Otroška paraliza

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Otroška ohromelost)
Skoči na: navigacija, iskanje
Otroška paraliza
Poliomielitis
Klasifikacija in zunanji viri
Moški z atrofirano desno nogo zaradi poliomielitisa
MKB-10 A80, B91
MKB-9 045, 138
DiseasesDB 10209
MedlinePlus 001402
eMedicine ped/1843 pmr/6
MeSH C02.182.600.700

Otroška paraliza, otroška ohromelost ali poliomielitis (žargonsko tudi okrajšano kot polio) je nalezljiva bolezen bolezen, ki jo povzroča virus in se kaže z vročino, glavobolom, bruhanjem, včasih z ohlapno omrtvelostjo (pareza) ali ohromitvijo (paraliza) zaradi okvar v prednjih rogovih hrbtnega mozga.[1] Prenaša se s človeka na človeka, zlasti po fekalno-oralni poti.[2] Povzroča jo virus otroške ohromelosti (poliovirus).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Cepljenje proti otroški paralizi v Mariboru leta 1957

Otroško paralizo je kot posebno bolezen prvi prepoznal Jakob Heine leta 1840.[3] Povzročitelja, virus otroške paralize (poliovirus), je leta 1908 identificiral Karl Landsteiner.[3] Do konca 19. stoletja ni bilo večjih epidemičnih izbruhov bolezni, v 20. stoletju pa je postala otroška paraliza ena od najbolj zastrašujočih otroških bolezni in je povzročila številne smrti in primere ohromelosti. Ohromila je na tisoče ljudi, zlasti majhne otroke. Do 80-ih let 19. stoletja, ko so se začele pojavljati prve epidemije po Evropi, je bolezen tisočletja obstajala v endemičnem obsegu. Kmalu zatem so se epidemije razširile tudi v ZDA.[4] Leta 1910 je strmo naraslo število primerov bolezni v večini sveta in epidemije so postale pogoste, zlasti v mestih v toplih obdobjih leta. Te epidemije, ki so povzročile tisoče ohromitev otrok in odraslih, so strokovnjake spodbudile, da so začeli iskati učinkovito cepivo. To so razvili v 1950. letih. Cepljenje je povzročilo upad obolevnosti z več sto tisoč na okoli tisoč primerov letno,[5] zahvaljujoč Iniciativi globalnega izkoreninjanja poliomielitisa (angleško Global Polio Eradication Initiative), ki jo je leta 1988 ustanovil uveljavil konzorcij mednarodnih medvladnih in človekoljubnih organizacij. Cilj tega programa je bila prekinitev širjenje povzročitelja do leta 2007 tudi v zadnjih državah z endemsko prisotnim poliovirusom v Afriki in Aziji[6], kar se žal ni uresničilo. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je področje Evrope leta 2002 proglasila za prosto poliomielitisa, kar pa je povzročilo zanemarjanje cepljenja in slabitev nadzora.[navedi vir] Po ocenah je danes do 12 milijonov otrok v Evropi necepljenih. Slovenija spada med države z manjšim tveganjem obolenja.

Prenašanje[uredi | uredi kodo]

Otroška paraliza je zelo nalezljiva bolezen, ki se s stikom med ljudmi zlahka prenaša.[7] Na endemičnih območjih lahko divji poliovirusi okužijo pravzaprav celotno prebivalstvo.[8] V območjih zmernega podnebja se pojavlja sezonsko; prenašanje doseže vrh poleti in jeseni.[7] V tropskih predelih sezonsko gibanje ni izrazito.[8] Čas od okužbe do nastopa prvih simptomov (inkubacijska doba) znaša od 6 do 20 dni; največji možni razpon je od 3 do 35 dni.[9] Virusni delci so v stolici prisotni še več tednov po začetni okužbi.[9] Bolezen se prenaša predvsem po fekalno-oralni poti, z zaužitjem okužene vode ali hrane. Občasno je prenos tudi oralno-oralni[10], kar je pomembno zlasti v predelih z dobro higieno.[7] Bolnik je najbolj kužen v času od 7 do 10 dni pred nastopom simptomov in od 7 do 10 dni po njem, vendar je prenos okužbe možen še dolgo pozneje, saj se virus v blatu in v slini zadržuje več tednov.[10]

Dejavniki, ki povečujejo tveganje za okužbo oziroma verjetnost hude oblike bolezni, so imunska pomanjkljivost,[11] nedohranjenost,[12] tonzilektomija (odsranitev mandljev),[13] telesna dejavnost takoj po nastopu ohromitve[14], poškodba mišice z intramuskularno injekcijo cepiva ali zdravila[15] in nosečnost.[16] Virus sicer lahko prehaja posteljico, vendar ni dokazov, da bi bil pri okužbi ali cepljenju matere plod lahko prizadet.[17]. Posteljico prehajajo tudi materina protitelesa, kar za plod pomeni pasivno zaščito pred okužbo s poliovirusom v času nosečnosti in še prvih nekaj mesecev po rojstvu.[18]

Klinična slika[uredi | uredi kodo]

Pri okoli 90 % bolnikov se simptomi ne pojavijo. Raznovrstni simptomi se lahko pojavijo, kadar virus zaide v krvni obtok.[19] Pri okoli 1 % bolnikov virus zaide v osrednje živčevje, kar povzroči mišično oslabelost in akutno ohlapno ohromelost. Nastopijo lahko različne oblike ohromelosti, odvisno od prizadetih živcev. Najpogostejša je okužba hrbtenjače. Ta se kaže kot asimetrična ohromelost, ki prizadene zlasti noge. Pri bulbarnem poliomielitisu (okvari motoričnih jeder možganskih živcev v podaljšani hrbtenjači) se pojavi ohromelost mišic, ki jih oživčujejo ti živci. Bulbospinalna okužba je kombinacija obeh oblik (prizadeti so hrbtenjača in jedra možganskih živcev).[20]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Slovenski medicinski slovar
  2. ^ Cohen JI (2004). "Chapter 175: Enteroviruses and Reoviruses". V: Kasper DL, Braunwald E, Fauci AS, et al. (eds.). Harrison's Principles of Internal Medicine (16th izd.). McGraw-Hill Professional. str. 1144. ISBN 0071402357. 
  3. ^ 3,0 3,1 Paul JR (1971). A History of Poliomyelitis. Yale studies in the history of science and medicine. New Haven, Conn: Yale University Press. str. 16–18. ISBN 0-300-01324-8. 
  4. ^ Trevelyan B, Smallman-Raynor M, Cliff A (2005). "The Spatial Dynamics of Poliomyelitis in the United States: From Epidemic Emergence to Vaccine-Induced Retreat, 1910–1971". Ann Assoc Am Geogr 95 (2): 269–93. doi:10.1111/j.1467-8306.2005.00460.x. PMC 1473032. PMID 16741562. 
  5. ^ Aylward R (2006). "Eradicating polio: today's challenges and tomorrow's legacy". Ann Trop Med Parasitol 100 (5–6): 401–13. doi:10.1179/136485906X97354. PMID 16899145. 
  6. ^ "WHO News Applying best practices to make programmes work" (pdf). WHO. avgust 2006. 
  7. ^ 7,0 7,1 7,2 Kew O, Sutter R, de Gourville E, Dowdle W, Pallansch M (2005). "Vaccine-derived polioviruses and the endgame strategy for global polio eradication". Annu Rev Microbiol 59: 587–635. doi:10.1146/annurev.micro.58.030603.123625. PMID 16153180. 
  8. ^ 8,0 8,1 Parker SP (ed.) (1998). McGraw-Hill Concise Encyclopedia of Science & Technology. New York: McGraw-Hill. str. 67. ISBN 0-07-052659-1. 
  9. ^ 9,0 9,1 Racaniello V (2006). "One hundred years of poliovirus pathogenesis". Virology 344 (1): 9–16. doi:10.1016/j.virol.2005.09.015. PMID 16364730. 
  10. ^ 10,0 10,1 Ohri, Linda K.; Jonathan G. Marquess (1999). "Polio: Will We Soon Vanquish an Old Enemy?". Drug Benefit Trends 11 (6): 41–54. Pridobljeno dne 2008-08-23.  (prosti dostop na Medscape)
  11. ^ Davis L, Bodian D, Price D, Butler I, Vickers J (1977). "Chronic progressive poliomyelitis secondary to vaccination of an immunodeficient child". N Engl J Med 297 (5): 241–5. PMID 195206. 
  12. ^ Chandra R (1975-06-14). "Reduced secretory antibody response to live attenuated measles and poliovirus vaccines in malnourished children". Br Med J 2 (5971): 583–5. doi:10.1136/bmj.2.5971.583. PMC 1673535. PMID 1131622. 
  13. ^ Miller A (July 1952). "Incidence of poliomyelitis; the effect of tonsillectomy and other operations on the nose and throat". Calif Med 77 (1): 19–21. PMC 1521652. PMID 12978882. 
  14. ^ Horstmann D (1950). "Acute poliomyelitis relation of physical activity at the time of onset to the course of the disease". J Am Med Assoc 142 (4): 236–41. PMID 15400610. 
  15. ^ Gromeier M, Wimmer E (1998). "Mechanism of injury-provoked poliomyelitis". J. Virol. 72 (6): 5056–60. PMC 110068. PMID 9573275. 
  16. ^ Evans C (1960). "Factors influencing the occurrence of illness during naturally acquired poliomyelitis virus infections" (PDF). Bacteriol Rev 24 (4): 341–52. PMID 13697553. 
  17. ^ Joint Committee on Vaccination and Immunisation (Salisbury A, Ramsay M, Noakes K (eds.) (2006). Chapter 26:Poliomyelitis. in: Immunisation Against Infectious Disease, 2006 (PDF). Edinburgh: Stationery Office. str. 313–29. ISBN 0-11-322528-8. 
  18. ^ Sauerbrei A, Groh A, Bischoff A, Prager J, Wutzler P (2002). "Antibodies against vaccine-preventable diseases in pregnant women and their offspring in the eastern part of Germany". Med Microbiol Immunol 190 (4): 167–72. doi:10.1007/s00430-001-0100-3. PMID 12005329. 
  19. ^ Ryan KJ, Ray CG (eds.) (2004). "Enteroviruses". Sherris Medical Microbiology (4th izd.). McGraw Hill. str. 535–7. ISBN 0-8385-8529-9. 
  20. ^ Atkinson W, Hamborsky J, McIntyre L, Wolfe S (eds.) (2007). "Poliomyelitis" (PDF). Epidemiology and Prevention of Vaccine-Preventable Diseases (The Pink Book) (10th izd.). Washington DC: Public Health Foundation. str. 101–14.