Bremenska mestna hiša

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Bremenska mestna hiša
Mestna hiša na Marktplatzu, Bremenski Roland se vidi ob strani.]]
Unescova svetovna dediščina
DelTown Hall and Roland on the Marketplace of Bremen
LegaNemčija
Koordinati53°04′33″N 8°48′27″E / 53.0759°N 8.8076°E / 53.0759; 8.8076Koordinati: 53°04′33″N 8°48′27″E / 53.0759°N 8.8076°E / 53.0759; 8.8076
Površina0,29 ha
KriterijKulturni: iii, iv, vi
Referenca1087
Vpis2004 (28. zasedanje)
Spletna stranrathaus.bremen.de
Bremenska mestna hiša se nahaja v Nemčija
Bremenska mestna hiša
Lega: Bremenska mestna hiša

Mestna hiša v Bremnu je sedež predsednika senata in župana svobodnega Hanseatskega mesta Bremen. Je eden najpomembnejših primerov opečne gotske arhitekture v Evropi. Od leta 1973 je zaščitena z aktom o zaščiti spomenikov [1]. Julija 2004 je bila poleg Bremenskega Rolanda stavba vpisana na seznam svetovnih dediščine Unesca. [2]

Lega[uredi | uredi kodo]

Mestna hiša stoji na severovzhodni strani Marktplatza v zgodovinskem središču mesta. Neposredno pred njim je kip Rolanda. Na nasprotni strani tega trga je stara cehovska hiša, ki se imenuje Schütting, še danes sedež trgovinskega odbora. Na jugovzhodni strani trga je sedež državnega parlamenta v Bremnu, ki se imenuje Bürgerschaft. Vzhodno od obeh, mestne hiše in parlamenta, je Bremenska stolnica. V bližini severnega kota mestne hiše je postavljena skulptura Glasbeniki mesta Bremen Gerharda Marcksa. Severno od nje je cerkev Naše drage dame (Kirche Unser Lieben Frauen ali kratko Liebfrauenkirche).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Stara mestna hiša[uredi | uredi kodo]

Bremen leta 1603:
pink = gotska mestna hiša
blue = nadškofijska palača
red = prilagoditve starega mestnega jedra
red outline = razstavljen lok,[3]
green = stavbe starih uradov
yellow = druge stavbe stare mestne uprave

Bremenska prva mestna hiša je bila na južnem koncu bloka med Liebfrauenkirchhofom (dvorišče cerkve Naše ljube gospe) in ulicama Obernstraße in Sögestraße. Leta 1229 je bila omenjena kot domus theatralis (hiša za predstave), od leta 1251 večkrat kot domus consularis (hiša svetnika). Lok čez Sögestraße in popravilo s kamnom kaže kamnito stavbo in že obstoječo, saj je bila postavljena v romanskem slogu pred prihodom gotskega sloga. Predpostavlja se, da je bila mestna uprava, preden je pridobila določeno avtonomijo in je stavba delovala kot sodišče in zato imela vsaj eno odprto dvorano, saj je staro saško pravo prepovedalo sojenje v zaprtih prostorih. Točen opis ni na voljo, vendar več dokumentov pove o trgovini s tekstilom. Opisujejo lokale "pod" mestno hišo in uradi. Glede na razlago "pod" kot "v dvorani pod ..." ali "pred kletjo ..." dokumenti kažejo na zelo različne predstavitve mestne hiše in njenega okolja. Dve besedili govorita o stopnicah ali stopnišču hiše pri Liebfrauenkirchhof.

Po izgradnji nove (danes stare) mestne hiše je bila najeta od cehov, potem kot skladišče hmelja. Končno je bila leta 1598 prodana dvema zasebnima lastnikoma, ki sta jo zamenjala ali spremenila v svoje zasebne hiše.

Gotska mestna hiša[uredi | uredi kodo]

Bremenski Roland
1596, mestna hiša (na desni) še vedno s koničastimi okni
1603, pročelje proti trgu z desetimi velikimi pravokotnimi okni
1641, pročelje proti trgu z renesančnimi zatrepi

Okoli leta 1400, ko je bila mestna uprava Bremna politično na vrhuncu, je bila načrtovana in zgrajena nova mestna hiša. Najbolj angažirani so bili župan Johann Hemeling in svetovalca Friedrich Wagner in Hinrich von der Trupe. Lega in oblika predstavljata demonstracijo moči mesta nad nadškofom. Bremenski Marketplatz, popolnoma obzidan že približno stoletje prej, je zdaj obvladovala mestna hiša in ne stolnica in nadškofijska palača. Obe njeni dvorani, zgornja in spodnja dvorana sta bili nekaj centimetrov daljši in širši od velikih dvoran nadškofijske palače. Tudi tu so bili vhodi na koncih. Proti trgu ni bilo (in ni) verande. Vinska klet je pod temi dvoranami, vendar je nekoliko razdrobljena.

Z izgradnjo mestne hiše je bil pred njo postavljen prvi Rolandov kip. Ni bil tako velik kot danes.

Mestna hiša v gotskem slogu je bila okrašena s 16 velikimi skulpturami, ki so prikazovale cesarje in volilne kneze, ki so kazali Bremen kot cesarsko mesto in štirje starodavni filozofi (verjetno prvotno štirje preroki). Hkrati je bila utrjena. Imela je dva pohodna zidova, enega nad galerijo proti trgu in enega okrog žlebov strehe. Štirje majhni stolpi s stopnišči so služili dostopu iz zgornje dvorane do zgornjega zidu. Galerija v pritličju proti trgu v prvih stoletjih ni bila zavetje trgovcev, bila je rezervirana za sojenje.

Na zadnji strani gotske mestne hiše je bil v zgornjem nadstropju prostor za mestni svet, imenovan (stara) Wittheits-Stube, tj. Zbornica Sveta. Zahodno od nje je bilo zunanje stopnišče iz zgornje dvorane cerkve Naše ljube gospe.

Po uporu 104 moških leta 1432 je bilo to zunanje stopnišče odstranjeno. Konec 15. stoletja je bila pod starem Wittheits-Stube postavljena pisarna.

Renesansa[uredi | uredi kodo]

Leta 1545 do 1550 je bila med mestno hišo in nadškofijsko palačo zgrajen podaljšek s tremi nadstropji, ki je vseboval novo Wittheits-Stube in pisarne, in prikazuje renesančne zatrepe proti vzhodu ob stolnici.

Konec stoletja je Bremen preživel svoj drugi razcvet in začel se je velik zagon mestne hiše. Glavni umetnik je bil arhitekt in gradbenik Lüder von Bentheim. Modernizacija je potekala v dveh korakih. V prvem koraku, od leta 1595 do 1596, je bilo deset oken zgornje dvorane proti trgu spremenjeno iz koničastih lokov v velika pravokotna okna. Približno dvanajst let kasneje, od leta 1608 do leta 1612, se je začela velika preobrazba v slogu weserske renesanse: dve srednji okni in razglasna vrata med njimi so bila premaknjena z velikim rizalitom, ki je sestavljen iz vitkih stebrov ter velikih oken. Na vrhu je bil postavljen okrašen zatrep v flamski renesansi, dva podobna zadaj. Fasada je bila okrašena z veliko reliefi. Veliko je arhitekturnih elementov, ki temeljijo na mojstrih nizozemske renesanse, kot so Hans Vredeman de Vries, Hendrik Goltzius in Jacob Floris. Pokrovi pohodnih zidov so bili razmeščeni z dekorativnimi balustradami.

Barok[uredi | uredi kodo]

Urad 1682/83 in Bremenski glasbeniki
Hrbtna stran leta 1683

Kmalu po zaključku teh del je Nemčijo opustošila tridesetletna vojna, po Vestfalskem miru pa se je Bremen moral braniti pred švedskimi napadi.

Leta 1682/83 se je pisarna na zadnji strani razširila v zelo skromnem baročnem slogu - s horizontalnimi pasovi oken, ki so se pojavila šele dve stoletji kasneje.

19. stoletje[uredi | uredi kodo]

Z nemško mediatizacijo leta 1803 je sosednja nadškofijska palača, ki je bila eksteritorialna, nazadnje Hanoveranska, postala last mesta. Prvenstveno je bila uporabljena za pisarne. Leta 1818/19 je bila delno porušena in obnovljena kot neoklasicistična "Stadthaus" (mestna hiša). Leta 1826 so odkrili nevarno škodo reprezentativne mestne hiše in njene razširitve. S popravili se je ohranil videz fasade proti trgu, vzhodna renesančna fasada pa je bila zamenjana s preprosto, zadnja stran je izgubila edinstveno obliko.

Gotska, renesančna, baročna in art nouveau dela iz SZ

20. stoletje[uredi | uredi kodo]

Stadthaus leta 1900

Od 1820 do 1900 je Bremen pomnožil svoje prebivalstvo. Zato je bila načrtovana širitev mestne hiše. Leta 1909 je bila Stadthaus porušena, da bi zgradili novo mestno hišo na istem mestu. Med tem delom so odkrili veliko več gotskih ostankov, kot so pričakovali zgodovinarji in arhitekti. Ob "Neues Rathaus" ("nova mestna hiša") je mestna dvorana v letih 1909-1913 dobila podaljšek, ki je bil dvakrat večji od stare zgradbe. Münchenski arhitekt Gabriel von Seidl se je uspel izogniti prevladi njenega dodatka. Kljub temu so tri neorenesančne fasade zelo pozen primer historicizma. Četrta, ki je obrnjena proti cerkvi Naše ljube gospe in v bližini ostalega baročnega podaljška, je precej art nouveau.

Z opažem na zunanjih stenah in zaradi herojskih prizadevanj gasilcev je mestna hiša preživela zračne napade druge svetovne vojne z malo škode, čeprav je bilo uničenih več kot šestdeset odstotkov mesta.


Uporaba[uredi | uredi kodo]

  • V novi mestni hiši je sedež župana Bremna.
  • Bremer Schaffermahl, tradicionalni letni banket za kapitane, poteka v banketni dvorani nove mestne hiše.
  • V zgornji dvorani stare mestne hiše potekajo številne slovesnosti.
  • Spodnja dvorana zgodovinske stavbe se skoraj neprekinjeno uporablja za razstave

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Stara mestna hiša (na levi) in Nova mestna hiša (na desni), viden iz podobnega položaja na trgu pred stolnico kot na sliki zgoraj

Stara mestna hiša[uredi | uredi kodo]

  • Zgornja dvorana (Obere Rathaushalle) je še vedno zelo imenitno mesto za srečanja.
  • Cehovska soba (Güldenkammer). To majhno sobo, dodano k zgornji dvorani leta 1608, je leta 1905 preuredil Heinrich Vogeler v čistem art nouveau slogu. V tem slogu so bili izbrani vsi detajli in pribor, vključno z ročaji za vrata, požarno varnostjo, lestenci in pozlačene usnjene tapete (cuir de Cordoue).
  • Spodnja dvorana (Untere Rathaushalle). Ta soba ohranja svojo nepriljubljeno izvirno obliko. V nasprotju z zgornjo je ta preprosta, s kamnitim podom, vidnimi lesenimi tramovi in opleskom na stenah. V zgodnejših časih je delovala tudi kot tržnica za drobno blago, kot so začimbe in tekstil. Danes se uporablja za razstave.
  • Bremer Ratskeller je javna hiša v kleti, dom najstarejšega soda za vino v Nemčiji, izdelanega leta 1653.

Nova mestna hiša[uredi | uredi kodo]

  • banketna dvorana
  • soba s kaminom
  • soba gobelinov
  • dvorana senata

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Database of Landesamt für Denkmalpflege Bremen[1] Arhivirano 2018-12-01 na Wayback Machine.
  2. »Town Hall and Roland on the Marketplace of Bremen«. UNESCO World Heritage Centre 1992-2013. Pridobljeno 5. decembra 2013.
  3. drawn after the topographically quite incorrect map by Frans Hogenberg

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Konrad Elmshäuser: Der erste Roland und das erste Rathaus von Bremen, In: Bremisches Jahrbuch, vol. 84, Bremen 2005, ISSN 0341-9622, p. 9–45
  • Rudolf Stein: Romanische, gotische und Renaissancebaukunst in Bremen, Bremen 1962, p. 239–276 und 529–676

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]