacij povezanih z gnusom pri otrocih sprožilo ne samo močnejši občutek gnusa do živali, ampak tutdi višjo stopnjo strahu do živali (Muris idr., 2008). [55] Ugotovili so, da se je pri otrocih, ki so prejeli z gnusom povezane informacije o živalih, povišal rezultat na lestvici ocenitve gnusa in obratno znižal, če so prejeli informacije povezane s čistočo. Ugotovili so, da je bil strah pred živalmi določen preko informacij, ki so jih otroci prejeli. [55] Zanimiva je tud raziskava, ki so jo izvedli Askew, Çakır, Põldsam in Reynolds (2014).[56] The effect of disgust and fear modeling on children's disgust and fear for animals. Journal of Abnormal Psychology, 123, 3, 566-77. Menijo namreč, da lahko otrokova prepričanja o gnusu v povezavi z živalmi, sprememnimo preko posrednega učenja. Izvedli so dva eksperimetnta, s katerima so želeli pokazati, da se otroci preko opazovanja odraslih in njihovih odzivov, lahko naučijo tega, da verjamejo da so nekatere živali nagnusne in ogrožujoče. V prvi eksperiment so vključili 62 otrok. Pokazali so jim sliko živali, skupaj z obrazom z izrazom gnusa oziroma veselja ali pa brez slike. Nato so izpolnili vprašalnik s katerim so merili njihvo držo gnusa do živali, pred in po učenjem. Nato so izpolnili vprašalnik prepričanj o strahu, s katerim so merili prepričanja o strahu do živali, pred in po posrednem učenju. Vsakemu otroku so pokazali eno žival in deset slik obrazov (z izrazom gunsa) nato drugo in deset slik obrazov (z izrazom veselja) ter tretjo žival brez dodatnik slik. Na koncu so izpolnili še vprašalnik, s katerim so merili otrokovo preferenco po odmikanju od živali, ki so bile prikazane v paru z gnusom ali brez. [56] Ugotovili so, da so se otroci odmikali od živali, ki so jim bile predstavljene skupaj v paru z izrazom gnusa na obrazu. Pokazale so se pomembne korelacije med povišanimi prepričanji strahu ter gnusa. Zaključili so, da je se je strah pred živalmi pri otrocih povečal kot rezultat tega, da so otroci žival videli skupaj s slikami izrazov gnusa na obrazu.[56] Znanstveniki so torej ugotovili, da igra guns pomembno vlogo pri nastanku strahu pred živalmi pri otrocih. Raziskave so pokazale, da se otroci učijo preko opazovanja čustev drugih (slike z izrazi čustev) ter preko verbalno izraženih informacij, torej preden neko žival spoznajo do nje nimajo posebaj izraženih čustev.

Gnus in razlike med spoloma[uredi | uredi kodo]

Med moškimi in ženskami že od nekdaj prihaja do razlik v intenzivnosti odzivov na pozitivna kot tudi negativna čustva, pri čemer tudi čustvo gnusa ni izjema. Številne študije so dokazale, da se moški in ženske med seboj razlikujejo po doživljanju in izražanju gnusa, hkrati pa se razlikujejo tudi po občutljivosti za to emocijo. Med preučevanjem fizioloških odzivov moških in žensk ob gledanje nagnusnih slik in videoposnetkov, so raziskovalci Rohrmann, Hopp in Quirin (2008) [57] ugotovili, da se pri obeh spolih pojavijo dokaj močni fiziološki odzivi na prikazovanje nagnusnih situacij. Obema spoloma se je znižal srčni utrip ter količina kortizola in imunoglobulina A v slini, pomembno se je povečala tudi elektrodermalna aktivnost (električna vzburjenost kože). Moški in ženske se pri večini odzivov ne razlikujejo, večja odstopanja med spoloma so bila izmerjena le v primeru električne vzburjenosti kože. Na fiziološkem nivoju ni homogenih rezultatov o razlikah v občutljivosti na gnus med spoloma, vendar so, pri opazovanju samih odzivov in obnašanju v nagnusnih situacijah, razlike velike. To lahko pomeni, da so odzivi na gnus genetsko pogojeni ali pa se oba spola prilagajata družbenim pričakovanjem in stereotipom.

Članek Gender Differences in Psychophysiological Responses to Disgust (Rohrmann, Hopp, Quirin, 2008) se osredotoča na spolne razlike v fizioloških odzivih na gnus. Izvedli so eksperiment in pričakovali močnejši odziv na gnusne slike pri ženskah na subjektivni ter fiziološki ravni (povišana nevrološka aktivnost, nižji srčni utrip, povišana raven kortizola ter prevodnost kože (electrodermal activity)). Sprožitev gnusa je nakazala na razlike v subjektivni oceni. To lahko pojasnimo s konceptualizacijo gnusa med moškimi in ženskami. Znano je, da ženske pogosteje pokažejo večjo občutljivost na gnus zaradi ne/specifičnih dražljajev (Haidt idr., 1994). Tako lahko pri poročanju žensk pričakujemo močnejše subjektivne odzive na gnus. Seidlitz in Diener (1998) sta trdila, da ženske šifrirajo svoje izkušnje bolj detajlno kot moški, kar bi prav tako lahko prispevalo k bolj intenzivnim subjektivnim opisom. Poleg tega pa je možno, da ženske poskušajo sebe prikazati v socialno zaželjeni luči, kar temelji na stereotipih. [58]

Pri samem izražanju gnusa pa imajo bistveno vlogo tudi spolne vloge v družbi. Avtorji [59] v svoji študiji navajajo, da se moški bolj upirajo izražanju gnusa, saj se to sklada z družbeno pričakovanimi lastnostmi, ki naj bi kazale na možatost in manjšo občutljivost. Ženske pa zaradi lastnosti, kot so občutljivost, nežnost, ženstvenost ipd., gnus izražajo bolj izrazito. S pomočjo samoocenjevanja in ocenjevanja nasprotnega spola so ugotovili, da ženske kot tudi moški trdijo, da so moški manj občutljivi na nagnusne dogodke. Hkrati so udeleženci raziskave ženskam pripisali veliko večjo občutljivost za gnus. Potrjeno je tudi dejstvo, da si moški, ki se samoocenjujejo kot bolj možate, dodelijo tudi nižjo oceno v občutljivosti na gnus. Raziskava torej dokazuje, da stereotipi o občutljivosti na gnus med spoloma držijo. Ženske so zaradi svoje družbene vloge in lastnosti, ki jih družba pričakuje, bolj občutljive na gnus. Moški pa so v primerjavi z ženskami manj občutljivi na gnus, saj je pričakovano, da so manj čustveni.

Ženske čustva izražajo bolj ekspresivno, zaradi česar ljudje okrog njih lažje razberejo njihovo notranje počutje, znajo prej razbrati čustveno stanje osebe na podlagi mimike in kretenj, prav zaradi večje ekspresivnosti pa težje prikrijejo svoja čustva kot moški, zato okolica lažje, hitreje in pravilneje prepozna njihovo občutenje oziroma trenutna čustva.[60] Spol vpliva tudi na to, v kakšni meri in kako hitro se bomo v osebo, ki doživlja gnus, vživeli in z njo sočustvovali, in sicer si velja zapomniti, da bodo moški bolj sočutni, ko bodo izraz gnusa zagledali na moškem obrazu, medtem ko bodo ženske sicer sočustvovale z obema spoloma, vendar se bodo tudi one bolj vživele v predstavnice istega spola, ki se jim bo v tistem trenutku nekaj gnusilo.[61]


Kasnejše študije so preučevale tudi razlike v aktivnosti možganske skorje ob izpostavljenosti gnusnim dražljajem. Caseras idr. (2007)[62] so s pomočjo MRI med drugim ugotovili, da je aktivnost nekaterih možganskih delov, ki se povezujejo z dojemanjem gnusa, večja pri ženskah kot pri moških. Avtorji so mnenja, da bi te razlike lahko vplivale na razvoj psihičnih motenj, povezanih z gnusom, katerim so ženske izpostavljene bolj pogosto.

Gnus in disfunkcionalna spolnost[uredi | uredi kodo]

Vaginizem je močan nehoten krč nožnice, do katerega pride pri poskusu penetracije. Vzroki za pojav ležijo v strahu, iz česar sledi, da ima to fiziološko stanje psihološke začetke oziroma vzroke. Leta 2010 so Borg, de Jong in Schultz[63] iskali povezavo med vaginizmom kot bolezenskim stanjem in občutkom gnusa. Osredotočali so ne na refleksivne odzive, do katerih pride zaradi občutka gnusa, ki ga oseba z vaginizmom dobi ob izpostavljenosti s spolnostjo povezanim dražljajem. Rezultati študije so pokazali, da ženske, ki trpijo za to boleznijo, ob srečanju z dražljaji, vezanimi na spolnost, izražajo povišan subjektiven občutek gnusa, združen z zvišano pripravljenostjo na grožnjo. Slednja lahko razloži pojav krčenja nožnice in ostalih fizioloških sprememb, do katerih pride pri poskusu penetracije.

Gnus kot obramba pred živalskostjo[uredi | uredi kodo]

Gnus je kompleksno in osnovno čustvo, zaradi česar je njegova funkcija tako evolucijsko kot tudi socialno pogojena. Osnovna evolucijska funkcija gnusa je, da nas varuje pred zaužitjem telesu škodljivih stvari. Ena izmed kulturnih funkcij gnusnega odziva pa je tudi zanikanje človekove živalske narave. Zavedanje, da je v nas ostanek živalskega, nas spominja na to, da smo, tako kot ostale živali, bitja, ki so podvržena smrti. Občutenje bližine smrti v vsakem človeku povzroča neprijetne in tesnobne občutke, zaradi česar ljudje na popačene podobe živali reagiramo z gnusom. Gnusni odziv kot produkt kulturne revolucije je torej obrambni odziv, ki nam, ljudem, omogoča, da do popačenih podob živali vzpostavimo distance. To nam pomaga ohranjati našo distinktivno človeško duševno naravo. Posledično se v odnosu do živali čutitmo večvredne in ob tem občutimo ugodje.

Otroci in prepoznavanje gnusa[uredi | uredi kodo]

Kljub temu, da je gnus prirojeno in univerzalno čustvo, so raziskave pokazale, da imajo otroci težave z njegovim prepoznavanjem, saj ga pogosto zamenjujejo z jezo. Prav prepoznavanje gnusa se naj bi se od vseh osnovnih čustev razvilo najpozneje.

V eni izmed raziskav so preverjali kako dobro otroci prepoznavajo obrazne izraze, osredotočili pa so se na strah in gnus. Otrokom starim pet, šest, devet in deset let so pokazali čustveno oznako in sliko dveh obraznih izrazov. Nato so jih prosili naj izmed obeh slik, izberejo tisto, ki ustreza čustveni oznaki. Na eni izmed slik je bilo ciljno čustvo raziskave (strah ali gnus), na drugi pa jeza, žalost ali presenečenje. Rezultati so pokazali, da so otroci večinoma pravilno odgovarjali, pri tem pa so bili bolj uspešni starejši otroci. Njihova sposobnost za prepoznavanje obraznega izraza gnusa in strahu pa je bila močno odvisna od sosednjega izraza. Gnus so tako prepoznali veliko težje, ko je bil predstavljen skupaj z jezo, kot pa ko je bil predstavljen v paru z žalostjo, strahom ali presenečenjem. V drugem delu raziskave so se osredotočili na vizualno sposobnost otrok za ločevanje gnusa od ostalih čustev. Za ta del študije so uporabili enak vizualni material in podoben postopek kot v prvem delu. Razlika je bila v tem, da so se tokrat osredotočili izključno na videz obraznih izrazov, ne na izraženo čustvo. Udeležence so prosili, naj s prstom pokažejo na tistega izmed dveh obrazov na desni strani, ki je najbolj podoben tistemu na levi. Pravilnost odgovorov je bila zelo velika, zato so raziskovalci zaključili, da ima otrokovo vizualno zaznavanje zelo omejeno vlogo pri težavah, ki jih imajo šolski otroci s prepoznavanjem obraznih izrazov gnusa in strahu. Te težave so verjetneje posledice tega, da petletniki in šestletniki še niso popolno konceptualizirali teh dveh čustev. Prepoznavanje obraznih izrazov se verjetno razvije najprej kot več skupin s podobnimi izrazi, npr. jezo, gnusom in žalostjo, ki se šele v nadaljnjem razvoju ločijo.[64]

V podobni raziskavi so preverjali trditve nekaterih avtorjev, da opazovalci prepoznajo gnus po nosni gubi, ki se pojavi kot izraz na obrazu. Želeli so dokazati, da je prepoznavanje te gube kot gnus lahko odvisno od metode, ki jo raziskovalci uporabijo za zbiranje podatkov. Rezultati raziskave so pokazali, da na to ali bodo otroci prepoznali čustvo gnusa, bolj kot nosna guba vplivajo obrazi, ki so jih videli predhodno. Če so jim pred nosno gubo pokazali namrščen obraz, so temu pripisali jezo, nosni gubi pa gnus. V primeru da niso videli namrščenega obraza, pa je večina otrok nosno gubo prepoznala kot jezo.[19]

Sherri C. Widen in James A. Russell[65] sta izvedla več raziskav na temo prepoznavanja gnusa pri otrocih. Ugotovila sta, da je prepoznavanje gnusa pri otrocih nizko in da v veliki večini napačnih odgovorov otroci prikazano čustvo označujejo kot jezo. Izkazalo se je tudi, da velika večina otrok gnus prepozna zaradi nagubanega nosa na sliki, pri čemer pa ni jasno ali to povezujejo samo s slabim vonjem ali pa prav z gnusom kot čustvom. Zato sta v nadaljnji raziskavi avtorja preverjala ali otroci resnično razumejo čustvo gnusa. Raziskava je zajemala otroke stare od 4 do 9 let. Pokazali so jim sliko deklice, ki izraža gnus. Otroci so morali povedati kako se deklica počuti, nato pa sestaviti zgodbo o tem, kaj je povzročilo da se deklica tako počuti in kakšne so posledice takega počutja. Zanimalo jih je, ali bodo otroci navajali vzroke, ki bodo pomembni za gnus ali jezo oz. kakšno drugo čustvo. In podobno, ali bodo navajali posledice, ki so povezane z gnusom. Od 84 otrok, ki so sodelovali v raziskavi, jih je zelo malo prepoznalo gnus, le štirje pa so mu pripisali tudi ustrezno vzročno-posledično zgodbo. Večinoma so otroci gnus prepoznali kot jezo, kar nekaj pa je bilo takih, ki so ga označili kot jezo, vendar povedali zgodbo, ki ustreza gnusu. [66]

Massarinija idr. (2014)[67] je zanimalo, če so otroci zmožni prosto poimenovati gnus na podlagi obraznih izrazov na slikah in če je njihova neuspešnost pri tej nalogi povezana tudi z redko rabo in specifiko besede gnus v različnih jezikih, v tem primeru pri angleško in francosko govorečih otrocih. Izkazalo se je, da vsaj med tema dvema jezikoma v prepoznavanju gnus ni bistvenih razlik, raziskovalci pa so ugotovili tudi, da se prepoznavanje gnusa z leti le počasi izboljšuje, glede na ostala čustva pa ostaja razmeroma slabo.

V neki drugi študiji (Allen idr., 2006) [68] pa so raziskovali prepoznavo gnusa v povezavi z ljudmi z obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM), saj obstaja dejstvo, ki bi lahko kazalo, da slednji v odraslosti nimajo sposobnosti prepoznati omenjenega. Raziskave kažejo v smer, da se take nezmožnosti začenjajo že v otroštvu, ko se otroci začnejo učiti obrazne izraze. Študija je primerjala prepoznavo obrazne mimike med otroki, starih približno 11 let, z diagnozo obsesivno-kompulzivne motnje, med otroki z drugimi anksioznimi motnjami ter popolnoma zdravimi otroki. Tudi tu je bil gnus največkrat napačno prepoznan kot jezav vseh treh skupinah. Otroci z OKM niso pokazali nikakršnega dokaza v zvezi s tem, da ne bi prepoznali izraza za gnus v primerjavi z drugimi otroci. Nepričakovano pa so ti otroci veliko bolje prepoznali izraz presenečenja kot pa otroci brez motnje. Prepoznavanje gnusa ali katerekoli druge emocije ni povezano z otrokovimi simptomi tesnobe. Glede na razlike v prejšnjih študijah, bi lahko v prihodnjih preučevali mlade in starejše mladostnike ter tako prišli do ugotovitev, kdaj se ti učinki nezmožnosti prepoznavanja pravzaprav začnejo.

Gnus in strah pred okužbo[uredi | uredi kodo]

Gnus je močno povezan s strahom pred okužbo, saj ga občutimo, ko pridemo v stik z dražljajem, ki bi lahko povzročil okužbo. Strah pred okužbo je najpogosteje prisoten pri posameznikih z obsesivno-kompulzivno motnjo, saj je prisoten pri kar 50% ljudeh s to motnjo. [69] Posamezniki, ki so zelo občutljivi na gnus in so tudi močno anksiozni, imajo bolj izražen strah pred okužbo kot posamezniki, ki niso anksiozni. [70] Domene gnusa, ki nas opominjajo na našo živalski naravo (npr. higiena, organi, smrt), imajo veliko večji vpliva na strah pred okužbo pri posamezniku kot jedrne domene (npr. vonji, živali).[71] Da pa se ljudem gnusijo predvsem kri, telesni izločki, odpadki pa je pomembno tudi, ker so to predvsem glavni prenašalci bolezni. Danes to vemo (imamo veliko znanja o mikroorganizmih, bacilih) in se jim izognemo, včasih pa so se jim izogibali le na podlagi gnusa, torej je imel ta močno varovalno funkcijo. Posamezniki, pri katerih je strah pred okužbo zelo izražen, pa doživljajo tudi veliko stiske v interakciji z dražljaji, ki bi lahko pomenili okužbo. [72]

Patogeni, moralni in spolni gnus[uredi | uredi kodo]

Gnus je ena izmed osnovnih emocij, do katere pripelje, kot odziv na veliko različnih dejanj in substanc, kot so iztrebki in spolni odnosi pa vse do kraje in pljunkov. V zadnjih dveh desetletjih se je raziskava gnusa razširila, prav tako pa modeli za razlago heterogenosti dražljajev oziroma povzročiteljev gnusa. Gnus lahko zato delimo na tri dimenzije, in sicer na moralni gnus, spolni gnus in patogeni gnus. Pri moralnem gnusu gre za doživljanje gnusa v primeru nemoralnih, moralno spornih in družbeno nedopustljivih dejanjih in obnašanju ljudi. Spolni gnus se nanaša na občutenje gnusa ob prizorih spolnosti, razmišljanju o spolnosti ipd. Obstaja pa tudi patogeni gnus, ki ga doživljamo v povezavi s patogenimi organizmi, ki lahko povzročajo bolezni. Na podlagi različnih raziskav izvedenih na področju patogenega gnusa, je torej možno to emocijo označiti, kot nek sistem, ki naše telo ščiti pred okužbami in boleznimi. [73] Patogeni gnus je pojmovan kot obrambno-izogibajoč mehanizem, ki se je razvil, da bi zaščitil človekovo telo pred okužbo s pokvarjeno hrano. Živali so razvile številna vedenja za reduciranje tveganja okužbe s patogenimi organizmi, kot so to virusi, bakterije, mnogocelični paraziti in njihovi prenašalci. Prav tako kot živali se tudi ljudje soočajo z nenehnim pritiskom selekcije patogenov, tako v sedanjosti kot v preteklosti. Za preživetje, tako ljudje kot živali potrebujejo dobro razvit imunski sistem. Kot živali, naj bi imeli tudi ljudje repertoar vedenj, ki imajo funkcijo zmanjšati kontakt s patogenimi organizmi. Eden izmed teh vedenj in domnevno najbolj pomemben za ljudi v kontekstu izogibanja boleznim je emocija gnusa. Gnus običajno občutimo kot odpor, ki ga občasno lahko spremlja tudi slabost in pa močna želja po umiku dražljaja. [69]

Patogeni gnus in izbira partnerja pri ženskah[uredi | uredi kodo]

Ljudje se razlikujemo po stopnji doživljanja patogenega gnusa. Nekateri avtroji so dokazali, da obstaja povezava med stopnjo patogenega gnusa pri ženskah in njihovimi preferencami pri izbiri partnerja. Izkazalo se je, da imajo ženske, ki imajo višjo stopnjo doživljanja patogenega gnusa, kar pomeni, da imajo večji gnus pred boleznimi, mikrobi in patogenimi organizmi, raje moške, ki imajo več tipičnih moških lastnosti. Osredotočili so se predvsem na glas, obraz in telo moških. Ženske z višjim patogenim gnusom imajo raje moške z globljimi glasovi, bolj možatimi obraznimi potezami in postavami (višji, bolj mišičasti, močnejši moški). To nakazuje, da se želijo ženske, ki so bolj občutljive za doživljanje patogenega gnusa, z izbiro možatega in močnega moškega zaščititi v primeru reprodukcije in skrbi za potomce. [74].

Gnus in motnje hranjenja[uredi | uredi kodo]

Davey, Buckland, Tantow in Dallos (1998) so raziskavo izvedli pri zdravih študentih iz Univerze v Sussexu. 170 študentov (od tega 85 žensk in 85 moških) je moralo rešiti pet različnih vprašalnikov, ki so se navezovali na gnus in motnje hranjenja . Ugotovili so, da le pri ženskah obstaja velika korelacija med prehrambnimi motnjami in občutljivosti na gnusno. Rezultati niso pokazali odnosa med gnusom do človeškega telesa in njegovih produktov s prehrambnih motnjah. Raziskavo so nadaljevali z 10 adolescentkami, ki so se zdravile na mladostniškem psihiatričnem oddelku dveh bolnišnic v Leipzigu. Vse udeleženke raziskave so bile diagnosticirane za anoreksijo ali bulimijo. S tema dvema raziskavama so dokazali, da so prehrambne motnje povezane samo z gnusom do specifičnih dražljajev ( hrana , človeško telo, njegovi produkti). Ugotovili so, da je izraženost gnusa v korelaciji s prehrambnimi motnjami. Ker povečana izraženost gnusa še ne vpliva na nagnjenost k tovrstnim motnjam, ta povezava še ni bila v celoti pojasnjena. Predvidevali so, da gnus lahko vpliva na razvoj teh motenj, če se »specializira« za določene dražljaje[75].

Troop, Murphy, Bramon in Treasure (2000) so raziskovali odnos med simptomi hranjenja in splošne patologije ter občutljivostjo na gnus v številčnejšem kliničnem vzorcu, v katerega so vključili osebe z različnimi oblikami motenj hranjenja. V svojo raziskavo so vključili 74 pacientov (od tega 7 moških), ki so se zdravili na bolnišnični enoti za prehrambne motnje Bethlem in Maudsley Hospital. Za kontrolno skupino so izbrali 15 študentk in članic osebja na Inštitutu za psihiatrijo. Z vprašalnikom občutljivosti gnusa so izmerili občutljivost na dražljaje, ki lahko izzovejo gnus. Vprašalnik je bil sestavljen iz 32-ih vprašanj, ki so se navezovale na smrt, hrano, človeške produkte, seks in prenašanje (npr. bolezni, kote je AIDS ali npr. mikrobov) z dotikom. Z odgovori so želeli ugotoviti kako močne občutke gnusa (oz. ali sploh ) bodo posamzeniku doživljali ob posamezni postavki. Simptome motenj hranjenja so vrednotili z vprašalnikom EDI, ki meri naslednje simptome motenj hranjenja: nezadovoljstvo z lastnim telesom, bulimijo, prefekcionizem, strah pred zrelostjo, neazupanje, neučinkovitost,odločenost za doseg suhe postave, zavedanje prejemanja in odzivanje na telesne dražljaje. Nespecifično patologijo so izmerili z uporabo ček liste, ki je ocenjevala simptome tesnobe, depresije, sovražnosti, medosebne občutljivosti, obsesivno-kompulzivne motnje , psihoticizem , paranoidne misli somatizacijo. Tudi njim so razdelili vprašalnike in skušali ugotoviti povezanost med občutljivostjo na gnusno in prehrambnimi motnjami. Rezultati do katerih so prišli z raziskavo niso pokazali znatnih razlik med skupinama obolelih in zdravih udeležencev v splošni občutljivosti na gnus vzbujajoče dražljaje. Do pomembnih odstopanj pa je pri šlo pri postavki produkti telesa saj je pri tej imela kontrolna skupina občutno nižji rezultat kakor skupina obolelih.Stopnja izražene občutljivosti na gnus pri obolelih udeležencih je povezana z resnostjo motnje hranjenja (merjene po EDI). To velja predvsem za bulimijo in odločenost za doseg suhe postave, še posebno v povezavi s postavkami o hrani, smrti in prenašanju z dotikom. [76].

Troop, Treasure, Serpell (2002) so skušali pridobiti nove podatke o odnosu med izraženostjo gnusa in prehrambnih motnjah in jih primerjati s prejšnjimi raziskavami. Za raziskavo so izbrali 208 prostovoljcev (od tega 1 moški) iz Liste prostovoljcev Enote za prehrambne motnje Psihiatričnega inštituta. V raziskavi so uporabili vprašalnik o gnusu -DQ (Barker & Davey, 1994), s katerim so z 37-imi vprašanji merili stopnjo gnusa , ki jo udeleženci občutijo ob določenem razponu dražljajev. Možne in verjetne diagnoze anoreksije , bulimije in nedoločenih motenj hranjenja so izmerili z vprašalnikom Kratka evalvacija motenj hranjenja-SEED (Kordy & Treasure, 1997), uporabili pa so predelano različico, saj so dodali definicjo kompulzivnega prenajedanja in vprašanja o trajanju določenih simptomov. Ugotovili so, da je pri bolnih posameznikih izraženost gnusa še vedno velika, vendar pa ne moremo zaključiti, da je to vzrok za razvoj prehrambnih motenj. Dokazuje pa, da je pri pacientih povišana izraženost gnusa osredotočena na omejeno število predpostavk, predvsem tistih, ki temeljijo na telesu in hrani Rezultate tistih, ki v času merjenja niso imeli motenj hranjenja (ampak so verjetno in možno oboleli za eno ali več izmed motenj hranjenja v preteklosti) in tistih, ki so se v času merjenja verjetno in možno spopadali z motnjami hranjenja so primerjali z dvema vzorcema vzetima iz raziskave Barker in Davey (1994). Z raziskavo so ugotovili, da so trenutno zdravi udeleženci, ki so v preteklosti imeli motnje hranjenja izražali nižjo stopnjo gnusa pri postavkah človeško telo in telesni izdelki kakor trenutno bolne osebe. Kljub nekaterim razlikam med trenutno bolnimi in trenutno zdravimi bolniki v stopnji izraženosti gnusa je stopnja gnusa tako pri enih kot drugih pomembno višja kakor a pri vzorcih zdravih oseb. [77]

Avtorja a Ruth Aharoni in Marianne M.Hertz sta primerjala občutljivosti na gnus med večjim in bolj specifičnim vzorcem bolnikov z anoreksijo nervozo in kontrolno skupino. S študijo sta avtorja podprla predhodne ugotovitve , da je med motnjami hranjenja in občutljivostjo gnusa pri ženskah visoka korelacija. Rezultati pacientov z anoreksijo so pokazali splošno zvišano občutljivost na gnus pri večini postavk. Odkritje splošnih odstopanj v občutljivosti gnusa med bolnimi in zdravimi udeleženci je bilo morda posledica tega, da so v raziskavi preučevali specifično obolele za anoreksijo nervozo, prejšnje študije pa so testirale osebe z motnjami hranjenja na splošno. Kljub temu da so rezultati vseh treh raziskav pokazali, da obstaja povezava med občutljivostjo na gnus in motnjani hranjenja, je le tretja raziskava potrdila splošno višjo občutljivost na gnus pri obolelih pacientih. Avtorji prve razsikave so prišli do zaključka, da so za ugotovitev povezav med simptomi motenj hranjenja in občutljivostjo na gnus potrebne dodatne raziskave, Troop in Treasure sta tako izpeljala nadaljno raziskavo in s pomočjo rezultatov prišla do zaključka, da motnje hranjenja niso povezane z splošnim zvišanjem občutljivosti na gnus ampak je to specifično za področji hrane in telesa. [78]

Gnus in poklic[uredi | uredi kodo]

Obstajajo razni poklici, kjer se ljudje vsakodnevno srečujejo z gnusom in občutkom odpora do določenih stvari. Eden izmed le teh je poklic zdravstvene nege, o katerem je pisalo nekaj znanstvenikov v enem izmed njihovih člankov. Poklic obstaja že od nekdaj, z vidika časa svetovnih vojn pa ga še najlažje umestimo oziroma povežemo z občutkom gnusa. Medicinske sestre so se neprenehoma soočale z bolnimi, invalidnimi, mrtvimi in amputiranimi. Hkrati pa so skrbele, kar še dandanes, za mnoge, kjer so se srečevale z najrazličnejšimi ranimi, bruhanjem in ostalim človekovim izločanjem. Vse to je del tega poklica, zato so občutki le teh delavcev mnogokrat povezani z gnusom in odporom, kar pomeni, da za to delo še posebej ni vsak izmed posameznikov. [79]

Gnus in spolnost[uredi | uredi kodo]

Neka študija pa je raziskovala medsebojen odnos med gnusom in spolno vzburjenostjo med mladimi. Spolnost je na nek način že na splošno povezana z gnusom oziroma jo ljudje označijo za gnusno stvar. Če pa me med le-to vpletena še ljubezen pa je to nekaj lepšega pravijo. Prejšnje študije so raziskale, da gnus lahko moti zdravo spolno delovanje na podlagi žensk, ki imajo bolečine med spolnostjo, saj tako le to hitreje in intenzivnejše povežejo z občutkom gnusa in kasneje tudi memorirajo take asociacije s podobnimi situacijami. Da bi razširili vedenje o razmerju med spolnostjo in gnusom, so opravili dve študiji. Prva študija je preizkušala razmerje med gnusom in spolnim delovanjem pri moških in ženskah ter pokazala, da gre še posebej pri ženskah za relativno visoko nagnjenost k gnusu in občutljivost povezano z nižjim spolnim delovanjem. Druga študija se je osredotočila na zdrave mlade moške in ženske ter preizkušala razmerje med lastnostjo gnusa in avtomatičnimi spolnimi asociacijami kot tudi napovedano vrednostjo nagnjenosti k gnusu med udeleženci med gledanjem erotičnega filma. Merili so spolno vzburjenost med gledanjem običajnih, nič kaj posebnih in erotičnih videoposnetkov. Ženske so pokazale veliko več in močnejših občutkov gnusa kot moški. Rezultati so na splošno pokazali, da ni posebne povezave med gnusom in asociacijami gnusa ter spolnih delovanjem oziroma spolno vzburjenostjo. Še posebej pri moških je visoka raven gnusa povišala raven spolnega vzburjenja. Kot že omenjeno, na splošno ni nobenih trdnih dokazov, ki bi kazali na to, da so med mladimi brez spolnih težav močni občutki gnusa in asociacije (povezane le s tem) povezane z nizkim spolnim delovanjem oziroma nizkim spolnim vzburjenjem. [80]

Vpliv gnusa na moralno presojo[uredi | uredi kodo]

Wheatley in Haidt sta leta 2005 (v Chapman, H. A. in Anderson A. K., 2013) raziskovala odgovor na vprašanje ali je mogoče z manipulacijo čutenja gnusa vpivati na naše moralne sodbe. Izvedla sta študijo, kjer so udeležence s pomočjo posthipnotske sugestije pripravili do tega, da so jim nevtralne sprožilne besede (often in take) vzbudile gnus. Ti dve sprožilni besedi so nato vključili v besedila, ki so opisovala moralne prestopke. Dve besedili sta opisovali bili povezani s fizičnim gnusom (spolni odnosi med bratrancem in sestrično, jesti mrtvega psa), štiri pa ne (ropanje trgovin, kraja knjig iz knjižnice, podkupovanje in odvetnik, ki išče zaslužek preko žrtev nesreč). Udeleženci so bili razdeljeni v dve skupini, ena je prebrala opise teh dejanj v katere je bila vključena sprožilna beseda, druga pa je prebrala opise istih dejanj brez sprožilne besede. Udeleženci, ki so prebrali sprožilno besedo so močneje zavračali enake moralne prestopke kot udeleženci, ki niso bili v stiku z njo.

Chapman in Anderson (2013) [81] sta objavila še eno podobno raziskavo, pri kateri sta prav tako uporabljala posthipnotsko sugestijo, s pomočjo katere sta pri udeležencih prebudila občutja gnusa v povezavi z določeno besedo. Ponovno se je izkazalo, da so udeleženci, ki so brali opise, ki so vključevali besedo, ki je pri njih vzbujala občutje gnusa, tudi moralno ocenili situacijo ocenili kot bolj napačno. Ta vpliv se je pojavil tako pri opisih, ki sami po sebi niso vzbujali gnusa kot tudi pri opisih, ki jih je večina ljudi na splošno prepoznala kot dogodke, ki vzbujajo gnus. Če je šlo za situacije, kjer ni bilo treba opraviti moralne sodbe, beseda, ki je vzbujala gnus ni imela večjega učinka, kar bi lahko kazalo na direktno povezavo občutenja gnusa z oblikovanjem moralnih sodb. Sicer pa je treba omeniti, da se moralne sodbe, kot navaja članek, niso spremenile pri vseh udeležencih, eksperiment pa je imel kar nekaj pomanjkljivosti. Kljub temu se rezultati skladajo tudi z ostalimi raziskavami, ki so se ukvarjale s podobnimi vprašanji.

Avtorji C. Daryl Cameron, B. Keith Payne in John M. Doris (2013) ) [82] so na tem področju opravili dva eksperimenta. Pri prvem eksperimentu so ugotvaljali kako so individualne razlike v čustveni diferenciaciji oseb spremenile vpliv gnusa na moralne sodbe udeležencev. Udeleženci so bili izpostavljeni 30 slikam, ki so bile bodisi gnusne, bodisi nevtralne. Ob slikah so se pojavljali opisi nekaterih kulturnih praks, ki se pojavljajo po svetu in so lahko moralno sporne, udeleženci pa so morali označiti koliko napačna so se jim zdela opisana vedenja. Opozorjeni so bili na možen vpliv čustev na njihovo odločitev. Rezultati so pokazali, da je pri udeležencih, pri katerih sposobnost čustvene diferenciacije ni bila precej izražena, vzbujanje gnusa povzročilo ostrejše moralne sodbe, pri osebah z visoko sposobnostjo čustvene diferenciacije ta vpliv ni bil viden. V drugem eksperimentu so pred vrednotenjem slik udeležence vodili skozi introspekcijsko vajo. Pri prvi skupini so v navodilih poudarili, naj bodo udeleženci pozorni na majhne razlike, ki jih opazijo pri lastnem čustvovanju ob pogledu na določeno sliko. Drugi skupini so v navodilih naročili zgolj to, naj opazujejo ali jim slika povzroča pozitivna ali negativna občutja. Ugotovili so, da so s tem, ko so ljudi spodbudili k introspekciji lastnih čustev, povečali njihovo zmožnost čustvene diferenciacije. Tako so bili slednji bolj pozorni na izvor občutji gnusa, ki so jih čutili in posledično ta občutja niso imela vpliva na njihovo moralno presojo.

Prej omenjena avtorja Chapman in Anderson (2014) ) [83] sta opravila tudi dve študiji, pri katerih sta iskala povezavo med individualnimi razlikami v nagnjenosti k občutenju gnusa kot odziva na fizične stimulacije ter sodbami moralnih prekrškov. V prvem delu študije so sodelovali študentje, ki so najprej rešili vprašalnik, ki jih je razdelil na osebe z visoko in osebe z nizko nagnjenostjo k občutenju gnusa ob določeni fizični stimulaciji. Nato sta oblikovala več scenarijev, ki so opisovali moralne prekrške, prekrške znotraj socialnih dogovorov ali pa nevtralna dejanja. Udeleženci so dejanja ocenili glede na to, koliko sprejemljiva so se jim zdela. Rezultati so pokazali, da osebe, ki imajo večje nagnjenje k občutenju gnusa, ko so izpostavljene določenim fizičnim stimulacijam, tudi strožje moralno presojajo. V drugi študiji sta avtorja raziskavo natančneje zasnovala, uporabljen pa je bil drug vzorec (izbran preko interneta). Kljub temu so rezultati ponovno pokazali povezavo med nagnjenostjo k občutenju gnusa kot reakcijo na fizične stimulacije ter moralno strogostjo pri odgovorih.

Vse omenjene raziskave so potrdile, da na naše moralne odločitve vpliva tudi naše razpoloženje oz. da prisotnost gnusa v situacijah, ki zahtevajo moralno presojo, lahko vpliva na to, da bomo situacijo vrednotili kot bolj napačno oz.nesprejemljivo. Prav tako na našo moralno presojo vpliva dejstvo, da smo nekateri ljudje bolj nagnjeni k čutenju gnusa, ko smo izpostavljeni fizičnim stimutacijam. Raziskave potrjujejo, da ljudje, pri katerih je ta nagnjenost visoka, tudi moralne situacije ocenjujejo strožje.

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Cisler, J.M.; Olatunji, B.O., Lohr, J.M., & Williams, N.L. (2009). "Attentional bias differences between fear and disgust: Implications for the role of disgust in disgust-related anxiety disorders". Cognition and Emotion 23 (4): 675–687.doi:10.1080/02699930802051599
  2. ^ David, B.; Olatunji, B.O. (2011). "The effect of disgust conditioning and disgust sensitivity on appraisals of moral transgressions". Personality & Individual Differences 50 (7): 1142–1146.doi:10.1016/j.paid.2011.02.004.
  3. ^ Cisler, J.M.; Olatunji, B.O., Lohr, J.M., & Williams, N.L. (2009). "Attentional bias differences between fear and disgust: Implications for the role of disgust in disgust-related anxiety disorders". Cognition and Emotion 23 (4): 675–687.doi:10.1080/02699930802051599.
  4. ^ Wicker, B.; Keysers, C.; Plailly, J.; Royet, J. P.; Gallese, V.; Rizzolatti, G. (2003). "Both of us disgusted in my insula: the common neural basis of seeing and feeling disgust". Neuron 40 (3): 655–64.doi:10.1016/S0896-6273(03)00679-2.PMID 14642287.
  5. ^ Oaten, M., Stevenson, R. J., & Case, T. I. (2009). Disgust as a Disease-Avoidance Mechanism.Psychological Bulletin, 135 (2), 303–321.
  6. ^ Olatunji, Bunmi O.; Haidt, Jonathan; McKay, Dean; David, Bieke (2008). "Core, animal reminder, and contamination disgust: Three kinds of disgust with distinct personality, behavioral, physiological, and clinical correlates". Journal of Research in Personality42 (5): 1243. doi:10.1016/j.jrp.2008.03.009.
  7. ^ Rozin, P.; Lowery, L.; Ebert, R. (1994). "Varieties of disgust faces and the structure of disgust". Journal of Personality and Social Psychology 66 (5): 870–881.doi:10.1037/0022-3514.66.5.870. PMID 8014832.
  8. ^ Oaten, M., Stevenson, R. J., & Case, T. I. (2009). Disgust as a Disease-Avoidance Mechanism.Psychological Bulletin, 135 (2), 303–321.
  9. ^ Rozin, P., Lowery, L., Ebert, R. (1994). Variety of Disgust Faces and the Structure of Disgust. Journal of Personality and Social Psychology, 66, 870-881.
  10. ^ Olatunji, B.O., Williams, N. L., Lohr, J. M., Sawchuk, C. N. (2005). The structure of disgust: domain specificity in relation to contamination ideation and excessive washing. Behaviour Research and Therapy, 43, 1069-1086.
  11. ^ Simpson, J., Carter, S., Anthony, S. H., Overton, P. G. (2006). Is Disgust a Homogeneous Emotion?. Motivation and Emotion, 30(1), 31-41.
  12. ^ Simpson, J., Carter, S., Anthony, S. H., Overton, P. G. (2006). Is Disgust a Homogeneous Emotion?. Motivation and Emotion, 30(1), 31-41.
  13. ^ Olatunji, B.O., Sawchuk, C.N., Lohr, J.M., de Jong, P.J. (2004). Disgust domains in the prediction of contamination fear. Behaviour Research and Therapy, 42, 93-104.
  14. ^ Powell, P. A., Overton, P.G., Simpson, J. (2013). Journal of Clinical Psychology. Sneto z naslova: http://eds.a.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/pdfviewer/pdfviewer?sid=4f1b3558-59df-4bb8-8b59-b1d33dfd8c70%40sessionmgr4003&vid=0&hid=4203.
  15. ^ 15,0 15,1 Overton, P. G., Markland, F. E., Taggart, H. S., Bagshaw, G. L. in Simpson, J. (2008). Emotion. Sneto z naslova: http://eds.a.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/pdfviewer/pdfviewer?sid=aa0389f8-1f79-4a17-b4a6-348cc28d829b%40sessionmgr4005&vid=0&hid=4203.
  16. ^ 16,0 16,1 Simpson, J., Hillman, R., Crawford, T., & Overton, P. G. (2010). Self-esteem and self-disgust both mediate the relationship between dysfunctional cognitions and depressive symptoms. Motivation and Emotion, 34 , 399-406.
  17. ^ Ille, R., Schöggl, H., Kapfhammer, H., Arendsy, M., Sommer, M. idr. (2014). Comprehensive Psychiatry. Sneto z naslova: http://www.sciencedirect.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/science/article/pii/S0010440X13003866#
  18. ^ , Powell, P. A., Overton, P.G., & Simpson J. (2013). The Revolting Self: An Interpretative Phenomenological Analysis of the Experience of Self-Disgust in Females With Depressive Symptoms. Journal of Clinical Psychology, 70(6), 562-578.
  19. ^ 19,0 19,1 19,2 19,3 Pochedly, J.T., Russell, J.A., Widen, S.C. (2012). What emotion does the »facial expression of disgus« express? Emotion, 12(6), 1315-1319.
  20. ^ 20,0 20,1 Russell J.A. in Widen S.C.(2010). The “Disgust Face” Conveys Anger to Children. Emotion,(4). 455-466.<o:p></o:p>
  21. ^ 21,0 21,1 Giner-Sorolla R. in Russell P.S.(2011). Social Justifications for Moral Emotions: When Reasons for Disgust Are Less Elaborated Than for Anger.  Emotion,(3).637.646
  22. ^ Milliard, K., Gagnon, M., Gossellin, P., Hudon-ven der Buhs, I., & Larocque, K. (16. September 2009). Springer Link. Pridobljeno iz Children’s Recognition and Discrimination of Fear and Disgust Facial Expressions.
  23. ^ Rozin, P., Lowery, L., in Elbert, R. (1994). Varities of disgust faces and structure of disgust. Journal of Personality and Social Psychology, 66, 870-881.
  24. ^ Ebert, R., Lowery, L., Rozin, P. (1994). Varieties of Disgust Faces and the Structure of Disgust. Journal of Personality and Social Psychology, 66(5), 870-881.
  25. ^ Holder Mark, D., Hawkins, C. (2007). The Illusion of Transparency: Assesment of sex differences in showing and hiding disgust. Basic and Applied Social Pyschology, 29(3), str. 235-243
  26. ^ Bloom, P., & Danovitch, J. (September 2009). Children’s Extension of Disgust to Physical and Moral Events. Yale University.
  27. ^ Gontier, E., Grondin, S., Laflamme V. (2014). Effect on perceived duration and sensitivity to time when observing disgusted faces and disgusting mutilation pictures. Atten Percept Psychophys, 76, 1522–1534.
  28. ^ 28,0 28,1 28,2 28,3 28,4 28,5 Miller, I.M. (2006). Anatomijagnusa.Ljubljana: Studiahumanitatis.
  29. ^ 29,0 29,1 29,2 29,3 29,4 Sawchuk, C.N. (2009). The acquisition and maintenance of disgust: Developmental and learning perspectives. V: B.O. Olatunji in D. McKay (ur.), Disgust and its disorders: Theory, assessment, and treatment implications (77-97). Washington, DC, US: American Psychological Association; US.
  30. ^ 30,0 30,1 30,2 30,3 Rozin, P. in Fallon, A.E. (1987). A perspective on disgust.PsychologicalReview, 94(1), 23-41.
  31. ^ Haidt, J.,McCauley, C.,Rozin, P. Individual Differences in Sensitivity to Disgust: A scale sampling seven domains of disgust elicitors. Personality and Individual Differences, 16(5), 701-713.
  32. ^ Druschel, B. A., Sherman, M. F. (1999). Disgust sensitivity as a function of the Big Five and gender. Personality and Individual Differences, 26(4), str. 739-748
  33. ^ 33,0 33,1 Olatunji, B. O., Tart, C. D., Ciesielski, B. G., McGrath, P. B. in Smits, J. A.J. (2011). Specificity of disgust vulnerability in the distinction and treatment of OCD. Journal of Psychiatric Research, 45, 1236-1242.
  34. ^ Olatunji, B. O. (2010). Changes in disgust correspond with changes in symptoms of contamination-based OCD: A prospective examination of specificity. Journal of Anxiety Disorders, 24, 313-317.
  35. ^ Mancini, F., Gragnani, A. in D'Olimpio, F. (2001). The connection between disgust and obsessions and compulsions in a non-clinical sample. Personality and Individual Differences, 31, 1173-1180.
  36. ^ Horberg, E., Oveis, C., Keltner, D., & Cohen, A. (2009). Disgust and the moralization of purity. Journal of personality and Social Psychology, 97(6), str. 963-976.
  37. ^ Russel, P., Giner-Sorolla, R. (2011). Social justifications for moral emotions: When reasons for disgust are less elaborated than for anger. Emotion, 11(3), str. 637-646.
  38. ^ Danovitch, J., Bloom, P. (2009). Children's extension of disgust to physical and moral events. Emotion, 9(1), str. 107-112.
  39. ^ Hatfield E., Sprecher S. in Traupmann J. (1978). Men's and Women's Reactions to Sexually Explicit Films: A Serendipitous Finding. Archives od Sexual Behavio, 6(7), 583-593.
  40. ^ Reidy E. in Zeichner A. (2009). Are Homophobic Men Attracted to or Repulsed by Homosexual Men? Effects of Gay Male Erotica on Anger, Fear, Happiness and Disgust. Psychology of Men & Masculinity, 3(10), 231-236.
  41. ^ Bloom, 2004; Hodson in Costello, 2007; Miller 1997, Nussbau, 2001
  42. ^ Terrizzi, J. A.; Shook, N. J.; Ventis, W. L. (2010). »Disgust: A predictor of social conservatism and prejudicial attitudes toward homosexuals.« Personality & Induvidual Differences. 49 (6).<o:p></o:p>
  43. ^ Martha Nussbaum, 2001, str. 347
  44. ^ David B. in Olatunji B.O. (2011). The effect of disgust conditionind and disgust sensitivity on appraisals of moral transgressions. Peronality and Individual Differences, 50, 1142-1146.
  45. ^ Calder A. J., Beaver J. D., Davis M. H., van Ditzhuijzen J., Keane J. in Lawrence A. D. (2007). Disgust sensitivity predicts the insula and palliadal response to pictures of disgustng foods. European Journal of Neuroscience 25, 3422-3428. doi: 10.1111/j.1460-9568.2007.05604.x
  46. ^ 46,0 46,1 Simpson J, Anthony H. S., Schmeer S. in Overton G. P. (2005). Food-related contextual factors substantially modify the disgust responce. Food Quality and Preference, 18, 183-189.
  47. ^ 47,0 47,1 Barthomeuf L., Rousset S. in Droit-Volet S. (2009) Emotion and food. Do the emotions expressed on other people's faces affect the desire to eat liked and disliked food products?. Appetite 52(1), 27-30.
  48. ^ Hoefling A., Likowski K. U. in Deutsch R. (2009). When Hunger Finds No Fault With Moldy Corn: Food Deprivation Reduces Food-Related Disgust. Emotion, 9(1), 50-58.
  49. ^ Rozin, A., Fallon, A., Augustoni-Ziskind, M. (1985). The Child's Conception of Food: The Development of Contamination Sensitivity to "Disgusting" Substances. Development Psychology, 21(6),1075–1079.
  50. ^ 50,0 50,1 Randler, C., Hummel, E. in Prokop, P. (2012). Practical work at school reduces disgust and fear of unpopular animals. Society & Animals: Journal Of Human-Animal Studies, 20(1), 61-74.
  51. ^ 51,0 51,1 Tomažič, I. (2011). Seventh graders’ direct experience with, and feelings toward, amphibians and some other nonhuman animals.Society & Animals: Journal Of Human-Animal Studies, 19(3), 225-247.
  52. ^ Smits, J. A. J., Telch, M. J., Randall, P. K. (2001). An examination of decline in fear and disgust during exposure-based treatment. Behaviour Research and Therapy, volume 40 (11), 1243–1253.
  53. ^ 53,0 53,1 Muris, P., Mayer, B., Huijding, J., & Konings, T. (January 01, 2008). A dirty animal is a scary animal! Effects of disgust-related information on fear beliefs in children. Behaviour Research and Therapy, 46, 1, 137-144.
  54. ^ De Jong, P. J., Peters, M., Vanderhallen, I. (2002). Disgust and disgust sensitivity in spider phobia: Facial EMG in response to spider and oral disgust imagery. Journal of Anxiety Disorders,16 (5), 477–493.
  55. ^ 55,0 55,1 55,2 Muris, P., Huijding, J., Mayer, B., & de, V. H. (June 01, 2012). Does ‘Yuck’ mean ‘Eek’? Fear responses in children after a disgust manipulation. Journal of Behavior Therapy and Experimental Psychiatry, 43, 2, 765-769.
  56. ^ 56,0 56,1 56,2 Askew, C., Cakır, K., Põldsam, L., & Reynolds, G. (January 01, 2014).
  57. ^ Rorhmann, S., Hopp, H., Quirin (2008). Gender differences in psychophisiological responses to disgust. Journal of Psychophysiology, 22(2), 65-75.
  58. ^ Rohrmann, S., Hopp, H., Quirin, M. (2008). Gender differences in psychophysiological responses to disgust. Journal of Psychophysiology, 22(2), str. 65-75
  59. ^ Skolnick, A. J., Bascom, K. L., Wilson, D. T. (2013). Gender Role Expectations of Disgust: Men are Low and Women are High. Sex Roles, 69, 72-88.
  60. ^ Holder, M. D., Hawkins, C. (2007). The illusion of transparency: assesment of sex differences in showing and hiding disgust. Basic and applied social psychology,29(3), 235-243.
  61. ^ Aleman, A., Swart, M. (2008). Sex differences in neural activation to facial expressions denoting contempt and disgust. Plos ONE, 3(11), e3662.
  62. ^ Caseras, X., Mataix-Cols, D., An, S. K., Lawrence, N.S., Speckens, A., Giampietro, V. idr. (2007). Sex differences in neural responses to disgusting visual stimuli: Implications for disgust-related psychiatric disorders. Biological Psychiatry, 62(5), 464-471.
  63. ^ Borg, C., de Jong, P.J., Schultz, W.W. (2010) Vaginismus and dyspareunia: automatic vs. deliberate disgust responsivity. J Sex Med 2010;7:2149–2157
  64. ^ Gagon, M., Gosselin, P., Hudon ven der Buhs, I., Larocque, K., Milliard, K. (2010). Children’s recognition and discrimination of fear and disgust facial expressions. Journal of nonverbal behaviour, 43(1), 27-42.
  65. ^ Widen, S.C. in Russell, J. A. (2008). Children's and adults' understanding of the 'disgust face.' Cognition and Emotion, 22(8), 1513-1541.
  66. ^ Widen, S. C., Russell, J. A. (2010). The “disgust face” conveys anger to children. Emotion, 10(4), 455-466.
  67. ^ Massarani, R., Gosselin, P., Montembeault, P. in Gagnon, M. (2014) French-speaking children's freely produced labels for facial expressions. Frontiers in Psychiatry, 5 ArtID: 555
  68. ^ Allen, J., Abboot, M. J., Rapee, R. M., Coltheart, M. (2006). Ew gross! Recognition of expressions of disgust by children with obsessive-compulsive disorder. Behaviour Change, 23(4), 239-249.
  69. ^ Rachman in Hodgson (1980) v: Olatunji, B.O., Armstrong, T. (2009). Contamination Fear and Effects of Disgust on Distress in a Public Restroom. Emotion, 9(4), 592-597.
  70. ^ Cisler, J.M., Reardon, J.M., Williams, N.L., Lohr, J.M. (2007). Anxiety Sensitivity and Disgust Sensitivity Interact to Predict Contamination Fear. Personality and Individual Differences, 42(6), 935-946.
  71. ^ Olatunji, B.O., Sawchuk, C.N., Lohr, J.M., de Jong, P.J. (2004). Disgust Domains in the Prediction of Contamination Fear. Behaviour Research and Therapy, 42(1), 93-104
  72. ^ Olatunji, B.O., Armstrong, T. (2009). Contamination Fear and Effects of Disgust on Distress in a Public Restroom. Emotion, 9(4), 592-597.
  73. ^ Jones, B. C., Feinberg, D. R., Watkins, C. D., Fincher, C. L., Little, A. C., DeBruine, L. M. (2013). Pathogen disgust predicts women’s preferences for masculinity in men’s voices, faces, and bodies. Behavioral Ecology, 24, 373-379.
  74. ^ Jones, B. C., Feinberg, D. R., Watkins, C. D., Fincher, C. L., Little, A. C., DeBruine, L. M. (2013). Pathogen disgust predicts women’s preferences for masculinity in men’s voices, faces, and bodies. Behavioral Ecology, 24, 373-379.
  75. ^ Davey, G.C.L.,Buckland, G., Tantow, B. in Dallos R. (1998). Disgust and Eating Disorders. European Eating Disorders Review, 6, 201-211.
  76. ^ Troop, N.A., Murphy, F., Bramon, E. in Treasure, J.L. (2000). Disgust Sensitivity in Eating Disorders: A Preliminary Investigation. International Journal of Eating Disorders, 27, 446-451.
  77. ^ Serpell, L., Treasure, J.L., & Troop, N.A. (2002). A further exploration of disgust in eating disorders. European Eating Disorders Review, 10(3), 218-226.
  78. ^ Aharoni, R., & Hertz, M.M. (2012). Disgust sensitivity and anorexia nervosa. European Eating Disorders Review, 20(2), 106-110.
  79. ^ Holmen, D., Perron, A., O'Byrne, P. (2006). Understanding Disgust in Nursing: Abjection, Self, and the Other. Research and Theory for Nursing Practice: An International Journal, 20(4), 305-314.
  80. ^ Grauvogl, A., Jong P., Peters, M., Evers, S., Overveld M., Lankveld, J. (2014). Archives of Sexual Behavior. Disgust and sexual arousal in young adult men and women.
  81. ^ Chapman, H. A. in Anderson, A. K. (2013). Things Rank and Gross in Nature: A Review and Synthesis of Moral Disgust. Psychological Bulletin, 139(2), 300-327.
  82. ^ Cameron, C. D.; Payne, K. B. in Doris, J. M. (2013). Morality in high definition: Emotion differentiation calibrates the influence of incidental disgust on moral judgments. Journal of Experimental Social Psychology, 49, 719–725.
  83. ^ Chapman, H. A. in Anderson, A. K. (2013). Things Rank and Gross in Nature: A Review and Synthesis of Moral Disgust. Psychological Bulletin, 139(2), 300-327.

51. Chapman, H. A. in Anderson A. K. (2013). Things Rank and Gross in Nature: A Review and Synthesis of Moral Disgust. Psychological Bulletin, 139(2), 300–327.

52. Ottaviani, C., Mancini F., Petrocchi N., Medea B., Couyoumdijan A. (2013). Autonomic correlates of physical and moral disgust. International Journal of Psychophysiology, 89(1), 57–62.