John Maynard Keynes

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
John Maynard Keynes
Portret
Rojstvo5. junij 1883({{padleft:1883|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[1][2][…]
Cambridge[4]
Smrt21. april 1946({{padleft:1946|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[4][2][…] (62 let)
Firle[d]
DržavljanstvoFlag of the United Kingdom.svg Združeno kraljestvo
Flag of the United Kingdom.svg Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske
Poklicekonomist, matematik, politik, filozof, profesor, diplomat, pisatelj neleposlovnih del, poslovnež
PodpisJM Keynes signature.svg

John Maynard Keynes, 1. baron Keynes iz Tiltona[5], CB FBA, angleški ekonomist, * 5. junij 1883, † 21. april 1946.

Keynes je bil eden najpomembnejših britanskih ekonomistov in političnih teoretikov moderne dobe, ki je s svojimi idejami temeljito spremenil teorijo in prakso makroekonomije in ekonomske politike vlad. Najprej jo je razvijal matematično, nato pa je nadgradil in dodobra izpopolnil prejšnje delo o vzrokih poslovnih ciklov in je postal eden najvplivnejših ekonomistov 20. stoletja.[6][7][8][9] Velja za utemeljitelja moderne makroekonomije, njegove ideje so znane kot šola keynesijske ekonomije, h kateri spadajo tudi različni odmiki.[10]

V času velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja je Keynes vodil revolucijo v ekonomskem razmišljanju in izzival ideje neoklasične ekonomije, ki so trdile, da bodo prosti trgi kratkoročno in srednjeročno samodejno zagotovili polno zaposlitev, če bodo delavci prilagodljivi v svojih plačnih zahtevah. Trdil je, da skupno povpraševanje (skupna poraba v gospodarstvu) določa splošno raven gospodarske aktivnosti in da neustrezno skupno povpraševanje vodi v daljša obdobja visoke brezposelnosti. Zavzemal se je za uporabo fiskalne in denarne politike za ublažitev škodljivih učinkov gospodarskih recesij in kriz. Te ideje je podrobno predstavil v svojem glavnem delu Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja, ki je bilo objavljeno leta 1936. Od srednjih do poznih tridesetih let prejšnjega stoletja so vodilna zahodna gospodarstva sprejela Keynesova priporočila. Skoraj vse kapitalistične vlade so to storile do konca dveh desetletij po Keynesovi smrti leta 1946. Kot vodja britanske delegacije je Keynes sodeloval pri oblikovanju mednarodnih gospodarskih institucij, ustanovljenih po koncu druge svetovne vojne, vendar jih je zaradi več vzrokov zavirala ameriška delegacija.

Keynesov vpliv se je začel zmanjševati v sedemdesetih letih 20. stoletja, deloma kot posledica stagnacije, ki je v tem desetletju zajela angloameriška gospodarstva, deloma pa zaradi kritik Miltona Friedmana in drugih monetaristov,[11] ki so nasprotovali možnosti vlad, da bi regulirale poslovni cikel s fiskalno politiko.[12] Začetek svetovne finančne krize v letih 2007 in 2008 je ponovno obudil Keynesove zamisli. Keynesijska ekonomija je predstavljala teoretično podlago za ekonomske politike, ki so jih kot odgovor na krizo sprejeli predsednik ZDA Barack Obama, predsednik vlade Združenega kraljestva Gordon Brown in drugi voditelji vlad.[13]

Ko je revija Time Keynesa leta 1999 uvrstila na svoj seznam najpomembnejših ljudi stoletja, so o njem zapisali, da je ''njegova radikalna ideja, da bi vlade morale porabiti denar, ki ga nimajo, verjetno rešila kapitalizem.''[14] Časnik The Economist je Keynesa označil za najbolj znanega britanskega ekonomista 20. stoletja.[15] Obenem je bil Keynes tudi javni uslužbenec, direktor Centralne angleške banke in del Bloomsburyjeve skupine intelektualcev.[16]

Zgodnje  življenje in izobrazba[uredi | uredi kodo]

Kraljevi kolidž v Cambridgeu. Keynesu je babica v pismu zapisala, da odkar je bil rojen v Cambridgeu, ljudje pričakujejo od njega nadarjenost.

John Maynard Keynes se je rodil 5. junija 1883 v mestu Cambridge v Cambridgeshireju v Angliji v družini, ki je pripadala višjemu srednjemu razredu. Njegov oče John Neville Keynes je bil ekonomist in predavatelj moralnih ved na univerzi v Cambridgeu, mama Florence Ada Keynes pa lokalna socialna delavka, zgodovinarka in političarka. Bil je prvorojenec, sledila sta mu še Margaret Neville leta 1885 in Geoffrey leta 1887. Margaret se je pozneje poročila z Nobelovim nagrajencem fiziologom Archibaldom Hillom, Geoffrey pa je postal kirurg.

Po mnenju ekonomskega zgodovinarja in biografa Roberta Skidelskyja so bili Keynesovi starši ljubeči in pozorni. Vse življenje so prebivali v isti hiši, kamor so se pozneje otroci vedno radi vračali, saj so bili tam dobrodošli. Keynes je od očeta dobil veliko podporo, vključno z inštrukcijami, ki so mu pomagale opraviti sprejemne izpite, in finančno pomoč, ko je kot mlad človek leta 1929 v času velike gospodarske krize ostal skoraj brez vsega premoženja. Tudi Keynesova mati je pomagala svojim otrokom pri uresničitvi ciljev.[17]

Januarja 1889, ko je bil star pet let in pol, je Keynes začel obiskovati vrtec šole Perse za dekleta petkrat na teden. Hitro je pokazal talent za aritmetiko, vendar pa je bil večkrat bolan, zaradi česar je bil pogosto dolgo odsoten. Doma sta ga učili guvernanta Beatrice Mackintosh in mama. Januarja 1892 je pri osmih letih in pol začel obiskovati pripravljalno šolo St Faith. Do leta 1894 je postal eden najboljših učencev v razredu, predvsem je bil odličen v matematiki. Leta 1896 je ravnatelj te šole Ralph Goodchild zapisal, da je bil Keynes ''za celo glavo in ramena nad vsemi drugimi fanti v šoli'' in da je prepričan, da bi lahko dobil štipendijo za Eton.[18][19]

Leta 1897 je Keynes res dobil štipendijo na kolidžu Eton, kjer je pokazal talent za široko paleto predmetov, zlasti matematiko, klasiko in zgodovino. Tam je tudi spoznal prvo ''ljubezen svojega življenja,'' Dana Macmillana, starejšega brata poznejšega premierja Harolda Macmillana.[20] Čeprav je pripadal družbenemu srednjemu razredu, se je Keynes zlahka pomešal z učenci, ki so pripadali višjemu razredu.

Leta 1902 je Keynes zapustil kolidž Eton in se vpisal na Kraljevi kolidž v Cambridgeu, kjer je prejemal štipendijo za študij matematike. Alfred Marshall ga je spodbudil, da bi postal ekonomist,[21] čeprav je Keynesa bolj vleklo k filozofiji, zlasti k etičnemu sistemu G. E. Moorea. Keynes je bil izvoljen v Univerzitetni klub Pitt,[22] bil pa je tudi aktiven član napol skrivnega društva Cambridge Apostles, debatnega kluba, ki je bil v glavnem rezerviran le za najboljše študente. Kot večina članov je tudi on po diplomi ohranil stike s klubom in se vse življenje udeleževal občasnih sestankov. Preden je zaključil šolanje na Cambridgeu, je bil predsednik zveze Cambridge Union Society in Liberalnega kluba Univerze v Cambridgeu. Sam se je opredeljeval za ateista.[23][24]

Maja 1904 je diplomiral iz matematike. Po nekaj mesecih, ki jih je preživel na počitnicah z družino in prijateljih, se je naslednji dve leti še naprej vključeval v delo univerze. Sodeloval je v debatah, še naprej študiral filozofijo in kot podiplomski študent nekaj časa neuradno obiskoval predavanja iz ekonomije, kar je predstavljalo njegovo edino formalno izobrazbo iz te stroke. Leta 1906 je opravil državne izpite.

Ekonomist Harry Johnson je zapisal, da je optimizem, ki je prevevalo Keynesovo zgodnje življenje, ključ do razumevanja njegove poznejšega razmišljanja.[25] Bil je namreč vedno prepričan, da bo našel rešitev za kakršen koli problem, na katerega se je osredotočil, ob tem pa je ohranil trajno vero v sposobnost vladnih uslužbencev, da delajo dobro.[26] Keynesov optimizem je bil v dveh pogledih tudi kulturni: Bil je predstavnik zadnje generacije, ki je rasla v imperiju na vrhuncu moči in tudi predstavnik zadnje generacije, ki se je počutila upravičena vladati s kulturo in ne s strokovnim znanjem. Po mnenju Skidelskyja je občutek za kulturno enotnost, ki je v Veliki Britaniji veljal od 19. stoletja do konca 1. svetovne vojne, predstavljal okvir, s katerim so izobraženi lahko vzpostavili različna področja znanja med seboj in življenjem, kar jim je omogočilo, da so pri obravnavi praktičnih primerov samozavest črpali iz različnih področij.[17]

Kariera[uredi | uredi kodo]

Oktobra 1908 je Keynes začel svojo kariero v državni upravi kot referent v uradu za Indijo.[27] Sprva je v delu užival, vendar ga je kmalu to začelo dolgočasiti, zato je odstopil in se vrnil v Cambridge ter začel raziskovati teorijo verjetnosti. To delo sta mu sprva zasebno financirali le dve osebi, njegov oče in ekonomist Arthur Pigou.

Leta 1909 je Keynes objavil svoj prvi strokovni ekonomski članek v reviji The Economic Journal o vplivu nedavnega svetovnega gospodarskega upada na Indijo.[28] Ustanovil je tedensko debatno skupino Klub politične ekonomije. Istega leta je sprejel predavanje ekonomije, ki ga je osebno financiral Alfred Marshall. Keynesov zaslužek se je še povečal, ko je začel sprejemati študente z zasebno šolnino.

Leta 1911 je postal urednik revije The Economic Journal. Leta 1913 je objavil svojo prvo knjigo Indijska valuta in finance (Indian Currency and Finance).[29] Nato je bil imenovan v Kraljevo komisijo za indijsko valuto in finance[30] (torej enako področje, kot ga je obravnavala njegova knjiga), kjer je pokazal precejšen talent za uporabo ekonomske teorije pri praktičnih problemih. Njegovo delo je izšlo pod imenom ''J M Keynes'', čeprav je bil družini in prijateljem znan kot Maynard. Tudi njegov oče John Neville Keynes je bil vedno poznan po svojem srednjem imenu.[31]

Prva svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Med prvo svetovno vojno je britanska vlada uporabila Keynesovo strokovno znanje. Leta 1914 se ni uradno ponovno pridružil javnim uslužbencem, vendar je nekaj dni pred začetkom vojne na prošnjo vlade odpotoval v London. Bankirji so si prizadevali za ukinitev posebnih plačil (konvertibilnosti bankovcev v zlato), toda s Keynesovo podporo je bil takratni premier David Lloyd George prepričan, da je to slaba ideja, saj bi škodila prihodnjemu ugledu, če bi bila plačila ustavljena, preden bi bilo to res potrebno.

Januarja 1915 je Keynes zasedel uradno vladno funkcijo na finančnem ministrstvu. Med njegovimi nalogami je bilo oblikovanje kreditnih pogojev med Združenim kraljestvom in njenimi celinskimi zavezniki med vojno ter pridobivanje redkih valut. Po mnenju ekonomista Roberta Lekachmana je postalo Keynesovo mojstrstvo legendarno zaradi opravljanja vseh teh nalog, podobno kot ko mu je s težavo uspelo sestaviti majhno zalogo španskih peset.

Ministrstvo za finance je bilo navdušeno, ko so dospele informacije, da je Keynes zbral dovolj, da je britanski vladi zagotovil začasno rešitev. Vendar Keynes teh peset ni predal, ampak se je odločil za prodajo vseh, da bi prodrl na trg. Ta drznost se mu je obrestovala, saj so pesete pozneje postale veliko manj redke in drage.[32]

Ob uvedbi vojaške obveznosti leta 1916 je zaprosil za izvzetje, kar je argumentiral z nadaljevanjem svojega dela za vlado.

V času praznovanja kraljevega rojstnega dneva leta 1917 je bil Keynes za svoje delo med vojno odlikovan z Redom kopeli.[33] To je pripeljalo do imenovanja, ki je pozneje močno vplivalo na njegovo življenje in kariero: imenovan je bil za predstavnika z ministrstva za finance na Versajski mirovni konferenci leta 1919. Postal je tudi častnik belgijskega Leopoldovega reda.[34]

Versajska mirovna konferenca[uredi | uredi kodo]

Keynesov prijatelj David Lloyd George. Keynes je bil sprva previden pred tako imenovanim valižanskim čarovnikom in je raje podpiral njegovega tekmeca Asquitha, vendar je v Versaillesu spremenil mnenje. Vendar to Keynesu ni preprečilo, da ne bi v knjigi Ekonomske posledice miru podobe takratnega premierja naslikal zelo ostro.

Keynesove izkušnje v Versaillesu so vplivale na oblikovanje njegovih prihodnjih pogledov, v danem trenutku pa niso bile uspešne. Njegov glavni cilj je bil namreč, da bi preprečil, da bi bila nemška odškodnina postavljena tako visoko, da bi travmatizirala nedolžne Nemce, škodovala plačilni sposobnosti države in močno omejila zmožnost nakupa izvoza iz drugih držav, s tem pa bi škodila ne le nemškemu gospodarstvu, ampak tudi širše v svetu.

Na njegovo žalost so konzervativne sile v koaliciji, ki so se okrepile na volitvah leta 1918, dosegle izključitev Keynesa in britanskega finančnega ministrstva iz formalnih pogovorov o reparacijah na visoki ravni. Njihovo mesto sta zasedla sodnik lord Sumner in bankir lord Cunliffe, ki sta zaradi astronomsko visoke vojne odškodnine, ki sta jo želela zahtevati od Nemčije, dobila vzdevek Nebeška dvojčka. Keynes je bil prisiljen v poskuse vplivanja iz zakulisja.

Trije ključni možje v Versaillesu so bili britanski premier Lloyd George, francoski premier Clemenceau in ameriški predsednik Wilson.[35] Keynes je imel neposreden dostop le do Lloyda Georgea. Do volitev leta 1918 je bil naklonjen Keynesovemu mnenju, vendar je med volilno kampanjo ugotovil, da bodo njegovi govori v javnosti dobro sprejeti le, če bo obljubil ostro kaznovanje Nemčije, zato je svojo delegacijo zavezal k pridobitvi visokih plačil.

Lloyd George pa si je z nekaterimi dejanji na pariški konferenci pridobil nekaj Keynesove zvestobe. Pri Francozih je posredoval, da bi nemškim civilistom zagotovil pošiljanje prepotrebnih zalog hrane. Clemenceau se je prav tako zavzel za znatne odškodnine, vendar nižje od Britancev, medtem ko je Francija iz varnostnih razlogov zagovarjala hujšo poravnavo od Združenega kraljestva.

Wilson je bil sprva naklonjen razmeroma prizanesljivemu ravnanju z Nemčijo, saj se je bal, da bi prestroge razmere lahko spodbudile naraščanje ekstremizma, obenem pa je želel, da Nemčiji ostane dovolj kapitala za plačilo uvoza. Na Keynesovo žalost sta Lloyd George in Clemenceau pritiskala na Wilsona, da bi se strinjal z vključitvijo pokojnin v račun za odškodnino.

Proti koncu konference je Keynes pripravil in predstavil načrt, za katerega je trdil, da ne bo le pomagal Nemčiji in drugim osiromašenim srednjeevropskim silam, ampak bo koristen tudi za svetovno gospodarstvo kot celoto. Vključeval je radikalno odpisovanje vojnih dolgov, kar bi sicer lahko vplivalo na povečanje mednarodne trgovine, vendar bi hkrati celotna cena evropske obnove padla na ZDA.

Lloyd George se je strinjal, da je to sprejemljivo za britanske volivce. Proti pa so bile ZDA, saj so bile takrat največje upnice, do takrat pa je Wilson začel verjeti v prednosti ostrih pogojev, saj je bil mnenja, da je njegova država že preveč žrtvovala. Kljub njegovim prizadevanjem je bila rezultat konference pogodba, nad katero se je Keynes zgražal tako iz moralnih kot ekonomskih razlogov, zato je odstopil s svojega položaja na finančnem ministrstvu.[36]

Junija 1919 je zavrnil ponudbo, da bi postal predsednik Britanske banke severne trgovine, delovno mesto, za katerega bi bil plačan po 2000 funtov za jutro dela tedensko.

Keynesova analiza napovedanih škodljivih učinkov pogodbe se je pojavila v zelo vplivni knjigi Ekonomske posledice miru (The Economic Consequences of the Peace), ki je izšla leta 1919.[37] To delo je bilo opisano kot najboljša njegova knjiga, v kateri je moč zaznati tako njegovo strast do tega dela kot tudi ekonomsko spretnost. Poleg ekonomske analize je knjiga vsebovala tudi razloge, zaradi katerih je bralec lahko začutil sočutje:

»Ne morem iti mimo te teme, kot da bi bila njena pravična obravnava v celoti odvisna bodisi od naših obljub, bodisi od ekonomskih dejstev. Politika podrejanja Nemčije kot generacije sužnjev, poniževanja življenj milijonov ljudi in odvzema sreče celotnemu narodu bi morala biti gnusna - gnusna, četudi je to prej skušalo obogateti in je sejalo propad za celotno civilizirano življenje v Evropi.«

Vključil je tudi zelo skrajne podobe, na primer, da je treba »iz leta v leto Nemčijo potiskati navzdol, njene otroke pa izstradati in pohabiti.« Dodal je tudi krepke napovedi, ki so bile kasneje upravičene z dogodki:

»Če namerno ciljamo na osiromašenje Srednje Evrope, si upam trditi, da maščevanje ne bo izostalo. Takrat se ne bo dolgo odlašalo s končno vojno med silami reakcije in obupanimi konvulzijami revolucijskih sil, ob kateri se bodo grozote nedavne nemške vojne zdele neznantne.«

Keynesovi privrženci trdijo, da so se njegove napovedi katastrofe uresničile, ko je nemško gospodarstvo leta 1923 trpelo zaradi hiperinflacije, pozneje pa tudi s propadom Weimarske republike in izbruhom druge svetovne vojne. Vendar pa zgodovinarka Ruth Henig trdi, da večina zgodovinarjev glede versajske mirovne konference sedaj zavzema stališče, da v gospodarskem smislu pogodba proti Nemčiji ni bila pretirano ostra in da so bile obveznosti ter odškodnina neizogibno poudarjane na razpravah v Parizu zaradi zadovoljitve volivcev, ki so brali dnevne časopise. Meni, da je bil namen odločevalcev Nemčiji tiho ponuditi bistveno pomoč pri plačevanju računov in ugoditi številnim nemškim prošnjam glede sprememb načina plačevanja odškodnine v praksi.[38][39]

Izplačan je bil le majhen del odškodnine. Zgodovinar Stephen A. Schucker je celo s podatki dokazoval, da je v letih 1919-1933 priliv kapitala iz ameriških posojil znatno presegel nemška plačila, tako da je Nemčija na neto osnovi dobila podporo, ki je ekvivalentna štirikratniku zneska iz Marshallovega načrta po drugi svetovni vojni.

Schuker je tudi našel podatke, da je bil Keynes v letih po versajski konferenci neformalni svetovalec za odškodnine pri nemški vladi. Prispeval naj bi k izplačilu enega večjih obrokov odškodnine, iz političnih razlogov pa je tudi podpiral hiperinflacijo. Kljub temu je knjiga Ekonomske posledice miru Keynesu prinesla mednarodno slavo, čeprav je to zanj hkrati predstavljalo karierni zastoj – šele po izbruhu druge svetovne vojne mu je bilo ponujeno direktorsko mesto v kateri od večjih britanskih bank in šele takrat je začel dobivati sprejemljive ponudbe za formalno službo in vrnitev v vlado. Kljub temu pa je še vedno lahko vplival na oblikovanje vladne politike s svojo mrežo stikov, objavljenimi deli in službovanjem v vladnih odborih, kar je vključevalo udeležbo na političnih sestankih na visoki ravni v vlogi svetovalca.[36]

Dvajseta leta[uredi | uredi kodo]

Keynes je svoje delo Razprava o verjetnosti (A Treatise on Probability) končal pred vojno, vendar ga je objavil leta 1921.[36] Delo je bilo pomemben prispevek k filozofskim in matematičnim podlagam verjetnostnega računa, ki je zagovarjal pomembno stališče, da verjetnosti niso več ali manj kot resnične vrednosti, ki so nekje vmes med preprosto resnico in lažjo. Keynes je kot prvi v 15. in 17. poglavju knjige razvil verjetnostni intervalni pristop k verjetnosti, ob tem pa je v 26. poglavju razvil še pristop teže k odločanju s svojim konvencionalnim koeficientom tveganja in teže, ki ga je označil kot c. Ob svojem akademskem delu je bil v dvajsetih letih 20. stoletja Keynes aktiven tudi kot novinar, ki je svoje delo opravljal na mednarodni ravni, v Londonu pa je delal tudi kot finančni svetovalec. Leta 1924 je Keynes za svojega nekdanjega učitelja Alfreda Marshalla sestavil nekrolog, o katerem je Joseph Schumpeter dejal, da opisuje »najbolj briljantno življenje znanstvenika, ki jih je kdajkoli bral.«[40] Tudi Marshallovo vdovo je ta spominski zapis navdušil, Lytton Strachey pa ga je ocenil kot eno izmed Keynesovih najboljših del.[36]

Leta 1922 je Keynes še naprej zagovarjal zmanjšanje nemške odškodnine z revizijo pogodbe.[36] Politiko deflacije po prvi svetovni vojni je napadel z Zapisom o denarni reformi (A Tract on Monetary Reform) leta 1923[36] – s prepričljivim argumentom, da bi morale države ciljati na stabilnost domačih cen, a se izogibajo deflaciji celo za ceno tveganja depreciacije njihove valute. Velika Britanija je v večini dvajsetih let 20. stoletja trpela zaradi visoke brezposelnosti, zaradi česar je Keynes priporočil depreciacijo funt šterlinga za ustvarjanje novih delovnih mest, ob tem pa bi britanski izvoz postal bolj dostopen.[36] Od leta 1924 se je zavzemal tudi za fiskalni odziv, kjer bi vlada lahko ustvarila delovna mesta z izdatki za javna dela. V dvajsetih letih so Keynesovi spodbudni pogledi imeli le omejen vpliv na oblikovalce politik in splošno akademsko mnenje – po mnenju Hymana Minskyja je bil eden od razlogov ta, da je bila njegova teoretska utemeljitev v tem času »zmešana.«[28] V svojem Zapisu o denarni reformi je tudi pozval k odpravi zlatega standarda. Keynes je menil, da sodelovanje v zlatem standardu za države, kot je Združeno kraljestvo, ni prinašalo več neto koristi, saj je bilo v nasprotju s potrebo po notranjepolitični avtonomiji. Države bi lahko prisilil k izvajanju deflacijske politike ravno v času, ko so bili potrebni ekspanzivni ukrepi za obravnavo naraščajoče brezposelnosti. Finančno ministrstvo in Angleška državna banka sta bila še vedno naklonjena zlatemu standardu in sta leta 1925 prepričala tedanjega premierja Winstona Churchilla, da ga ponovno vzpostavi, kar je imelo slab vpliv na britansko industrijo. Keynes se je odzval z delom Ekonomske posledice gospoda Churchilla (The Economic Consequences of Mr. Churchill) in je vztrajal pri boju proti zlatemu standardu, dokler ga Združeno kraljestvo ni leta 1931 dokončno opustilo.[36]

Velika gospodarska kriza[uredi | uredi kodo]

Svetovna gospodarska kriza in obdobje stiske sta tvorila ozadje, v katerem je prišlo do kejnezijanske revolucije. Na fotografiji, ki jo je marca 1936 posnela fotografinja Dorothea Lange, je mama migrantka Florence Owens Thompson.

Keynes je že v dvajsetih letih 20. stoletja začel z delom na teoriji na preučevanju razmerja med brezposelnostjo, denarjem in cenami.[41] Delo Razprava o denarju (Treatise on Money) je izšlo leta 1930 v dveh delih. Glavna ideja tega dela je bila, da če bo prihranjen denar presegel vložen znesek, kar se lahko zgodi, če so obrestne mere previsoke, se bo brezposelnost povečala. To je deloma posledica dejstva, da ljudje ne želijo porabiti previsokega deleža denarja, ki ga izplačajo delodajalci, kar slednjim otežuje ustvarjanje dobička. Druga ključna tema knjige je nezanesljivost finančnih indeksov, ki predstavljajo natančen ali celo smiseln pokazatelj splošnih sprememb kupne moči valut skozi čas. Zlasti je kritizral upravičenost britanske vrnitve k zlatemu standardu leta 1925 ob predvojnem vrednotenju glede na indeks veleprodajnih cen. Trdil je, da indeks podcenjuje učinke sprememb stroškov storitev in dela.

Keynes je bil zelo kritičen do varčevalnih ukrepov britanske vlade med veliko gospodarsko krizo. Verjel je, da so proračunski primanjkljaji med recesijo dobra stvar in naravni produkt gospodarskega padca. Zapisal je: »Za takšno ali drugačno zadolževanje vlade je tako rekoč naravno zdravilo, ki preprečuje izgube podjetij v tako hudem upadu, kot je sedanji, tako velikega, da bi morali proizvodnjo popolnoma ustaviti.«[42]

Na vrhuncu velike gospodarske krize leta 1933 je Keynes izdal knjigo Sredstva za blaginjo (The Means to Prosperity), ki je vsebovala posebna politična priporočila za spopadanje z brezposelnostjo v času krize, prevsem je nasprotovala ciklični javni porabi. V knjigi se nahaja tudi ena prvih omemb multiplikacijskega učinka. Čeprav je bilo delo naslovljeno prevsem na britansko vlado, je vsebovalo tudi nasvete za druge države, ki jih je kriza prizadela. Izvode so poslali novoizvoljenemu ameriškemu predsedniku Franklinu D. Rooseveltu in drugim svetovnim voditeljem. Tako ameriška kot britanska vlada sta delo vzeli resno in po mnenju Roberta Skidelskyja je to pomagalo utirati pot kasnejšemu sprejemanju Keynesovih idej, čeprav je imelo le malo neposrednega praktičnega vpliva. Na londonski ekonomski konferenci leta 1933 so bila mnenja preveč raznolika, da bi se lahko dogovorili o enotni strategiji delovanja.[43]

Keynesovim idejam podobno politiko sta sprejeli Švedska in Nemčija, vendar je bila Švedska premajhna, da bi pritegnila veliko pozornosti, Keynes pa je namerno molčal o uspešnih prizadevanjih Nemčije, saj je bil zgrožen zaradi njenih imperialističnih ambicij in ravnanja z Judi.[43] Keynesova pozornost je bila poleg Velike Britanije namenjena predvsem ZDA. Leta 1931 je prejel precejšnjo podporo svojim pogledom na proticiklično javno porabo v Chicagu, takrat najpomembnejšem ameriškem gospodarskem središču, kjer so do tedaj prisegali na običajno alternativo.[28][43] Vendar je ortodoksno ekonomsko prepričanje ostalo na splošno nenaklonjeno fiskalnim posegom za blažitev krize vse do obdobja tik pred izbruhom vojne.[28] Konec leta 1933 je Felix Frankfurter Keynesa prepričal, naj se obrne neposredno na predsednika Roosevelta, kar je storil s pismi in srečanjem iz oči v oči leta 1934.[43] Skidelsky je kljub temu menil, da so Keynesova prizadevanja dobila manjši vpliv na gospodarsko politiko ZDA šele po letu 1939.[43]

Keynesovo glavno delo Splošna teorija zaposlovanja, obresti in denarja (The General Theory of Employment, Interest and Money) je izšlo leta 1936.[44] Raziskal in indeksiral ga je eden Keynesovih najljubših študentov, poznejši ekonomist David Bensusan-Butt.[45] Delo je služilo kot teoretična utemeljitev intervencionistične politike, ki jo je Keynes videl kot rešitev za spopadanje z recesijo. Čeprav je Keynes sam v predgovoru navedel, da se njegova splošna teorija le sekundarno ukvarja z uporabo te teorije v praksi, so bile okoliščine objave takšne, da so njegovi predlogi vplivali na potek v tridesetih letih.[46] Ob tem je Keynes javnosti predstavil novo razlago obdavčitve: ker zakonito plačilno sredstvo sedaj določa država, inflacija postane ''obdavčitev zaradi amortizacije valute.'' Ta skriti davek je pomenil a) da je potrebno vrednostni standard določiti z namerno odločitvijo in b) da je mogoče ohraniti razmerje med deflacijo in inflacijo.[47] Ta nova interpretacija je bila navdihnjena z obupnim iskanjem nadzora nad gospodarstvom, ki je po krizi prevzelo akademski svet. Knjiga je izpodbijala prejšnjo neoklasično ekonomsko paradigmo, ki je trdila, da bo trg vzpostavil popolno ravnovesje zaposlovanja, če ne bo vmešavanja vlade. Keynes se je s tem deloma uprl svojima nekdanjima učiteljema Marshallu in Pigouju. Menil je, da je klasična teorija ''poseben primer,'' ki velja le v posebnih pogojih, kot so bili prisotni v 19. stoletju, medtem ko naj bi bila njegova teorija splošna. Klasični ekonomisti so verjeli v Sayjev zakon, ki je preprosto trdil, da ''ponudba ustvarja povpraševanje'' in da so delavci na prostem trgu vedno pripravljeni na znižanje svojih plač na raven, na kateri bi jim delodajalci lahko dobičkonosno ponudili zaposlitev. Keynesova inovacija je bil koncept cenovne lepljivosti – spoznanje, da v resnici delavci pogosto nočejo pristati na znižanje svojih plačnih zahtev tudi v primerih, za katere bi klasični ekonomisti menili, da je to za njih racionalno. Delno je bilo po zaslugi tega koncepta ugotovljeno, da lahko medsebojno vplivanje ''agregatnega povpraševanja'' in ''agregatne ponudbe'' povzroči stabilna ravnotežja brezposelnosti – v teh primerih morajo biti gospodarstva odvisna od države, ne od trga.

Keynesova karikatura, ki jo je leta 1934 narisal David Low.

V knjigi je Keynes trdil, da je ključna spremenljivka, ki ureja splošno raven gospodarske aktivnosti, povpraševanje in ne ponudba. Skupno povpraševanje, ki je enako skupnemu nezakopičenemu dohodku v družbi, je opredeljeno z vsoto potrošnje in naložb. V stanju brezposelnosti in neizkoriščenih proizvodnih zmogljivosti se zaposlenost in skupni dohodek lahko povečata le tako, da se najprej poveča izdatke za porabo ali naložbe. Brez posredovanja vlade za povečanje izdatkov lahko gospodarstvo ostane ujeto v ravnovesju z nizko stopnjo zaposlenosti. Prikaze te možnosti je bil označen kot revolucionaren formalni dosežek dela.[48] Knjiga je tudi zagovarjala aktivno ekonomsko politiko vlade za spodbujanje povpraševanja v času visoke brezposelnosti, na primer z izdatki za javna dela. Leta 1928 je Keynes zapisal: »Bodimo pripravljeni in z neaktivnimi sredstvi povečajmo dobiček.« Dodal je še: »Ker so moški in rastline brezposelni, je smešno reči, da si tega razvoja ne moremo privoščiti. Prav s temi rastlinami in temi možmi si ga bomo.«[42]

Knjigo Splošna teorija pogosto obravnavajo kot temelj sodobne makroekonomije. Nekaj starejših ameriških ekonomistov se je v tridesetih letih strinjalo s Keynesom.[49] Njegove zamisli so kmalu postale splošno sprejeti, saj so se z njimi pred začetkom druge svetovne vojne strinjali tudi ugledni ameriški profesorji, kot je bil tudi Alvin Hansen.[50][51][52]

Keynes ni veliko sodeloval v teoretskih razpravah, ki so sledile objavi knjige Splošna teorija, saj je leta 1937 doživel srčni napad, zaradi česar je moral dolgo počivati. Hyman Minsky in drugi postkejnezijanski ekonomisti so med drugim trdili, da so zato Keynesove zamisli razredčili tisti, ki so želeli kompromis s klasičnimi ekonomisti ali pa so svoje koncepte upodobili z matematičnimi modeli, kot je na primer model IS-LM (ki po njihovem mnenju izkrivljajo Keynesove ideje).[28]88, 189–191, 234–238, 256–261 Keynes je začel okrevati leta 1939, vendar je bila do konca življenja njegova poklicna energija v veliki meri usmerjena v praktično stran ekonomije: težave pri zagotavljanju optimalne razporeditve sredstev za vojne izdatke, povojna pogajanja z ZDA in nov mednarodni finančni red, ki je bil predstavljen na konferenci v Bretton Woodsu.

V Splošni teoriji in tudi pozneje se je Keynes odzval na trditve socialistov predvsem iz časa velike gospodarske krize v tridesetih letih, da je vojno povzročil kapitalizem. Trdil je, da če bi kapitalizem upravljali tako doma kot na mednarodni ravni z usklajeno mednarodno kejnezijansko politiko, mednarodnim denarnim sistemom, kjer interesi držav ne bi prihajali v navzkriž med seboj, in visoko stopnjo svobode trgovine, bi lahko ta sistem upravljanega kapitalizma spodbujal mir, ne pa konflikt med državami. Njegovi načrti med drugo svetovno vojno za povojne mednarodne gospodarske institucije in politike (ki so prispevali k ustanovitvi Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke v Bretton Woodsu, kasneje pa tudi k oblikovanju Splošnega sporazuma o carinah in trgovini ter sčasoma tudi Svetovni trgovinski organizaciji) so želeli uresničiti to vizijo.[53]

Čeprav so Keynesa zaradi zagovarjanja neodgovorne državne porabe z zadolževanjem kritizirali predvsem člani ekonomske šole v Chicagu, je ta v resnici verjel v uravnotežen proračun in je predlagal programe javnih del v času velike gospodarske krize le kot izjemne ukrepe za zadovoljevanje potreb v izrednih okoliščinah.[54]

Zasebno življenje[uredi | uredi kodo]

Slikar Duncan Grant (levo) in Keynes leta 1912.

Razmerja[uredi | uredi kodo]

Keynes je imel zgodnje romantične in seksualne odnose izključno z moškimi.[55] Med zgodnjimi partnerji iz časa študija na Etonu in Cambridgeu sta pomembna Dilly Knox in Daniel Macmillan.[20][56] Keynes je bil glede svojih razmerij zelo odprt in je med letoma 1901 in 1915 pisal ločene dnevnike, v katere je zapisoval svoje številne spolne izkušnje.[57][58] Njegov odnos in kasneje tesno prijateljstvo z Macmillanom naj bi bilo srečno, saj je Macmillanovo podjetje prvo objavilo njegovo delo Ekonomske posledice miru.[59]

Odnos članov skupine Bloomsbury, v katero je bil vključen Keynes, do homoseksualnosti je bil sproščen. Skupaj s pisateljem Lyttonom Stracheyjem je preoblikoval viktorijanski odnos skupine Cambridge Apostles. Bertrand Russell je zapisal, da so od njihovega časa homoseksualni odnosi med člani postali pogosti.[60] Ena ključnih Keynesovih ljubezni je bil umetnik Duncan Grant, ki ga je spoznal leta 1908. Povezan je bil tudi s Stracheyjem,[55] čeprav sta bila večino časa ljubezenska tekmeca, ne ljubimca. Ko si je Keynes pridobil naklonjenost Arthurja Hobhousea[61] ali Granta, si je nakopal ljubosumne izpade Stracheyja.[62] Ta se je že prej počutil zavrnjenega s Keynesove strani, tudi zaradi njegove navade, da je ''svoje ljubezenske zadeve obravnaval statistično.''[63]

Politični nasprotniki so Keynesovo spolno usmerjenost uporabljali za napad na njegovo akademsko delo.[64] Nekateri izmed njih so trdili, da ga dolgoročne posledice njegovih teorij ne zanimajo, ker nima otrok.[64]

Keynesovi prijatelji iz skupine Bloomsbury so bili sprva presenečeni, ko se je v poznejših letih spuščal v razmerja z ženskami[65] in se je izkazalo, da je biseksualec.[66] Ray Costelloe (ki se je pozneje poročila z Oliverjem Stracheyjem) je bila ena prvih heteroseksualnih Keynesovih ljubezni.[67] Leta 1906 je Keynes o tem zapisal, da se mu zdi, da se je vanjo malo zakljubil, vendar ker ni bila moški, ni bil zmožen storiti nobenega primernega koraka.[68]

Zakon[uredi | uredi kodo]

Lydia Lopokova in Keynes v 20-ih letih 20. stoletja.

Leta 1921 je Keynes zapisal, da se je zelo zaljubil v Lydio Lopokovo, znano rusko balerino in eno od zvezd skupine Ballets Russes pod vodstvom Sergeia Diaghileva.[22] V prvih letih dvorjenja je imel afero z mlajšim moškim Sebastianom Sprottom, vendar se je na koncu odločil za Lopokovo.[69][70] Poročila sta se leta 1925, Keynesu pa je bil za pričo nekdanji ljubimec Duncan Grant.[55][71] Nekdo je zapisal: »Kakšen zakon lepote in možganov Lopokove in Johna Maynarda Keynesa.« Keynes je pozneje Stracheyju dejal, da kombinacijo lepote in inteligence le redko najdeš pri isti osebi in da jo je sam videl le v Duncanu Grantu.[72] Zakon z Lopokovo je sicer bil srečen, biograf Peter Clarke je zapisal, da je Keynesu prinesel ''nov fokus, čustveno stabilnost in čiste užitke, ki se jih ni nikdar naveličal.''[73][74] Lydia je leta 1927 zanosila, vendar je splavila.[73]

Med Keynesovimi prijatelji iz Bloomsburyja je bila Lopokova vsaj sprva deležna kritik zaradi svojih manir, načina komunikacije in domnevno skromnega družbenega izvora, kar je posebej omenjeno tudi v pismih Vanesse in Clivea Bella ter Virginie Woolf.[75][76] Lik iz romana Gospa Dalloway Virginie Woolf iz leta 1925 Rezia Warren Smith temelji prav na Lopokovi.[77] E. M. Foster je pozneje o Lydii Keynes skrušeno zapisal:[78] »Kako smo jo vsi podcenjevali.«[75]

Smrt[uredi | uredi kodo]

Hiša v Tiltonu leta 2017.

Vse življenje je Keynes energično delal v korist javnosti in svojih prijateljev. Tudi ko je bilo njegovo zdravje že slabo, si je še prizadeval urediti finance svojega starega kolidža.[79] Prizadeval si je za vzpostavitev mednarodnega denarnega sistema Bretton Woods, ki bi bil koristen za svetovno gospodarstvo. Leta 1946 je Keynes doživel več srčnih napadov, kar je bilo na koncu tudi usodno. Začelo se je med pogajanji za anglo-ameriško posojilo v kraju Savannah v zvezni državi Georgii, kjer je skušal Združenemu kraljestvu zagotoviti ugodne pogoje – ta proces je opisal kot absolutni pekel.[41][80] Nekaj tednov po vrnitvi iz ZDA je 21. aprila 1946 v starosti 62 let umrl zaradi srčnega napada v Tiltonu na svojem kmečkem posestvu blizu kraja Firle v Vzhodnem Sussexu v Angliji.[17][81] V nasprotju z njegovimi željami (hotel je, da bi njegov pepel položili v grobnico) so njegov pepel raztrosili po Downsu nad Tiltonom.[82]

Preživela sta ga oba starša: oče John Neville Keynes (1852-1949) za tri leta, mati Florence Ada Keynes (1861-1958) pa za dvanajst. Njegov brat Sir Geoffrey Keynes (1887-1982) je bil ugleden kirurg, učenjak in bibliofil. Njegova nečaka sta bila fiziolog Richard Keynes (1919-2010) in pustolovec ter bibliofil Quentin Keynes (1921-2003). Keynes ni imel otrok, njegova vdova Lydia Lopokova je umrla leta 1981.

Pomembnejša dela[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Record #118561804 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ↑ 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. ↑ 3,0 3,1 MacTutor History of Mathematics archive
  4. ↑ 4,0 4,1 Афанасьев В. С. Кейнс Джон Мейнард // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1973. — Т. 12 : Кварнер — Конгур. — С. 18.
  5. ↑ Cairncross, Alec. "Keynes, John Maynard, Baron Keynes". Oxford Dictionary of National Biography. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  6. ↑ Yergin & Stanislaw 2002, strani 39–42.
  7. ↑ "How to kick-start a faltering economy the Keynes way". BBC News. 22. 10. 2008. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  8. ↑ Cohn, Steven Mark. "Reintroducing Macroeconomics: A Critical Approach: A Critical Approach". Google Books. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  9. ↑ Davis, William L.; Figgins, Bob; Hedengren, David; Klein, Daniel B. "Economics Professors' Favorite Economic Thinkers, Journals, and Blogs (along with Party and Policy Views)" (PDF). EJW. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  10. ↑ Skidelsky, Robert (2010). Keynes: The Return of the Master. Cambridge: Public affairs. ISBN 978-1-58648-897-0.
  11. ↑ Krugman, Paul R. "Peddling Prosperity: Economic Sense and Nonsense in the Age of Diminished Expectations". Google Books. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  12. ↑ "To Set the Economy Right". Time. 27. 8. 1979. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2013-08-23. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  13. ↑ Giles, Chris; Atkins, Ralph; Guha, Krishna. "The undeniable shift to Keynes". Financial Times. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  14. ↑ Reich, Robert B. (29. 3. 1999). "Economist JOHN MAYNARD KEYNES". Time. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  15. ↑ "Toothless truth tellers". The Economist. 11. 5. 2013. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  16. ↑ "Maynard Keynes". The Bloomsbury Group. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  17. ↑ 17,0 17,1 17,2 Skidelsky, Robert (2003). John Maynard Keynes: 1883–1946: Economist, Philosopher, Statesman. Pan MacMillan Ltd. str. 14, 43-46, 456, 263, 834. ISBN 0330488678.
  18. ↑ "John Maynard Keynes". St Faith's Cambridge. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2016-05-30. Pridobljeno dne 26. 3. 2020.CS1 vzdrževanje: BOT: original-url status neznan (link)
  19. ↑ Hession, Charles Henry (1984). John Maynard Keynes: A Personal Biography of the Man Who Revolutionized Capitalism. MacMillan Ltd. str. 12. ISBN 0025513109.
  20. ↑ 20,0 20,1 Thorpe, D. R. (2010). Supermac: The Life of Harold Macmillan. Chatto & Windus. str. 27.
  21. ↑ McGee, Matt (2005). Economics – In terms of The Good, The Bad and The Economist. IBID Press. str. 354. ISBN 1-876659-10-6.
  22. ↑ 22,0 22,1 Moggridge, Donald Edward (1992). Maynard Keynes: An Economist's Biography. Oxford: Routledge. str. 52-81. ISBN 9781134798667.
  23. ↑ Keynes, Milo (1979). Essays on John Maynard Keynes. Cambridge University Press. ISBN 9780521296960.
  24. ↑ Cave, Peter (2009). Humanism: A Beginner's Guide. Oneworld Publications. ISBN 9781780740294.
  25. ↑ Gowland, David. "Biography of Baron John Maynard Keynes". LiberalHistory.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2011-06-16. Pridobljeno dne 18. 11. 2020.CS1 vzdrževanje: BOT: original-url status neznan (link)
  26. ↑ Wood (1994). John Maynard Keynes: Critical Assessments. Second. str. 101–120, 135. ISBN 978-0-415-11415-8.
  27. ↑ "No. 11879". The Gazette. 6. 11. 1906. Pridobljeno dne 18. 11. 2020. od dne september 2022[slepa povezava]
  28. ↑ 28,0 28,1 28,2 28,3 28,4 Hyman Minsky (2008). John Maynard Keynes , chapter 1. McGraw-Hill Professional. ISBN 978-0-07-159301-4.
  29. ↑ Keynes, John Maynard (1913). Indian Currency and Finance. London: Macmillan & Co.
  30. ↑ "No. 28711". The London Gazette. 18. 4. 1913. Pridobljeno dne 18. 11. 2020.
  31. ↑ Clarke, Peter (2009). Keynes: The Twentieth Century's Most Influential Economist. Bloomsbury. str. 1, 56-59, 80. ISBN 978-1-4088-0385-1.
  32. ↑ Spiegel, Henry William (1991). The Growth of Economic Thought. Durham: Duke University Press. str. 602. ISBN 0-8223-0973-4.
  33. ↑ "No. 30111". The London Gazette. 1. 6. 1917. Pridobljeno dne 19. 11. 2020.
  34. ↑ "No. 31928". The London Gazette. 1. 6. 1920. Pridobljeno dne 19. 11. 2020.
  35. ↑ McDonough, Frank (1997). The Origins of the First and Second World Wars. Cambridge University Press. str. 43-46. ISBN 1-4051-0664-6.
  36. ↑ 36,0 36,1 36,2 36,3 36,4 36,5 36,6 36,7 Skidelsky, Robert (2003). John Maynard Keynes: 1883–1946: Economist, Philosopher, Statesman. Pan MacMillan Ltd. str. 217–220, 245, 260–265, 283, 342–355. ISBN 0-330-48867-8.
  37. ↑ "John Maynard Keynes". Policonomics. Pridobljeno dne 24. 11. 2020.
  38. ↑ Henig, Ruth (1995). Versailles and After, 1919-1933 (second ed.). Routledge. str. 65. ISBN 978-1-134-79873-5.
  39. ↑ Marks, Sally. "Mistakes and Myths: The Allies, Germany, and the Versailles Treaty, 1918–1921". The University of Chicago Press Journal. Pridobljeno dne 24. 11. 2020.
  40. ↑ Schumpeter, Joseph (2003). Ten Great Economists. Simon Publications. str. 271. ISBN 1-932512-09-8.
  41. ↑ 41,0 41,1 Pressman, Steven (1999). Fifty Major Economists. Routledge. str. 99-104. ISBN 978-1-134-78082-2.
  42. ↑ 42,0 42,1 Cassidy, John (3. 10. 2011). "The Demand Doctor". The New Yorker. Pridobljeno dne 7. 10. 2021.
  43. ↑ 43,0 43,1 43,2 43,3 43,4 Skidelsky, Robert (2003). John Maynard Keynes: 1883–1946: Economist, Philosopher, Statesman. Pan MacMillan Ltd. str. 494–500, 504, 509–510. ISBN 0-330-488678.
  44. ↑ Keynes, John Maynard. "The General Theory of Employment, Interest, and Money" (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2019-11-26. Pridobljeno dne 28. 10. 2021.CS1 vzdrževanje: BOT: original-url status neznan (link)
  45. ↑ Tribe, Keith (1997). Economic Careers: Economics and Economists in Britain, 1930–1970. London: Routledge. str. 61. ISBN 0-415-14708-5.
  46. ↑ Sangkuhl, Elfriede. "How the Macroeconomic Theories of Keynes influenced the Development of Government Economic Finance Policy after the Great Depression of the 1930's: Using Australia as the Εxample" (PDF). Athens Journal of Law. Pridobljeno dne 28. 10. 2021.
  47. ↑ Clarida, Richard; Gali, Jordi; Gertler, Mark. "The Science of Monetary Policy: A New Keynesian Perspective". American Economic Association. Pridobljeno dne 28. 10. 2021.
  48. ↑ Skidelsky, Robert (2003). John Maynard Keynes: 1883–1946: Economist, Philosopher, Statesman. Pan MacMillan Ltd. str. 530, 572, 586, 750, 789, 833. ISBN 0-330-488678.
  49. ↑ Hazlitt, Henry (1995). The critics of Keynesian Economics. Irvington-on-Hudson, New York: Foundation for Economic Education. ISBN 978-1-57246-013-3.
  50. ↑ Harris, Seymour E. (2005). The New Economics: Keynes's Influence on Theory and Public Policy. Kessinger Publishing. str. 46. ISBN 1-4191-4534-7.
  51. ↑ Martin, Kingsley (16. 3. 1940). "Mr Keynes Has A Plan". Picture Post.
  52. ↑ Fletcher, Gordon A. (1989). Keynesian Revolution and Its Critics: Issues of Theory and Policy for the Monetary Production Economy. Palgrave Macmillan UK. str. 88, 189–191, 234–238, 256–261. ISBN 978-1-349-20108-2.
  53. ↑ Markwell, Donald (2006). "John Maynard Keynes and International Relations: Economic Paths to War and Peace". Oxford University Press.
  54. ↑ Universal Man Richard Davenport-Hines Collins 2015.
  55. ↑ 55,0 55,1 55,2 Heilbroner, Robert L. (11. 5. 1986). "THE MAN WHO MADE US ALL KEYNESIANS". NY Times. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  56. ↑ Strachey 1994, strani 123, 127, 715.
  57. ↑ "The Sex Diaries of John Maynard Keynes". 1843 Magazine. 28. 1. 2008. Pridobljeno dne 16. 12. 2020. od dne september 2022[slepa povezava]
  58. ↑ O'Grady, Sean (11. 3. 2015). "John Maynard Keynes: New biography reveals shocking details about the economist's sex life". Independent. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  59. ↑ Thorpe, stran18.
  60. ↑ Strachey 1994, stran 103.
  61. ↑ Strachey 1994, strani 108–110.
  62. ↑ Strachey 1994, strani 181–183.
  63. ↑ Strachey 1994, stran 128.
  64. ↑ 64,0 64,1 Bartlett, Bruce (7. 5. 2013). "Keynes's Biggest Mistake". Economix. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  65. ↑ Trimingham, Adam (12. 11. 2012). "A man of numbers". The Argus. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  66. ↑ Warsh, David (2010). Economic Principles: The Masters and Mavericks of Modern Economics. Simon & Schuster. str. 3. ISBN 9781451602562.
  67. ↑ Strachey 1994, stran 129.
  68. ↑ Moggridge, Donald Edward (1995). Maynard Keynes: an economist's biography. Routledge. str. 104.
  69. ↑ Christiansen, Rupert (25. 4. 2008). "The unlikely Lydia Lopokova". The Telegraph. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  70. ↑ Hughes, Kathryn (19. 4. 2008). "The firebird of Gordon Square". The Guardian. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  71. ↑ Hoggard, Liz (21. 10. 2008). "Ten things you didn't know about Mr Keynes". Evening Standard. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2010-01-22. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.CS1 vzdrževanje: BOT: original-url status neznan (link)
  72. ↑ Wintle, Justin (2002). Makers of Modern Culture. Psychology Press. str. 270. ISBN 978-0-415-26583-6.
  73. ↑ 73,0 73,1 Clarke, Peter (2009). Keynes: The Twentieth Century's Most Influential Economist. Bloomsbury. str. 1, 56–59, 80. ISBN 978-1-4088-0385-1.
  74. ↑ "Keynes, John Maynard (1883–1946)". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2012-10-02. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.CS1 vzdrževanje: BOT: original-url status neznan (link)
  75. ↑ 75,0 75,1 Lady Talky, Alison Light, London Review of Books, Vol. 30 No. 24, 18. 12. 2008
  76. ↑ "Review: Keynes and the Celestial Dancer", avtor Anand Chandavarkar, Reviewed work(s): Lydia and Maynard: Letters between Lydia Lopokova and Maynard Keynes, avtor Polly Hill; Richard Keynes, Economic and Political Weekly, Vol. 25, No. 34 (25. 8. 1990), stran 1896.
  77. ↑ Hill, Polly; Keynes, Richard. "Lydia and Maynard: letters between Lydia Lopokova and John Maynard Keynes". Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  78. ↑ E.M. Forster (1987). Commonplace Book. stran 195.
  79. ↑ Fraser, Nick (8. 11. 2008). "John Maynard Keynes: Can the great economist save the world?". The Independent. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  80. ↑ Marr, Andrew (2007). A history of modern Britain. London: Macmillan. str. 12. ISBN 978-1-4050-0538-8.
  81. ↑ "LORD KEYNES DIES OF HEART ATTACK; Noted Economist Exhausted by Strain of Recent Savannah Monetary Conference". The New York Times. 22. 4. 1946. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  82. ↑ Wilson, Scott. Resting Places: The Burial Sites of More Than 14,000 Famous Persons, 3d ed.: 2 (Kindle Location 25430). McFarland & Company, Inc.

Knjižni viri[uredi | uredi kodo]

  • Skidelsky, Robert (2002). John Maynard Keynes: Fighting for Britain, 1937-1946. Penguin. ISBN 978-0-14-200167-7.
  • Skidelsky, Robert (2010). Keynes: The Return of the Master. PublicAffairs. ISBN 978-1-61039-003-3.
  • Strachey, Lytton (1994). Michael Holroyd (ed.). Lytton Strachey by Himself: A Self-portrait. Vintage. ISBN 978-0-09-945941-5.
  • Yergin, Daniel; Stanislaw, Joseph (2002). The Commanding Heights: The Battle for the World Economy. Simon and Schuster. ISBN 978-0-7432-2963-0.
Vzpostavljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=John_Maynard_Keynes&oldid=5776101«