Makrofag

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Makrofag med procesom fagocitoze dveh patogenih mikroorganizmov

Makrofagi (grško makros - veliki + phageîn - jesti, požirati; okrajšava ) so tip belih krvničk s fagocitno aktivnostjo, ki pri vretenčarjih predstavljajo pomembno komponento tako nespecifične kot tudi prilagodljive imunosti. Razvijejo se iz monocitov.

Morfološke značilnosti[uredi | uredi kodo]

Aktivni makrofagi so velike celice s premerom od 15-30 μm. Lahko so razobličeni z večjim številom ameboidnih psevdopodijev (prehodni podaljšek citoplazme), v njihovi citoplazmi pa je viden fagocitiran material. Jedro se navadno nahaja na obrobju in je ledvičasto oblikovano. Imajo tudi dobro razvit Golgijev aparat in endoplazemski retikulum ter številne lizosome.

Življenjski cikel[uredi | uredi kodo]

Ob poškodbi tkiva se sproščajo kemični mediatorji, kot so citokini, ki jih sproščajo makrofagi, že prisotni na mestu poškodbe, pa tudi same poškodovane celice in patogeni, ki privlačijo krvne monocite, pa tudi nevtrofilce. Monociti tako preko kemotaksije preidejo iz krvi v tkivo, kjer lokalno proliferirajo, tj. zrastejo do končne velikosti in se razmnožijo, poveča pa se tudi sinteza določenih beljakovin. Makrofagi lahko preživijo dolgo časa v tkivu, tudi do nekaj mesecev.

Tipi makrofagov[uredi | uredi kodo]

Večina makrofagov je prisotna na mestu poškodbe ali strateških območjih, kjer je verjetno, da bo prišlo do okužbe ali do kopičenja tujih snovi (npr. prah na sluznici dihal). V posameznih telesnih območjih imajo makrofagi posebna imena:

Ime makrofaga Mesto nahajanja
alveolarni makrofag pljuča
epiteloidna celica granulom
histiocit vezivno tkivo
intraglomerulna mezanglijska celica ledvice
Kupfferjeva celica jetra
Langerhansova celica koža
mikroglialna celica osrednje živčevje
osteoklast kost

Funkcije[uredi | uredi kodo]

Glavna naloga makrofagov je fagocitoza in pinocitoza tujih substanc, mikrobov ter odmrlih in odsluženih celic, kot so stari eritrociti. Poleg tega izločajo nekatere pomembnejše citokine, ki aktivirajo vnetni odgovor ter proliferacijo in dozorevanje drugi celic, določeni makrofagi pa tudi predelujejo antigene in jih predstavljajo limfocitom; so torej antigen predstavitvene celice.

Makrofagi lahko tudi parakrino (lokalno, ki deluje na sosednje celice) izločajo snovi v določenih organih. Tako lahko makrofagi v testisih sodelujejo z Leydigovimi celicami preko sekrecije 25-hidroksiholesterol, ki ga lahko slednje pretvorijo v testosteron.




Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  • Junqueira L.C., Carneiro J. in Kelley R.O. (2003). Basic histology, 10. izdaja. New York, London, Toronto: Lange Medical Books McGraw-Hill.