Španska nasledstvena vojna: Razlika med redakcijama
m →Vzroki |
Brez povzetka urejanja |
||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
'''Španska nasledstvena vojna''' |
'''Španska nasledstvena vojna''' je mednarodni nasledstveni konflikt, ki ni prizadel le [[Španija|Španije]], pač pa tudi velik del [[Evropa|Evrope]] in severno Ameriko, torej večino poznanega sveta. Do takrat se to še ni nikoli zgodilo, zato bi se ta konflikt lahko obravnaval kot neke vrste ''svetovno vojno''. Trajala je od leta 1701 do podpisa mirovnega sporazuma, ki je bil sklenjen v [[Utrechtski mir|Utrechtu]] leta 1713. Na eni strani so se borili [[Španski imperij]], [[Francija]] in [[Bavarska]], drugo stran pa so predstavljali [[Velika Britanija]], Združene Holandske province, [[Sveto rimsko cesarstvo]], Portugalska kraljevina in [[Savojci]]. |
||
==Vzroki== |
==Vzroki== |
||
Redakcija: 22:37, 20. maj 2016
Španska nasledstvena vojna je mednarodni nasledstveni konflikt, ki ni prizadel le Španije, pač pa tudi velik del Evrope in severno Ameriko, torej večino poznanega sveta. Do takrat se to še ni nikoli zgodilo, zato bi se ta konflikt lahko obravnaval kot neke vrste svetovno vojno. Trajala je od leta 1701 do podpisa mirovnega sporazuma, ki je bil sklenjen v Utrechtu leta 1713. Na eni strani so se borili Španski imperij, Francija in Bavarska, drugo stran pa so predstavljali Velika Britanija, Združene Holandske province, Sveto rimsko cesarstvo, Portugalska kraljevina in Savojci.
Vzroki
Španski imperij, čeprav finančno in politično v kritičnem stanju, je bil še vedno ogromna država z dobro urejenimi prekomorskimi trgovskimi zvezami. Praktično vse vladarske družine v Evropi so bile na kak način v sorodstvu s špansko krono in večina teh sorodnikov se je po smrti Karla II. Španskega čutila upravičeno, da se poteguje za nasledstvo na prestolu, kar bi pomenilo posest takrat najpomembnejšega tržišča na svetu. To je bil glavni vzrok španske nasledstvene vojne.
Poleg tega pa zgodovinarji ugotavljajo, da so si bili vsi evropski vladarji edini v prepričanju, da je potrebna razdelitev tega velikega imperija na manjše enote, ker bi sicer zedinjenje s katerokoli od ostalih držav pomenilo občuten premik v razmerju sil na svetu. V tem smislu torej ni šlo za določanje, kdo bo naslednik, temveč kdo bodo nasledniki in kaj si bo vsak od njih pridobil. [1] [2]
Potek vojne
Prvo obdobje vojne (1701-1706) se je zaključilo s francoskim porazom in je privedlo do pogajanj, kjer so pa pretežke zahteve zmagovalcev prisilile Ludvika XIV., da je zapustil pogajanja in se vrnil na bojišče.
V drugem obdobju (1706-1711) Francozom ni šlo dosti bolje, izgubljaji so na vseh bojiščih, celo v Ameriki. Filipu borbonskemu je samo uspelo, da je pridobil Madrid.
Tretje obdobje vojne (1711-1712) je začelo z nepričakovanim prevratom sil po smrti cesarja Jožefa I., ki ga je nasledil brat Karel VI.Habsburški. Slednji je bil namreč tudi španski prestolonaslednik. Protifrancoska zveza si ni mogla dovoliti, da bi Habsburžani – že svetorimski cesarji in vladarji Avstrije, Češke in Ogrske – zasegli tudi vsa španska posestva. [3] Zaradi tega je bila Francija, sicer popolnoma poražena, poklicana na mirovna pogajanja za zaključitev nasledstvene vojne. Pogajanja so bila zelo zahtevna in so trajala eno leto. Sporazum je bil podpisan 13. julija 1713 v Utrehtu. Francija in Avstrija sta podpisali medsebojni sporazum naslednje leto v Rastattu.
Pogodbeni sporazumi
- Borbonec Filip V. je bil priznan za španskega kralja, vendar kot nova veja dinastije, popolnoma ločena od francoske: španska veja Borboncev je še danes na vladi v Španiji.
- Španija je odstopila Avstriji posestva v Združenih provincah, Neapeljsko kraljestvo, Kraljevino Sardinijo, Milansko vojvodino in Argentario v Toskani.
- Španija je odstopila Veliki Britaniji Gibraltar in Menorko na Balearih.
- Francija je odstopila Veliki Britaniji severnoameriška področja Nove Fundlandije, Akadije in Hudsonov zaliv. Razen tega ni smela več podpirati Stuartov v zahtevi po angleškem prestolu, temveč je morala izgnati Stuarte iz Lorene in uradno priznati Viljema Oranskega za zakonitega kralja.
- Nizozemcem je bila dovoljena gradnja vojaških utrdb vzdolž meje s Francijo.
- Savojec Viktor Amedej je prejel Sicilijo vključno s kraljevim naslovom in področja Monferrato, Lomellina in Valsesia v severni Italiji.
- Vojvodina Mantova je ostala avstrijska.
- Gelderland (danes med Nizozemsko in Nemčijo) je bil razdeljen med Prusijo, Združene province (danes Nizozemska) in Avstrijo.
- Španija je odstopila Veliki Britaniji monopol trgovine afriških sužnjev, pa tudi dovoljenje, da ena angleška ladja enkrat na leto pristane v enem od južnoameriških pristanišč.
- Francija je priznala vsa nova avstrijska posestva v Italiji, to je Milano, Neapelj in Sardinijo, in je privolila, da se španska posestva na Nizozemskem dokončno dodelijo Avstriji.
- Bavarskim in Kölnskim volilnim knezom je bilo povrnjeno imetje in položaj. [4]
Sklici
- ↑ Lynn, J. A.: The Wars of Louis XIV 1667–1714, 1999. ISBN 0582056292
- ↑ Kamen, H.: Philip V of Spain: The King who Reigned Twice, 2001. ISBN 0300087187
- ↑ Ingrao, C.: In Quest and Crisis: Emperor Joseph I and the Habsburg Monarchy, 1979. ISBN 0911198539
- ↑ The new encyclopaedia Britannica, Chicago 1992. COBISS 13736197.
 | Ta zgodovinski članek je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |