Pojdi na vsebino

Orjaški azijski sršen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Orjaški azijski sršen

japonska podvrsta
(V. mandarinia japonica)
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Arthropoda (členonožci)
Razred: Insecta (žuželke)
Red: Hymenoptera (kožekrilci)
Družina: Vespidae (prave ose)
Rod: Vespa
Vrsta: V. mandarinia
Znanstveno ime
Vespa mandarinia
Smith, 1852
Naselitveno območje azijskega sršena
Naselitveno območje azijskega sršena

Orjaški azijski sršen (znanstveno ime Vespa mandarinia) je vrsta kožekrilcev iz družine pravih os, izvorno razširjena v Vzhodni in Jugovzhodni Aziji. Z velikostjo delavk do 4,5 cm in matic celo do 5,5 cm so največji predstavniki os in z izjemo nekaterih matic termitov največje socialne žuželke sploh.[1][2]

Telesne značilnosti

[uredi | uredi kodo]
Portret

Poleg velikosti je prepoznavna po veliki oranžno-rumeni glavi brez vzorca in enako obarvani bazi zadka.[1] Mandibule so razmeroma velike, temno oranžne barve, s črnim zobcem, ki ga uporabljajo za kopanje. Oprsje je rjavo, z velikim ščitkom (scutellum) in velikimi sivimi krili, ki jih ob mirovanju držijo navzven in pri maticah dosežejo premer preko 7,5 cm. Matice se od ostalih osebkov ločijo po velikosti, samice od samcev pa predvsem po 6 mm dolgem želu.[3]

Življenjski krog

[uredi | uredi kodo]

Ličinke so belkaste barve, brez nog in mehkega telesa, le glavo prekriva hitinast skelet. Delavke in matica jih hranijo s pasto iz prežvečenega plena.[3] V zameno izločajo ličinke z aminokislinami bogato slino, ki jo posredujejo delavkam (temu pojavu pravimo trofalaksa), saj odrasli sršeni ne morejo prebavljati trde hrane.[4] Razvoj od izleganja iz jajčeca do preobrazbe v odraslo žival traja okrog 40 dni. V začetku sezone spomladi se razvijajo predvsem delavke, proti jeseni pa se začnejo razvijati tudi samci in nazadnje še bodoče matice. Ko izletijo slednje, se sparijo s samci pred domačim gnezdom in poiščejo prezimovališče, samci pa kmalu po parjenju poginejo. Naslednjo pomlad najdejo primeren prostor in ustvarijo novo kolonijo in živijo do jeseni, ko propade kolonija in se krog začne znova. Delavke živijo samo eno sezono od pomladi do jeseni. Podobno kot pri ostalih evsocialnih žuželkah so v koloniji skozi sezono prisotne matice dveh generacij, delavke, ki se ne razmnožujejo, in haploidni samci, ki se razvijejo iz neoplojenih jajčec in je njihova edina funkcija oploditev bodočih matic.[3][5]

Ekologija

[uredi | uredi kodo]
Orjaški azijski sršen jé bogomolko

Vrsta je izvorno razširjena v Vzhodni in Jugovzhodni Aziji z izjemo vlažnih tropskih predelov, predvsem v Laosu, na Tajskem, Kitajskem, Korejskem polotoku in Japonskem.[1] Pojavlja se tudi v Indiji, na Šrilanki, v Nepalu, Butanu, Mjanmarju, celinskem delu Malezije, na Tajvanu in skrajnem jugovzhodu Rusije (Primorski okraj).[6] Posebej pogosta je v ruralnih predelih Japonskega, kjer je tudi najbolj raziskana.[3] Junija 2014 je v Sloveniji vzbudila veliko pozornost novica, da naj bi en osebek smrtonosnega sršena opazili v bližini Pivke,[7] a je šlo za napačno povzemanje obvestila Čebelarske zveze Slovenije, ki se je nanašalo na drugo azijsko vrsto Vespa velutina, ki je invazivna v Evropi[8] in ne predstavlja bistvene nevarnosti za človeka.

Japonske čebele, ki so obdale napadalca v kroglo

Njihov habitat so nizka gozdnata hribovja, kjer gradijo gnezda pod zemljo, pogosto v opuščenih brlogih glodavcev ali pod preperelimi koreninami dreves.[3] So mesojedi, plenijo predvsem počasne žuželke, kot so odrasli skarabeji in gosenice metuljev,[1] spomladi pred gnezditvijo in pozno jeseni ob razpadu kolonije pa preidejo na ogljikove hidrate rastlinskega izvora, predvsem drevesni sok hrastov. Njihova posebnost je, da kot edine ose napadajo gnezda drugih socialnih žuželk, predvsem manjših os in čebel. To običajno počnejo proti koncu sezone od sredine avgusta dalje, ko se razvija nova spolna generacija in hkrati upade količina razpoložljive hrane v naravi. Dokumentiran potek napada na čebeljo družino je sestavljen iz več faz: sprva pred panjem patruljirajo zgolj posamezni sršeni in lovijo izletajoče čebele. Če je plen dovolj blizu domačemu gnezdu, preide čez nekaj časa napad v naslednjo fazo, to je množičen pokol, pri katerem sodelujeta dva do več deset sršenov iz iste družine. V napadu, ki lahko traja ure, s prekinitvijo ponoči tudi do naslednjega dne, pobijejo sršeni vse čebele, ki izletijo v protinapad. Ko preživele čebele zapustijo svoj panj, se prične faza okupacije, v kateri sršeni odpirajo satje, pobirajo bube in jih prežvečene nosijo svojim ličinkam v gnezdo, medu pa se izognejo. To lahko traja več tednov, dokler hrane ne zmanjka in v tem času zavzet panj tudi branijo kot svoj teritorij.[5] Avtohtone azijske čebele imajo obrambni mehanizem, zaznajo namreč feromon, s katerim sršeni v fazi lova označijo panj za prihodnje napade in izvedejo koordiniran protinapad, ko imajo opravka samo z enim napadalcem.[3] Več sto čebeljih delavk hkrati napade sršena in ga obda v kroglo, nato pa začnejo čebele drgetati z mišicami in intenzivno ventilirati, s čimer proizvajajo toploto ter ogljikov dioksid. Notranjost krogle se segreje na 45 °C, kar ob povišani koncentraciji CO2 ubije napadalca (čebele same so odpornejše). S tem preprečijo, da bi sršen z vrnitvijo v gnezdo rekrutiral nove napadalce.[9]

Naravnih sovražnikov orjaški azijski sršeni nimajo mnogo, le občasno jih plenijo sršenarji, pojavlja pa se tudi kanibalizem.[3] Ob vznemirjenju glasno tleskajo s čeljustmi v svarilo, nato pa motnjo fizično napadejo, pri čemer uporabljajo želo in čeljusti. Njihov strup med sršenjimi ne izstopa bistveno po moči, temveč, spet skladno z velikostjo, po količini. Delavka ima v polnih strupnih žlezah povprečno okrog 4 mikrolitre strupa, ki ima za laboratorijske miši srednji smrtni odmerek (LD50 intravenozno) 4,1 mg/kg, kar pomeni 270 g miši na pik.[10] Preračunano na običajno telesno težo miši (20 g[11]) to pomeni, da bi lahko strup enega sršena ubil šest do sedem miši.

Pomen za človeka

[uredi | uredi kodo]

Predvsem na Japonskem so orjaški azijski sršeni znani kot nadloga in nevarnost za človeka, ki posega v njihov življenjski prostor. Največji pomen imajo v čebelarstvu, odkar so na Japonsko zaradi večje produktivnosti uvozili medonosno čebelo kot nadomestilo za avtohtone vrste. Kot omenjeno, evropske čebele nimajo obrambnega mehanizma in so zelo ranljive za napad, ki popolnoma uniči gnezdo. Proti njim se kmetje borijo s palicami, pastmi pred čebelnjaki in uničevanjem sršenjih gnezd.[5] Zaradi agresivnosti in obilnega strupa so ti sršeni smrtno nevarni tudi za človeka, o več deset žrtvah redno poročajo med drugim iz Japonske[12] in Kitajske.[13]

Po drugi strani prebivalci kmetijskih delov Japonske te sršene lovijo tudi za hrano. Poleg tega je slina, ki jo izločajo ličinke, na Japonskem osnova za energijsko pijačo, imenovano VAAM (iz angleščine vespid amino acid mixture), ki vsebuje sintetično mešanico aminokislin v enakem razmerju. Po trditvah proizvajalca daje uporabniku vzdržljivost in moč, po čemer slovijo orjaški sršeni, več japonskih vzdržljivostnih športnikov jo je navedlo kot skrivnost svojega uspeha[12][14] (vendar je takšne trditve težko preveriti).

Sklici in opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Robinson, William H. (2005). »Hymenoptera«. Urban Insects and Arachnids: A Handbook of Urban Entomology. Cambridge University Press. str. 275–276. ISBN 9781139443470.
  2. Turillazzi, Stefano (2013). The Biology of Hover Wasps. Springer. str. 20–21. ISBN 9783642326806.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 Barth, Zach; Kearns, Thomas; Wason, Elizabeth (2013). »Vespa mandarinia«. Animal Diversity Web. Museum of Zoology, University of Michigan. Pridobljeno 22. junija 2014.
  4. Abe, Takashi; Tanaka, Yoshiya; Miyazaki, Hiromitsu; Kawasaki, Yasuko Y. (1991). »Comparative study of the composition of hornet larval saliva, its effect on behaviour and role of trophallaxis«. Comparative Biochemistry and Physiology Part C: Comparative Pharmacology. Zv. 99, št. 1–2. str. 79–84. doi:10.1016/0742-8413(91)90079-9.
  5. 5,0 5,1 5,2 Matsuura, Makoto; Sakagami, Shôichi F. (1973). »A Bionomic Sketch of the Giant Hornet, Vespa mandarinia, a Serious Pest for Japanese Apiculture«. Journal of the Faculty of Science Hokkaido University Series VI. Zoology. Zv. 19, št. 1. str. 125–162.
  6. Carpenter, James M.; Kojima, Jun-ichi (1997). »Checklist of the species in the subfamily Vespinae (Insecta: Hymenoptera: Vespidae)« (PDF). Nat. Hist. Bull. Ibaraki Univ. Zv. 1. str. 51–92.
  7. »Pri Pivki opazili azijskega sršena«. 24ur.com. 20. junij 2014. Pridobljeno 22. junija 2014.
  8. »Je azijski sršen že v Sloveniji«. Čebelarska zveza Slovenije. 20. junij 2014. Pridobljeno 23. junija 2014.
  9. Sugahara, Michio; Sakamoto, Fumio (september 2009). »Heat and carbon dioxide generated by honeybees jointly act to kill hornets«. Naturwissenschaften. 96 (9): 1133–1136. doi:10.1007/s00114-009-0575-0.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  10. Schmidt, Justin O.; Yamane, Soichi; Matsuura, Makoto; Starr, Christopher K. (1986). »Hornet venoms: lethalities and lethal capacities« (PDF). Toxicon. Zv. 24, št. 9. str. 950–954.
  11. »Mouse Facts«. Mouse Genome Informatics. Pridobljeno 22. junija 2014.
  12. 12,0 12,1 Handwerk, Brian (25. oktober 2002). »"Hornets From Hell" Offer Real-Life Fright«. National Geographic News. Pridobljeno 28. junija 2014.
  13. »China hornets kill 41 in north since July«. BBC News. 3. oktober 2013. Pridobljeno 28. junija 2014.
  14. Hunt, James H. (2007). The Evolution of Social Wasps. Oxford University Press. str. 77. ISBN 9780198042075.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]