Aids

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Akvirirani imunski deficitni sindrom (aids)
Klasifikacija in zunanji viri

Rdeči trak je svetovno znamenje solidarnosti z osebami, okuženimi z virusom HIV, in osebami, obolelimi za aidsom.
MKB-10 B24
MKB-9 042
DiseasesDB 5938
MedlinePlus 000594
eMedicine emerg/253

Aids ([ájts]) ali akvirírani imúnski deficítni sindróm (angleško Acquired Immune Deficiency Syndrome), tudi sindróm pridobljêne imúnske pomanjkljívosti, je definiran kot skupek simptomov in okužb, ki so posledica izčrpanosti imunskega sistema zaradi okužbe z HIV[1] in podobnih virusov pri drugih živalskih vrstah (SIV, FIV itd.). V pozni fazi je okuženi dovzeten za priložnostne okužbe in tumorje.

Okužbo lahko obvladamo, ne pa tudi ozdravimo s protiretrovirusnim zdravljenjem. S tem zmanjšamo tako smrtnost kot zbolevnost ob okužbi s HIV, vendar pa so v marsikateri državi zdravila le stežka dosegljiva in za bolnike predraga.[2] Stigmatizacija HIV/AIDS je hujša kot pri kateri koli drugi življenjsko nevarni bolezni in ne prizadeva le bolnikov, temveč tudi tiste, ki skrbijo zanje.

HIV in sorodni virusi se prenašajo z neposrednim stikom sluznice ali krvi s telesnimi tekočinami, ki vsebujejo HIV, npr. krvjo, spermo, nožničnim izcedkom, predsemensko tekočino in materinim mlekom.[3][4] Do tega prenosa lahko pride pri analnem, vaginalnem ali oralnem spolnem občevanju; transfuzijah krvi, z uporabo okuženih podkožnih igel tako v zdravstvenih ustanovah kot med uživalci mamil; z matere na otroka, med nosečnostjo, rojstvom ali z dojenjem; ter ob drugačni izpostavitvi kateri izmed zgoraj naštetih telesnih tekočin.

Po doslej znanih podatkih se je aids najverjetneje pojavil v podsaharski Afriki v 20. stoletju, zdaj pa ima razsežnosti svetovne epidemije.[5] Po podatkih Skupnega programa Združenih narodov za HIV/aids (UNAIDS) in Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je od 5. junija 1981 do leta 2009 zaradi aidsa umrlo okoli 30 milijonov bolnikov,[6], kar pomeni, da je aids med najbolj uničujočimi epidemijami v zapisani zgodovini. Samo leta 2005 je aids zahteval nekje med 2,4–3,3 milijona življenj, od tega več kot 570.000 otrok.[5]

V letu 2007 je na svetu živelo 33,2 milijona okuženih in za posledicami aidsa je umrlo istega leta 2,1 milijona ljudi (nekoliko več od celotnega prebivalstva Slovenije), od tega 330.000 otrok. Več kot tri četrtine smrtnih primerov je bilo v podsaharski Afriki[7] Aids so prvič prepoznali na ameriškem Centru za nadzor in preprečevanje bolezni v letu 1981, v začetku 80-ih pa so ameriški in francoski znanstveniki identificirali tudi povzročitelja, HIV.[8]

Čeravno lahko z zdravili upočasnimo in vsaj za določen čas zaustavimo potek bolezni, ne obstaja nobeno zdravilo, ki bi okužbo odpravilo, in ne cepivo, ki bi pred njo ščitilo. Protivirusna zdravila znižujejo umrljivost in obolevnost, a so draga in niso dosegljiva vsemu svetovnemu prebivalstvu.[2] Preprečevanje okužbe je poglavitno pri nadzoru epidemije aidsa in z namenom zaviranja širitve virusa zdravstvene organizacije dosledno promovirajo varno spolnost in enkratno uporabo igel pri intravenskem uživanju mamil.

Potek bolezni[uredi | uredi kodo]

Okužba z virusom HIV poteka v 4 fazah:

Akutna faza[uredi | uredi kodo]

Dva do štiri tedne po okužbi se lahko pojavijo simptomi, podobni kot pri gripi (vročina, nočno potenje, zatečene bezgavke, slabost ...). Zaradi nespecifičnosti jih bolniki bodisi spregledajo bodisi zamenjajo za gripozno obolenje, pri nekaterih pa se akutna faza sploh ne izrazi.

Diagnostika v času akutne faze je možna s preskusom na virusno RNK s pomočjo verižne reakcije s polimerazo.

Latentna faza[uredi | uredi kodo]

Akutni fazi sledi latentna faza, ko se virus v telesu množi, a ne povzroča simptomov. Traja 9–11 let. Obstajajo tudi bolniki, ki že po nekaj mesecih po okužbi razvijejo aids, pri nekaterih pa kljub okužbi v 80. letih in brez terapije HAART do danes bolezen ni napredovala.[9]

Faza ARC[uredi | uredi kodo]

Ob koncu latentne faze se ponovno pojavijo simptomi, podobni tistim v akutni fazi, vendar ne minejo. To fazo okužbe imenujemo ARC (angl.Aids Related Complex).

Faza aidsa[uredi | uredi kodo]

Pri bolniku, okuženem s HIV-om, postavimo diagnozo aidsa, če so prisotne določene sekundarne okužbe ali zločeste novotvorbe, ki jih štejemo med tako imenovane aids definirajoče bolezni. Gre zlasti za okužbe, ki se jim posameznik z zdravim imunskim sistemom uspešno zoperstavi. Merilo prizadetosti imunskega sistema je število celic pomagalk (CD4) v krvi. Običajno se pri vrednostih 200–400 / µl uvede protivirusna terapija, ki zavira izbruh aidsa.

Simptomi[uredi | uredi kodo]

Graf, ki prikazuje povprečno število kopij HIV (virusno breme) in število celic CD4 pri nezdravljenem okuženem bolniku. (modra krivulja = število CD4 na mm³ krvi; rdeča krivulja = število kopij virusa na ml krvne plazme)

Za simptome, ki se pojavijo pri bolnikih z aidsom, je značilno, da se pri posameznikih z normalno delujočim imunskim sistemom ne pojavijo; večinoma gre za okužbe z bakterijami, virusi, glivami in zajedavci, ki jih normalno imunski sistem zatre. Pri bolnikih z aidsom so pogoste te tako imenovane priložnostne (oportunistične) okužbe.[10] HIV prizadene malodane vse organske sisteme. Okuženi imajo tudi večje tveganje za pojav nekaterih vrst raka, na primer Kaposijevega sarkoma, limfomov ter pri bolnicah raka materničnega vratu. Prav tako se pogosto pojavijo sistemski znaki okužbe, kot so vročina, potenje, zatečene bezgavke, slabotnost, izguba telesne teže ...[11][12] Priložnostne okužbe, ki se pojavijo zaradi okužbe s HIV-om, so odvisne tudi od zemljepisnega območja in od prevalence določenih povzročiteljev na tem območju.

Okužbe dihal[uredi | uredi kodo]

Pri aidsu se pogosto pojavi pnevmocistoza, pljučnica, ki jo povzroči mikroorganizem Pneumocystis carinii in je pri zdravih posameznikih redka. Pojavi se zlasti tedaj, ko število celic CD4 pade pod vrednost 200/µL krvi. Nekoč je bila pnevmocitoza pogost zaplet pri aidsu, ki je povzročil smrt, in je v nerazvitem svetu, kjer ni učinkovite diagnoze, zdravljenja in preprečevanja, še vedno pogosto prva indikacija, na osnovi katere diagnosticirajo aids.[13]

Naslednja okužba dihal, ki ogroža bolnike z aidsom, je jetika (tuberkuloza), in se lahko pojavi že v zgodnji fazi okužbe. Sicer obstajajo učinkovita zdravila, a težavo predstavlja multipla rezistenca (odpornost na večje število antibiotikov). V zgodnji fazi okužbe (število CD4 > 300/µL krvi) se kaže zlasti kot pljučna tuberkuloza (sušica), v napredovani fazi pa zlasti kot sistemska okužba, ki prizadene kostni mozeg, kosti, sečila, prebavila, jetra, bezgavke in osrednje živčevje.[14]

Okužbe prebavil[uredi | uredi kodo]

Pogosta so vnetja požiralnika (ezofagitis), ki jo povzroči okužba s kandidami, virusom herpesa simpleksa 1 ali citomegalovirusom. V redkih primerih je povzročitelj mikobakterija.[15]

Kronične driske so posledica:

Driska je lahko tudi posledica primarne okužbe z virusom HIV.

Nevrološki in psihiatrični simptomi[uredi | uredi kodo]

Okužba s HIV-om lahko povzroči razne nevropsihiatrične motnje, bodisi zaradi dovzetnosti živčevja do drugih okužb ali pa kot posledica same okužbe z virusom HIV.

Toksoplazmozo povzroča enoceličar, ki prizadene možgane in povzroči encefalitis, lahko pa okuži tudi oči in pljuča.[16]

Kriptokokni meningitis je okužba možganskih ovojnic z glivo Cryptococcus neoformans in lahko povzroči vročino, glavobole, izčrpanost, slabost, bruhanje. Lahko se pojavijo tudi krči in zmedenost. Če ga ne zdravimo, je lahko smrten.

Progresivna multifokalna levkoencefalopatija (PML) demielinizirane predele v možganih. Zaradi okvare mielina, ki obdaja živčna vlakna, je moten prenos živčnih impulzov. Povzroča jo virus JC. Hitro napreduje in običajno povzroči smrt nekaj mesecev po diagnozi.[17]

Okužba s HIV-om lahko sproži tudi demenco zaradi presnovne encefalopatije. Makrofagi in mikroglija v možganih so aktivirani zaradi okužbe z virusom HIV in izločajo nevrotoksine.[18]

Novotvorbe[uredi | uredi kodo]

Kaposijev sarkom

Pri bolnikih, okuženih s HIV-om, je znatno povečana incidenca nekaterih vrst raka, kar je zlasti posledica sekundarnih okužb z onkogenimi virusi DNK, zlasti z virusom Epstein-Barr, virusom KSHV (angl. Kaposi's sarcoma-associated herpesvirus) in humanim virusom papiloma (HPV).[19][20]

Kaposijev sarkom je najpogostejša oblika raka pri okuženih z virusom HIV. V letu 1981 je bil ravno pojav tega raka pri mladih istospolnih moških eden od prvih znakov nove epidemije. Povzroča ga gamaherpesvirus KSHV in se kaže na koži v obliki vijoličastih vozličev, lahko pa prizadene tudi usta, prebavila in pljuča.

Tudi limfomi (na primer Burkittov limfom) se pri okuženih s HIV-om pojavljajo pogosteje. Glavna povzročitelja sta virus Epstein-Barr in KSHV.

Pri ženskah, okuženih z virusom HIV, pride pogosteje do vznika raka materničnega vratu, ki ga povzroča virus HPV.[21]

Večje tveganje je tudi za pojav drugih novotvorb, na primer Hodgkinovega limfoma, raka zadnjika in danke. Pojavnost nekaterih vrst raka (na primer raka dojke ali debelega črevesa) pri okuženih s HIV-om ni povišana.

Uporaba terapije HAART je v razvitem svetu znižala incidenco novotvorb, povezanih z aidsom.

Pospešeno staranje[uredi | uredi kodo]

Z novimi učinkovitimi zdravili se je življenjska doba bolnikov znatno podaljšala, in tako so se v populaciji bolnikov s HIV/aidsom začeli pojavljati novi problemi, ki so povezani z boleznimi staranja. Okužba z virusom HIV pospešuje procese staranja in glavna težava postajajo počasni, kumulativni in potencialno nepovratni dolgoročni učinki virusa HIV in deloma tudi dolgoročni neželeni učinki zdravil (presnovni sindrom, lipodistrofija).[22]

Preprečevanje[uredi | uredi kodo]

Preprečevanje širjenja okužbe[uredi | uredi kodo]

Pri preprečevanju širjenja okužbe je pomembno osveščanje javnosti, predvsem o varni spolnosti, saj so spolni odnosi najpomembnejši način prenosa okužbe. Najboljšo zaščito zagotavlja uporaba kondomov, vendar lahko polzila (lubrikanti) na maščobni osnovi poškodujejo lateks in zmanjšajo stopnjo zaščite.[23] Dosledna uporaba kondomov zmanjša dolgoročno tveganje za prenos okužbe za okoli 80 %.[24] Pri parih, kjer je le eden okužen, je tveganje za okužbo drugega neokuženega partnerja ob dosledni uporabi kondomov manj kot 1-odstotno v enem letu.[25] Za ženske kondome podatki o stopnji zaščite niso dokončni.[26] Za vaginalni gel s tenofovirjem, zaviralcem reverzne transkriptaze, ob uporabi neposredno pred spolnim odnosom podatki na afriških ženskah kažejo na zmanjšanje tveganja za okužbo za okoli 40 %.[27]

Pri okuženih osebah zmanjša tveganje za prenos na spolne partnerje uspešno protiretrovirusno zdravljenje. Pri intravenskih uživalcih drog je pomembna uporaba sterilnih igel. Prenos okužbe s transfuzijo krvi je v razvitih državah zelo malo verjeten, saj je vsa kri pregledana na prisotnost virusa.[23]

Obrezovanje moških spolnih organov naj bi prav tako zmanjšalo tveganje za prenos okužbe z virusom HIV. Študije, izvedene v podsaharski Afriki, kažejo, da imajo obrezani heteroseksualni moški od 38 do 66 % manjše tveganje za okužbo v časovnem razponu dveh let.[28] Na osnovi teh študij sta SZO in UNAIDS leta 2007 izdala priporočila za obrezovanje moških kot metodo preprečevanja prenosa okužbe iz žensk na moške.[29] Podatki o tem, ali obrezovanje ščiti tudi pred prenosom okužbe iz moškega na žensko, so protislovni,[30][31] in tudi ni pojasnjeno, ali prinaša obrezovanje koristi tudi v razvitih državah ter pri populaciji moških, ki imajo spolne odmose z moškimi.[32][33][34] Nekateri znanstveniki izražajo bojazen, da bi se lahko obrezani moški zaradi zmanjšanega dojemanja nevarnosti za okužbo vedli bolj tvegano, kar bi lahko izničilo zaščitni učinek te metode.[35] Obrezovanje žensk poveča tveganje za okužbo.[36]

Zaščita pred izpostavitvijo[uredi | uredi kodo]

Zgodnja uvedba protiretrovirusnega zdravljenja pri okuženem bolniku zagotavlja 96% zaščito pred prenosom okužbe na partnerje.[37][38] Po drugi strani pa vsakodnevno jemanje protiretrovirusnega zdravila tenofovir (samega ali v kombinaciji z emtricitabinom) nudi delno zaščito pred okužbo, obstaja pa tudi vaginalni gel s tenofovirjem.[27] Zaščita pred izpostavitvijo s tenofovirjem ali s kombiniranim zdravilom s tenofovirjem in emtricitabinom je v 4 kliničnih študijah izkazala pozitiven učinek, medtem ko 2 študiji zaščitnega učinka nista dokazali. Trenutno potekata še 2 študiji, vendar njuni izsledki še niso bili objavljeni. [39]

Zaščita po izpostavitvi[uredi | uredi kodo]

Zaščita po izpostavitvi pomeni prejetje protiretrovirusnega zdravljenja 48 do 72 ur po izpostavljenosti krvi ali spolnim izločkom okužene osebe.[40] Uporaba zidovudina po vbodu z iglo zmanjša nevarnost za okužbo za 5-krat.[40] Zaščita po izpostavitvi je pomembna tudi pri stiku zdravstvenega delavca z okuženim biološkim materialom (vbod z iglo, vrez s kirurškim inštrumentom, razlitje kontaminirane telesne tekočine po sluznici ali po poškodovani ali vneti koži, transfuzija okužene krvi. Po izpostavitvi je treba oceniti stopnjo tveganja in v primeru odločitve za zaščito po izpostavitvi prizadeta oseba prejme zdravljenje s tremi različnimi protiretrovirusnimi zdravili; prva izbira je kombinirano zdravilo s tenofovirjem in emtricitabinom (enkrat dnevno) ter lopinavir, ojačan z ritonavirjem (dvakrat dnevno). Uvedba zdravil kasneje kot 72 ur po izpostavljenosti ni več smiselna. Zdravljenje traja 28 dni.[41] Tudi pri izpostavitvi s spolnim odnosom oziroma intravensko uporabo mamil veljajo podobne smernice; torej aplikacijo protiretrovirusnega zdravljenja, kot velja za na novo okužene bolnike, v prvih 72 urah po izpostavitvi ter trajanje zdravljenja 28 dni. Zaščita po izpostavitvi je priporočena v primeru, kadar je znano, da je izvorna oseba okužena. Kadar je status izvorne osebe nepoznan, je treba pretehtati kosristi in tveganja. Zaščita po izpostavitvi zahteva strogo sodelovalnost bolnika.[42]

Zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Glej tudi protiretrovirusna zdravila.

Cepiva proti okužbi z virusom HIV ali zdravila, ki bi popolnoma pozdravila okužbo s HIV-om ali aids, zaenkrat še ne poznamo. Edina poznana ukrepa za preprečevanje okužbe je izogibanje izpostavljenosti ali protiretrovirusna terapija takoj po visoko tvegani izpostavljenosti (imenovana preprečevanje po izpostavljenosti, angl. post-exposure prophylaxis).[43] Preprečevanje po izpostavljenosti se izvaja s strogo štiritedensko shemo odmerjanja zdravil in povzroča zelo neprijetne neželene učinke (driska, utrujenost, siljenje na bruhanje, izčrpanost).[44]

Protivirusno zdravljenje[uredi | uredi kodo]

Kemijska zgradba abakavirja – nukleozidnega zaviralca reverzne transkriptaze.

Za zdravljenje okužb z virusom HIV se uporablja t. i. visoko aktivna protiretrovirusna terapija (angl. highly active antiretroviral therapy = HAART).[45] Uvedena je bila leta 1996, ko so predstavili prvo visoko aktivno protiretrovirusno zdravilo iz skupine zaviralcev proteaze.[2] Sedanja optimalna oblika HAART sestoji iz kombinacije najmanj treh zdravil iz najmanj dveh različnih skupin protiretrovirusnih zdravil.

Običajni režim zdravljenja sestoji iz dveh nukleotidnih zaviralcev reverzne transkriptaze ter enega zaviralca proteaze ali nenukleozidnega zaviralca reverzne transkriptaze. Smernice priporočajo posebej intenzivno zdravljenje pri otrocih, ker pri njih okužba na splošno hitreje napreduje in ker iz laboratorijskih parametrov pri otrocih težje napovedujemo napredovanje bolezni.[46] V razvitem svetu, kjer je na voljo HAART, zdravniki spremljajo virusno breme, število celic CD4 in hitrost padanja njihovega števila ter se na podlagi teh podatkov odločajo o začetku zdravljenja.[47] Zdravljenje se priporoča pri sicer asimptomatski okužbi, če število celic CD4 pade na vrednost 200–500 na mikroliter krvi, vendar lahko še zgodnejše zdravljenje (pri vrednosti 350 celic/mikroliter) znatno zmanjša tveganje smrti.[48]

Epidemiologija[uredi | uredi kodo]

 A map of the world where most of the land is colored green or yellow except for sub Saharan Africa which is colored red
Ocenjena razširjenost okužbe s HIV med mlajšim odraslim prebivalstvom (15–49 let) po državah (2011).[49]

HIV/aids je po vsem svetu razširjena pandemija.[50] Leta 2010 je bilo v svetu okuženih z virusom HIV okoli 34 milijonov ljudi,[51] od tega okoli 16,8 milijona žensk[51] in 3,4 milijona otrok, mlajših od 15 let[51]. Od prvega odkritja aidsa do leta 2009 je umrlo okoli 30 milijonov bolnikov.[6]

Najbolj prizadeto območje je podsaharska Afrika. Leta 2010 je po ocenah iz tega dela sveta izhajalo 68 % vseh okuženih (22,9 milijona) in 66 % primerov vseh smrti zaradi aidsa (1,2 milijona). Okuženih je okoli 5 % vsega prebivalstva podsaharske Afrike[51] in ocenjujejo, da je vzrok za 10 % vseh smrti otrok.[52] Ženske za razliko od ostalih predelov sveta predstavljajo skoraj 60 % vseh primerov okuženih s HIV. Južna Afrika je država z največjim številom okuženih prebivalcev (leta 2010 jih je bilo 5,9 milijona).[51] V najbolj prizadetih državah se je pričakovana življenjska doba znižala zaradi velike razširjenosti HIV-a, po ocenah se je na primer v Bocvani leta 2006 znižala iz 65 na 35 let.[53] V številnih državah se je v zadnjih letih prenos iz matere na otroka znatno zmanjšal zaradi povečanega dostopa do protiretrovirusnega zdravljenja; v Bocvani in Južni Afriki je tako padel pod 5 %.[54]

Drugo najbolj prizadeto območje sta Južna in Jugovzhodna Azija. Leta 2010 so bili po ocenah v tej regiji okuženi 4 milijoni ljudi oziroma 12 % vseh primerov v svetovnem merilu; umrlo je okoli 250.000 bolnikov.[51]

V ZDA je leta 2008 živelo okoli 1,2 milijona okuženih bolnikov in okoli 17.500 jih je umrlo. Po ocenah ameriškega Centra za nadziranje in preprečevanje bolezni se 20 % bolnikov ni zacvedalo svoje okužbe.[55] V Združenem kraljestvu je leta 2008 živelo okoli 86.500 okuženih bolnikov, umrlo je 516 ljudi.[56] V Kanadi je bilo leta 2008 okuženih okoli 65.000 ljudi, umrlo jih je 53.[57]

Območja z najmanjšo razširjenostjo okužbe v virusom HIV so Bližnji vzhod in Severna Afrika (0,1 % ali manj), Vzhodna Azija (0,1 %) in Zahodna ter Osrednja Evropa (0,2 %).[51]

Slovenija[uredi | uredi kodo]

V Sloveniji je bilo od leta 2002 in do 26. novembra 2012 prepoznanih 394 okužb s HIV, medtem ko je umrlo 21 bolnikov z aidsom. Število okuženih s HIV v Sloveniji , čeprav je še vedno okužen manj kot eden na 1.000 prebivalcev. Najbolj prizadeta skupina v Sloveniji so moški, ki imajo spolne odnose z moškimi. Povečano letno število novih diagnoz okužbe s HIV po letu 2003 je predvsem posledica porasta novih diagnoz v tej skupini.[58]

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Marx, J. L. (1982). "New disease baffles medical community". Science (v angleščini) 217 (4560): 618–621. PubMed. 
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 Palella, F. J. Jr, Delaney, K. M., Moorman, A. C., Loveless, M. O., Fuhrer, J., Satten, G. A., Aschman and D. J., Holmberg, S. D. (1998). "Declining morbidity and mortality among patients with advanced human immunodeficiency virus infection. HIV Outpatient Study Investigators". N. Engl. J. Med (v angleščini) 338 (13): 853–860. PubMed. 
  3. ^ Divisions of HIV/AIDS Prevention (2003). "HIV and Its Transmission" (v angleščini). Centers for Disease Control & Prevention. Pridobljeno dne 2006-05-23. 
  4. ^ San Francisco AIDS Foundation (2006-04-14). "How HIV is spread" (v angleščini). Pridobljeno dne 2006-05-23. 
  5. ^ 5,0 5,1 UNAIDS (2006). "Overview of the global AIDS epidemic" (PDF). 2006 Report on the global AIDS epidemic (v angleščini). Pridobljeno dne 2006-06-08. 
  6. ^ 6,0 6,1 "Global Report Fact Sheet". UNAIDS. 2010. 
  7. ^ UNAIDS (2007). "Practical Guidelines for Intensifying HIV Prevention" (PDF). Practical Guidelines for Intensifying HIV Prevention (v angleščini). Pridobljeno dne 31. 3. 2008. 
  8. ^ Gallo RC (2006). "A reflection on HIV/AIDS research after 25 years". Retrovirology 3: 72. doi:10.1186/1742-4690-3-72. PMID 17054781. 
  9. ^ https://archive.is/20130629115306/www.iht.com/articles/2005/05/04/healthscience/snlive.php?page=2.
  10. ^ Holmes CB, Losina E, Walensky RP, Yazdanpanah Y, Freedberg KA (2003). "Review of human immunodeficiency virus type 1-related opportunistic infections in sub-Saharan Africa". Clin. Infect. Dis. 36 (5): 656–662. PMID 12594648. 
  11. ^ Guss DA (1994). "The acquired immune deficiency syndrome: an overview for the emergency physician, Part 1". J. Emerg. Med. 12 (3): 375–384. PMID 8040596. 
  12. ^ Guss DA (1994). "The acquired immune deficiency syndrome: an overview for the emergency physician, Part 2". J. Emerg. Med. 12 (4): 491–497. PMID 7963396. 
  13. ^ Feldman C (2005). "Pneumonia associated with HIV infection". Curr. Opin. Infect. Dis. 18 (2): 165–170. PMID 15735422. 
  14. ^ Decker CF, Lazarus A (2000). "Tuberculosis and HIV infection. How to safely treat both disorders concurrently". Postgrad Med. 108 (2): 57–60, 65–68. PMID 10951746. 
  15. ^ 15,0 15,1 Zaidi SA, Cervia JS (2002). "Diagnosis and management of infectious esophagitis associated with human immunodeficiency virus infection". J. Int. Assoc. Physicians AIDS Care (Chic Ill) 1 (2): 53–62. PMID 12942677. 
  16. ^ Luft BJ, Chua A (2000). "Central Nervous System Toxoplasmosis in HIV Pathogenesis, Diagnosis, and Therapy". Curr. Infect. Dis. Rep. 2 (4): 358–362. PMID 11095878. 
  17. ^ Sadler M, Nelson MR (1997). "Progressive multifocal leukoencephalopathy in HIV". Int. J. STD AIDS 8 (6): 351–357. PMID 9179644. 
  18. ^ Gray F, Adle-Biassette H, Chrétien F, Lorin de la Grandmaison G, Force G, Keohane C (2001). "Neuropathology and neurodegeneration in human immunodeficiency virus infection. Pathogenesis of HIV-induced lesions of the brain, correlations with HIV-associated disorders and modifications according to treatments". Clin. Neuropathol. 20 (4): 146–155. PMID 11495003. 
  19. ^ Boshoff C, Weiss R (2002). "AIDS-related malignancies". Nat. Rev. Cancer 2 (5): 373–382. PMID 12044013. 
  20. ^ Yarchoan R, Tosatom G, Littlem RF (2005). "Therapy insight: AIDS-related malignancies — the influence of antiviral therapy on pathogenesis and management". Nat. Clin. Pract. Oncol. 2 (8): 406–415. PMID 16130937. 
  21. ^ Palefsky J (2007). "Human papillomavirus infection in HIV-infected persons". Top HIV Med 15 (4): 130–133. PMID 17720998. 
  22. ^ Tomažič J.: Aids. December 2008, ISIS, str. 53–55.
  23. ^ 23,0 23,1 Beers et al.: The Merck Mannual, 18th Ed., NJ 2006, str. 1639–1641.
  24. ^ Crosby, R; Bounse, S (2012 Mar). "Condom effectiveness: where are we now?". Sexual health 9 (1): 10–17. doi:10.1071/SH11036. PMID 22348628. 
  25. ^ "Condom Facts and Figures". WHO. 2003. Pridobljeno dne January 17, 2006. 
  26. ^ Gallo, MF; Kilbourne-Brook, M; Coffey, PS (2012 Mar). "A review of the effectiveness and acceptability of the female condom for dual protection". Sexual health 9 (1): 18–26. doi:10.1071/SH11037. PMID 22348629. 
  27. ^ 27,0 27,1 Celum, C; Baeten, JM (2012 Feb). "Tenofovir-based pre-exposure prophylaxis for HIV prevention: evolving evidence". Current opinion in infectious diseases 25 (1): 51–7. doi:10.1097/QCO.0b013e32834ef5ef. PMC 3266126. PMID 22156901. 
  28. ^ Siegfried, N; Muller, M; Deeks, JJ; Volmink, J (15. 4. 2009). "Male circumcision for prevention of heterosexual acquisition of HIV in men". V: Siegfried, Nandi. Cochrane database of systematic reviews (Online) (2): CD003362. doi:10.1002/14651858.CD003362.pub2. PMID 19370585. 
  29. ^ "WHO and UNAIDS announce recommendations from expert consultation on male circumcision for HIV prevention". World Health Organization. 28. 4. 2007. 
  30. ^ Larke, N (2010 May 27 – Jun 9). "Male circumcision, HIV and sexually transmitted infections: a review". British journal of nursing (Mark Allen Publishing) 19 (10): 629–634. PMID 20622758. 
  31. ^ Eaton, L; Kalichman, SC (2009 Nov). "Behavioral aspects of male circumcision for the prevention of HIV infection". Current HIV/AIDS reports 6 (4): 187–193. doi:10.1007/s11904-009-0025-9. PMID 19849961. 
  32. ^ Kim, HH; Li, PS, Goldstein, M (2010). "Male circumcision: Africa and beyond?". Current opinion in urology 20 (6): 515–519. doi:10.1097/MOU.0b013e32833f1b21. PMID 20844437. 
  33. ^ Templeton, DJ; Millett, GA, Grulich, AE (2010 Feb). "Male circumcision to reduce the risk of HIV and sexually transmitted infections among men who have sex with men". Current opinion in infectious diseases 23 (1): 45–52. doi:10.1097/QCO.0b013e328334e54d. PMID 19935420. 
  34. ^ Wiysonge, CS.; Kongnyuy, EJ.; Shey, M.; Muula, AS.; Navti, OB.; Akl, EA.; Lo, YR. (2011). "Male circumcision for prevention of homosexual acquisition of HIV in men". V: Wiysonge, Charles Shey. Cochrane Database Syst Rev (6): CD007496. doi:10.1002/14651858.CD007496.pub2. PMID 21678366. 
  35. ^ Eaton LA, Kalichman S (December 2007). "Risk compensation in HIV prevention: implications for vaccines, microbicides, and other biomedical HIV prevention technologies". Curr HIV/AIDS Rep 4 (4): 165–72. doi:10.1007/s11904-007-0024-7. PMC 2937204. PMID 18366947. 
  36. ^ Utz-Billing I, Kentenich H (December 2008). "Female genital mutilation: an injury, physical and mental harm". J Psychosom Obstet Gynaecol 29 (4): 225–229. doi:10.1080/01674820802547087. PMID 19065392. 
  37. ^ National Institute of Allergy and Infectious Diseases (NIAID), "Treating HIV-infected People with Antiretrovirals Protects Partners from Infection", NIH News, 2011.
  38. ^ Anglemyer, A; Rutherford, GW; Baggaley, RC; Egger, M; Siegfried, N (10. 8. 2011). "Antiretroviral therapy for prevention of HIV transmission in HIV-discordant couples". V: Rutherford, George W. Cochrane database of systematic reviews (Online) (8): CD009153. doi:10.1002/14651858.CD009153.pub2. PMID 21833973. 
  39. ^ Celum, CL (2011 Dec). "HIV preexposure prophylaxis: new data and potential use.". Topics in antiviral medicine 19 (5): 181–185.
  40. ^ 40,0 40,1 [No authors listed] (2012). "HIV exposure through contact with body fluids". Prescrire Int 21 (126): 100–101, 103–105. PMID 22515138. 
  41. ^ Matičič M., Vidmar J., Vovko T., Tomažič J., Franko A.: Preprečevanje okužb po incidentu v zdravstvu.Infektološki simpozij 2012, marec 2012: 156–164.
  42. ^ Smith, Dawn K.; Grohskopf, Lisa A.; Black, Roberta J.; Auerbach, Judith D.; Veronese, Fulvia; Struble, Kimberly A. (21. 1. 2005). "Antiretroviral Postexposure Prophylaxis After Sexual, Injection-Drug Use, or Other Nonoccupational Exposure to HIV in the United States". cdc.gov. Centers for Disease Control. Pridobljeno dne 7. 7. 2011. 
  43. ^ Hamlyn E, Easterbrook P (August 2007). "Occupational exposure to HIV and the use of post-exposure prophylaxis". Occup Med (Lond) 57 (5): 329–336. doi:10.1093/occmed/kqm046. PMID 17656498. 
  44. ^ "A Pocket Guide to Adult HIV/AIDS Treatment February 2006 edition". Department of Health and Human Services. februar 2006. Pridobljeno dne 1. 9. 2006. 
  45. ^ "A Pocket Guide to Adult HIV/AIDS Treatment February 2006 edition". Department of Health and Human Services. February 2006. Pridobljeno dne 1. 9. 2006. 
  46. ^ "Guidelines for the Use of Antiretroviral Agents in Pediatric HIV Infection" (PDF). Department of Health and Human Services Working Group on Antiretroviral Therapy and Medical Management of HIV-Infected Children. 3. 11. 2005. Pridobljeno dne 17. 1. 2006. 
  47. ^ "Guidelines for the Use of Antiretroviral Agents in HIV-1-Infected Adults and Adolescents" (PDF). Department of Health and Human Services Panel on Clinical Practices for Treatment of HIV Infection. 6. 10. 2005. Pridobljeno dne 17. 1. 2006. 
  48. ^ Siegfried, N; Uthman, OA; Rutherford, GW (17. 3. 2010). "Optimal time for initiation of antiretroviral therapy in asymptomatic, HIV-infected, treatment-naive adults". V: Siegfried, Nandi. Cochrane database of systematic reviews (Online) (3): CD008272. doi:10.1002/14651858.CD008272.pub2. PMID 20238364. 
  49. ^ "AIDSinfo". UNAIDS. Pridobljeno dne 4. 3. 2013. 
  50. ^ Cohen, MS; Hellmann, N; Levy, JA; DeCock, K; Lange, J (2008 Apr). "The spread, treatment, and prevention of HIV-1: evolution of a global pandemic". The Journal of Clinical Investigation 118 (4): 1244–1254. doi:10.1172/JCI34706. PMC 2276790. PMID 18382737. Pridobljeno dne 17. 9. 2012. 
  51. ^ 51,0 51,1 51,2 51,3 51,4 51,5 51,6 http://www.unaids.org/en/media/unaids/contentassets/documents/unaidspublication/2011/jc2216_worldaidsday_report_2011_en.pdf, UNAIDS 2011.
  52. ^ Mandell, Bennett, and Dolan (2010). Poglavje 117.
  53. ^ Kallings LO (2008). "The first postmodern pandemic: 25 years of HIV/AIDS". J Intern Med 263 (3): 218–243. doi:10.1111/j.1365-2796.2007.01910.x. PMID 18205765. (subscription required)
  54. ^ New HIV infections among children have been reduced by 50% or more in seven countries in sub-Saharan Africa, UN AIDS, Ženeva, 25. junij 2013.
  55. ^ Centers for Disease Control and Prevention, (CDC) (3. 6. 2011). "HIV surveillance—United States, 1981–2008". MMWR. Morbidity and mortality weekly report 60 (21): 689––693. PMID 21637182. 
  56. ^ Health Protection Agency (2010). HIV in the United Kingdom: 2010 Report. 
  57. ^ Surveillance; riques, Risk Assessment Division = Le VIH et le sida au Canada : rapport de surveillance en date du 31 décembre 2009 / Division de la surveillance et de l'évaluation des (2010). HIV and AIDS in Canada : surveillance report to December 31, 2009. Ottawa: Public Health Agency of Canada, Centre for Communicable Diseases and Infection Control, Surveillance and Risk Assessment Division. ISBN 978-1-100-52141-1. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2012-01-19. 
  58. ^ Klavs I., Kustec T. , Kastelic Z. Okužba s HIV v Sloveniji. IVZ 2011. http://www.ivz.si/hiv_spo?pi=5&_5_Filename=6126.pdf&_5_MediaId=6126&_5_AutoResize=false&pl=107-5.3., dostop: 7. 8. 2013.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Projekt VIRUS – zdravstveno-vzgojni preventivni program , namenjen boju proti širjenju okužbe s HIV, stigmatizaciji in diskriminaciji okuženih, ter osveščanju mladih o varni in zdravi spolnosti.
  • Testiraj se! – Informacije o virusu HIV/AIDS, načinih prenašanja, seznam testirnih mest po Sloveniji, pogosta vprašanja, načini zdravljenja, preventivna zaščita, statistični podatki o okuženih ...