Veselje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vesel dojenček

Veselje je eno izmed osnovnih, prirojenih pozitivnih čustev, ki ga doživljamo, kadar se nam izpolni pomembna želja in ko dosežemo ali se približamo zaželenemu cilju.[1] Ima tudi prilagoditveno funkcijo, saj nas usmerja k dejavnostim, kjer to čustvo doživljamo večkrat. Med občutenjem veselja posamezniki tudi raje pomagajo, sodelujejo in se odločajo.

Učinki veselja[uredi | uredi kodo]

Ljudje, ki doživljajo pozitivna čustva, so bolj optimistični, mirni, duševno zdravi in imajo boljše medosebne odnose.(Fredrickson idr., 2001; Tugade idr., 2004; Gable idr., 2006; Stein idr., 1997; v: Banos idr., 2012.) Prav tako je manj možnosti, da ti posamezniki postanejo depresivni. (Tayyab, 2009; v: Banos idr., 2012.) Raziskave so tudi pokazale, da pozitivna čustva vplivajo na hitrejše zdravljenje tudi pri zlomih kosti in na manjšo ranljivost. (Fredman idr., 2006; v: Banos idr., 2012.) Prav tako naj bi ta čustva vplivala na daljše življenje že zaradi splošnega zadovoljstva in manjših nevarnosti različnih bolezni. [2]

Trajanje veselja[uredi | uredi kodo]

Pri veselju gre zgolj za afekt in ne za razpoloženje, kot je na primer sreča. Francoski raziskovalec Verduyn in sodelavci so se v nekaterih študijah ukvarjali s trajanjem veselja.

Verduyn, Tuerlinckx in Van Gorp (2013)[3] so raziskovali povezavo med subjektivnim zaznavanjem trajanja čustvene izkušnje v povezavi z dejanskim trajanjem. Na izbranem vzorcu  so v laboratoriju izvedli eksperiment, kjer so preučevancem pokazali različno dolge in raznovrstne odseke filmov in serij, da bi jim vzbudili določeno čustvo. Rezultati so pokazali, da so povprečne ocene trajanja veselja precej sovpadale s trajanjem izseka, s tem, da so udeleženci krajšo stimulacijo čustva smatrali za nekoliko daljšo in daljši izsek za nekoliko krajšega, kot je bil v resnici. Šlo je za povezavo med filmskimi fragmenti in čustvom, ki so jih povzročili; preskušane osebe trajanje kratkih čustev zaznale za daljše, kot so bila v resnici, in dolgotrajšnejša čustva so zaznale za nekoliko krajše. Če želimo vedeti, zakaj in kako se čustvene epizode lahko skrajšajo, moramo poznati njihovo povezavo s kognicijo in povezavo z zunanjim dogajanjem. Verduyn, Van Mechelen in Tuerlinckx (2011) [4] so preučevali, kako je obseg emocionalne epizode, pri čemer so opazovali veselje in nekatera druga čustva, povezan  z intrapersonalnim in interpersonalnim dogajanjem. Kognicijo čustev so preučevali glede na situacijo, ki je vzbudila emocijo, in z mislimi, ki so bile povezane s stimulantom in mislimi, ki niso bile povezane. Pri mislih, vezanih na izzivajočo stvar govorimo o valenci misli, lahko so pozitivne ali negativne. Tudi pri mislih, ki se ne fokusirajo na čustveno dogajanje imamo opravka s pozitivnimi in negativnimi distraktorji. Tretja stvar, ki so jo preučevali, je bilo okolje, kjer so bolj specifično preučevali deljenje čustev z družbo. Iz rezultatov so razbrali visoko variabilnost glede trajanja veselja; epizode so trajale od 10 minut pa več kot 1 uro. Pozitivne misli o izzivajoči situaciji so povzročile podaljšanje epizode, negativne pa so jo skrajšale. Tudi misli o distraktorjih so povzročile negativno korelacijo, kar pomeni, da misli z nasprotno valenco na splošno povzročijo skrajšanje veselja. O skoraj 40 % epizod so udeleženci poročali drugim, kar pa je pozitivno povezano s podaljšanjem veselja.  

Veselje ob športu in športnih dosežkih[uredi | uredi kodo]

Veselje je eno izmed osnovnih čustev, ki se pogosto pojavlja med profesionalnimi športniki, še posebej, ko dosežejo dober rezultat. Prav tako pa se pojavlja tudi med ljudmi, ki se s športom ukvarjajo le rekreativno. Športno udejstvovanje oziroma fizična dejavnost v prvotnem pomenu predstavlja napor za telo, vendar so mnoge raziskave na znanstvenem področju pokazale, da je sodelovanje v športu močno povezano s čustvi, med katerimi prevladuje tudi veselje. R. Macchi in J. Crossman[5] sta izvedli študijo, v kateri sta poskušali ugotoviti, kako si sledijo čustva po plesalčevi poškodbi. Predvidevali sta, da se takoj po poškodbi pojavi veliko frustracij in jeze, zaradi nemoči, ki jo izkusijo baletniki, ko niso sposobni plesati. Ta čustva polagoma izginejo in pojavi se veselje, ko so ponovno zmožni plesati. Vsi sodelujoči so že bili poškodovani, večina poškodb se je zgodila med vadbo baleta. Rezultati so pokazali negativna čustva med poškodbo in tudi med rehabilitacijo in pa tudi predvidene pozitivne občutke, veselje, olajšanje, ko so se lahko vrnili nazaj k plesu. R. Macchi in J. Crossman sta tudi ugotovili, da poškodba ne vpliva le na tehnično izvedbo baletnikov, temveč tudi na njihovo psihično stanje, saj so nekateri sodelujoči povedali, da se bojijo ponovno plesati, kar vpliva na njihov nastop. Za baletnika je namreč značilno, da skozi ples prikaže svoja čustva in vesel plesalec bo v svojem plesu kazal vesela čustva, tako da jih bo lahko prepoznati, plesalec, ki pa je zmeden in prestrašen, pa bo to naredil veliko težje.

Veselje in prosocialno vedenje[uredi | uredi kodo]

V ameriški študiji so raziskovalci želeli ugotoviti, kdaj smo ljudje bolj veseli – če denar zapravimo za drugo osebo ali če ga zapravimo zase. Udeležencem so naročili, naj si v spomin prikličejo nedavno situacijo, kjer so nekaj kupili sebi ali kjer so denar zapravili za nekoga drugega. Nato so udeleženci poročali, kakšna čustva so doživeli v obeh situacijah. V drugem delu raziskave so udeleženci lahko izbirali, kako bodo porabili določeno vsoto denarja, njihovo navodilo pa je bilo, naj denar porabijo tako, da se bodo počutili bolj zadovoljne oz. bolj vesele. Denar so lahko porabili, da so nekaj kupili sebi, ali pa so se odločili, da ta denar namenijo nekomu drugemu. Svojo odločitev so nato povedali raziskovalcu. Rezultati so dokazali hipotezo, da so bili bolj zadovoljni posamezniki, ki so se v prvem delu raziskave spomnili, kako so obdarovali nekoga drugega. Po mnenju raziskovalcev so tako veselje kot druge pozitivne emocije v soodvisnosti s prosocialnostjo – spomin na prosocialno zapravljanje dviguje raven veselja, višja raven veselja pa zvišuje možnost za prosocialno zapravljanje v prihodnosti in tako samokrepi zviševanje ravni veselja (proces teče, dokler doživljamo pozitivna čustva).[6]

Podobna raziskava se je osredotočila na pomen socialnih vez med ljudmi, ki nekoga obdarujejo in obdarjajočim. Spoznali so, da zapravljanje denarja za ljudi, s katerimi imamo močnejše vezi (zelo poglobljen, intimen odnos) v nasprotju z ljudmi, do katerih imamo šibke, prinaša višjo raven veselja. Toda pomembno je tudi, da se ne izogibamo zapravljanju za manj pomembne v našem življenju, saj šibke vezi med nami lahko prerastejo v močne.[7] Kažejo tudi, da so ljudje, ki se večkrat vedejo prosocialno, bolj zadovoljni in veseli, in da ima torej prosocialno vedenje na posameznika pozitiven vpliv. [8] Izvor in način pridobitve denarja pri raziskavah nima statistično pomembnega vpliva na način zapravljanja ali na doživljanje veselja, ki ga občutimo ob prosocialnem ali pa egocentričnem zapravljanju.[9]

Fenomenološka študija petih starostnikov, ki so delali v dobrodelni organizaciji je raziskovala, kaj starostniku pomeni vpletenost v skupnost, zakaj se starostniki odločijo za sodelovanje v njihovi skupnosti, kako delo v njej doživljajo, živijo in čutijo in kakšen vpliv ima po njihovem vpletenost v skupnost na njihovo zdravje. Sodelujoči so povedali, da so začeli delati pri organizaciji, ker niso imeli nobenih drugih obveznosti in ciljev v vsakdanu, ker so videli kako ljudem v stiski ta organizacija pomaga, ker so v tem sodelovali že njihovi prijatelji ali ker so želeli pomagati drugim. Vsi so povedali, da so ob tem delu našli nove prijatelje, zaradi česar so bili bolj zadovoljni in veseli. To so bili ljudje, ki so jim nudili pomoč, ljudje, ki so spremljali njihovo delo in pa sodelavci, katere so začeli dojemati kot družino. Ena izmed udeleženk je povedala, da je delo z ljudmi dojela zelo stimulativno, počutila se je psihično in fizično boljše. Sodelujoči so ob delu doživeli tudi osebno zadovoljstvo, ponos, veselje nad pripadnostjo neki skupini, zadovoljstvo ob pomoči drugemu. Ena izmed udeleženk je bila še posebno vesela tega, da se je pri svoji starosti zmogla naučiti upravljati z blagajno v trgovini. Sodelujoči so omenili pozitivne učinke dela na fizično in čustveno zdravje, saj so radi opravljali delo, ki jim je predstavljalo neke cilje, ki jih kljub letom še lahko dosegajo. [10]

Na podlagi prejšnjih raziskav, so se raziskovalci odločili, da bodo preverili prosocialnost v povezavi z blagostanjem države.[11] Zanimalo jih je namreč, ali so ljudje v revnih državah manj radodarni kot ljudje v bogatih državah, zato so podatke zbirali v Indiji, Ameriki, Kanadi, Ugandi in Afriki. Dokazali so, da je prosocialnost univerzalna in ni vezana na finančno stanje države, saj je npr. Severna Amerika dosegla podobne rezultate kot Uganda. Rezultati raziskave nakazujejo tudi, da ljudje po svetu občutijo pozitivne emocije, kadar uporabljajo svoja finančna sredstva v korist drugih ter da ne prihaja do pomembnejših razlik v prosocialnosti med prebivalci revnih in bogatih držav.

Veselje in osamljenost[uredi | uredi kodo]

V raziskavi Uchinda, Norasakkunkita, in Kitayama (2004)[12] je večina udeležencev definiralo veselje kot pozitivna čustva o sebi. V študiji o Posledicah Osamljenosti na Fizično Aktivnost in Umrljivost pri Starejših in Moči Pozitivnih Emocij (2012)[13] so raziskovali kako lahko veselje vpliva na zmanjšanje osamljenosti. Njihova hipoteza je temeljila, da bo osamljenost vplivala na nižjo fizično aktivnost ter pozitivno korelacijo z umrljivostjo.V študiji je sodelovalo 228 starejših občanov Mantinobe, od katerih so bili podatki pridobljeni iz dveh različnih baz podatkov »Aging in Mantinoba« in »Successful Aging Study«. Rezultati so pokazali da je večja osamljenost asociirana z manjšo fizično aktivnostjo, ter da je le ta povezano z veseljem posameznika. Bolj kot je posameznik pozitiven večja je njegova fizična aktivnost. Ti rezultati podpirajo Fredrickosonovo teorijo da lahko veselje pripomore k zmanjšanju osamljenosti, ter obenem povečanju fizične aktivnosti.

Različni kulturni vidiki veselja[uredi | uredi kodo]

Pflug (2009)[14]pravi, da je veselje sicer univerzalno, vendar pa je njegovo pojmovanje specificirano tudi s kulturnim vidikom, torej kako si različne kulture sploh razlagajo pomen tega čustva. Skozi zgodovino se je psihologija bolj ukvarjala s psihičnimi obolenji, kot pa s samo dobrobitjo uma. Čeprav je James leta 1902 predvidel, da bo psihološko blagostanje kmalu postala glavna skrb psihologov, pa je minilo več kot sto let preden je psihologija dojela glavni pomen veselja in s tem tudi njegovega vpliva. Raziskave veselja so tako pripeljale do popolnoma novih področij za raziskovanje in psihologi, ki se ukvarjajo z raziskovanjem različnih kultur so začeli poudarjati velik pomen ljudskih teorij (folk theories) ter vsakdanjih navad. Kitayama in Uchida (2009)[15] ter že prej omenjeni Pflug (2009)[14] so z raziskavami ugotovili, da med različnimi kulturami prihaja do razlik v pojmovanju veselja kot čustva. Pflug (2009) je ugotovil, da so Nemci na primer bolj usmerjeni k ciljno orientiranim in hedonističnim vidikom veselja kakor Južnoafričani, ki dajejo prednost bolj mirnim in uravnovešenim mentalnim oziroma emocionalnim stanjem, kot sta zadovoljstvo in duševni mir. Tako sta Kitayama in Uchida (2009) [15]prišla do zaključka, da Američani na veselje gledajo z bolj pozitivnega in osebnega vidika kot Japonci, ki značilnosti veselja umeščajo k bolj negativnim vidikom ter imajo pojem veselja za socialen.

Vpliv ekonomskega položaja na veselje[uredi | uredi kodo]

L. Mitchell, M. R. Frank, K. Decker Harris, P. Sheridan Dodds in C. M. Dandforth(2013)[16] so ugotovili, da se visok socialno-ekonomski položaj pozitivno povezuje z veseljem in obratno za nizek socialno-ekonomski položaj. Pravijo, da bogastvo močno vpliva na prisotnost veselja pri prebivalcih, saj se je tam, kjer so dohodki gospodinjstev večji, močno povečala tudi raven veselja in znižala tam, kjer je prisotna revščina. Vseeno je povezava med premožnostjo in veseljem še vedno vprašljiva, saj rezultati nekaterih raziskav trdijo drugače. Dejstvo, da rezultati niso vedno enoznačni je razvidno iz Easterlinovega paradoksa, ki pravi, da ljudje z večjimi dohodki sicer pogosteje poročajo o svojem veselju, vendar so v mednarodnih primerjavah ugotovili, da se raven sreče pri ljudeh bistveno ne razlikuje glede na nacionalni dohodek na osebo, vsaj ne med državami kjer je nacionalni dohodek na osebo dovolj velik, da zadovolji osnovne potrebe. Tudi Luca Stanca (2009)[17] se v svoji raziskavi nanaša na Easterlinov paradoks. Ugotovil je namreč, da ljudje z višjimi prihodki bolj poročajo o svojem veselju, tisti, ki so brezposelni pa manj. Ugotovil pa je tudi, da je vpliv ekonomskega položaja posameznika odvisen od ekonomskega položaja države, v kateri živi. In sicer je prišel do zaključka, da so vplivi prihodkov močnejši v tistih državah, kjer je BDP na prebivalca nižji. Vpliv brezposelnosti pa ima večji vpliv v državah, kjer je BDP v državah višji in kjer je brezposelnost višja.

Fiziološki vplivi veselja[uredi | uredi kodo]

V raziskavi na 27 desničarjih moškega spola, so preučevali razlike v vplivu strahu, jeze, veselja in žalosti v primerjavi z nevtralnim čustvovanjem na srce in ožilje. Preučevali so razlike v minutnem volumnu srca, perifernem žilnem uporu in krčenju srčne mišice med izvajanjem eksperimentov ter če lahko te razlike pojasnijo razlike v krvnem tlaku ob doživljanju teh čustev. Eksperimenti so potekali tako, da so sodelujoči v testni sobi poslušali vnaprej posneta navodila za sproščanje, ki so vsebovala tudi branje scenarija in 30 sekundni interval slik, glede na pripadajočo čustvo, vendar sodelujoči niso bili obveščeni, katero čustvo na bi se pojavilo. Rezultati te metode so za veselje kazali nekoliko povišano bitje srca in krvnega tlaka, vendar dosti nižje kot pri jezi. Količina krvi, ki jo srce prečrpa v enem udarcu, se je zmanjšala ob doživljanju veselja. Prav tako veselje ni povzročilo večjih sprememb v minutnem volumnu srca in perifernem žilnem uporu. Tako so rezultati meritev pokazali, da je bilo najmanjše odklanjanje od rezultatov kontrolnega merjenja – neinduciranega čustva – pri doživljanju veselja in žalosti. Rezultati veselja so bili sicer podobni doživljanju strahu, a manjše jakosti. Predvsem čustvo strahu in jeze, ne pa toliko veselja je torej vplivalo na visceralne spremembe, vendar teh rezultatov ne moremo posplošiti, saj niso delani na reprezentativnem vzorcu ljudi. [18]

Vpeljava veselja preko virtualnih okolij[uredi | uredi kodo]

»Smeško« je danes eden najbolj poznanih simbolov veselja

Raziskovalci so se preko eksperimentov z 18 prostovoljci iz španskih univerz, starih med 58 in 79 let, ukvarjali s sprožitvijo in povečanjem količine pozitivnih čustev skozi virtualni okolji, namenjeni sprožitvi veselja ali sproščanja z emocionalno pozitivnim ozračjem. Stimulirali sta sprehod v naravi, torej je vizualna spodbuda uporabnika pripeljala na sredo travnika z razpotjem, katerega poti so vodile k različnim treningom. Razlika med njimi je bila v barvi okolja, glasu ki je uporabnika spremljal in zgodbah, ki jih je uporabnik med tem poslušal. V virtualnem okolju veselja je priklical pozitivne spomine, pri katerih se je poskušal spomniti čim več podrobnosti in jih kasneje opisati. Druga možnost v tem okolju je bila vaja, kjer se je moral uporabnik osredotočiti na vse kar je videl in slišal. Ob tem naj bi sprejel vse misli in občutja, ki jih je doživljal. Tretja možnost pa je vodila uporabnika do kraja, kjer je lahko razmišljal ob čudovitem sončnem vzhodu.

Pri virtualnem okolju sproščanja so rezultati pokazali, da so sodelujoči po sproščanju čutili manj tesnobe, več veselja, sproščenosti in opazno zmanjšanje žalosti. Od teh je bila največja razlika v povečanju veselja. Pri virtualnem okolju veselja so rezultati ob koncu pokazali veliko zmanjšanje tesnobnosti, povišano stopnjo veselja, sproščenosti in zmanjšanje občutka žalosti. Obe okolji sta torej uspešno inducirali čustva, sodelujoči so bili s sistemom zadovoljni, uporaba se jim ni zdela težka, pristnost okolja pa je bila visoko ocenjena. [19]

Nasmeh in socialne interakcije[uredi | uredi kodo]

Raziskave z dojenčki so pokazale, da sta stopnja zoženja oči in stopnja odprtosti ust neodvisno povezani z intenzivnostjo nasmeha.[20]

Robert E. Kraut and Robert E. Johnston sta opazovala kako socialne interakcije vplivajo na veselje športnikov. Ugotovila sta, da so športniki bolj nagnjeni k izražanju veselja kadar gledajo v svoje prijatelje ali v publiko. Manj izražajo veselje, ko gledajo v zemljo ali stran od prijateljev.

Jose-Miguel Fernandez-Dols and Maria-Angeles Ruiz-Belda sta tudi opazovala vpliv socialne interakcije na veselje. Udeleženci so bili pobedniki na Olimpijskih igrah. Ugotovile so, da socialna interakcija zares vpliva na izražanje veselje neodvisno od emocionalnega stanja posameznika. Nasmeh ni edini spontani znak veselja.[21] M. Shore in Erin A. Heerey pa sta ugotovila, da ljudje razlikujejo med pristnim in vljudnim nasmehom, ter da prvega tudi bolj cenijo.[22]

Nasmešek je znak, da je posameznik srečen ali da mu je všeč oseba, kateri se je nasmehnil. Smejoče se osebe veljajo za srečnejše, prejemajo višje ocene privlačnosti, prijaznosti, kompetentnosti in poštenosti. Ljudje, katerih nasmešek je označen za lažnega so manj priljubljeni.[23] Nasmeški, ki jih ocenijo kot pristne vključujejo aktivacijo določenih mišičnih področij in so izraženi dalj časa kot nasmeški, ocenjeni kot manj pristni, ocena pristnosti je odvisna tudi od kulture in posameznika. Ženske so najprivlačnejše med izražanjem veselja in najmanj med izražanjem ponosa. Za moške velja obratno. Ženske iščejo partnerja, ki bo samozavesten, uspešen, kar kaže s ponosom, moški pa partnerke, ki so dostopne, prijazne. To se sklada s sociokulturnimi normami. Dokazano je tudi, da se ženske pogosteje smejejo.[24]

Že dojenčki se pogosteje smehljajo v bližnji prisotnosti drugih ljudi, ko se jim odrasli nasmihajo in jih ogovarjajo, kot pa, če le stojijo v bližini. Socialni nasmeh se tudi s starostjo pojavlja vedno pogosteje. Vendar pa je nasmihanje najpogostejše v prvih desetih minutah interakcije, kar bi lahko razložili z naraščajočo utrujenostjo, zaspanostjo in prilagoditvijo na konstantno situacijo. Smehljanje ima za dojenčka velik pomen, saj s smehljanjem vzbudijo močne materinske občutke pri skrbnikih, kar poveča njihove možnosti za preživetje.[25]

Predšolski otroci v starosti od 2 do 5 let se najpogosteje smehljajo tako, da se jim kotički ustnic privihajo in razkrijejo zgornjo vrsto zob, kar imenujemo zgornji nasmeh. Ta nasmeh je najbolj socialen od treh, opazovanih v raziskavi, ki je želela raziskati oblike in funkcije nasmeha pri predšolskih otrocih. Socialen nasmeh je najpogostejši v družbi in še posebej ob pozdravljanju, skupni igri, kazanju stvari in verbalni interakciji ter se s starostjo pojavlja vedno pogosteje. Druga dva tipa nasmeha sta zaprti nasmeh, ki je najpogosteje namenjen samemu sebi med samostojno igro ter nima socialne funkcije, ker se njegova pojavnost ne spreminja skozi razvoj, in široki nasmeh, pri katerem se razkrijeta zgornja in spodnja vrsta zob, značilen pa je za aktivno igro. Pojavljanje zgornjega, ter do neke mere širokega nasmeha, pa ne le raste, ampak postaja tudi bolj selektivno glede na spol. Najvidneje se to dogaja pri dečkih, ki pri štirih letih namenjajo socialni zgornji nasmeh skoraj ekskluzivno le za ostale dečke. Deklice ga ne uporabljajo tako ekskluzivno, vendar vseeno redkeje v interakciji z dečki.[26]

Otroci se z nasmehom/veseljem odzivajo tako na pozitivne kot na negativne dogodke. Raziskovalki Nazan Aksan in Grazyna Kochanska (2004) [27] sta raziskovali veselje s socialnim ozadjem in veselje brez socialnega izvora. Otroke, udeležene v raziskavi, sta izpostavili šestim dogodkom, ki naj bi pri njih sprožili pozitivna čustva. Trije so vključevali socialne igre, izmenično z mamo/očetom, raziskovalko ter tujo žensko (snemalko). Pri ostalih treh pa sta opazovali otroka, ko se je ta igral sam, ko je gledal lutkovno predstavo ter ko je poslušal klasično glasbo. Raziskovalki sta kodirali otrokove odzive na lestvici od 0 do 3, pri tem 0 pomeni »ni nasmeha« in 3 »velik nasmeh, odprta usta, gubice v kotičkih oči«. Ugotovili sta, da se stopnja veselja razlikuje glede na njen izvor - kot pričakovano, je veselje najintenzivnejše pri dražljajih s socialnim ozadjem.

Smeh pa je prisoten tudi pri živalih. Veliko ljudi zanika možnost, da tudi živali podobno kot ljudje doživljajo čustva, kot je veselje. Prevladuje prepričanje, da je vedenje živali evolucijsko pogojeno. A raziskave kažejo, da se tudi živali odločijo za določeno obliko vedenja ne le instinktivno, temveč tudi zaradi pozitivnih občutkov, ki jih medtem doživljajo. Jaak Panksepp[28] je s sodelavci raziskoval vedenje laboratorijskih podgan. Ugotovili so, da podgane med igranjem ali med drugimi socialnimi interakcijami proizvajajo zvoke v višini 50kHz – ta odziv pa lahko dramatično povečamo z žgečkanjem živali in potezami, podobnimi tem, ko se živali igrajo med sabo. Take interakcije v največji meri sprožijo "podganji smeh". Ti zvoki predstavljajo željo po socialnih interakcijah, podobno kot smeh pri ljudeh; ugotovljeno je namreč že bilo, da imata navedena zvoka isti nevrološki izvor, deluje torej isti del možganov.

Razlikovanje med pravim in nepravim nasmehom[uredi | uredi kodo]

Nasmeh je obrazni izraz na obrazu, ki je odras veselja, sreče. Poznamo več vrst nasmeha vsi pa se pojavijo, ko se skrči obrazna mišica zygomatic major, ob tem pa se dvignejo kotički ustnic. Najbolj pristen in pravi nasmeh je Duchenne nasmeh pri katerem se skrči tudi mišica orbicularis oculi, ki povzroči dvig lic okrog oči (Ekman, Davidson in Friesen, 1990; v: Messinger idr., 1999)

[29]. V neki študiji so raziskovali s starostjo povezane spremembe v zmožnosti razlikovanja med pravim in zlaganim nasmehom, drugih ljudi. Vsem udeležencem preiskave so pokazali slike na katerih so bili pravi nasmehi, zlagani nasmehi in nevtralni izrazi. Eksperimentatorji so jih prosili naj takoj razberejo čustveno stanje osebe na sliki, opirajoč se na vprašanje, ali je oseba na sliki srečna. Rezultati so pokazali da so ljudje ob prikazu pravega, iskrenega nasmeha, večkrat opisali osebo na sliki kot srečno, kot pri prikazu zlaganega nasmeha. Prav tako pa so osebo na sliki večkrat označili za srečno ob prikazu zlaganega nasmeha, kot pri prikazu nevtralnega izraza.

Narejena je bila tudi študija pri kateri so merili dolžino in gladkost nasmehov žensk, kot odziv na gledanje pozitivnih čustvenih filmov, med tem ko so te filme gledale same in v socialni interakciji. Pri Duchanne nasmehu so opazili regularnost in gladkost nasmeha, prav tako pa je bila dolžina proporcionalno razvrščena na začetku, vrhu in koncu. Medtem ko drug nasmeh ni pokazal proporcionalnosti med temi komponentami. Rezultati so bili enaki ne glede na socialno interakcijo in samoto pri gledanju filmov.[30]

Pri preučevanju razlik med otroki in odraslimi pri razlikovanju prepoznavanja pravega in zlaganega nasmeha je bilo ugotovljeno, da so se otroci pri razlikovanju opirali na očesne zanke veselja in na odprta usta pri nasmehih. Odrasli pa so nasmeh z dvignjenimi lici opisovali bolj pozitivno in označili to kot bolj pristen nasmeh, so pa bolj negativno sodili nasmehe z odprtimi usti.[31]

Raziskovalci so ugotovili, da se pojavljajo starostne razlike med prepoznavanjem pravega in zlaganega nasmeha, saj starejši odrasli večkrat opisujejo ljudi na kot srečne v primerjavi z mlajšimi odraslimi. Prav tako so razlike med otroci in odraslimi. Otroci se bolj opirajo na očesne znake in večkrat označijo osebo za srečno glede na intenzivnost nasmeha. Odrasli pa take nasmehe prej ocenijo kot zlagane. Potrjeno je bilo tudi, da je Duchenne manj spremenljiv v trajanju, in da je ta nasmeh bolj gladek in pristen kot drugi nasmehi. Na splošno pa je težko razbrati vrsto nasmeha, saj je veliko obraznih znakov zavajajočih, ko ocenjujemo pristnost nasmehov.  

Daniel S. Messinger, K. Laurie Dickson and Alen Fogel so v svoji raziskavi udeležile novorojenčke (1-6mesecev starosti)in njihove matere, ter ugotovile da se je Duchenne nasmeha največkrat pojavljal na njihove obraze. Ostale nasmehe pri katerem se mišica orbicularis oculi ne skrčuje, so bile krajše in manj intenzivne. Dokazali so tudi, da Duchenne in ostale nasmehe pri novorojenčkih ne sledijo modele za čustvenih stanj pri odraslih.  


Veselje in delo[uredi | uredi kodo]

Veselje pogosto preučujejo v povezavi z delom. Delo predstavlja obseg izkušenj od neokusnega pomanjkanja, potreb, nujnosti do velikega vira veselja. Veselje v odnosu do dela posamezniki ne dojemajo niti kot pozitivno niti kot negativno čustvo.

Hoskote (2010)[32] je v svoji študiji ugotovil, da so posamezniki doživeli veselje na delovnem mestu, ko so bili uspešni pri določenih projektih, ki jih je bilo zaradi omejitve časa težko doseči. Odličen občutek nekega uspeha, dosežka privede do občutka veselja. Poleg tega so se kot pomemben pogoj za doživljanje veselja pri delu izkazali dobri odnosi s sodelavci. Gamble, Lincoln in Adamson (2009)[33] so v svoji raziskavi ugotovili, da lahko udeleženci z iskanjem možnosti za razvijanje svojih sposobnosti pri ravnanju z ljudmi, povečajo svojo učinkovitost pri delu in s tem sebi povzročijo veselje. Podobne vzroke veselja pri delu so ugotovili tudi pri zdravnikih in medicinskih sestrah. Ti trdijo, da na svojem delovnem mestu največkrat občutijo veselje, ko se pacientu zdravje izboljšuje. Za nekatere zdravnike tudi učne izkušnje v praksi prinašajo veselje. Obstajajo določene izkušnje, ki povečujejo poklicno zadovoljstvo in povzročijo veselje do dela. Zdravniki so poleg tega omenili, da pogosto doživljajo veselje takrat, ko je prisotna boljša komunikacija med člani ekipe in ko je prisotno priznavanje ostalih članov (medicinskih sester idr.), ki prav tako prispevajo k oskrbi bolnika. (Johnson, Woods, Stevens, Bowen, Provost, Sixta, Wagner, 2010) [34]

Veselje na delovnem mestu se je na podlagi narejenih študij izkazalo kot pomemben prispevek tako k uspehu delavcev kot k uspehu celotne ekipe. Mnogi psihologi so se leta ukvarjali z raziskovanjem povezave med veseljem, dobro voljo, splošnim dobrim počutjem in uspešnostjo. Raziskava Jingzhou Pan in Wenxia Zhou [35], je potrdila slutnjo, da neka povezava res obstaja. Raziskovala je povezavo med plačo in veseljem, ter odkrila da se signifikantna razlika v nivoju veselja pokaže le do stopnje, ko ima posameznik zadovoljene vse osnovne življenjske potrebe. Osnovne življenjske potrebe pa ne vključujejo le osnovnih življenjskih potreb po vodi, hrani, spanju itd., ampak tudi potrebe po spoštovanju, pripadnosti, statusu in drugih psiholoških potrebah. Vse nad to pa prinaša dodatne odgovornosti in s tem stres ter druga negativna občutja (Diener in Biswas-Diener leta 2002).

Raziskava izvedena na 12,894 študentih 1. letnika dodiplomskega študija štirih večjih Ameriških univerz, ki so jo izvedli Carol Nickerson, Ed Diener in Norbert Schwarz (2011)[36] je pokazala, da imata uspeh in uspešnost pri študentih manjšo pomembnost pri stopnji veselja, kot pa pri zaposlenih osebah. Odkrili so, da so pri študentih v ospredju socialni odnosi, status in uveljavitev, med tem ko čutijo manjšo potrebo po intelektualnih dejavnostih, katerih rezultati so uspehi na študijskem področju.

Melissa M. Sloan (2012) je v svoji raziskavi ugotavljala razlike med spoloma kar se tiče doživljanja veselja na delovnem mestu. Rezultati so pokazali, da moški in ženske doživljajo jezo na delovnem mestu z enako frekvenco, medtem ko ženske poročajo o večjem doživljanju veselja v primerjavi z moškimi sodelavci. Ta rezultat je zanimiv, ker bi se, glede na splošno nižji položaj žensk na delovnem mestu, lahko pričakovalo, da bodo moški doživljaji več veselja. Na večini dejavnikov kakovosti delovnega mesta moški dosegajo višje rezultate kot ženske, imajo na primer višje dohodke, manj časa imajo stika z nadrejenimi, kar kaže na manj nadzora, imajo pa tudi večji vpliv nad drugimi na delovnem mestu kot ženske.

Analiza doživljanja oziroma obvladovanja veselja ne delovnem mestu je torej razkrila nekaj zanimivih vzorcev. Kot pričakovano ženske lažje in bolj pogosto izražajo pozitivna čustva na delovnem mestu kot moški, čeprav ta fenomen ni bil pojasnjen s pomočjo karakteristik delovnega mesta samega po sebi. Pričakovano je bilo, da bodo delavci na višjih položajih bolj zadržani pri izražanju čustev, vendar so ugotovili, da ti dve spremenljivki nista neposredno povezani. Zdi se, da se moški in ženske kar se tiče obvladovanja čustev obnašajo v skladu z normami kulturnega izražanja glede na spol. Moški in ženske torej doživljajo podobne količine veselja pri delu, le da ženske izražajo to veselje navzven, moški pa ne. Razlog za tako obnašanje lahko leži v tem, da se ženske podzavestno obnašajo v skladu z normativi izražanja čustev, ki so značilne za ženske, ali pa kažejo več veselja na delovnem mestu, da bi prišle do višjega položaja.

Veselje in bivanje v glavnih mestih[uredi | uredi kodo]

Alan T. Piper (2014)[37] je pri svoji raziskavi iskal povezavo med veseljem in prebivanjem v enem od evropskih glavnih mest. Pri raziskavi je ugotovil,da so ljudje, ki živijo v glavnih mestih manj veseli kot tisti, ki ne. Vendar je pri interpretaciji svoji rezultatov izpostavil še eno pomanjkljivost. Z raziskavo namreč ni ugotovil, ali so ljudje manj veseli zato, ker živijo v glavnih mestih ali pa se le manj veseli ljudje preselijo tja, torej če se nekdo preseli iz nekega obrobnega mesta v glavno, še ne pomeni, da bo to povzročilo manj veselja v njegovem čustvovanju. Za svoje rezultate je predvideval več vzrokov, eden je na primer ta, da smo ljudje socialna bitja, kar pomeni da težimo k družbi drugih ljudi, zato bi lahko bil problem glavnih mest ta, da so ljudje, ki živijo tam manj povezani, bolj individualni, anonimni in niti ne poznajo svojih sosedov. Ravno tako je predvideval, da bi lahko vzrok bil prevelik pritisk urbanega življenja, višja raven neenakosti ali pa strah pred zločinom, ki naj bi bil bolj prisoten v prestolnicah kot drugod. Ugotovil je celo, da na veselje bolj vpliva strah pred zločinom, kot pa, če je bil posameznik dejansko žrtev zločina.

Veselje in empatija[uredi | uredi kodo]

Znanstveniki ugotavljajo, da isti deli možganov sodelujejo pri empatiji vezani na veselje, kakor na žalost sočloveka. Tako se bo aktiviral isti del možganov, če posameznik sočustvuje z nekom, ki ga je doletela huda nesreča ali pa če se posameznik s sočlovekom veseli ob njegovem uspehu.

Perry, Hendler in Shaman-Tsoory (2012)[38] pa so odkrili, da kljub temu, da v obeh primerih deluje isti del možganov, intenziteta možganske aktivnosti ni enaka pri empatiji vezani na veselje in empatiji vezani na žalost sočloveka. Raziskava dokazuje, da je človek bolj sposoben sočustvovanja z ljudmi, ki so v negativnem položaju, kot z ljudmi, ki so v pozitivnem položaju. Take rezultate bi se dalo razložiti s stališča evolucije. Empatija se je po mnenju nekaterih znanstvenikov razvila zato, da bi zaščitila ranljivejše posameznike (npr. potomstvo). S tem, da pomagaš nekomu v negativni situaciji, povečaš možnosti, da bo tudi on pomagal tebi, ko bo situacije obrnjena. Empatija s pozitivnimi čustvi torej za posameznika ni posebej koristna, medtem ko empatija z negativnimi čustvi vodi v nudenje pomoči, ki se navadno splača za oba vpletena

Veselje in ples[uredi | uredi kodo]

Psihologi ugotavljajo, da smo ljudje iz plesnega gibanja sposobni razbrati osnovna čustva.

Antonia Camurri, Ingrid Lagerlöf in Gualtiero Volpe[39] je izšel leta 2002 in predstavlja eksperiment, s katerim so raziskovali kateri telesni gibi so najbolj vključeni v plesalčevo izražanje pri  prepričevanje publike med plesno predstavo. Druga točka eksperimenta je vsebovala merjenje in analiziranje gibov, ki so jih razvrstili v kategorije glede na emocije, ki so jih spodbudile. V tretji točki eksperimenta pa so testirali zbrane modele in algoritme za analizo tako, da so primerjali njihove ocene s ocenami gledalcev enake plesne predstave. Pri veselju so je pokazalo občutno višje ocenjevanje pri šestih predstavah, čeprav je v štirih od desetih plesih šlo za mešanje veselja in jeze. Veselje je doseglo tretjo najvišjo stopnjo prepoznavnosti, takoj za žalostjo in jezo. Rezultati so prav tako pokazali, da ima veselje nizke vrednosti indeksa krčenja (ang. contraction index, CI) v primerjavi z ostalimi emocijami. Prav tako so avtorji raziskave ugotovili, da je za veselje, nasprotno od žalosti značilno tekoče gibanje, kar je bilo ugotovljeno preko merjenja količine gibanja (ang. quantity of motion, QoM).

Nao Shikanai, Misako Sawada in Motonbu Ishii[40] so v svoji raziskavi želeli najti karakteristike, ki so pripomogle k zaznavanju emocij prikazanih skozi ples. Želeli so tudi razviti model, ki kaže povezavo med vtisom in karakteristiko izraznega gibanja plesa. Rezultati so pokazali, da so sodelujoči gledalci pravilno ugotovili čustvene pomene za določenim plesnim gibanjem. V kompleksnem miselnem vzorcu so prikazali rezultate raziskave. Miseln vzorec so poimenovali model gibanja vtisov emocij (ang. Movments Impressions Emotions Model). Iz njega se lahko razbere kolikšni meri je za določeno emocijo značilna dinamika, stabilnost in širjenje v povezavi z zapiranjem telesa, obračanjem ali skakanjem, pogostostjo in močjo navzdol usmerjenih gibanj in pogostostjo in močjo navzgor usmerjenih gibanj. Na primer, tako lahko razberemo, da so v primerjavi z žalostjo za veselje bolj značilna navzgor usmerjena gibanja.Ugotovili so tudi, da ima gibanje kjer udi zavzamejo veliko prostora, z veliko obrati in skakanjem, največji vpliv na zaznavanje veselja. Hkrati pa so opazovalci prej prepoznali veselje preko občutka stabilnosti, kot pa preko obratov in skokov.


Veselje ob rojstvu otrok[uredi | uredi kodo]

Veselje je pozitivno čustvo, ki jo izraža duševni proces. Trenutek, ko se je rodil/a njihova punčka/fantek mnogi označujejo za najsrečnejšega v njihovem življenju. Ob tem gre poudariti, da sta starša med porodom hkrati zaskrbljena, če bo šlo vse dobro in vesela obenem, da bosta lahko že čez nekaj minut, ur v rokah držala popolnoma njuno »štručko«. Člankoma je skupna prisotnost očetov pri porodu in veselje mlade družinice ob tem dogodku.

Avtorja raziskave sta želela raziskati kako vpliva očetova prisotnost na materine popadke in na sam porod ter njegovo doživljanje. Obravnavala sta matere in očete iz Turčije, kjer prisotnost očeta ni sprejeta v tamkajšnji kulturi, saj temu nasprotujejo kulturni in verski razlogi, bolnišnice, politika in okolje v porodnih ustanovah. Turški pari pa so vse bolj naklonjeni možnosti, da tudi oče sodeluje pri rojstvu otroka in stoji materi v oporo. Raziskava je temeljila na opazovanju in anketiranju obeh porodnice in moža. Očetje so izpolnili anketni obrazec glede njihove udeležbe in doživljanja popadkov in poroda. Raziskava je pokazala, da podpora očeta pri porodu pomaga materi, da ima bolj pozitivne izkušnje glede vseh vidikov otrokovega rojstva. Starši, ki so bili prisotni pri porodu, so bili veliko bolj veseli (v krvi so imeli več hormona sreče), kot starši, pri katerih je bila med rojstvom navzoča le mama. Prisotnost in podpora očeta pa nima nobenega vpliva na dolžino ali moč porodnih popadkov, količine uporabe protibolečinskih sredstev ali porodniških posegov. So pa po POBS-u dobili višjo oceno očetje, ki so bili prisotni ves [[porod (niso vmes želeli oditi) in so skupaj z materjo deliti veselje tega edinstvenega dogodka. [41]

Avtorica je naredila obsežno longitudinalno raziskavo, v kateri je raziskovala vpliv očetov pri porodu. Raziskava je pokazala pozitivne učinke prisotnosti partnerjev pri porodu. Tako se je izkazalo, da so partnerji v veliko pomoč svojim partnericam med porodom, kar so dokazali številni dejavniki, katerih posledice so bile, da so porodnicam zelo ublažili bolečino, negotovost in osamljenost. Ženskam so dali moč, da so vztrajale kljub bolečini ter z njimi delili tudi veselje. Četudi jim je bilo kdaj nerodno ali jih je bilo sram so še vedno želele prisotnost svojih mož. Tako postane družina bolj povezana, očetje pa nepogrešljivi stebri te družine. [42]

Možje dajejo psihično podporo rojevajočim ženskam, ki lahko tako razpolovijo svoje skrbi in povečajo lastno srečo. Zaradi večjega veselja in dobre podpore občutijo manj nezadovoljstva in zato izkušnjo opišejo kot bolj srečno, saj jo lahko delijo z osebo, ki jim v danem trenutku zagotovo pomeni največ.


Veselje v povezavi z negativnimi čustvi[uredi | uredi kodo]

V raziskavi (Suzuki, Hoshino, in Shigemasu, 2009) [43], v kateri so morali udeleženci oceniti intenziteto izraženosti šestih osnovnih čustev (veselje, presenečenje, strah, jeza, gnus in žalost) na podlagi slike obraznega izraza, ki so ga videli, so občutljivost udeleženca za prepoznavanje posameznega osnovnega čustva izračunali z uporabo modela ocene odziva (GRM-graded response model). Rezultati so pokazali, da obstaja šibka povezava med veseljem in negativnimi osnovnimi čustvi, torej gre za unikatnost prepoznavanja veselja. Posameznik, ki je občutljiv na prepoznavanje določenega negativnega čustva, je občutljiv tudi na prepoznavanje drugih negativnih čustev. Posameznik, ki pa je občutljiv na prepoznavanje veselja pa ni nujno občutljiv na prepoznavanje negativnih čustev. V drugi raziskavi (Buchanan, Bibas, in Adolphs, 2010) [44], pri kateri so udeleženci morali prepoznavati čustva in določati intenziteto določenih čustev, so ugotovili, da so tisti ljudje, ki doživljajo intenzivno veselje natančnejši pri prepoznavanju čustev, še posebno pa so natančni pri prepoznavanju veselja. Prav tako so bili udeleženci, ki so poročali o izjemno močnem doživljanju veselja ali strahu uspešnejši pri prepoznavanju čustvenih izrazov veselja in strahu. Njihovi rezultati so se razlikovali posebej od tistih, ki so poročali o izjemno šibkem doživljanju strahu. Pri zadnji raziskavi (Izard, 1972) [45] udeleženci niso bili sami, ampak je bil ob njih prijatelj. Udeleženec je izpolnjeval vprašalnih o depresiji, nato pa sodeloval s prijateljem v različnih nalogah. Izražanje veselja so raziskovalci beležili in rezultati so pokazali, da nižje doživljanje veselja ter višje izražanje veselja napoveduje višje stopnje simptomov depresije in da so višje ravni izražanja veselja svojemu prijatelju povezane z močnejšimi simptomi depresije.


Veselje in razlike med spoloma[uredi | uredi kodo]

Raziskovalci so ugotovili, da večjih razlik med spoloma v veselju ni. Majhne razlike, ki se pojavijo med moškimi in ženskami v povezavi z veseljem so le pri vzrokih,ki sprožijo veselje. Raziskali so, da so razlogi, ki jih moški in ženske visoko cenijo biti ljubljen od ljudi, ki jih ljubiš, intimna zveza, zdravje ter biti samozavesten in imeti samospoštovanje. Čeprav so imeli pri ženskah manjšo težo fizični faktorji in večjo čustveni, je pomembnost poklicnih, socialnih, družinskih in faktorja intimnih zvez, velika pri obema spoloma. V eksperimentu Gender and Emotions: Personality and individual differences[46] so ugotavljali pogostost in jakost negativnih in pozitivnih čustev (med katerimi je bilo tudi veselje) pri moških in ženskah. Zanemarljivo majhna razlika se je pokazala v frekvenci veselja pri ženskah. Podobno tudi v neki drugi raziskavi raziskovalci niso ugotovili, da bi se moški in ženske razlikovali glede na kratkotrajna ali dolgotrajna stanja veselja. Zaključimo lahko, da razlike med spoloma v čustvu veselja so, a so zelo majhne. Verjetno so toliko bolj opazne, zaradi stereotipov, ki jih imamo do čustvovanja, saj je znano, da ženske pogosto pretiravajo v čustvovanju, moški pa ga skrivajo. Ker je veselje univerzalno čustvo je razumljivo, da nekih velikih razlik med posamezniki v njegovem doživljanju ne more biti.

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Curk, J., Dogša, I., Kompare, A., Stražišar, M., Vec, T. (2009). Čustva. UVOD v psihologijo. Učbenik za psihologijo v 2. letniku gimnazijskega in srednjega tehniškega oz. strokovnega izobraževanja (str. 100). Ljubljana: DZS.
  2. ^ Banos, R.M., Etchemendy, E. E., Castilla, D. D., Garcia-Palacios, A., Quero, S, Botella, C. C. (2012). Positive mood induction procedures for virtual environments designed for elderly people. Interacting with Computers, 24, 131–138.
  3. ^ Verduyn, P., Tuerlinckx, F. in Van Gorp, K. (2013). Measuring the duration of emotional experience: the influence of actual duration and response format. Qual Quant, 47, 2557-2567.
  4. ^ Verduyn, P., Van Mechelen, I. i Tuerlinckx, F. (2011). The relation between event processing and the duration od emotional experience. Emotion, 11(1), 20-28.
  5. ^ Shikanai, N., Sawada, M. in Ishii M. (2013). Development of the Movments Impressions Emotions Model: Evaluation of Movments and Impressions Related to the Perception of Emotions in Dance. Journal of Nonverbal Behavior, 37, 107–121.
  6. ^ Aknin, L. B., Dunn, E. W. in Norton, M. I. (2012). Happiness runs in a circular motion: Evidence for a positive feedback loop between prosocial spending and happiness. Journal of Happiness Studies, 13(2), 347-355, DOI: 10.1007/s10902-011-9267-5.
  7. ^ Aknin, L. B., Sandstrom, G. M., Dunn, E. W. in Norton, M. I. (2011). It's the recipient that counts: Spending money on strong social ties leads to greater happiness than spending on weak social ties. PLoS ONE, 6(2), e17018. DOI: 10.1371/journal.pone.001701.
  8. ^ Rimland, B. (1982) The Altruism Paradox. Psychological Reports, 51(2), 521–522, DOI: 10.2466/pr0.1982.51.2.521.
  9. ^ Geenena, N. Y. R., Hohelüchtera, M., Langholfa, V. in Walthera, E. (2014). The beneficial effects of prosocial spending on happiness: Work hard, make money, and spend it on others? The Journal of Positive Psychology, 9(3), 204 - 208.
  10. ^ Whitney, R. (2009). Surprised by joy: what seniors teach us about the meaning of ledership. Journal Of Applied Christian Leadership, 3(2), 14–33.
  11. ^ Aknin, L. B., Dunn, E. W., Helliwell, J. F., Biswas-Diener, R., Nyende, P., Barrington-Leigh, C. P., Burns, J., Kemeza, I., Norton, M. I. in Ashton-James, C. (2013). Prosocial Spending and Well Being: Cross-Cultural Evidence for a Psychological Universal. Journal of Personality and Social Psychology, 104(4), 635-652.
  12. ^ Uchinda, Y. Norasakkunkit, V. in Kitayama, S. (2004). Cultural Constructions of happiness: Theory and emperical evidence. Journal of Happiness. Pridobljeno v Mauss,I. B. Savino, N. S. Anderson, C. L. Weisbuch, M. Tamir, M. (12.6.2011). The Pursuit of Happiness Can Be Lonely. American Psychological Association, 12, 908-912.
  13. ^ Newall, N. E. G. Chipperfield, J. G. Bailis, D. S. in Stewart, T. L. (13.8.2012). Consequences of Lonliness on Physical Activity and Mortality in Older Adults and the Power of Positive Emotions. Health Psychology, 1-4.
  14. ^ 14,0 14,1 Pflug, J. (2009). Folk Theories of Happiness: A Cross-CulturalComparison of Conceptions of Happiness in Germany and South Africa. Social Indicators Research, 92(3), 551-563.
  15. ^ 15,0 15,1 Kitayama, S. in Uchida, Y. (2009). Happiness and Unhappiness in East and West: Themes and Variations. Emotion, 9(4), 441-456.
  16. ^ Mitchell, L., Frank, M. R., Decker Harris, K., Sheridan Dodds, P. in Dandforth, C. M. (2013). The geography of happiness: Connecting Twitter sentiment and expression, demographics, and objective characteristics of place. PLoS ONE, 8(5). doi: 10.1371/journal.pone.0064417
  17. ^ Stanca, L. (2010). The Geography of Economics and Happiness: Spatial Patterns in the Effects of Economic Conditions on Well-Being. Social Indicators Research, 99(1), 115-133. doi: 10.1007/s11205-009-9571-1
  18. ^ Lovallo, W. R., Parsons, O. A. in Sinha, R. (1992). Cardiovascular Differentiation of Emotions. Psychosomatic Medicine, 54(4), 422–435.
  19. ^ Etchemendy, E. E., Banos, R. M., Botella, C. C., Castilla, D. D., Alcaniz, M. M., Rasal, P. P., Farfallini, L. L. (2011). An e-Health Platform for the Elderly Population: The Butler System. Computers & Education, 56(1), 275–279.
  20. ^ Chon, J. F., Mahoor, M. H., Mattson, W. I. in Messinger, D. S. (2012). The eyes have it: making positive expressions more positive and negative expressions more negative. Emotion, 12(5), 430-436.
  21. ^ Fernandez-Dols, J.-M. in Ruiz-Belda, M.-A. (1995). Are smiles a sign of happiness? Gold medal winners at the olympic games. Journal of Personality and Social Psychology, 69(6), 1113–1119.
  22. ^ Heerey, E. A. in Shore, D. M. (2011). The value of genuine and polite smiles. Emotion, 11(1), 169–174.
  23. ^ Krumhuber, E. G., Maringer M., Fischer A. H., Niedentahl P. M.(2011). Beyond Smile Dynamics: Mimicry and Beliefs in Judgments of Smiles. Emotion, 11(1), 181–187.
  24. ^ Beall, A. T., Tracy, J. L. (2011). Happy Guys Finish Last: The Impact of Emotion Expressions on Sexual Attraction. Emotion, 11(6), 1379–1387.
  25. ^ Tautermannová, M. (1973). Smiling in infants. Child development, 44(3), 701—704.
  26. ^ Cheyne, J. A. (1976). Development of forms and functions of smiling in preschoolers. Child development, 47(3), 820—823.
  27. ^ Aksan, N., Kochanska, G. (2004). Heterogeneity of Joy in Infancy. Infancy, 6(1), 79-94.
  28. ^ Panksepp, J. (2007). Neuroevolutionary sources of laughter and social joy: modeling primal human laughter in laboratory rats. Behavioral Brain Research, 182(2), 231-244. doi: 10.1016/j.bbr.2007.02.015.
  29. ^ Slessor, G., Miles, L.K., Bull, R. in Phillips, L.H. (2010). Age-Related Changes in Detecting Happiness: Discriminating Between Enjoyment and Nonenjoyment Smiles. Psychology and Aging, 25(1), 246­–250
  30. ^ Frank, M.G., Ekman, P. in Friesen, W.V. (1993). Behavioral markers and recognizability of the smile of enjoyment. Journal of Personality and Social Psychology, 64 (1), 83–93
  31. ^ Del Giudice, M. in Colle, L. (2007). Differences Between Children and Adults in the Recognition of Enjoyment Smiles. Developmental Psychology, 43(3), 796–803.
  32. ^ Hoskote, R. T. (2010). The dynamics of joy in work. Dissertation Abstracts International Section A: Humanities and Social Sciences, 71(3-A).
  33. ^ Gamble, J. E., Lincoln, M., Adamson, B. (2009). A case study of occupational therapy managers in NSW: Roles, responsibilities and work satisfaction. Australian Occupational Therapy Journal, 56(2), 122-131.
  34. ^ Johnson, J. K., Woods, D. M., Stevens, D. P., Bowen, J. L., Provost, L. P., Sixta, C. S., Wagner, E. H. (2010). Joy and Challenges in Improving Chronic Illness Care: Capturing Daily Experiences of Academic Primary Care Teams. Journal of General Internal Medicine, 25(4), 581-585.
  35. ^ Jingzhou Pan, Wenxia Zhou (2013). Can success lead to happiness? The moderators between career success and happiness. 51, 63–80.
  36. ^ Nickerson, C., Diener, E., Schwarz, N. (2011). Positive Affect and College Success. 12, 717–746.
  37. ^ Piper, A. T. (2013). Europe’s Capital Cities and the Happiness Penalty: An Investigation Using the European Social Survey. Social Indicators Research. doi: 10.1007/s11205-014-0725-4
  38. ^ Perry, D., Hendler, T., Shaman-Tsoory, S. G. (2012). Can we share the joy of others? Emphatic neural responses to distreeevs joy. Social Cognitive and Affective Neuroscience,7, 909–916.
  39. ^ Camurri, A., Lagerlöf, I., Volpe G. (2002). Recognizing emotion from dance movment: comparison of spectator and automated techniques. International Journal of Human-Cumputer Studies, 59, 213-225
  40. ^ Crossman, J and Macchi, R. (1996). After the Fall: Reflections of Injured Classical Ballet Dancers. Journal of Sport Behaviour, 19, 3, 221-235
  41. ^ Gungor, I. in Kizilkaya Beji, N. (2007). Effects of Fathers’ Attendance to Labor and Delivery on the Expeirence of Childbirth in Turkey. Western Journal of Nursing, 29(2), 213-231.
  42. ^ Bondas-Salonen, Terese (1998). How women experience the presence of their partners at the births of their babies. Peer Reiviewed Journoal, 8(6), 784-800.
  43. ^ Suzuki, A., Hoshino, T., Shigemasu, K. (2009). Happiness is unique: A latent structure of emotion recognition traits revealed by statistical model comparison. Personality and Individual Differences, 48, 196-201. doi: 10.1016/j.paid.2009.10.006
  44. ^ Buchanan,T.W., Bibas, D., Adolphs, R. (2010). Associations between feeling and judging the emotions of happiness and fear: findings from a large-scale field experiment. Plos one, 5(5), 1-6. doi:10.1371/journal.pone.0010640
  45. ^ Chaplin, T.M. (2006). Anger, happiness and sadness: Associations with depressive symptoms in late adolescence. Journal of Youth and Adolescence, 35, 977-986. doi: 10.1007/s10964-006-9033-x
  46. ^ Brebner, J. (2003). Gender and emotions: Personality and individual differences, 34(3), 387-394.


Glej tudi[uredi | uredi kodo]