Stolnica v Kölnu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Stolnica v Kölnu
Stolnica svetega Petra

Stolnica v Kölnu, pogled preko Rena

Stolnica v Kölnu is located in Nemčija
Stolnica v Kölnu
Stolnica v Kölnu
Geografski položaj v Nemčiji
50°56′29″N 6°57′29″E / 50.9413°N 6.958°E / 50.9413; 6.958Koordinati: 50°56′29″N 6°57′29″E / 50.9413°N 6.958°E / 50.9413; 6.958
DržavaNemčija
Verska skupnostRimokatoliška
Funkcionalno stanjeaktivna
Spletwww.cathedrale-chartres.org
Zgodovina
Zgrajena1880
Blagoslovljena1248
Arhitektura
SlogNemška gotika
Uprava
ŠkofijaKöln
Tip: Kulturni
Kriteriji: i, ii, iv
Razglasitev: 1995[1]
ID #: 292
State Party: Nemčija
Regija: Evropa
Session: 20th

Stolnica v Kölnu (nemško: Kölner Dom) (latinsko: Ecclesia Cathedralis Sanctorum Petri et Mariae, uradno Hohe Domkirche St. Petrus) je rimokatoliška stolnica v Kölnu, Nemčija. Je sedež nadškofije Köln. Je znan spomenik nemškega katolicizma in gotske arhitekture in je na seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine. V Nemčiji je med najbolj obiskanimi znamenitostmi, ki pritegne v povprečju 20.000 ljudi na dan.[2]

Gradnja stolnice se je začela leta 1248 in se je ustavila leta 1473, ter ostala nedokončana. Delo so nadaljevali v 19. stoletju in jo končali po prvotnem načrtu leta 1880. Je 144,5 metrov dolga, 86,25 m široka in njena zvonika sta visoka približno 157 m. [3] Stolnica je največja gotska cerkev v severni Evropi in ima druga najvišja zvonika (po Ulmski cerkvi). Njeni ogromni fiali obvladujeta največje pročelje katerekoli cerkve na svetu. Kor ima največjo višino glede na razmerje širine, 3,6 :1, kar je več kot katera koli srednjeveška cerkev. [4]

Kölnski srednjeveški gradbeniki so načrtovali veliko strukturo kot prostor za relikviarij Treh Kraljev in kot primeren za vlogo kraja čaščenja za svetega rimskega cesarja. Kljub temu, da je v obdobju srednjega veka ostala nedograjena, je stolnica v Kölnu sčasoma postala »mojstrovina izjemne vrednosti« in »močno pričevanje o moči in vztrajnosti krščanske vere v srednjeveški in sodobni Evropi«.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pravokotni osrednji del oltar v slogu mednarodne gotike, ki prikazuje Tri Kralje, ki častijo Kristusa otroka. Dogovor je formalen, uravnotežen in zapleteno podroben. Devica Marija, v briljantno modri halji sedi na prestolu z Jezusom na kolenu v središču slike. Liki imajo sladko kot lutke. Na obeh straneh klečita dva starejša kralja oblečena v oblačila iz vzorčastega žameta, eno zeleno in drugo škrlatno, z darovi zlato škatlo in srebrnim kelihom. Najmlajši kralj stoji za eno izmed klečečih figur in drži posodo iz poldragih kamnov.
Oltarna podoba Treh kraljev Stephana Lochnerja.

Prvotna lokacija[uredi | uredi kodo]

Ko se je gradnja stolnice leta 1248 začela, so na tem mestu že stale zgodnejše zgradbe. Najstarejša je bila morda za shranjevanje zrnja in je morda nasledila rimski tempelj, ki ga je zgradil Mercurius Augustus. Od 4. stoletja dalje so bile na tem mestu krščanske zgradbe, vključno s kvadratno, znano kot najstarejša stolnico, ki jo je naročil Maternus, prvi škof v Kölnu. Prosto stoječa krstilnica iz 6. stoletja se je nahajala na vzhodnem koncu te stolnice, vendar je bila ob gradnji nove stolnice v 9. stoletju porušena. Še danes obstajajo ruševine krstilnice in osmerokotnega krstilnika. [5] Druga cerkev, ki se imenuje stara stolnica, je bila končana leta 818. Uničena je bila v požaru 30. aprila 1248, med rušenjem, ko so se pripravljali na gradnjo nove stolnice.

Srednjeveški začetek[uredi | uredi kodo]

Stara fotografija stolnice pred dokončanjem kaže vzhodni konec končan in pokrit, medtem ko so drugi deli stavbe v različnih fazah gradnje
Nedokončana stolnica, 1856, s starodavnim dvigalom na južnem zvoniku.

Leta 1164 je kölnski nadškof, Rainald iz Dassla pridobil relikvije Treh kraljev, ki jih je sveti rimski cesar Friderik Barbarossa vzel iz bazilike Sant'Eustorgio, Milano, Italija. (Del relikvij je bil vrnjen v Milano.) Relikvija ima velik verski pomen in je privabljala romarje iz vsega krščanskega sveta. Cerkveni uradniki so začeli gradnjo stavbe v novem slogu gotske arhitekture, ki je temeljila predvsem na francoski stolnici iz Amiensa.

Temeljni kamen je bil položen 15. avgusta 1248, položil ga je nadškof Konrad von Hochstaden. Vzhodni krak je bil zaključena pod vodstvom mojstra Gerharda in bil posvečen leta 1322 ter zaprt z začasnim zidom, tako da se je delo lahko nadaljevalo, kljub uporabi cerkve za obrede. Štiriinosemdeset miserikordov (majhna lesena polica na spodnji strani zložljivega kornega sedeža v cerkvi, nameščena da zagotovi del udobja za osebo, ki mora stati v dolgih obdobjih molitve) je stalo v kori v tej gradbeni fazi. Sredi 14. stoletja so delo nadaljevali na zahodni fasadi, po navodilih mojstra Mihaela. Delo se je ustavilo leta 1473, pri čemer bil južni stolp dokončan do ravni zvonika in okronan z velikim žerjavom, ki je ostal v mestu, kot simbol Kölna 400 let. [6]

Nekaj del je potekalo občasno na strukturi ladje med zahodno fasado in vzhodnim krakom, vendar se je tudi to v 16. stoletju prenehalo. [7]

Zahodna fasada dokončane stolnice, 1911.

Dokončanje v 19. stoletju[uredi | uredi kodo]

V 19. stoletju je romantično navdušenje za srednji vek spodbudilo odkritje prvotnega načrta za fasado. Protestantski pruski dvor se je odločil da dokonča stolnico. Dosegli so podporo državljanov; leta 1842 je bil ustanovljen Central-Dombauverein, ki je zagotovil dve tretjini ogromnih stroškov, medtem ko je pruska država dodala preostalo tretjino. Država je v tem videla način za izboljšanje odnosov z velikim številom katoliških subjektov, ki so nastali leta 1815.

Delo se je nadaljevalo leta 1842 s prvotno zasnovo ohranjenih srednjeveških načrtov in risb, vendar z uporabo bolj sodobnih gradbenih tehnik, vključno s strešnimi železnimi nosilci. Ladja je bila zaključena in dograjeni so bili stolpi. Zvonovi so bili nameščeni v 1870. letih. Največji zvon je Sv. Petersglocke.

Dokončanje največje nemške stolnice so praznovali kot nacionalni dogodek 14. avgusta 1880, 632 let po tem, ko se je gradnja začela. Praznovanja se je udeležil cesar Viljem I. Nemški.

Ameriški vojak in uničen tank Panther, 4. april 1945.

Druga svetovna vojna in povojni čas[uredi | uredi kodo]

Stolnica je med drugo svetovno vojno utrpela štirinajst zadetkov od letalskih bomb. Hudo poškodovana, je kljub temu ostala stati v sicer popolnoma porušenem mestu. Obe njeni fiali sta bili zlahka prepoznaven navigacijski cilj pri bombardiranju zavezniških letal.

Popravila so bila zaključena leta 1956. Začasno popravilo severozahodnega stolpa je bilo izvedeno leta 1944 s pomočjo opeke slabe kakovosti, ki so jo našli v bližini porušene stavbe, tako je ostalo vidno do leta 2005 kot spomin na vojno, ko je bilo odločeno, da se ponovno vzpostavi v prvotni videz.

Popravila in vzdrževalna dela se nenehno izvajajo v enem ali drugem delu stavbe, ki je le redko popolnoma brez gradbenih odrov. Veter, dež in onesnaževanje počasi najedajo zunanje kamne. Dombauhütte, ustanovljena za gradnjo stolnice in izvajanje popravil, pravi, da zaposlujejo najboljše kamnoseke iz Porenja. Obstaja šala v Kölnu, da mora biti vodja Dombauhütte, Dombaumeister (mojster graditelj stolnice), katoličan in brez vrtoglavice. Sedanji Dombaumeister je Michael Hauck. Polovico stroškov popravil in vzdrževanja še vedno nosi Dombauverein.

21. stoletje[uredi | uredi kodo]

25. avgusta 2007 je stolnica dobila nov vitraj v oknu južnega transepta. S 113 kvadratnimi metri stekla, je okno ustvaril nemški umetnik Gerhard Richter. Sestavljen je iz 11.500 enako velikih koščkov barvnega stekla, ki spominja na pike, naključno razporejenih preko računalnika, ki ustvarjajo barvito "preprogo". Po izgubi prvotnega okna v drugi svetovni vojni, je bil prostor začasno napolnjen z navadnim steklom. [8] Nadškof Joachim Cardinal Meisner, ki bi za okna raje imel figurativno upodobitev katoliških mučencev 20. stoletja, se ni udeležil odkritja. [9] 5. januarja 2015 je stolnica ostala temna, reflektorje so izklopili zaradi protestnih demonstracij PEGIDE (Patriotische Europäer gegen die Islamisierung des Abendlandes). [10]

Unescova dediščina[uredi | uredi kodo]

Leta 1996 je bila stolnica vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine kot kulturno pomembna lokacija. V letu 2004 je bila dana na seznam "svetovne dediščine v nevarnosti", kot edina zahodna lokacija v nevarnosti, zaradi načrtov za gradnjo visoke stolpnice v bližini, ki bi vizualno vplivala na lokacijo. Stolnica je bila odstranjen iz seznama lokacij v nevarnosti v letu 2006, po sklepu organov oblasti da omeji višino stavb, zgrajenih blizu in okoli stolnice.

Kot svetovna dediščina in s svojo priročno lego na turističnih poteh, je stolnica v Kölnu glavna turistična atrakcija. Mnogi obiskovalci potujejo tudi kot krščanski romarji.

Obiskovalci se lahko povzpnejo po 509 kamnitih spiralnih stopnicah do razglednega platoja približno 98 m nad tlemi. Plato ponuja slikovit razgled na reko Ren.

18. avgusta 2005 je papež Benedikt XVI., v času njegovega apostolskega obiska v Nemčiji, obiskal stolnico kot del svečanosti Svetovnega dneva mladih 2005. Po ocenah je stolnico v tem času obiskalo en milijon romarjev. Tudi kot del dogodkov ob svetovnem dnevu mladine, je stolnica gostila televizijski prenos gala predstave Beethovnove Missa solemnis, v izvedbi Kraljevega filharmoničnega orkestra in Londonskega filharmoničnega zbora Sir Gilbert Levine.

Stolnica ponoči z druge strani Rena pri Deutzu
Stolnica ponoči z druge strani Rena pri Deutzu
(video) Zunanji in notranji pogled na stolnico v Kölnu, 2015

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Zasnova stolnice je temeljila na tisti v Amiensu v smislu tlorisa, sloga in deleža širine in višine osrednje ladje. Tloris ima obliko latinskega križa, kot je to običajno pri gotskih stolnicah. Ima dve stranski ladji na obeh straneh glavne, ki pomagata podpirati enega najvišjih gotskih obokov na svetu, ki je skoraj tako visok kot pri stolnici v Beauvaisu, ki pa se je sesul. Navzven se prenaša pritisk preko zunanjih opornikov na francoski način. Vzhodni konec ima enojen ambulatorij in dva prehoda do sedmih kapel okoli apside.

Navznoter je srednjeveški kor bolj raznolika in manj mehanski v podrobnostih, kot stavba iz 19. stoletja. Predstavlja francoski slog ureditev z zelo visoko arkado, občutljivo ozko galerijo triforij, osvetljeno z okni in s podrobnimi okraski združenimi z okni zgoraj. Okna v svetlobnem nadstropju so visoka z ohranim starim figurativnim steklom v spodnjih oddelkih. Celota je združena z visokimi stebri, ki potekajo neprekinjeno od tal do kapitelov na začetku oboka. Obok je navaden štiristranski.

Kor ohranja veliko svoje prvotne opreme, vključno z izrezljanimi klopmi; bolj preseneča dejstvo, da so francoske revolucionarne čete oskrunile stavbo. Velik kamnit kip svetega Krištofa, ki gleda navzdol proti prostoru, je bil prvotno na vhodu v stolnico, pred zaključkom v poznem 19. stoletju.

Ladja ima številne vitraje iz 19. stoletja. Niz petih na južni strani se imenuje Bayernfenster, in so bili darilo Ludwiga I. Bavarskega in predstavljajo slikarsko nemški slog tedanjega časa.

Na zunaj, od daleč prevladujejo ogromne fiale, ki so povsem germanskega značaja, pri čemer openwork podoben tistemu v Ulmu, na Dunaju, v Strasbourgu ali Regensburgu. [11]

Dimenzije[uredi | uredi kodo]

Prerez iz 19. stoletja, Južno zvišanje kora
Tloris
Zunanja dolžina 144,58 m
Zunanja širina 86,25 m
Širina zahodne fasade 61,54 m
Širina transepta fasade 39,95 m
Širina glavne ladje (s oba bočna broda) 45,19 m
Višina južnega stolpa 157,31 m
Višina severnega stolpa 157,38 m
Višina transepta fasade 69,95 m
Višina roba strehe 61,10 m
Višina notranjega oboka 43,35 m
Površina zgradbe 7.914 m²
Površina stekel 10.000 m²
Površina strehe 12.000 m²
Skupni volumen brez kontrafora 407.000 m³

Zakladnica[uredi | uredi kodo]

Eden od zakladov stolnice je oltar, ki je bil postavljen leta 1322. Izdelan je iz črnega marmorja, s trdno ploščo dolgo 4,6 m, ki tvori vrh. Sprednji del in stranice so prekrite z belimi marmornatimi nišami, v katerih so določeni liki s kronanjem Marije v središču. [12]

Najbolj pomembna umetnina v cerkvi je Relikviarij Treh Kraljev, ki jo je naročil Philip von Heinsberg, nadškof v Kölnu od 1167 do 1191 in jo je naredil Nikolaj iz Verduna leta 1190. Zanjo verjamejo, da ima ostanke Treh modrih mož, katerih relikvije je pridobil Friderik Barbarossa ob osvojitvi Milana leta 1164. Grobnica ima obliko velikega relikviarija v obliki bazilikalne cerkve, iz brona in srebra, pozlačena in okrašena z arhitektonskimi podrobnostmi figurativnega kiparstva, emajlom in dragimi kamni. Grobnica je bila odprta leta 1864 in ugotovili so, da vsebuje kosti in oblačila.

V bližini v zakristiji je Gero-Kreuz, [13] velik križ izrezljan v lesu, s sledovi barve in pozlate. Menijo, da je bil naročen okoli leta 960 za nadškofa Gera in je najstarejši velik križ severno od Alp in prvi znan velik prosto stoječ severni kip srednjeveškega obdobja.

V zakramentni kapeli je Mailänder Madonna ("Milanska Marija") iz časa okoli leta 1290, lesena skulptura, ki prikazuje Devico Marijo in otroka Jezusa. Oltar zaščitnice Kölna z oltarnim kosom mednarodnega gotskega slikarja Stephana Lochnerja je v Marienkapelle ("Marijina kapela"). Druga umetniška dela v stolnici so zakladi. V oltarju domuje tudi relikvija svetega Irmgardisa.

Judovske table[uredi | uredi kodo]

Vgrajene v notranji steni je par kamnitih tabel, na katerih so vklesane določbe nadškofa Engleberta II. (1262-67), na podlagi katerih so Judje imeli dovoljenje za prebivanje v Kölnu. [14]

Cerkvena glasba[uredi | uredi kodo]

Stolnica v Kölnu ima dvoje orgel od Klais Orgelbau, prečne orgle zgrajene leta 1948 in orgle v ladji zgrajene leta 1998. Stolnični organisti so bili med drugimi Josef Zimmermann, Clemens Ganz (1985-2001) in Winfried Bönig (2001).

Zvonovi[uredi | uredi kodo]

Stolnica ima enajst cerkvenih zvonov, od katerih so štirje srednjeveški. Prvi je bil 3,8-tonski Dreikönigsglocke ("Zvon Treh kraljev"), ulit leta 1418, vgrajen v 1437 in prenovljen leta 1880. Dva druga zvonova, Pretiosa (10,5 ton, v tistem času največji zvon v zahodnem svetu) in Speciosa (5,6 ton) sta bila nameščena v 1448 in ostajata v veljavi še danes.

V 19. stoletju, ko je bila stavba skoraj končana, je bila želja, da se razširi število zvonov. To je omogočil cesar Wiljem I., ki je dal francoske bronaste topove, zasežene v 1870-71, za ta namen pretopiti. Teh 22 kosov topov je bilo prikazanih zunaj stolnice 11. maja 1872. Andreas Hamm v Frankenthalu jih je uporabil, da je vlil zvon več kot 27.000 kilogramov 19. avgusta 1873. Ton ni bil usklajen in ponoven poskus izveden 13. novembra 1873. Osrednja stolnična uprava, ki se je strinjala, da prevzame stroške, ni želel tega zvona. Še en poskus je potekal 3. oktobra 1874, velikanski zvon je bil poslan v Köln 13. maja 1875 in vgrajen v stolnici. Ta Kaiserglocke je bil na koncu leta 1918 razstavljen v podporo nemškega vojnega napora.

24-ton St. Petersglocke ("Zvon svetega Petra", Decke Pitter v Kölsch jeziku), je bil izdelan leta 1922 in je največji prosto nihajoč zvon na svetu. [15]

Petersglocke

Zvonovi v grebenski kupoli so:

  • Zvon večernic (Mettglocke) 0.280 ton
  • Zvon posvetitve (Wandlungsglocke) 0,425 ton
  • Angelski zvon (Angelusglocke) 0.763 ton

Zvonovi glavnega prostora v južnem zvoniku:

  • Pozdravni zvon (Aveglocke) 0,830 ton
  • Kapiteljski zvon (Kapitelsglocke) 1.400 ton
  • Zvon Sv. Jožefa (Josephglocke) 2.200 ton
  • Zvon Sv. Uršula (Ursulaglocke) 2.550 ton
  • Zvon Treh kraljev (Dreikönigsglocke) 3.800 ton
  • Speciosa 5.600 ton
  • Pretiosa 10.500 ton
  • Zvon svetega Petra (St. Petersglocke, Veliki zvon Nemčije) 24.000 ton

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. UNESCOva svetovna dediščina, Stolnica v Kölnu
  2. A Little Closer to Heaven, the official movie, Cologne Cathedral website. Retrieved 7 November 2010.
  3. "Cologne Cathedral official website". Koelner-dom.de. Pridobljeno dne 15 August 2010. 
  4. Banister Fletcher, A History of Architecture on the Comparative Method'
  5. Baptismal font behind cathedral
  6. Wim Swaan[potrebna stran]
  7. Wim Swaan gives the latest date as 1560, but a date of 1520 is considered more probable by other scholars.
  8. Gerhard Richter digitizes Cologne cathedral, Google translation from German to English, Original German article
  9. Fortini, Amanda (9 December 2007). "Pixelated Stained Glass". The New York Times. ISSN 0362-4331. Pridobljeno dne 12 January 2008. 
  10. "Germany Pegida protests: Rallies over 'Islamisation'". BBC. 6 January 2015. Pridobljeno dne 7 January 2015. In Cologne, the authorities switched off the lights of the city's cathedral as a way of warning Pegida supporters they were supporting "extremists". "We don't think of it as a protest, but we would like to make the many conservative Christians [who support Pegida] think about what they are doing," the dean of the cathedral, Norbert Feldhoff, told the BBC. 
  11. Wim Swaan,[potrebna stran] Banister Fletcher[potrebna stran]
  12. Joan Holladay, Iconography of the High Altar in Cologne Cathedral, (1989)
  13. Arthistory, University of Pennsylvania
  14. A social and religious history of the Jews, Salo Wittmayer Baron, 2nd Edition, Columbia University Press, 1965, p. 174
  15. The World Peace Bell in Newport, Kentucky is larger, but turns around its center of mass rather than its top.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Wim Swaan, The Gothic Cathedral, Omega Books (1969), ISBN 0-907853-48-X
  • Banister Fletcher, A History of Architecture on the Comparative Method.
  • Howard Hubbard, Masterpieces of Western Sculpture, Thames and Hudson, ISBN 0-500-23278-4
  • Wolff, Arnold, Cologne Cathedral. Its History – Its Works of Arts, Verlag (editor) Kölner Dom, Cologne: 2nd edition 2003, ISBN 978-3-7743-0342-3

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]