John Maynard Keynes

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
John Maynard Keynes
Portret
Rojstvo5. junij 1883({{padleft:1883|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[1][2][…]
Cambridge[4]
Smrt21. april 1946({{padleft:1946|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[4][2][…] (62 let)
Firle[d]
DržavljanstvoFlag of the United Kingdom.svg Združeno kraljestvo
Flag of the United Kingdom.svg Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske
Poklicekonomist, matematik, politik, filozof, profesor, diplomat, pisatelj neleposlovnih del, poslovnež
PodpisJM Keynes signature.jpg

John Maynard Keynes, 1. baron Keynes iz Tiltona[5], CB FBA, angleški ekonomist, * 5. junij 1883, † 21. april 1946.

Keynes je bil eden najpomembnejših britanskih ekonomistov in političnih teoretikov moderne dobe, ki je s svojimi idejami temeljito spremenil teorijo in prakso makroekonomije in ekonomske politike vlad. Najprej jo je razvijal matematično, nato pa je nadgradil in dodobra izpopolnil prejšnje delo o vzrokih poslovnih ciklov in je postal eden najvplivnejših ekonomistov 20. stoletja.[6][7][8][9] Velja za utemeljitelja moderne makroekonomije, njegove ideje so znane kot šola keynesijske ekonomije, h kateri spadajo tudi različni odmiki.[10]

V času velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja je Keynes vodil revolucijo v ekonomskem razmišljanju in izzival ideje neoklasične ekonomije, ki so trdile, da bodo prosti trgi kratkoročno in srednjeročno samodejno zagotovili polno zaposlitev, če bodo delavci prilagodljivi v svojih plačnih zahtevah. Trdil je, da skupno povpraševanje (skupna poraba v gospodarstvu) določa splošno raven gospodarske aktivnosti in da neustrezno skupno povpraševanje vodi v daljša obdobja visoke brezposelnosti. Zavzemal se je za uporabo fiskalne in denarne politike za ublažitev škodljivih učinkov gospodarskih recesij in kriz. Te ideje je podrobno predstavil v svojem glavnem delu Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja, ki je bilo objavljeno leta 1936. Od srednjih do poznih tridesetih let prejšnjega stoletja so vodilna zahodna gospodarstva sprejela Keynesova priporočila. Skoraj vse kapitalistične vlade so to storile do konca dveh desetletij po Keynesovi smrti leta 1946. Kot vodja britanske delegacije je Keynes sodeloval pri oblikovanju mednarodnih gospodarskih institucij, ustanovljenih po koncu druge svetovne vojne, vendar jih je zaradi več vzrokov zavirala ameriška delegacija.

Keynesov vpliv se je začel zmanjševati v sedemdesetih letih 20. stoletja, deloma kot posledica stagnacije, ki je v tem desetletju zajela angloameriška gospodarstva, deloma pa zaradi kritik Miltona Friedmana in drugih monetaristov,[11] ki so nasprotovali možnosti vlad, da bi regulirale poslovni cikel s fiskalno politiko.[12] Začetek svetovne finančne krize v letih 2007 in 2008 je ponovno obudil Keynesove zamisli. Keynesijska ekonomija je predstavljala teoretično podlago za ekonomske politike, ki so jih kot odgovor na krizo sprejeli predsednik ZDA Barack Obama, predsednik vlade Združenega kraljestva Gordon Brown in drugi voditelji vlad.[13]

Ko je revija Time Keynesa leta 1999 uvrstila na svoj seznam najpomembnejših ljudi stoletja, so o njem zapisali, da je ''njegova radikalna ideja, da bi vlade morale porabiti denar, ki ga nimajo, verjetno rešila kapitalizem.''[14] Časnik The Economist je Keynesa označil za najbolj znanega britanskega ekonomista 20. stoletja.[15] Obenem je bil Keynes tudi javni uslužbenec, direktor Centralne angleške banke in del Bloomsburyjeve skupine intelektualcev.[16]

Zgodnje  življenje in izobrazba[uredi | uredi kodo]

Kraljevi kolidž v Cambridgeu. Keynesu je babica v pismu zapisala, da odkar je bil rojen v Cambridgeu, ljudje pričakujejo od njega nadarjenost.

John Maynard Keynes se je rodil 5. junija 1883 v mestu Cambridge v Cambridgeshireju v Angliji v družini, ki je pripadala višjemu srednjemu razredu. Njegov oče John Neville Keynes je bil ekonomist in predavatelj moralnih ved na univerzi v Cambridgeu, mama Florence Ada Keynes pa lokalna socialna delavka, zgodovinarka in političarka. Bil je prvorojenec, sledila sta mu še Margaret Neville leta 1885 in Geoffrey leta 1887. Margaret se je pozneje poročila z Nobelovim nagrajencem fiziologom Archibaldom Hillom, Geoffrey pa je postal kirurg.

Po mnenju ekonomskega zgodovinarja in biografa Roberta Skidelskyja so bili Keynesovi starši ljubeči in pozorni. Vse življenje so prebivali v isti hiši, kamor so se pozneje otroci vedno radi vračali, saj so bili tam dobrodošli. Keynes je od očeta dobil veliko podporo, vključno z inštrukcijami, ki so mu pomagale opraviti sprejemne izpite, in finančno pomoč, ko je kot mlad človek leta 1929 v času velike gospodarske krize ostal skoraj brez vsega premoženja. Tudi Keynesova mati je pomagala svojim otrokom pri uresničitvi ciljev.[17]

Januarja 1889, ko je bil star pet let in pol, je Keynes začel obiskovati vrtec šole Perse za dekleta petkrat na teden. Hitro je pokazal talent za aritmetiko, vendar pa je bil večkrat bolan, zaradi česar je bil pogosto dolgo odsoten. Doma sta ga učili guvernanta Beatrice Mackintosh in mama. Januarja 1892 je pri osmih letih in pol začel obiskovati pripravljalno šolo St Faith. Do leta 1894 je postal eden najboljših učencev v razredu, predvsem je bil odličen v matematiki. Leta 1896 je ravnatelj te šole Ralph Goodchild zapisal, da je bil Keynes ''za celo glavo in ramena nad vsemi drugimi fanti v šoli'' in da je prepričan, da bi lahko dobil štipendijo za Eton.[18][19]

Leta 1897 je Keynes res dobil štipendijo na kolidžu Eton, kjer je pokazal talent za široko paleto predmetov, zlasti matematiko, klasiko in zgodovino. Tam je tudi spoznal prvo ''ljubezen svojega življenja,'' Dana Macmillana, starejšega brata poznejšega premierja Harolda Macmillana.[20] Čeprav je pripadal družbenemu srednjemu razredu, se je Keynes zlahka pomešal z učenci, ki so pripadali višjemu razredu.

Leta 1902 je Keynes zapustil kolidž Eton in se vpisal na Kraljevi kolidž v Cambridgeu, kjer je prejemal štipendijo za študij matematike. Alfred Marshall ga je spodbudil, da bi postal ekonomist,[21] čeprav je Keynesa bolj vleklo k filozofiji, zlasti k etičnemu sistemu G. E. Moorea. Keynes je bil izvoljen v Univerzitetni klub Pitt,[22] bil pa je tudi aktiven član napol skrivnega društva Cambridge Apostles, debatnega kluba, ki je bil v glavnem rezerviran le za najboljše študente. Kot večina članov je tudi on po diplomi ohranil stike s klubom in se vse življenje udeleževal občasnih sestankov. Preden je zaključil šolanje na Cambridgeu, je bil predsednik zveze Cambridge Union Society in Liberalnega kluba Univerze v Cambridgeu. Sam se je opredeljeval za ateista.[23][24]

Maja 1904 je diplomiral iz matematike. Po nekaj mesecih, ki jih je preživel na počitnicah z družino in prijateljih, se je naslednji dve leti še naprej vključeval v delo univerze. Sodeloval je v debatah, še naprej študiral filozofijo in kot podiplomski študent nekaj časa neuradno obiskoval predavanja iz ekonomije, kar je predstavljalo njegovo edino formalno izobrazbo iz te stroke. Leta 1906 je opravil državne izpite.

Ekonomist Harry Johnson je zapisal, da je optimizem, ki je prevevalo Keynesovo zgodnje življenje, ključ do razumevanja njegove poznejšega razmišljanja.[25] Bil je namreč vedno prepričan, da bo našel rešitev za kakršen koli problem, na katerega se je osredotočil, ob tem pa je ohranil trajno vero v sposobnost vladnih uslužbencev, da delajo dobro.[26] Keynesov optimizem je bil v dveh pogledih tudi kulturni: Bil je predstavnik zadnje generacije, ki je rasla v imperiju na vrhuncu moči in tudi predstavnik zadnje generacije, ki se je počutila upravičena vladati s kulturo in ne s strokovnim znanjem. Po mnenju Skidelskyja je občutek za kulturno enotnost, ki je v Veliki Britaniji veljal od 19. stoletja do konca 1. svetovne vojne, predstavljal okvir, s katerim so izobraženi lahko vzpostavili različna področja znanja med seboj in življenjem, kar jim je omogočilo, da so pri obravnavi praktičnih primerov samozavest črpali iz različnih področij.[17]

Kariera[uredi | uredi kodo]

Oktobra 1908 je Keynes začel svojo kariero v državni upravi kot referent v uradu za Indijo.[27] Sprva je v delu užival, vendar ga je kmalu to začelo dolgočasiti, zato je odstopil in se vrnil v Cambridge ter začel raziskovati teorijo verjetnosti. To delo sta mu sprva zasebno financirali le dve osebi, njegov oče in ekonomist Arthur Pigou.

Leta 1909 je Keynes objavil svoj prvi strokovni ekonomski članek v reviji The Economic Journal o vplivu nedavnega svetovnega gospodarskega upada na Indijo.[28] Ustanovil je tedensko debatno skupino Klub politične ekonomije. Istega leta je sprejel predavanje ekonomije, ki ga je osebno financiral Alfred Marshall. Keynesov zaslužek se je še povečal, ko je začel sprejemati študente z zasebno šolnino.

Leta 1911 je postal urednik revije The Economic Journal. Leta 1913 je objavil svojo prvo knjigo Indijska valuta in finance (Indian Currency and Finance).[29] Nato je bil imenovan v Kraljevo komisijo za indijsko valuto in finance[30] (torej enako področje, kot ga je obravnavala njegova knjiga), kjer je pokazal precejšen talent za uporabo ekonomske teorije pri praktičnih problemih. Njegovo delo je izšlo pod imenom ''J M Keynes'', čeprav je bil družini in prijateljem znan kot Maynard. Tudi njegov oče John Neville Keynes je bil vedno poznan po svojem srednjem imenu.[31]

Prva svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Med prvo svetovno vojno je britanska vlada uporabila Keynesovo strokovno znanje. Leta 1914 se ni uradno ponovno pridružil javnim uslužbencem, vendar je nekaj dni pred začetkom vojne na prošnjo vlade odpotoval v London. Bankirji so si prizadevali za ukinitev posebnih plačil (konvertibilnosti bankovcev v zlato), toda s Keynesovo podporo je bil takratni premier David Lloyd George prepričan, da je to slaba ideja, saj bi škodila prihodnjemu ugledu, če bi bila plačila ustavljena, preden bi bilo to res potrebno.

Januarja 1915 je Keynes zasedel uradno vladno funkcijo na finančnem ministrstvu. Med njegovimi nalogami je bilo oblikovanje kreditnih pogojev med Združenim kraljestvom in njenimi celinskimi zavezniki med vojno ter pridobivanje redkih valut. Po mnenju ekonomista Roberta Lekachmana je postalo Keynesovo mojstrstvo legendarno zaradi opravljanja vseh teh nalog, podobno kot ko mu je s težavo uspelo sestaviti majhno zalogo španskih peset.

Ministrstvo za finance je bilo navdušeno, ko so dospele informacije, da je Keynes zbral dovolj, da je britanski vladi zagotovil začasno rešitev. Vendar Keynes teh peset ni predal, ampak se je odločil za prodajo vseh, da bi prodrl na trg. Ta drznost se mu je obrestovala, saj so pesete pozneje postale veliko manj redke in drage.[32]

Ob uvedbi vojaške obveznosti leta 1916 je zaprosil za izvzetje, kar je argumentiral z nadaljevanjem svojega dela za vlado.

V času praznovanja kraljevega rojstnega dneva leta 1917 je bil Keynes za svoje delo med vojno odlikovan z Redom kopeli.[33] To je pripeljalo do imenovanja, ki je pozneje močno vplivalo na njegovo življenje in kariero: imenovan je bil za predstavnika z ministrstva za finance na Versajski mirovni konferenci leta 1919. Postal je tudi častnik belgijskega Leopoldovega reda.[34]

Versajska mirovna konferenca[uredi | uredi kodo]

Keynesov prijatelj David Lloyd George. Keynes je bil sprva previden pred tako imenovanim valižanskim čarovnikom in je raje podpiral njegovega tekmeca Asquitha, vendar je v Versaillesu spremenil mnenje. Vendar to Keynesu ni preprečilo, da ne bi v knjigi Ekonomske posledice miru podobe takratnega premierja naslikal zelo ostro.

Keynesove izkušnje v Versaillesu so vplivale na oblikovanje njegovih prihodnjih pogledov, v danem trenutku pa niso bile uspešne. Njegov glavni cilj je bil namreč, da bi preprečil, da bi bila nemška odškodnina postavljena tako visoko, da bi travmatizirala nedolžne Nemce, škodovala plačilni sposobnosti države in močno omejila zmožnost nakupa izvoza iz drugih držav, s tem pa bi škodila ne le nemškemu gospodarstvu, ampak tudi širše v svetu.

Na njegovo žalost so konzervativne sile v koaliciji, ki so se okrepile na volitvah leta 1918, dosegle izključitev Keynesa in britanskega finančnega ministrstva iz formalnih pogovorov o reparacijah na visoki ravni. Njihovo mesto sta zasedla sodnik lord Sumner in bankir lord Cunliffe, ki sta zaradi astronomsko visoke vojne odškodnine, ki sta jo želela zahtevati od Nemčije, dobila vzdevek Nebeška dvojčka. Keynes je bil prisiljen v poskuse vplivanja iz zakulisja.

Trije ključni možje v Versaillesu so bili britanski premier Lloyd George, francoski premier Clemenceau in ameriški predsednik Wilson.[35] Keynes je imel neposreden dostop le do Lloyda Georgea. Do volitev leta 1918 je bil naklonjen Keynesovemu mnenju, vendar je med volilno kampanjo ugotovil, da bodo njegovi govori v javnosti dobro sprejeti le, če bo obljubil ostro kaznovanje Nemčije, zato je svojo delegacijo zavezal k pridobitvi visokih plačil.

Lloyd George pa si je z nekaterimi dejanji na pariški konferenci pridobil nekaj Keynesove zvestobe. Pri Francozih je posredoval, da bi nemškim civilistom zagotovil pošiljanje prepotrebnih zalog hrane. Clemenceau se je prav tako zavzel za znatne odškodnine, vendar nižje od Britancev, medtem ko je Francija iz varnostnih razlogov zagovarjala hujšo poravnavo od Združenega kraljestva.

Wilson je bil sprva naklonjen razmeroma prizanesljivemu ravnanju z Nemčijo, saj se je bal, da bi prestroge razmere lahko spodbudile naraščanje ekstremizma, obenem pa je želel, da Nemčiji ostane dovolj kapitala za plačilo uvoza. Na Keynesovo žalost sta Lloyd George in Clemenceau pritiskala na Wilsona, da bi se strinjal z vključitvijo pokojnin v račun za odškodnino.

Proti koncu konference je Keynes pripravil in predstavil načrt, za katerega je trdil, da ne bo le pomagal Nemčiji in drugim osiromašenim srednjeevropskim silam, ampak bo koristen tudi za svetovno gospodarstvo kot celoto. Vključeval je radikalno odpisovanje vojnih dolgov, kar bi sicer lahko vplivalo na povečanje mednarodne trgovine, vendar bi hkrati celotna cena evropske obnove padla na ZDA.

Lloyd George se je strinjal, da je to sprejemljivo za britanske volivce. Proti pa so bile ZDA, saj so bile takrat največje upnice, do takrat pa je Wilson začel verjeti v prednosti ostrih pogojev, saj je bil mnenja, da je njegova država že preveč žrtvovala. Kljub njegovim prizadevanjem je bila rezultat konference pogodba, nad katero se je Keynes zgražal tako iz moralnih kot ekonomskih razlogov, zato je odstopil s svojega položaja na finančnem ministrstvu.[36]

Junija 1919 je zavrnil ponudbo, da bi postal predsednik Britanske banke severne trgovine, delovno mesto, za katerega bi bil plačan po 2000 funtov za jutro dela tedensko.

Keynesova analiza napovedanih škodljivih učinkov pogodbe se je pojavila v zelo vplivni knjigi Ekonomske posledice miru (The Economic Consequences of the Peace), ki je izšla leta 1919.[37] To delo je bilo opisano kot najboljša njegova knjiga, v kateri je moč zaznati tako njegovo strast do tega dela kot tudi ekonomsko spretnost. Poleg ekonomske analize je knjiga vsebovala tudi razloge, zaradi katerih je bralec lahko začutil sočutje:

»Ne morem iti mimo te teme, kot da bi bila njena pravična obravnava v celoti odvisna bodisi od naših obljub, bodisi od ekonomskih dejstev. Politika podrejanja Nemčije kot generacije sužnjev, poniževanja življenj milijonov ljudi in odvzema sreče celotnemu narodu bi morala biti gnusna - gnusna, četudi je to prej skušalo obogateti in je sejalo propad za celotno civilizirano življenje v Evropi.«

Vključil je tudi zelo skrajne podobe, na primer, da je treba »iz leta v leto Nemčijo potiskati navzdol, njene otroke pa izstradati in pohabiti.« Dodal je tudi krepke napovedi, ki so bile kasneje upravičene z dogodki:

»Če namerno ciljamo na osiromašenje Srednje Evrope, si upam trditi, da maščevanje ne bo izostalo. Takrat se ne bo dolgo odlašalo s končno vojno med silami reakcije in obupanimi konvulzijami revolucijskih sil, ob kateri se bodo grozote nedavne nemške vojne zdele neznantne.«

Keynesovi privrženci trdijo, da so se njegove napovedi katastrofe uresničile, ko je nemško gospodarstvo leta 1923 trpelo zaradi hiperinflacije, pozneje pa tudi s propadom Weimarske republike in izbruhom druge svetovne vojne. Vendar pa zgodovinarka Ruth Henig trdi, da večina zgodovinarjev glede versajske mirovne konference sedaj zavzema stališče, da v gospodarskem smislu pogodba proti Nemčiji ni bila pretirano ostra in da so bile obveznosti ter odškodnina neizogibno poudarjane na razpravah v Parizu zaradi zadovoljitve volivcev, ki so brali dnevne časopise. Meni, da je bil namen odločevalcev Nemčiji tiho ponuditi bistveno pomoč pri plačevanju računov in ugoditi številnim nemškim prošnjam glede sprememb načina plačevanja odškodnine v praksi.[38][39]

Izplačan je bil le majhen del odškodnine. Zgodovinar Stephen A. Schucker je celo s podatki dokazoval, da je v letih 1919-1933 priliv kapitala iz ameriških posojil znatno presegel nemška plačila, tako da je Nemčija na neto osnovi dobila podporo, ki je ekvivalentna štirikratniku zneska iz Marshallovega načrta po drugi svetovni vojni.

Schuker je tudi našel podatke, da je bil Keynes v letih po versajski konferenci neformalni svetovalec za odškodnine pri nemški vladi. Prispeval naj bi k izplačilu enega večjih obrokov odškodnine, iz političnih razlogov pa je tudi podpiral hiperinflacijo. Kljub temu je knjiga Ekonomske posledice miru Keynesu prinesla mednarodno slavo, čeprav je to zanj hkrati predstavljalo karierni zastoj – šele po izbruhu druge svetovne vojne mu je bilo ponujeno direktorsko mesto v kateri od večjih britanskih bank in šele takrat je začel dobivati sprejemljive ponudbe za formalno službo in vrnitev v vlado. Kljub temu pa je še vedno lahko vplival na oblikovanje vladne politike s svojo mrežo stikov, objavljenimi deli in službovanjem v vladnih odborih, kar je vključevalo udeležbo na političnih sestankih na visoki ravni v vlogi svetovalca.[36]

Zasebno življenje[uredi | uredi kodo]

Slikar Duncan Grant (levo) in Keynes leta 1912.

Razmerja[uredi | uredi kodo]

Keynes je imel zgodnje romantične in seksualne odnose izključno z moškimi.[40] Med zgodnjimi partnerji iz časa študija na Etonu in Cambridgeu sta pomembna Dilly Knox in Daniel Macmillan.[20][41] Keynes je bil glede svojih razmerij zelo odprt in je med letoma 1901 in 1915 pisal ločene dnevnike, v katere je zapisoval svoje številne spolne izkušnje.[42][43] Njegov odnos in kasneje tesno prijateljstvo z Macmillanom naj bi bilo srečno, saj je Macmillanovo podjetje prvo objavilo njegovo delo Ekonomske posledice miru.[44]

Odnos članov skupine Bloomsbury, v katero je bil vključen Keynes, do homoseksualnosti je bil sproščen. Skupaj s pisateljem Lyttonom Stracheyjem je preoblikoval viktorijanski odnos skupine Cambridge Apostles. Bertrand Russell je zapisal, da so od njihovega časa homoseksualni odnosi med člani postali pogosti.[45] Ena ključnih Keynesovih ljubezni je bil umetnik Duncan Grant, ki ga je spoznal leta 1908. Povezan je bil tudi s Stracheyjem,[40] čeprav sta bila večino časa ljubezenska tekmeca, ne ljubimca. Ko si je Keynes pridobil naklonjenost Arthurja Hobhousea[46] ali Granta, si je nakopal ljubosumne izpade Stracheyja.[47] Ta se je že prej počutil zavrnjenega s Keynesove strani, tudi zaradi njegove navade, da je ''svoje ljubezenske zadeve obravnaval statistično.''[48]

Politični nasprotniki so Keynesovo spolno usmerjenost uporabljali za napad na njegovo akademsko delo.[49] Nekateri izmed njih so trdili, da ga dolgoročne posledice njegovih teorij ne zanimajo, ker nima otrok.[49]

Keynesovi prijatelji iz skupine Bloomsbury so bili sprva presenečeni, ko se je v poznejših letih spuščal v razmerja z ženskami[50] in se je izkazalo, da je biseksualec.[51] Ray Costelloe (ki se je pozneje poročila z Oliverjem Stracheyjem) je bila ena prvih heteroseksualnih Keynesovih ljubezni.[52] Leta 1906 je Keynes o tem zapisal, da se mu zdi, da se je vanjo malo zakljubil, vendar ker ni bila moški, ni bil zmožen storiti nobenega primernega koraka.[53]

Zakon[uredi | uredi kodo]

Lydia Lopokova in Keynes v 20-ih letih 20. stoletja.

Leta 1921 je Keynes zapisal, da se je zelo zaljubil v Lydio Lopokovo, znano rusko balerino in eno od zvezd skupine Ballets Russes pod vodstvom Sergeia Diaghileva.[22] V prvih letih dvorjenja je imel afero z mlajšim moškim Sebastianom Sprottom, vendar se je na koncu odločil za Lopokovo.[54][55] Poročila sta se leta 1925, Keynesu pa je bil za pričo nekdanji ljubimec Duncan Grant.[40][56] Nekdo je zapisal: »Kakšen zakon lepote in možganov Lopokove in Johna Maynarda Keynesa.« Keynes je pozneje Stracheyju dejal, da kombinacijo lepote in inteligence le redko najdeš pri isti osebi in da jo je sam videl le v Duncanu Grantu.[57] Zakon z Lopokovo je sicer bil srečen, biograf Peter Clarke je zapisal, da je Keynesu prinesel ''nov fokus, čustveno stabilnost in čiste užitke, ki se jih ni nikdar naveličal.''[58][59] Lydia je leta 1927 zanosila, vendar je splavila.[58]

Med Keynesovimi prijatelji iz Bloomsburyja je bila Lopokova vsaj sprva deležna kritik zaradi svojih manir, načina komunikacije in domnevno skromnega družbenega izvora, kar je posebej omenjeno tudi v pismih Vanesse in Clivea Bella ter Virginie Woolf.[60][61] Lik iz romana Gospa Dalloway Virginie Woolf iz leta 1925 Rezia Warren Smith temelji prav na Lopokovi.[62] E. M. Foster je pozneje o Lydii Keynes skrušeno zapisal:[63] »Kako smo jo vsi podcenjevali.«[60]

Smrt[uredi | uredi kodo]

Hiša v Tiltonu leta 2017.

Vse življenje je Keynes energično delal v korist javnosti in svojih prijateljev. Tudi ko je bilo njegovo zdravje že slabo, si je še prizadeval urediti finance svojega starega kolidža.[64] Prizadeval si je za vzpostavitev mednarodnega denarnega sistema Bretton Woods, ki bi bil koristen za svetovno gospodarstvo. Leta 1946 je Keynes doživel več srčnih napadov, kar je bilo na koncu tudi usodno. Začelo se je med pogajanji za anglo-ameriško posojilo v kraju Savannah v zvezni državi Georgii, kjer je skušal Združenemu kraljestvu zagotoviti ugodne pogoje – ta proces je opisal kot absolutni pekel.[65][66] Nekaj tednov po vrnitvi iz ZDA je 21. aprila 1946 v starosti 62 let umrl zaradi srčnega napada v Tiltonu na svojem kmečkem posestvu blizu kraja Firle v Vzhodnem Sussexu v Angliji.[17][67] V nasprotju z njegovimi željami (hotel je, da bi njegov pepel položili v grobnico) so njegov pepel raztrosili po Downsu nad Tiltonom.[68]

Preživela sta ga oba starša: oče John Neville Keynes (1852-1949) za tri leta, mati Florence Ada Keynes (1861-1958) pa za dvanajst. Njegov brat Sir Geoffrey Keynes (1887-1982) je bil ugleden kirurg, učenjak in bibliofil. Njegova nečaka sta bila fiziolog Richard Keynes (1919-2010) in pustolovec ter bibliofil Quentin Keynes (1921-2003). Keynes ni imel otrok, njegova vdova Lydia Lopokova je umrla leta 1981.

Pomembnejša dela[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Record #118561804 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. 3,0 3,1 MacTutor History of Mathematics archive
  4. 4,0 4,1 Афанасьев В. С. Кейнс Джон Мейнард // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1973. — Т. 12 : Кварнер — Конгур. — С. 18.
  5. Cairncross, Alec. "Keynes, John Maynard, Baron Keynes". Oxford Dictionary of National Biography. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  6. Yergin & Stanislaw 2002, strani 39–42.
  7. "How to kick-start a faltering economy the Keynes way". BBC News. 22. 10. 2008. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  8. Cohn, Steven Mark. "Reintroducing Macroeconomics: A Critical Approach: A Critical Approach". Google Books. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  9. Davis, William L.; Figgins, Bob; Hedengren, David; Klein, Daniel B. "Economics Professors' Favorite Economic Thinkers, Journals, and Blogs (along with Party and Policy Views)" (PDF). EJW. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  10. Skidelsky, Robert (2010). Keynes: The Return of the Master. Cambridge: Public affairs. ISBN 978-1-58648-897-0.
  11. Krugman, Paul R. "Peddling Prosperity: Economic Sense and Nonsense in the Age of Diminished Expectations". Google Books. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  12. "To Set the Economy Right". Time. 27. 8. 1979. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  13. Giles, Chris; Atkins, Ralph; Guha, Krishna. "The undeniable shift to Keynes". Financial Times. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  14. Reich, Robert B. (29. 3. 1999). "Economist JOHN MAYNARD KEYNES". Time. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  15. "Toothless truth tellers". The Economist. 11. 5. 2013. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  16. "Maynard Keynes". The Bloomsbury Group. Pridobljeno dne 25. 3. 2020.
  17. 17,0 17,1 17,2 Skidelsky, Robert (2003). John Maynard Keynes: 1883–1946: Economist, Philosopher, Statesman. Pan MacMillan Ltd. str. 14, 43-46, 456, 263, 834. ISBN 0330488678.
  18. "John Maynard Keynes". St Faith's Cambridge. Pridobljeno dne 26. 3. 2020.
  19. Hession, Charles Henry (1984). John Maynard Keynes: A Personal Biography of the Man Who Revolutionized Capitalism. MacMillan Ltd. str. 12. ISBN 0025513109.
  20. 20,0 20,1 Thorpe, D. R. (2010). Supermac: The Life of Harold Macmillan. Chatto & Windus. str. 27.
  21. McGee, Matt (2005). Economics – In terms of The Good, The Bad and The Economist. IBID Press. str. 354. ISBN 1-876659-10-6.
  22. 22,0 22,1 Moggridge, Donald Edward (1992). Maynard Keynes: An Economist's Biography. Oxford: Routledge. str. 52-81. ISBN 9781134798667.
  23. Keynes, Milo (1979). Essays on John Maynard Keynes. Cambridge University Press. ISBN 9780521296960.
  24. Cave, Peter (2009). Humanism: A Beginner's Guide. Oneworld Publications. ISBN 9781780740294.
  25. Gowland, David. "Biography of Baron John Maynard Keynes". LiberalHistory.org. Pridobljeno dne 18. 11. 2020.
  26. Wood (1994). John Maynard Keynes: Critical Assessments. Second. str. 101–120, 135. ISBN 978-0-415-11415-8.
  27. "No. 11879". The Gazette. 6. 11. 1906. Pridobljeno dne 18. 11. 2020.
  28. Hyman Minsky (2008). John Maynard Keynes , chapter 1. McGraw-Hill Professional. ISBN 978-0-07-159301-4.
  29. Keynes, John Maynard (1913). Indian Currency and Finance. London: Macmillan & Co.
  30. "No. 28711". The London Gazette. 18. 4. 1913. Pridobljeno dne 18. 11. 2020.
  31. Clarke, Peter (2009). Keynes: The Twentieth Century's Most Influential Economist. Bloomsbury. str. 1, 56-59, 80. ISBN 978-1-4088-0385-1.
  32. Spiegel, Henry William (1991). The Growth of Economic Thought. Durham: Duke University Press. str. 602. ISBN 0-8223-0973-4.
  33. "No. 30111". The London Gazette. 1. 6. 1917. Pridobljeno dne 19. 11. 2020.
  34. "No. 31928". The London Gazette. 1. 6. 1920. Pridobljeno dne 19. 11. 2020.
  35. McDonough, Frank (1997). The Origins of the First and Second World Wars. Cambridge University Press. str. 43-46. ISBN 1-4051-0664-6.
  36. 36,0 36,1 Skidelsky, Robert (2003). John Maynard Keynes: 1883–1946: Economist, Philosopher, Statesman. Pan MacMillan Ltd. str. 217–220, 245, 260–265, 283, 342–355. ISBN 0-330-48867-8.
  37. "John Maynard Keynes". Policonomics. Pridobljeno dne 24. 11. 2020.
  38. Henig, Ruth (1995). Versailles and After, 1919-1933 (second ed.). Routledge. str. 65. ISBN 978-1-134-79873-5.
  39. Marks, Sally. "Mistakes and Myths: The Allies, Germany, and the Versailles Treaty, 1918–1921". The University of Chicago Press Journal. Pridobljeno dne 24. 11. 2020.
  40. 40,0 40,1 40,2 Heilbroner, Robert L. (11. 5. 1986). "THE MAN WHO MADE US ALL KEYNESIANS". NY Times. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  41. Strachey 1994, strani 123, 127, 715.
  42. "The Sex Diaries of John Maynard Keynes". 1843 Magazine. 28. 1. 2008. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  43. O'Grady, Sean (11. 3. 2015). "John Maynard Keynes: New biography reveals shocking details about the economist's sex life". Independent. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  44. Thorpe, stran18.
  45. Strachey 1994, stran 103.
  46. Strachey 1994, strani 108–110.
  47. Strachey 1994, strani 181–183.
  48. Strachey 1994, stran 128.
  49. 49,0 49,1 Bartlett, Bruce (7. 5. 2013). "Keynes's Biggest Mistake". Economix. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  50. Trimingham, Adam (12. 11. 2012). "A man of numbers". The Argus. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  51. Warsh, David (2010). Economic Principles: The Masters and Mavericks of Modern Economics. Simon & Schuster. str. 3. ISBN 9781451602562.
  52. Strachey 1994, stran 129.
  53. Moggridge, Donald Edward (1995). Maynard Keynes: an economist's biography. Routledge. str. 104.
  54. Christiansen, Rupert (25. 4. 2008). "The unlikely Lydia Lopokova". The Telegraph. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  55. Hughes, Kathryn (19. 4. 2008). "The firebird of Gordon Square". The Guardian. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  56. Hoggard, Liz (21. 10. 2008). "Ten things you didn't know about Mr Keynes". Evening Standard. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  57. Wintle, Justin (2002). Makers of Modern Culture. Psychology Press. str. 270. ISBN 978-0-415-26583-6.
  58. 58,0 58,1 Clarke, Peter (2009). Keynes: The Twentieth Century's Most Influential Economist. Bloomsbury. str. 1, 56–59, 80. ISBN 978-1-4088-0385-1.
  59. "Keynes, John Maynard (1883–1946)". Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  60. 60,0 60,1 Lady Talky, Alison Light, London Review of Books, Vol. 30 No. 24, 18. 12. 2008
  61. "Review: Keynes and the Celestial Dancer", avtor Anand Chandavarkar, Reviewed work(s): Lydia and Maynard: Letters between Lydia Lopokova and Maynard Keynes, avtor Polly Hill; Richard Keynes, Economic and Political Weekly, Vol. 25, No. 34 (25. 8. 1990), stran 1896.
  62. Hill, Polly; Keynes, Richard. "Lydia and Maynard: letters between Lydia Lopokova and John Maynard Keynes". Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  63. E.M. Forster (1987). Commonplace Book. stran 195.
  64. Fraser, Nick (8. 11. 2008). "John Maynard Keynes: Can the great economist save the world?". The Independent. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  65. Pressman, Steven (1999). Fifty Major Economists. Routledge. str. 99-104. ISBN 978-1-134-78082-2.
  66. Marr, Andrew (2007). A history of modern Britain. London: Macmillan. str. 12. ISBN 978-1-4050-0538-8.
  67. "LORD KEYNES DIES OF HEART ATTACK; Noted Economist Exhausted by Strain of Recent Savannah Monetary Conference". The New York Times. 22. 4. 1946. Pridobljeno dne 16. 12. 2020.
  68. Wilson, Scott. Resting Places: The Burial Sites of More Than 14,000 Famous Persons, 3d ed.: 2 (Kindle Location 25430). McFarland & Company, Inc.

Knjižni viri[uredi | uredi kodo]

  • Skidelsky, Robert (2002). John Maynard Keynes: Fighting for Britain, 1937-1946. Penguin. ISBN 978-0-14-200167-7.
  • Skidelsky, Robert (2010). Keynes: The Return of the Master. PublicAffairs. ISBN 978-1-61039-003-3.
  • Strachey, Lytton (1994). Michael Holroyd (ed.). Lytton Strachey by Himself: A Self-portrait. Vintage. ISBN 978-0-09-945941-5.
  • Yergin, Daniel; Stanislaw, Joseph (2002). The Commanding Heights: The Battle for the World Economy. Simon and Schuster. ISBN 978-0-7432-2963-0.