Zlata mačka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Zlata mačka

Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Carnivora (zveri)
Družina: Felidae (mačke)
Rod: Caracal
Vrsta: C. aurata
Znanstveno ime
Caracal aurata
Temminck, 1827
Razširjenost zlate mačke leta 2015[1]
Razširjenost zlate mačke leta 2015[1]
Podvrsti
  • C. a. aurata
  • C. a. celidogaster
Sinonimi
  • Profelis aurata[2]

Zlata mačka ali afriška zlata mačka (znanstveno ime Caracal aurata) je divja mačka in endemična vrsta deževnih gozdov zahodne ter centralne Afrike. Ogroža jo predvsem organiziran lov in izsekavanje gozdov ter s tem povezana izguba habitata, zato je na Rdečem seznamu IUCN označena kot ranljiva vrsta.[3] Je tesna sorodnica karakala, ki ga uvrščamo v isti rod Caracal, in servala (Leptailurus serval).[4] Nekoč so jo uvrščali v rod Profelis, dandanes pa se večina taksonomov strinja, da je mačka pripadnica rodu Caracal.[5]

Taksonomija[uredi | uredi kodo]

Prvo znanstveno ime zlate mačke, ki ga je leta 1827 predlagal nizozemski zoolog Coenraad Jacob Temminck, je bilo Felis aurata. Temminck je mačko opisal na podlagi rdečkasto rjavega kožuha, ki ga je kupil pri londonskem trgovcu.[6] Hkrati je Nizozemec opisal in z znanstvenim imenom Felis celidogaster poimenoval kožuh sivo obarvane mačke s čokoladno rjavimi pegami, ki je živela v menežeriji v Londonu.[7] Zlata mačka je svoje tretje ime Felis neglecta dobila leta 1838 od britanskega zoologa Johna Edwarda Graya, ko je ta preučeval rjavo-sivo odlakano mačko iz Sierre Leone.[8] Angleški prirodoslovec George Robert Waterhouse je leta 1842 mačko rdečkastega kožuha iz Sierre Leone poimenoval Felis rutilus.[9] Anglež Richard Lydekker je leta 1906 opisal temno siv kožuh mačke iz kongovskega deževnega gozda kot podvrsto Felis chrysothrix cottoni.[10] Črnikasta mačka iz vzhodnega Konga je bila leta 1942 označena kot Felis maka.[11]

Leta 1858 je ruski raziskovalec Nikolai Severtzov predlagal rodovno ime Profelis s F. celidogaster kot tipsko vrsto in Chyrsailurus s F. neglecta kot tipsko vrsto.[12] V letu 1917 je Reginald Innes Pocock zlato mačko in Temminckovo zlato mačko (Catopuma temminckii) uvrstil v rod Profelis, čemur so sledili številni drugi taksonomi.[13][14][15][16][5]

Filogenetske raziskave mačjih vzorcev zlate mačke so pokazale, da je najbolj sorodna karakalu. Ti dve vrsti skupaj s servalom tvorita svojo evolucijsko linijo, ki je ena od osem splošno prepoznanih mačjih linij, in naj bi se razvila pred približno 8,5 milijoni let.[17][4] Zaradi tesne evolucijske sorodnosti je bila zlata mačka preusmerjena v rod Caracal.[18]

Zlata mačka ima po podatkih iz leta 2017 dve splošno priznani podvrsti:[19]

  • C. a. aurata (Temminck, 1827) − vzhodno od reke Kongo
  • C. a. celidogaster (Temminck, 1827) − zahodno od reke Oyono (ang. Cross river)

Filogenija[uredi | uredi kodo]

Spodnji kladogram prikazuje sorodstvena razmerja med zlato mačko in ostalimi mačjimi vrstami poddružine Felinae.[18][4]

Felinae

Pardofelis

marmorna mačka (P. marmorata)


Catopuma

zalivska mačka (Catopuma badia)



Temminckova zlata mačka (Catopuma temminckii)







Leptailurus

serval (L. serval)


Caracal

karakal (Caracal caracal)



zlata mačka (Caracal aurata)






Leopardus





andska mačka (L. jacobita)



pampska mačka (L. colocolo)






mala pegasta mačka (L. geoffroyi)



črna nočna mačka (L. guigna)




leopardja mačka (L. tigrinus)







Lynx





Acinonyx




Puma



Herpailurus







Otocolobus



Prionailurus




Felis









Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Kožuh zlate mačke

Kožuh zlate mačke variira od kostanjeve ali rdečkasto rjave barve do sivih in temnejših odtenkov. Nekateri posamezniki so pegasti, pri čemer so pege črnikaste ali nekoliko svetlejših rjavih odtenkov. Osebki lahko imajo pege zgolj na trebušnem predelu in notranjem delu okončin. Spodnji del telesa, območje okoli oči, lica, brada in grlo so svetlejši in pogosto skoraj v celoti bele barve. Rep ima črno konico, končni predel je navadno temnejši kot začetni del. Mačke iz zahodnega dela območja razširjenosti so običajno bolj pegaste kot posamezniki, ki prebivajo na vzhodnem delu. Za zlato mačko sta značilna dva tipa obarvanosti, rdeč in siv, zaradi česar so vrsto včasih delili na dve ločeni vrsti.[20] Sivo obarvane mačke imajo dlako, ki na osrednjem delu nima toliko pigmenta, medtem ko je dlaka rdečih posameznikov intenzivno rdeča. Pojavljajo se tudi melanistični osebki, katerih kožuh je v celoti črne barve.[11]

Vrsto je mogoče prepoznati po prisotnosti nekakšnega vrtinca na ramenskem predelu, kjer dlaka spremeni svojo smer rasti. Mačka je enkrat večja od domače mačke, ima čokato postavo, z dolgimi nogami, velikimi šapami in razmeroma kratkim repom. V primerjavi s telesom je okrogla glava relativno majhna. Ramenska višina zlate mačke je od 38 do 55 centimetrov, telesna dolžina je približno 61 do 101 centimetrov, medtem ko rep meri od 16 do 46 centimetrov. Povprečen posameznik te vrste tehta od 5,5 do 16 kilogramov, hkrati velja, da so samci težji od samic.[21]

Nasploh zlata mačka spominja na karakala, a ima krajša ušesa brez čopkov, daljši rep in krajšo ter bolj zaokroženo glavo. Ušesa so majhna in okrogla, oči so lahko svetlo modre ali rjave.[22]

Razširjenost[uredi | uredi kodo]

Zlata mačka naseljuje tropske gozdove vse do 3000 metrov nadmorske višine. Najraje ima goste, vlažne gozdove s številnim podrastjem, pogosto pa se nahaja v bližini rek, v bambusovih gozdovih in višje ležečih mokriščih. Mačkino območje razširjenosti se razteza od Senegala na zahodu do Kenije na vzhodu in od Srednjeafriške republike na severu do severnega predela Angole na jugu.[21]

Ekologija in vedenje[uredi | uredi kodo]

Ilustracija zlate mačke.

Zaradi prikritega načina življenja je o vedenju zlate mačke le malo znanega. Za vrsto so značilni samotarski osebki, ki so najbolj aktivni ob večerih in v nočnem času, četudi so že bili opazovani med lovom podnevi. Njihova aktivnost naj bi bila odvisna od razpoložljivosti lokalnega plena.[21]

Zlate mačke so dobre plezalke, a najraje lovijo na tleh. V glavnem se prehranjujejo z drevolazci ali drevesnimi damani (Dendrohyrax) in glodavci, lovijo pa tudi ptiče, manjše opice, majhne antilope, huleže (Cephalophinae) in orjaško gozdno svinjo (Hylochoerus meinertzhageni). Opazili so jih med lovom na perutnino in druge udomačene živali.[21][20]

Podatki o razmnoževalnih navadah zlate mačke temeljijo na osebkih, živečih v ujetništvu. Po 75 dni trajajoči brejosti samica skoti leglo, ki navadno vsebuje enega ali dva mladiča. Ti ob rojstvu tehtajo od 180 do 235 gramov in že po enem tednu odprejo oči, mati pa jih doji 6–8 tednov. Za mlade zlate mačke sta v primerjavi z ostalimi mačjimi vrstami značilna relativno hitra rast in razvoj. Samice dosežejo spolno zrelost po 11 mesecih, medtem ko samci dozorijo nekoliko kasneje, ob starosti 18 mesecev. V ujetništvu zlata mačka preživi tudi do 12 let, njihova življenjska doba v naravi pa ni poznana.[21]

Grožnje in zaščita vrste[uredi | uredi kodo]

Zlato mačko ogrožajo predvsem krčenje gozdov, plantaže za pridelovanje palmovega olja, rudarstvo in gradnja novih cest. Z naštetimi je povezana izguba mačkinega naravnega habitata. Ponekod grožnjo predstavlja tudi organiziran lov na zlate mačke, kar je še posebej izrazito v Kongu. Vrsta je na Rdečem seznamu IUCN označena kot ranljiva.[3] Lov na posameznike te vrste je med drugim prepovedan v Angoli, Demokratični republiki Konga, Gani, Keniji, Liberiji, Nigeriji, Ruandi in Sierri Leoni.[23]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Bahaa-el-din, L.; Mills, D.; Hunter, L.; Henschel, P. (2015). »Caracal aurata«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2015: e.T18306A50663128.
  2. Wilson, Don E.; Reeder, DeeAnn M. (2005). Mammal species of the world : a taxonomic and geographic reference (3. ed izd.). Baltimore: Johns Hopkins University Press. ISBN 0-8018-8221-4. OCLC 57557352. {{navedi knjigo}}: |edition= ima odvečno besedilo (pomoč)
  3. 3,0 3,1 Bahaa-el-din, L.; Mills, D.; Hunter, L. & Henschel, P. (2015). "Caracal aurata". IUCN Red List of Threatened Species. 2015: e.T18306A50663128.
  4. 4,0 4,1 4,2 Johnson, Warren E.; Eizirik, Eduardo; Pecon-Slattery, Jill; Murphy, William J.; Antunes, Agostinho; Teeling, Emma; O'Brien, Stephen J. (6. januar 2006). »The late Miocene radiation of modern Felidae: a genetic assessment«. Science (New York, N.Y.). Zv. 311, št. 5757. str. 73–77. doi:10.1126/science.1122277. ISSN 1095-9203. PMID 16400146.
  5. 5,0 5,1 Wilson, Don E.; Reeder, DeeAnn M. (2005). Mammal species of the world : a taxonomic and geographic reference (3. ed izd.). Baltimore: Johns Hopkins University Press. ISBN 0-8018-8221-4. OCLC 57557352. {{navedi knjigo}}: |edition= ima odvečno besedilo (pomoč)
  6. Temminck, C. J. (1827). "Félis doré Felis aurata". Monographies de Mammalogie. Paris: G. Dufour et E. d'Ocagne. pp. 120−121.
  7. Temminck, C. J. (1827). "Félis a ventre tacheté Felis celidogaster". Monographies de Mammalogie. Paris: G. Dufour et E. d'Ocagne. pp. 140−141.
  8. Gray, J. E. (1838). "On some new species of Quadrupeds and Shells". Annals of Natural History. 1 (1): 27–30.
  9. Waterhouse, G. R. (1842). "Felis rutilus". Proceedings of the Zoological Society of London. X (September): 130.
  10. Lydekker, R. (1906). "Description of two Mammals from the Ituri Forest". Proceedings of the Zoological Society of London. 1906 (December): 992−996.
  11. 11,0 11,1 Van Mensch, P. J. A.; Van Bree, P. J. H. (1969). "On the African golden cat, Profelis aurata (Temminck, 1827)". Biologica Gabonica. V (4): 235–269.
  12. Severtzow, M. N. (1858). "Notice sur la classification multisériale des Carnivores, spécialement des Félidés, et les études de zoologie générale qui s'y rattachent". Revue et Magasin de Zoologie Pure et Appliquée. Série 2 X: 385–396.
  13. Pocock, R. I. (1917). "The classification of the existing Felidae". Annals and Magazine of Natural History. Series 8. XX (119): 329–350.
  14. Van Mensch, P. J. A.; Van Bree, P. J. H. (1969). "On the African golden cat, Profelis aurata (Temminck, 1827)". Biologica Gabonica. V (4): 235–269.
  15. Hemmer, H. (1978). "The evolutionary systematics of living Felidae: Present status and current problems". Carnivore. 1 (1): 71–79.
  16. Groves, C. P. (1982). "Cranial and dental characteristics in the systematics of Old World Felidae". Carnivore. 5 (2): 28–39.
  17. Johnson, W. E.; O'Brien, S. J. (1997). »Phylogenetic reconstruction of the Felidae using 16S rRNA and NADH-5 mitochondrial genes«. Journal of Molecular Evolution. Zv. 44 Suppl 1. str. S98–116. doi:10.1007/pl00000060. ISSN 0022-2844. PMID 9071018.
  18. 18,0 18,1 Macdonald, David W.; Loveridge, Andrew J. (2010). Biology and conservation of wild felids. Oxford [England]: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-157414-6. OCLC 746005082.
  19. Kitchener, A. C.; Breitenmoser-Würsten, C.; Eizirik, E.; et al. (2017). "A revised taxonomy of the Felidae: The final report of the Cat Classification Task Force of the IUCN Cat Specialist Group" (PDF). Cat News (Special Issue 11): 60−61.
  20. 20,0 20,1 Guggisberg, C. A. W. (1975). Wild cats of the world (First edition izd.). New York. ISBN 0-8008-8324-1. OCLC 1627553. {{navedi knjigo}}: |edition= ima odvečno besedilo (pomoč)
  21. 21,0 21,1 21,2 21,3 21,4 Sunquist, Melvin E. (2002). Wild cats of the world. Chicago: University of Chicago Press. ISBN 0-226-77999-8. OCLC 48383459.
  22. Macdonald, David W. (2009). The Princeton encyclopedia of mammals (Pbk. ed izd.). Princeton, N.J.: Princeton University Press. ISBN 978-0-691-14069-8. OCLC 276340778. {{navedi knjigo}}: |edition= ima odvečno besedilo (pomoč)
  23. Nowell, K. and Jackson, P. (1996). Wild Cats: Status Survey and Conservation Action Plan. IUCN/SSC Cat Specialist Group, Gland, Switzerland.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]