Karl Landsteiner

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Karl Landsteiner
Karl Landsteiner, 1920s..jpg
Rojstvo 14. junij 1868({{padleft:1868|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[1]
Dunaj[2]
Smrt 26. junij 1943({{padleft:1943|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})[3][1] (75 let)
New York[3]
Področja medicina, virologija
Ustanove
Alma mater Univerza na Dunaju
Poznan po odkritju krvne skupine AB0, Rh faktorja ter virusa otroške ohromelosti
Pomembne nagrade

Karl Landsteiner, avstrijsko-ameriški zdravnik, * 14. junij, 1868, Dunaj, Avstro-Ogrska, † 26. junij, 1943, New York, Združene države Amerike.

Zgodnje življenje[uredi | uredi kodo]

Landstainer je bil sin znanega dunajskega novinarja in odgovornega urednika časnika Die Presse. Landstainer je izgubil očeta, ko je imel komaj 6 let, tako da ga je vzgajala izključno mati. Leta 1891 je diplomiral iz medicine na Univerzi na Dunaju. Od takrat se je ukvarjal z raziskavami na področju biokemije in se več let izpopolnjeval pri Emilu Fischerju v Wurzburgu (Nobelovemu nagrajencu za kemijo leta 1902), Eugenu Bambergerju v Münchnu ter A.R. Hantzschu v Zürichu. Po vrnitvi na Dunaj je leta 1896 dobil mesto asistenta na Inštitutu za higieno, od leta 1898 do 1908 pa je bil asistent Antonu Weichselbaumu na Inštitutu za patološko anatomijo. Leta 1911 je postal tudi profesor patološke anatomije na univerzi.

Leta 1890 se je spreobrnil v rimokatoliško vero iz judovstva. Leta 1916 se je poročil z Leopoldino Heleno Wlasto, grško pravoslavko, ki se je prav tako spreobrnila v rimokatoliško vero.

Življenjsko delo[uredi | uredi kodo]

Sistem AB0 in poliovirus[uredi | uredi kodo]

Na podlagi lastnih imunoloških študij je Landstainer svoje delo preusmeril na preučevanje reakcij med rdečimi krvničkami (eritrociti) in krvnim serumom. Ugotovil je, da serumi določenih oseb aglutinirajo eritrocite drugih oseb (tj. povzročijo združevanje v skupke) in tako ovrgel hipotezo S.G. Shattocka, po kateri naj bi bila aglutinacija eritrocitov patološki oz. bolezenski pojav. Na osnovi tega je določil tri krvne skupine in jih sprva poimenoval kot skupine A, B in C. V nekaterih serumih reakcija ni potekla, saj je šlo za krvno skupino AB, ki nima protiteles proti skupini A in B. Do leta 1902 je Landstainer s sodelavci opisal sistem AB0, kjer krvne skupine razdelimo na A, B, AB in 0.[a][b]

Bankovec za 1.000 šilingov, na katerem sta upodobljena Landsteiner med svojim delom v laboratoriju ter model poliovirusa.

Njegov manj znan prispevek je sodelovanje z Erwinom Popperjem pri izolaciji virusa otroške ohromelosti iz. poliovirusa leta 1908. Bil je tudi prvi, ki je pri raziskavah ohromelosti zaradi virusa uporabljal opice in dokazal, da opice lahko zbolijo za ohromelostjo, če se jim vbrizga zmes, pripravljeno iz okuženih hrbtenjač otrok, umrlih zaradi otroške ohromelosti oz. poliomielitisa. S svojim delom je tako postavil temelje glede vzroka in imunologije te bolezni.

Rh faktor[uredi | uredi kodo]

Po porazu Avstro-Ogrske v prvi svetovni vojni je emigriral na Nizozemsko. Leta 1922 so ga povabili, da se pridruži Rockefellerjevemu Inštitutu za medicinske raziskave. Ponudbo je sprejel, postal ameriški državljan in nadaljeval delo na inštitutu vse do smrti. Leta 1927 je njegova raziskovalna skupina odkrila sistem krvnih skupin MNS. Leta 1930 je za odkritje človeških krvnih skupin prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino. Leta 1940 je sodeloval pri odkritju novega sistema krvnih skupin preko mešanja zajčje in opičje krvi. Protitelo v zajčjem serumu so imenovali antirhesus, aglutinine na opičjih eritrocitih pa Rh faktor, poimenovan po opicah rezus (Macaca mulatta), ki so jih uporabljali v navedenih raziskavah. Dokazali so tudi, da je Rh faktor bistven za pojav fetalne eritroblastoze, bolezni novorojenčkov, do katere pride zaradi neskladnosti v dotičnem sistemu krvnih skupin med materjo in otrokom.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Neodvisno od Landstainerja sta češki zdravnik Jan Janský in W. L. Moss vzpostavila lasten sistem štirih krvnih skupin, ki sta jih označila z rimskimi številkami I, II, III ter IV. Razlika med njunima sistemoma je bila ta, da je bila Mossova IV skupina dejansko Janskýjeva I skupina. V izogib napakam je obveljal Landsteinerjev sistem.[5][6]
  2. ^ Hipotezo dedovanja krvnih skupin sistema AB0 po Mendlovih načelih sta leta 1910 prva predlagala poljski zdravnik Ludwik Hirszfeld in nemški zdravnik Emil von Dungern. Njuna hipoteza je sicer predvidevala dedovanje preko dveh neodvisnih dominantnih genov; šele Felix Bernstein je leta 1924 predlagal pravilno hipotezo dedovanja preko multiplih alelov na istem lokusu.[5]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Encyclopædia Britannica
  2. ^ Record #118726226 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  3. ^ 3,0 3,1 Ландштейнер Карл // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  4. ^ Müller-Lissner A. (8.3.2000). "Aronson-Preis für Bakteriologie an Berliner und Lübecker Forscher". Der Tagesspiegel. Pridobljeno dne 8.12.2015.  (v nemščini)
  5. ^ 5,0 5,1 Crow JF. (1993). "Felix Bernstein and the First Human Marker Locus" (PDF). Genetics 133: 4–7. PMC 1205297. 
  6. ^ Erb IH. (1940). "Blood Group Classification: A Plea for Uniformity". Can Med Assoc J 42 (5): 418–21. PMC 537907. 

Viri[uredi | uredi kodo]