Marindol

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Marindol
Kolpa marindol.jpg
Marindol se nahaja v Slovenija
Marindol
Marindol
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°30′17.58″N 15°19′53.58″E / 45.5048833°N 15.3315500°E / 45.5048833; 15.3315500Koordinati: 45°30′17.58″N 15°19′53.58″E / 45.5048833°N 15.3315500°E / 45.5048833; 15.3315500
DržavaZastava Slovenije Slovenija
Statistična regijaJugovzhodna Slovenija
Tradicionalna pokrajinaDolenjska
ObčinaČrnomelj
Prva omemba1536
Površina
 • Skupno6,23 km2
Nadm. višina
238,3 m
Prebivalstvo
 (2020)[1]
 • Skupno93
 • Gostota15 preb./km2
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • Poletje (DST)UTC+2 (CEST)
Poštna številka
ZemljevidiNajdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2020 (kjer ni drugače navedeno).
Marindolski steljniki
LegaObčina Črnomelj
RKD št. 9339 (opis enote)[2]
Razglasitev NKDkulturna krajina

Márindol (tudi Marijin dol, Šobatovci in Šobatovo selo) je naselje v Sloveniji.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Leta 1548 so se v vas naselili še bosanski in liški Uskoki pod vodstvom stotnika Ivana Lenkovića. Zaradi te kolonizacije je vas skupaj z bližnjim kranjskim Žumberkom postala del Vojne krajine, čeprav je bila geografsko ločena od njenega preostanka. Med letoma 1579 in 1881 sta bila Žumberak in Marindol del Vojne krajine, nato pa sta bila ob njeni ukinitvi začasno dodeljena hrvaški upravi. Toda spor med Kranjsko in Hrvaško ter Ogrsko o tem spornem ozemlju formalno ni bil razrešen vse do propada dvojne monarhije leta 1918. Leta 1941 so fašisti priključili to področje Italijanski kraljevini. Do leta 1945 je vas spadala pod hrvaški Karlovec, nato pa je od leta 1945 do 1948 spadala pod Črnomelj, nakar je bila leta 1948 spet vrnjena Karlovcu. Od leta 1952 pa je bila ponovno priključena Črnomlju in s tem Sloveniji.

Do danes v vasi prevladuje prebivalstvo uskoškega porekla, ki govori štokavščino in je pravoslavno.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Povprečna nadmorska višina naselja je 255 m.

Pomembnejša bližnja naselja so: Vrhovci (0,5 km), Adlešiči (2,5 km) in Črnomelj (15 km).

Marindolski steljniki[uredi | uredi kodo]

Marindolski steljniki so večje steljniške površine (kjer so kmetje želi praprot za steljo živini) z velikim deležem redno košenih steljnikov nekdaj najbolj značilnega krajinskega vzorca za Belo krajino. Zaradi opuščanja kmetijske rabe steljnikov skoraj ni več. Steljniki so bili v gričevnatem jugovzhodnem koncu Bele krajine, ob lokalni cesti med Marindolom in Preloko.[3]

Sklici in viri[uredi | uredi kodo]

  1. "Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2020". Statistični urad Republike Slovenije. 8. junij 2020. Pridobljeno dne 8. junija 2020.
  2. "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 9339". Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  3. "Marindolski steljniki". Krajinski park Kolpa. Pridobljeno dne 26.3.2021.
  • Kladnik, Darinka Sto slovenskih krajev Prešernova družba, Ljubljana, 1994 (COBISS)
  • Zajc, Marko. »Žumberak kot pozabljena regija : Ali kako lahko mejno področje zmede slovenske politike«, Zgodovinski časopis 57 (2003). S. 261-266.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]