Stolnica sv. Petra, Beauvais

Stolnica Sv. Petra v Beauvaisu
Cathédrale Saint Pierre
Stolnica v Beauvaisu iz severovzhoda
Stolnica Sv. Petra v Beauvaisu
49°25′57″N 2°4′53″E
Kraj	Beauvais, Francija
Verska skupnost	Rimskokatoliška
Spletna stran	www.cathedrale-beauvais.fr
Zgodovina
Status	stolnica
Posvečena	1272
Arhitektura
Funkcionalno stanje	aktivna
Kulturna dediščina	1840
Arhitekt	Enguerrand Le Riche, Martin Chambiges
Vrsta arhitekture	cerkev
Slog	Francoska gotika
Začetek gradnje	1225 (1225)
Konec gradnje	Nezaključeno. Dela so bila ustavljena leta 1600.
Lastnosti
Dolžina	72,5 m
Širina	67,2 m
Širina ladje	16 m
Višina	48,5 m
Št. zvonikov	1
Vodstvo
Škof	škof Jean-Luc Bouilleret
Monument historique
Uradno ime Cathédrale Notre-Dame
Razglasitev	1840
ID #	PA00114502
Denomination	Église

Stolnica svetega Petra v Beauvaisu (francosko Cathédrale Saint-Pierre de Beauvais) je nepopolna rimskokatoliška stolnica. Nahaja se v Beauvaisu, severni francoski regiji Pikardiji, prefektura departmaja Oise. Je sedež škofa Beauvaisa, Noyona in Senlisa. V nekaterih pogledih je najbolj drzna gotska arhitektura in je sestavljena samo iz prečne ladje iz šestnajstega stoletja in kora z apsido in sedem poligonskih apsidalnih kapel iz trinajstega stoletja okoli ambulatorija.

Majhna romanska cerkev iz desetega stoletja, znana kot Basse Œuvre, zelo restavrirana, še vedno zaseda mesto, namenjeno za ladjo.

Zgodovina

Sv. Peter, Beauvais - pogled proti stropu

Gradnja se je začela leta 1225 v času škofa Milo Nanteuila, takoj po tretjem požaru v stari baziliki z lesenim ostrešjem, ki je imela oltar posvečen le tri leta pred požarom. Končana je bila v jeseni 1272 v dveh fazah, s premorom v letih 1232-1238 zaradi težav s financiranjem, ki jo je povzročil boj z Ludvikom IX. Dve fazi sta prepoznavni z rahlim premikom v osi zgradbe in z značilnimi "spremembami v slogu«, delo Stephena Murraya. V času škofa Guillauma de Greza, so obok zvišali za 4,9 m, da bi bila najvišje obokana stolnica v Evropi. Obok v notranjosti kora doseže 48 m v višino, kar je daleč preseglo stolnico Notre-Dame v Amiensu, z 42 metri v ladji. Delo je bilo prekinjeno leta 1284 po porušitvi nekaterih malo prej končanih obokov v koru, kar je povzročilo zastoj v nadaljnji gradnji v gotskem slogu; sodobni zgodovinarji imajo zadržke glede takega determinističnega pogleda. Stephen Murray je ugotavljal da je porušitev tudi posledica "uporabe v starih manjših strukturah povezano z demografskim upadanjem, stoletno vojno in trinajstim stoletjem.«

Velike gotske strukture so se seveda gradile še naprej. Kor je bil obnovljen enaki višini, vendar z več stebri v apsidi in koru, pretvorbo štiristranskih obokov do šeststranske. Transept je bil zgrajen med letoma 1500-1548. Leta 1573 se je porušil preveč ambiciozen 153 metrov visok osrednji stolp, kar je spet ustavilo delo. Stolp bi v tistem času naredil cerkev za najvišjo zgradbo na svetu. Pozneje je bil narejen majhen strukturni dodatek. Kor je bil vedno iskreno občudovan: Eugène Viollet-le-Duc ga je imenoval Parthenon francoske gotike.

Njene fasade, še posebej južna, imajo vse bogastvo poznega gotskega sloga. Izrezljana lesena vrata v obeh, severnem in južnem portalu, so mojstrovine gotske in renesančne izdelave. Cerkev ima dovršeno astronomsko uro v neogotskem slogu (1866) in tapiserije iz 15. in 17. stoletja, toda glavni umetniški zakladi so vitraji, okna iz 13., 14. in 16. stoletja, najlepša od njih so delo renesančnega umetnika Engranda Le Princa, rojenega v Beauvaisu. Njemu pripisujejo tudi nekaj vitrajev v St. Etienne, v drugi cerkvi v mestu, in zanimiv primer prehoda med gotskim in renesančnim slogom.

V srednjem veku so 14. januarja praznovali Praznik oslov, praznik stolnice v spomin na beg v Egipt.

Arhitektura

V tekmi za izgradnjo najvišje stolnice v 13. stoletju, so graditelji Saint-Pierre de Beauvais potisnili tehnologijo na rob. Čeprav naj bi bila struktura višja, so bili oporniki tanjši, da bi dobili maksimalno svetlobo v prostor. Leta 1284, le dvanajst let po zaključku, se je del kornega oboka zrušil, skupaj z nekaj razpornimi loki. Zdaj domnevajo, da je bila porušitev posledica resonančnih vibracij, ki so nastale zaradi močnega vetra.

Na fotografiji so vidne jeklene palice, ki podpirajo razporne loke; ni znano, kdaj si bile te nameščene. Tehnologija bi sicer morala biti na voljo v času začetne gradnje, a je bila uporabljena verjetno po porušitvi leta 1284 ali še pozneje. Leta 1960 so bile odstranjene železne palice; razmišljanje je bilo, da je bilo to škandalozno in nepotrebno. Še več, nihanja, ki jih je povzročal veter v sunkih na kor in transept, je kasneje zahteval ponovno namestitev veznih palic, tokrat s palicami iz jekla, ker je jeklo manj togo.

Kot kaže tloris, je bila v prvotno obliko vključena tudi ladja. Ta ni bila nikoli zgrajena. Tako pomanjkanje podpore, ki bi jo prevzela ladja, prispeva k strukturni šibkosti stolnice.

S časom so se pojavile še druge težave, ki so zahtevale bolj drastične ukrepe. Severni transept ima zdaj štiri velike lesene in jeklene bočne vezi na različnih višinah, nameščenih v letih 1990, da preprečujejo razpad (glej fotografijo). Poleg tega je glavni etaža transepta prekinjena z mnogo večjimi oporami, ki se dvigajo iz tal pod 45-stopinjskim kotom. Ti oporniki so bili nameščeni kot ukrep v sili, ki zagotavlja dodatno podporo stebrom, ki še zdaj nosijo najvišji obok na svetu.

Ti začasni ukrepi bodo ostali v veljavi dokler ne bo določena trajnejša rešitev. Različne študije so v teku, da bi ugotovili večjo zanesljivost in ohranili strukturo. Columbia University izvaja raziskavo na tridimenzionalnem modelu, izdelanem s pomočjo laserskega skeniranja stavbe v poskusu, da bi ugotovili pomanjkljivosti v stavbi in rešitve.

• 
  Tloris; svetli odseki so nikoli zgrajena ladja
• 
  Stolnica v Beauvais iz vzhoda
• 
  Tloris laserskega sceniranja v letu 2007, delo neprofitne CyArk za pomoč pri stabilizaciji stavbe
• 
  Bočna podpora razpornim lokom
• 
  Trenutni tloris

Notranjost

Stolnica nima stolpa in je dolga 72,5 metra, od tega 47 metrov predstavlja prezbiterij. Prečna ladja je široka 58,6 metra. Stavba je visoka 67,2 metra, dovršena južna fasada pa doseže 64,4 metra. Okoli prezbiterija je poleg običajnih opor razporejenih več zelo vitkih, prostostoječih opornikov, ki so od srednjega veka povezani z železnimi palicami. Petladijski prezbiterij je zasnovan kot stopničasta bazilika s stranskimi ladjami, ki se dvigajo proti notranjosti in ima izjemno visoka okna, ambulatorij in obroč sedmih kapel. Nekatere kapele vsebujejo srednjeveška vitraže. Strukturno celovitost stolnice ogroža skoraj popolna odsotnost ladje, od katere je bil dokončan le en del. Posledično so bili v notranjost večkrat nameščeni leseni in jekleni nosilci. Prvič so jih odstranili leta 1960, vendar je to povzročilo povečano razpokanje, zlasti od 1990-ih naprej. To je zahtevalo nadaljnje stabilizacijske ukrepe. Te so bile sprva odstranjene po temeljiti obnovi leta 2014. Od leta 2012 potekajo obsežna dela na leseni strešni konstrukciji in obokih. Cilj je izboljšati strukturno celovitost in zmanjšati nevarnost požara. Avgusta 2025 so bila dela na južnem transeptu končana. Obnova križnega oboka in severnega transepta še vedno poteka.

• 
  Kor
• 
  Severni transept
• 
  Okno vitraj
• 
  Srednjeveška ura
• 
  Astronomska ura (1866)

Astronomska ura

Ura s kariljonom iz začetka 14. stoletja

Na zunanji severni steni kora je srednjeveška ura, poleg nje pa veličastna astronomska ura iz leta 1868.

Starejša ura iz začetka 14. stoletja ima kariljon in je najstarejša še delujoča ura te vrste. Dokumenti kažejo, da je bila popravljena leta 1387. Ura je bila ponovno omenjena leta 1540, malo preden se je začela gradnja križišča. Ohišje z dvema angeloma pa izvira iz 15. stoletja, medtem ko je bila številčnica ure zamenjana v 18. stoletju. Uro naj bi podaril kanonik Étienne Musique. Ura se nahaja v kapeli Sainte-Thérèse. Šestkotno ohišje je nameščeno na gotskem podstavku, posebej izdelanem za tri uteži, ki poganjajo uro, in je dostopno po stranskem stopnišču. Na ohišju, okrašenem z izrezljanim krogovičjem, je majhna gotska laterna, v kateri sta kariljon in velik urni zvon. Uro zdaj poganja vzmeteno vreteno.

Veliko astronomsko uro je med letoma 1865 in 1868 izdelal Auguste-Lucien Vérité, v katedralo pa je bila postavljena leta 1876. Sestavljena je iz 90.000 posameznih delov in ima 50 gibljivih figur. Velik motor in 16 pomožnih motorjev poganja 52 številčnic. Historicistično ohišje je bilo izdelano v romanskem in bizantinskem slogu. Ura je visoka 12 metrov in široka 5 metrov. Vhod v notranjost ohišja se nahaja na zadnji strani. Skupaj z astronomsko uro v Besançonu velja za eno najpomembnejših Véritéjevih del.

Literatura

• »Monument historique — PA00114502«. Mérimée database of Monuments Historiques (v francoščini). France: Ministère de la Culture. 1993. Pridobljeno 17. julija 2011.
• Cheney, David M. »Diocese of Beauvais (-Noyon-Senlis)«. The Hierarchy of the Catholic Church - Current and historical information about its bishops and dioceses. Catholic-hierarchy.org. Arhivirano iz spletišča dne 23. julija 2011. Pridobljeno 31. avgusta 2011.
• Murray, Stephen: "The Choir of the Church of St.-Pierre, Cathedral of Beauvais: A Study of Gothic Architectural Planning and Constructional Chronology in Its Historical Context", The Art Bulletin 62.4 (December 1980), pp. 533–551
• Plouvier, Martine, ur. (2000). La cathédrale Saint-Pierre de Beauvais : architecture, mobilier et trésor (v francoščini). Amiens: Association pour la généralisation de l'Inventaire régional en Picardie. ISBN 2-906340-42-1.

Zunanje povezave

• Cathedral of Beauvais Digital Media Archive Arhivirano 2008-10-14 na Wayback Machine. (creative commons-licensed photos, laser scans, panoramas), data from a World Monuments Fund/CyArk research partnership
• 360 degrees panorama virtual tour of some French cathedrals including Beauvais Arhivirano 2020-12-09 na Wayback Machine.
• Photographs and drawings of the cathedral
• Spectacular views of the inside