John Maynard Keynes

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
John Maynard Keynes
Portret
Rojstvo5. junij 1883({{padleft:1883|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[1][2][…]
Cambridge[4]
Smrt21. april 1946({{padleft:1946|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[4][2][…] (62 let)
Firle[d]
DržavljanstvoFlag of the United Kingdom.svg Združeno kraljestvo
Flag of the United Kingdom.svg Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske
Poklicekonomist, matematik, politik, filozof, profesor, diplomat, pisatelj, poslovnež
PodpisJM Keynes signature.jpg

John Maynard Keynes, 1. baron Keynes iz Tiltona[5], CB FBA, angleški ekonomist, * 5. junij 1883, † 21. april 1946.

Keynes je bil eden najpomembnejših britanskih ekonomistov in političnih teoretikov moderne dobe, ki je s svojimi idejami temeljito spremenil teorijo in prakso makroekonomije in ekonomske politike vlad. Najprej jo je razvijal matematično, nato pa je nadgradil in dodobra izpopolnil prejšnje delo o vzrokih poslovnih ciklov in je postal eden najvplivnejših ekonomistov 20. stoletja.[6][7][8][9] Velja za utemeljitelja moderne makroekonomije, njegove ideje so znane kot šola keynesijske ekonomije, h kateri spadajo tudi različni odmiki.[10]

V času velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja je Keynes vodil revolucijo v ekonomskem razmišljanju in izzival ideje neoklasične ekonomije, ki so trdile, da bodo prosti trgi kratkoročno in srednjeročno samodejno zagotovili polno zaposlitev, če bodo delavci prilagodljivi v svojih plačnih zahtevah. Trdil je, da skupno povpraševanje (skupna poraba v gospodarstvu) določa splošno raven gospodarske aktivnosti in da neustrezno skupno povpraševanje vodi v daljša obdobja visoke brezposelnosti. Zavzemal se je za uporabo fiskalne in denarne politike za ublažitev škodljivih učinkov gospodarskih recesij in kriz. Te ideje je podrobno predstavil v svojem glavnem delu Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja, ki je bilo objavljeno leta 1936. Od srednjih do poznih tridesetih let prejšnjega stoletja so vodilna zahodna gospodarstva sprejela Keynesova priporočila. Skoraj vse kapitalistične vlade so to storile do konca dveh desetletij po Keynesovi smrti leta 1946. Kot vodja britanske delegacije je Keynes sodeloval pri oblikovanju mednarodnih gospodarskih institucij, ustanovljenih po koncu druge svetovne vojne, vendar jih je zaradi več vzrokov zavirala ameriška delegacija.

Keynesov vpliv se je začel zmanjševati v sedemdesetih letih 20. stoletja, deloma kot posledica stagnacije, ki je v tem desetletju zajela angloameriška gospodarstva, deloma pa zaradi kritik Miltona Friedmana in drugih monetaristov,[11] ki so nasprotovali možnosti vlad, da bi regulirale poslovni cikel s fiskalno politiko.[12] Začetek svetovne finančne krize v letih 2007 in 2008 je ponovno obudil Keynesove zamisli. Keynesijska ekonomija je predstavljala teoretično podlago za ekonomske politike, ki so jih kot odgovor na krizo sprejeli predsednik ZDA Barack Obama, predsednik vlade Združenega kraljestva Gordon Brown in drugi voditelji vlad.[13]

Ko je revija Time Keynesa leta 1999 uvrstila na svoj seznam najpomembnejših ljudi stoletja, so o njem zapisali, da je ''njegova radikalna ideja, da bi vlade morale porabiti denar, ki ga nimajo, verjetno rešila kapitalizem.''[14] Časnik The Economist je Keynesa označil za najbolj znanega britanskega ekonomista 20. stoletja.[15] Obenem je bil Keynes tudi javni uslužbenec, direktor Centralne angleške banke in del Bloomsburyjeve skupine intelektualcev.[16]

Zgodnje  življenje in izobrazba[uredi | uredi kodo]

Kraljevi kolidž v Cambridgeu. Keynesu je babica v pismu zapisala, da odkar je bil rojen v Cambridgeu, ljudje pričakujejo od njega nadarjenost.

John Maynard Keynes se je rodil 5. junija 1883 v mestu Cambridge v Cambridgeshireju v Angliji v družini, ki je pripadala višjemu srednjemu razredu. Njegov oče John Neville Keynes je bil ekonomist in predavatelj moralnih ved na univerzi v Cambridgeu, mama Florence Ada Keynes pa lokalna socialna delavka, zgodovinarka in političarka. Bil je prvorojenec, sledila sta mu še Margaret Neville leta 1885 in Geoffrey leta 1887. Margaret se je pozneje poročila z Nobelovim nagrajencem fiziologom Archibaldom Hillom, Geoffrey pa je postal kirurg.

Po mnenju ekonomskega zgodovinarja in biografa Roberta Skidelskyja so bili Keynesovi starši ljubeči in pozorni. Vse življenje so prebivali v isti hiši, kamor so se pozneje otroci vedno radi vračali, saj so bili tam dobrodošli. Keynes je od očeta dobil veliko podporo, vključno z inštrukcijami, ki so mu pomagale opraviti sprejemne izpite, in finančno pomoč, ko je kot mlad človek leta 1929 v času velike gospodarske krize ostal skoraj brez vsega premoženja. Tudi Keynesova mati je pomagala svojim otrokom pri uresničitvi ciljev.[17]

Januarja 1889, ko je bil star pet let in pol, je Keynes začel obiskovati vrtec šole Perse za dekleta petkrat na teden. Hitro je pokazal talent za aritmetiko, vendar pa je bil večkrat bolan, zaradi česar je bil pogosto dolgo odsoten. Doma sta ga učili guvernanta Beatrice Mackintosh in mama. Januarja 1892 je pri osmih letih in pol začel obiskovati pripravljalno šolo St Faith. Do leta 1894 je postal eden najboljših učencev v razredu, predvsem je bil odličen v matematiki. Leta 1896 je ravnatelj te šole Ralph Goodchild zapisal, da je bil Keynes ''za celo glavo in ramena nad vsemi drugimi fanti v šoli'' in da je prepričan, da bi lahko dobil štipendijo za Eton.[18][19]

Leta 1897 je Keynes res dobil štipendijo na kolidžu Eton, kjer je pokazal talent za široko paleto predmetov, zlasti matematiko, klasiko in zgodovino. Tam je tudi spoznal prvo ''ljubezen svojega življenja,'' Dana Macmillana, starejšega brata poznejšega premierja Harolda Macmillana.[20] Čeprav je pripadal družbenemu srednjemu razredu, se je Keynes zlahka pomešal z učenci, ki so pripadali višjemu razredu.

Pomembnejša dela[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Record #118561804 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ↑ 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. ↑ 3,0 3,1 MacTutor History of Mathematics archive
  4. ↑ 4,0 4,1 Афанасьев В. С. Кейнс Джон Мейнард // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1973. — Т. 12 : Кварнер — Конгур. — С. 18.
  5. ↑ Cairncross, Alec. "Keynes, John Maynard, Baron Keynes". Oxford Dictionary of National Biography. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  6. ↑ Yergin & Stanislaw 2002, strani 39–42.
  7. ↑ "How to kick-start a faltering economy the Keynes way". BBC News. 22. 10. 2008. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  8. ↑ Cohn, Steven Mark. "Reintroducing Macroeconomics: A Critical Approach: A Critical Approach". Google Books. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  9. ↑ Davis, William L.; Figgins, Bob; Hedengren, David; Klein, Daniel B. "Economics Professors' Favorite Economic Thinkers, Journals, and Blogs (along with Party and Policy Views)" (PDF). EJW. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  10. ↑ Skidelsky, Robert (2010). Keynes: The Return of the Master. Cambridge: Public affairs. ISBN 978-1-58648-897-0.
  11. ↑ Krugman, Paul R. "Peddling Prosperity: Economic Sense and Nonsense in the Age of Diminished Expectations". Google Books. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  12. ↑ "To Set the Economy Right". Time. 27. 8. 1979. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  13. ↑ Giles, Chris; Atkins, Ralph; Guha, Krishna. "The undeniable shift to Keynes". Financial Times. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  14. ↑ Reich, Robert B. (29. 3. 1999). "Economist JOHN MAYNARD KEYNES". Time. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  15. ↑ "Toothless truth tellers". The Economist. 11. 5. 2013. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  16. ↑ "Maynard Keynes". The Bloomsbury Group. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  17. ↑ Skidelsky, Robert (2003). John Maynard Keynes: 1883–1946: Economist, Philosopher, Statesman. Pan MacMillan Ltd. str. 14, 43-46, 456, 263, 834. ISBN 0330488678.
  18. ↑ "John Maynard Keynes". St Faith's Cambridge. Pridobljeno dne 26. 3. 2020.
  19. ↑ Hession, Charles Henry (1984). John Maynard Keynes: A Personal Biography of the Man Who Revolutionized Capitalism. MacMillan Ltd. str. 12. ISBN 0025513109.
  20. ↑ Thorpe, D. R. (2010). Supermac: The Life of Harold Macmillan. Chatto & Windus. str. 27.

Knjižni viri[uredi | uredi kodo]

  • Skidelsky, Robert (2002). John Maynard Keynes: Fighting for Britain, 1937-1946. Penguin. ISBN 978-0-14-200167-7.
  • Skidelsky, Robert (2010). Keynes: The Return of the Master. PublicAffairs. ISBN 978-1-61039-003-3.
  • Strachey, Lytton (1994). Michael Holroyd (ed.). Lytton Strachey by Himself: A Self-portrait. Vintage. ISBN 978-0-09-945941-5.
  • Yergin, Daniel; Stanislaw, Joseph (2002). The Commanding Heights: The Battle for the World Economy. Simon and Schuster. ISBN 978-0-7432-2963-0.
Vzpostavljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=John_Maynard_Keynes&oldid=5298306«