Marmorna mačka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Marmorna mačka
Marbled cat borneo.jpg
Marmorna mačka na Borneu.
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Carnivora (zveri)
Družina: Felidae (mačke)
Rod: Pardofelis
Vrsta: P. marmorata
Znanstveno ime
Pardofelis marmorata[1]
Martin, 1836
Življenjsko območje marmorne mačke iz leta 2016[2]
Življenjsko območje marmorne mačke iz leta 2016[2]
Podvrste
  • P. m. charltoni
  • P. m. marmorata

Marmorna mačka (znanstveno ime Pardofelis marmorata) je majhna divja mačka, ki prebiva na območju od vzhodne Himalaje do Jugovzhodne Azije, kjer naseljuje gozdove vse do nadmorske višine 2500 metrov. Ker je njeno območje razširjenosti precej veliko, je bila na Rdečem seznamu IUCN leta 2015 označena kot potencialno ogrožena vrsta.[3]

Nekoč so menili, da naj bi marmorna mačka pripadala poddružini Pantherinae in bila tako tesno sorodna mačkam rodu Panthera (kamor spadajo denimo tiger, lev in leopard) in rodu Neofelis (pripadnik katerega je na primer dimasti leopard).[4] Danes je najbolj razširjeno prepričanje, da vrsta spada v poddružino Felinae in je najbolj sorodna zalivski mački (Catopuma badia) ter Temminckovi zlati mački (Catopuma temminckii). Veja, ki zajema rodova Pardofelis in Catopuma, se je od ostalih mačjih linij odcepila pred približno 9,4 milijoni let.[5]

Taksonomija[uredi | uredi kodo]

Prvo znanstveno ime, ki ga je leta 1836 ob preučevanju kožuha mačke iz Jave ali Sumatre za marmorno mačko predlagal angleški prirodoslovec William Charles Linnaeus Martin, je bilo Felis marmorata.[6] Primerek iste mačje vrste iz Indije je leta 1843 francoski zoolog in anatom Henri Marie Ducrotay de Blainville poimenoval Felis longicaudata.[7] Tri leta kasneje, leta 1846, je britanski zoolog John Edward Gray predlagal znanstveno ime Felis charltoni.[8] Trenutno veljavno rodovno ime, Pardofelis, je prvi uporabil ruski prirodoslovec Nikolai Severtzov leta 1858.[9]

Vrsta ima dve splošno sprejeti podvrsti:[10]

Filogenija[uredi | uredi kodo]

Rezultati filogenetske analize kažejo, da naj bi se marmorna mačka od ostalih mačjih linij odcepila nekje pred 8,42 – 4,27 milijoni let. Veja, ki zajema rodova Pardofelis in Catopuma, se je od ostalih mačjih linij odcepila pred 12,77 – 7,36 milijoni let.[5][11]

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Marmorna mačka je velika približno tako kot domača mačka, a ima okrogla ušesa in rep, ki je dolg toliko kot meri skupna dolžina mačkine glave in telesa. Kožuh je večinoma rjavih in sivih odtenkov; na kratki in okrogli glavi, vratu ter hrbtu se nahajajo črne proge. Na repu, okončinah in trebušnem predelu je več peg, na straneh pa ima nepravilno oblikovane črnikaste madeže. Pege na zadnjem delu čela prehajajo v pravilne podolgovate črte, ki se nadaljujejo vzdolž vratu in na hrbtu postanejo nepravilnih oblik. Mačkine noge in spodnji deli so polni črnih pik, njen rep pa je označen s črnimi pegami in črnimi obročki.[12][13]

Marmorna mačka ima razmeroma velike noge, med prsti šap ima razvito plavalno kožico. Njen kožuh je gost in mehak na otip. Zobje so precej veliki in oblikovno spominjajo na podočnike velikih mačk, četudi je njihov nastanek posledica paralelne evolucije. Običajni posameznik marmorne mačke meri od 45 do 62 centimetrov (brez repa), dolg in močno odlakan rep je dolžine 35 – 55 centimetrov, kar je posledica mačkinega drevesnega (arborealnega) načina življenja, kjer rep služi kot pripomoček za ohranjanje ravnotežja. Po nekaterih podatkih naj bi mačka tehtala od 2 do 5 kilogramov.[12][13]

Razširjenost[uredi | uredi kodo]

Marmorna mačka naseljuje vznožja vzhodne Himalaje, tropske predele Južne in Jugovzhodne Azije, Jugozahodno Kitajsko in otočje Sumatre ter Bornea. Najpogosteje jo najdemo v vlažnih vednozelenih tropskih gozdovih. Njena razširjenost v Indiji je omejena na gozdove severovzhodnega področja.[14][15][3]

Ekologija in vedenje[uredi | uredi kodo]

Ilustracija marmorne mačke

Posamezniki marmorne mačke, ki so jih opazovali v severovzhodni Indiji in Borneu, so bili aktivni podnevi.[16][15] Prva mačka te vrste, ki so jo raziskovalci spremljali s pomočjo elektronske sledilne ovratnice, je imela teritorij velik 5,8 km2, območje gibanja pa je zajemalo nadmorske višine od 1000 do 1200 metrov. Ista mačka je bila najaktivnejša ob večerih, jutrih in v nočnem času.[17] Marmorne mačke, ki so jih preučevali v severovzhodni Indiji, so bile najbolj dejavne podnevi, z največjo intenziteto opoldne.[15]

Marmorna mačka lovi v drevesnih krošnjah, kjer običajno pleni razne ptičje vrste, veverice in druge glodavce ter plazilce.[13] Na Tajskem je bil opazovan osebek marmorne mačke, medtem ko je lovil opico vrste Trachypithecus phayrei, mačka iz Sumatre pa je bila opažena na gozdni zaplati, ki jo je pogosto uporabljal gibon siamang (Symphalangus syndactylus).[18][19]

Le nekaj osebkov marmorne mačke se je doslej uspešno razmnoževalo v ujetništvu, njihova povprečna brejost pa je trajala od 66 do 82 dni. Navadno sta bila v vsakem leglu dva mladiča, ki sta ob rojstvu tehtala od 61 do 85 gramov. Mlade marmorne mačke naj bi oči prvič odprle pri starosti 12 dni, trdo hrano pa naj bi začele uživati pri dveh mesecih, ko postanejo tudi aktivnejše in začnejo plezati. Mačke dosežejo spolno zrelost pri starosti 21 do 22 mesecev, posamezniki v ujetništvu so običajno preživeli do 12 let.[13]

Grožnje in zaščita vrste[uredi | uredi kodo]

Organiziran lov na marmorno mačko je prisoten na večini njenega območja razširjenosti in je najverjetneje največji dejavnik ogroženosti vrste. Mačko cenijo zaradi njenega kožuha, mesa in kosti; le poredko jo je mogoče najti na azijskih ilegalnih tržnicah z divjimi živalmi. Veliko grožnjo za marmorno mačko predstavlja tudi krčenje gozdov in s tem povezana izguba habitata.[3]

Ohranjanje vrste[uredi | uredi kodo]

Marmorna mačka je bila na Rdečem seznamu IUCN leta 2015 označena kot potencialno ogrožena vrsta[3], zakonsko zaščitena pa je na večini njenega območja razširjenosti. Lov na marmorno mačko je prepovedan v Bangladešu, Kambodži, Indiji, Indoneziji, Maleziji, Mjanmarju, Nepal, Junanu in na Tajskem. Nadzorovan lov je dovoljen v Laosu in Singapuru, medtem ko v Butanu in Bruneju vrste zunaj zaščitenih območij zakoni ne varujejo. O statusu zaščite v Vietnamu ni znanega podatka.[20]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Wozencraft, W. Christopher (16. november 2005). "Species Pardofelis marmorata". V Wilson, D.E.; Reeder, D.M (ur.). Mammal Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference (3. izd.). Baltimore: Johns Hopkins University Press. str. 542. ISBN 978-0-8018-8221-0. OCLC 62265494.
  2. 2,0 2,1 Ross, J.; Brodie, J.; Cheyne, S.; Datta, A.; Hearn, A.; Loken, B.; Lynam, A.; McCarthy, J.; Phan, C.; Rasphone, A.; Singh, P.; Wilting, A. (2016). "Pardofelis marmorata". Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2016: e.T16218A97164299. Pridobljeno dne 16 October 2018.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 Ross, J., Brodie, J., Cheyne, S., Datta, A., Hearn, A., Loken, B., Lynam, A., McCarthy, J., Phan, C., Rasphone, A., Singh, P. & Wilting, A. 2016. Pardofelis marmorata. The IUCN Red List of Threatened Species 2016: e.T16218A97164299. https://dx.doi.org/10.2305/IUCN.UK.2016-1.RLTS.T16218A97164299.en.
  4. Hemmer, H. (1978). "The evolutionary systematics of living Felidae: Present status and current problems". Carnivore. 1: 71–79.
  5. 5,0 5,1 Pecon-Slattery, Jill; Eizirik, Eduardo; Murphy, William J.; Johnson, Warren E.; Teeling, Emma C.; Antunes, Agostinho; O'Brien, Stephen J. (2006-01-06). "The Late Miocene Radiation of Modern Felidae: A Genetic Assessment". doi:10.1126/science.1122277. Navedi magazine zahteva |magazine= (pomoč)
  6. Martin, W. C. (1836). "Description of a new species of Felis". Proceedings of the Zoological Society of London. IV (XLVII): 107–108.
  7. Blainville, H. M. D. (1843). "Os du squelette des Felis". Ostéographie ou description iconographique comparée du squelette et du système dentaire des cinques classes d'animaux vertébrés récents et fossils pour servir de base a la zoologie et la géologie. Volume 2: Mammifères. Carnassiers. Paris: Arthus Bertrand. pp. 1–196.
  8. Natural History Museum Library, London (1846). Annals and magazine of natural history : including zoology, botany and geology (angleščina). London.
  9. Severtzow, M. N. (1858). "Notice sur la classification multisériale des Carnivores, spécialement des Félidés, et les études de zoologie générale qui s'y rattachent". Revue et Magasin de Zoologie Pure et Appliquée. X: 385–396.
  10. Kitchener, A. C.; Breitenmoser-Würsten, C.; Eizirik, E.; Gentry, A.; Werdelin, L.; Wilting, A.; Yamaguchi, N.; Abramov, A. V.; Christiansen, P.; Driscoll, C.; Duckworth, J. W.; Johnson, W.; Luo, S.-J.; Meijaard, E.; O’Donoghue, P.; Sanderson, J.; Seymour, K.; Bruford, M.; Groves, C.; Hoffmann, M.; Nowell, K.; Timmons, Z.; Tobe, S. (2017). "A revised taxonomy of the Felidae: The final report of the Cat Classification Task Force of the IUCN Cat Specialist Group" (PDF). Cat News (Special Issue 11): 34−35.
  11. "(PDF) Phylogeny and evolution of cats (Felidae)". ResearchGate (angleščina). Pridobljeno dne 2021-02-18.
  12. 12,0 12,1 Pocock, R. I. (1939). "Genus Pardofelis Severtzow". The Fauna of British India, including Ceylon and Burma. Mammalia – Volume 1. London: Taylor and Francis. pp. 253−258.
  13. 13,0 13,1 13,2 13,3 Sunquist, Melvin E. (2002). Wild cats of the world. Chicago: University of Chicago Press. ISBN 0-226-77999-8. OCLC 48383459.
  14. Cheyne, S. M.; Macdonald, D. W. (2010). "Marbled cat in Sabangau peat-swamp forest, Indonesian Borneo" (PDF). Cat News. 52: 11.
  15. 15,0 15,1 15,2 Mukherjee, Shomita; Singh, Priya; Silva, André Pinto; Ri, Chandan; Kakati, Kashmira; Borah, Binod; Tapi, Tana; Kadur, Sandesh; Choudhary, Prafull (2019-03-12). "Activity patterns of the small and medium felid (Mammalia: Carnivora: Felidae) guild in northeastern India". Journal of Threatened Taxa (angleščina). Vol. 11 no. 4. str. 13432–13447. doi:10.11609/jott.4662.11.4.13432-13447. ISSN 0974-7907.
  16. Jeffers, Karen Anne; Adul; Cheyne, Susan Mary (2019-03-12). "Small cat surveys: 10 years of data from Central Kalimantan, Indonesian Borneo". Journal of Threatened Taxa (angleščina). Vol. 11 no. 4. str. 13478–13491. doi:10.11609/jott.4466.11.4.13478-13491. ISSN 0974-7907.
  17. Grassman, L. I. Jr.; Tewes, M. E. (2000). "Marbled cat in northeastern Thailand". Cat News. 33: 24.
  18. Borries, Carola; Primeau, Zachary M.; Ossi-Lupo, Kerry; Dtubpraserit, Surachest (2014). Possible predation attempt by a marbled cat on a juvenile Phayre’s leaf monkey (angleščina).
  19. Morino, L. (2009). "Observation of a wild marbled cat in Sumatra". Cat News (50): 20.
  20. Nowell, K. and Jackson, P. (1996). Marbled Cat Felis marmorata. in: Wild Cats. Status Survey and Conservation Action Plan. IUCN/SSC Cat Specialist Group, Gland, Switzerland and Cambridge, UK.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]