Pojdi na vsebino

Virginia Woolf

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Virginia Woolf
RojstvoAdeline Virginia Stephen[1]
25. januar 1882({{padleft:1882|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[2][3][4]
London[5]
Smrt28. marec 1941({{padleft:1941|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:28|2|0}})[6][5][…] (59 let)
Lewes[d], Združeno kraljestvo[7]
Poklicromanopiska, esejistka, avtobiografinja, piska kratkih zgodb, pisateljica dnevnika, literarna kritičarka, založnica, pisateljica, aktivistka za pravice žensk, avtorica
NarodnostBritanka
Državljanstvo Združeno kraljestvo
Alma materKing's College London
Pomembnejša delaK svetilniku
Gospa Dalloway
Orlando
Lastna soba
ZakonciLeonard Woolf
(por. 1912–1941)
Podpis

Adeline Virginia Woolf (rojena Stephen), angleška pisateljica, * 25. januar 1882, Kensington, Middlesex, Anglija, † 28. marec 1941, reka Ouse blizu Lewesa, Sussex, Anglija.

Bila je ena najvidnejših predstavnic t. i. bloomsburyjske skupine britanskih intelektualcev v obdobju med obema vojnama, znana kot pisateljica, ki je bistveno prispevala k razvoju modernističnega romana. Njena najbolj znana dela so romani Gospa Dalloway (1925), K svetilniku (1927) in Orlando (1928) ter esej Lastna soba (1929) z znamenitim citatom: »Ženska mora imeti denar in lastno sobo, če hoče pisati leposlovje.«[8]

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Rodila se je kot hči uglednega literarnega kritika in zgodovinarja Sira Leslieja Stephena. Družina je bila premožna, a sama ni imela srečnega otroštva. Zaznamovalo jo je spolno zlorabljanje s strani dveh polbratov in materina prezgodnja smrt, zato je že v mladih letih doživela prvi živčni zlom. Poleg tega je zamerila očetu, ker ji kot dekletu ni želel omogočiti univerzitetne izobrazbe.[8]

Glas Virginie Woolf
Edini ohranjeni zvočni posnetek Virginie Woolf, iz oddaje BBC radio 29. aprila 1937
Imate težave s predvajanjem te datoteke? Glejte stran za pomoč.

Po očetovi smrti se je preselila v londonsko četrt Bloomsbury in pričela sodelovati v tamkajšnjem krogu aristokratov in bogatih meščanov. Pogovori o umetnosti in tudi spolnosti ter občasne za tisti čas škandalozne aktivnosti so ji predstavljali nekakšno terapijo.[9] Leta 1912 se je poročila s pisateljem Leonardom Woolfom in pričela objavljati prva dela v raznih literarnih revijah, sprva anonimno. Kmalu je doživela nov hujši živčni zlom, a ji je bil mož v močno oporo, tako da je že leta 1915 izdala svoj prvi roman, še precej konvencionalni Potovanje venkaj. Kasneje je pričela eksperimentirati s tehniko toka zavesti (podobno kot James Joyce) in v 1920. letih ustvarila serijo ključnih modernističnih romanov.[8] Leta 1922 je spoznala uspešno pisateljico Vito Sackerville-West, s katero je imela deset let trajajočo tesno ljubezensko zvezo in ostala njena prijateljica do smrti.[10] Nigel Nicolson, Vitin sin, je rekel, da je Sackerville-West navdihnila Virginijin roman Orlando: "Vitin vpliv na Virginijo je v celoti zajet v Orlandu, najdaljšem in najbolj očarljivem ljubezenskem pismu v literarni zgodovini."[11] Iz njenega dnevnika in nekaterih del v kasnejših letih, predvsem eseja Tri gvineje, je možno razbrati strah pred vzponom fašizma, zaradi česar se je pričela bolj zanimati za aktualne dogodke (sicer se je v ustvarjanju in vsakdanjem življenju izrazito umikala v zasebnost).[12] Poleg tega v kontekstu sodobnega feminističnega diskurza zbuja pozornost tudi motiv položaja žensk v družbi, predvsem v njenih neleposlovnih delih, v katerih učinkovito uporablja literarne prijeme za zagovarjanje emancipacije žensk.[13]

Vse življenje se je borila z depresijo; spomladi leta 1941, ko je besnela druga svetovna vojna, je zaradi te in nekaterih drugih okoliščin doživela še zadnji živčni zlom, za katerega je menila, da ga ne bo nikoli prebolela, zato je storila samomor v reki Ouse pred svojim domom.[8]

Sklici in opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Blain V., Grundy I., Clements P. The Feminist Companion to Literature in English: Women Writers from the Middle Ages to the Present — 1990. — P. 1185.
  2. ↑ Reid P. Encyclopædia Britannica
  3. ↑ 3,0 3,1 Arhiv likovne umetnosti — 2003.
  4. ↑ A Historical Dictionary of British Women — 2 — Routledge, 2003. — P. 464. — ISBN 978-1-85743-228-2
  5. ↑ 5,0 5,1 Archivio Storico Ricordi — 1808.
  6. ↑ Вулф Вирджиния // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  7. ↑ Oxford Dictionary of National Biography — Oxford: OUP, 2004.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 Jurc, Ana (7. julij 2008). »Ženska na čelu literarne revolucije«. MMC RTV-SLO. Pridobljeno 7. novembra 2016.
  9. ↑ »Virginia Woolf ni bila zgolj genialna in depresivna modernistka«. Delo. 28. marec 2011. Pridobljeno 7. novembra 2016.
  10. ↑ Eileen Barrett and Patricia Cramer (1997). Virginia Woolf Lesbian Readings. New York University Press. str. 126.
  11. ↑ Harry., Blamires, (1983). A Guide to twentieth century literature in English. London: Methuen. ISBN 9780416364507. OCLC 9731959.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava)
  12. ↑ Snaith, A. (2016). Virginia Woolf: Public and Private Negotiations. Springer. str. 130–134. ISBN 9780230287945.
  13. ↑ Solomon, Deborah C. (2010). »Images of enslavement and emancipation in Virginia Woolf's "A Room of One's Own"«. V Bloom, Harold; Hobby, Blake (ur.). Enslavement and Emancipation. Infobase Publishing. str. 185–196. ISBN 9781604134414.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več gradiva o temi:
Stub icon

Ta članek o književniku je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Virginia_Woolf&oldid=6142545«