Pojdi na vsebino

Jacinda Ardern

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jacinda Ardern
40. predsednica vlade Nove Zelandije
Na položaju
26. oktobra 2017 – 25. januarja 2023
MonarhElizabeta II.
Karel III.
NamestnikWinston Peters
Grant Robertson
Generalna guvernerkaPatsy Reddy
Cindy Kiro
PredhodnikBill English
NaslednikChris Hipkins
17. vodja Laburistične stranke
Na položaju
1. avgusta 2017 – 22. januarja 2023
PredhodnikAndrew Little
NaslednikChris Hipkins
Osebni podatki
RojstvoJacinda Kate Laurell Ardern
26. julij 1980({{padleft:1980|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})[1][2][3] (44 let)
Hamilton[d], Waikato[d], Nova Zelandija[4][5]
Politična strankaLaburistična stranka
PartnerjiClarke Gayford
Poklicpolitičarka

Jacinda Kate Laurell Ardern, novozelandska političarka, * 26. julij 1980, Hamilton.

Svojo politično kariero je začela kot raziskovalka v uradu predsednice vlade Helen Clark, pozneje je delovala kot politična svetovalka v Londonu in kot predsednica Mednarodne skupnosti socialistične mladine. Za poslanko je bila prvič izvoljena leta 2008, ko je njena Laburistična stranka po devetih letih izgubila oblast. Avgusta 2017 je na čelu stranke zamenjala Andrewa Littla, ki je odstopil po zgodovinsko nizki javnomnenjski podpori stranki. Pod vodstvom Ardernove je se je podpora Laburistični stranki dvignila, na volitvah septembra 2017 je osvojila drugo mesto na volitvah in sestavila manjšinsko vlado. Jacinda Ardern je s 37 leti postala najmlajša predsednica novozelandske vlade v zgodovini, junija 2018 pa je postala druga izvoljena predsednica vlade na svetu (po Benazir Buto), ki je med opravljanjem funkcije rodila otroka.

Ardernova se opredeljuje kot socialdemokratka in progresistka. Njena prva vlada se je osredotočala na reševanje stanovanjske krize, otroške revščine in družbene neenakosti. Marca 2019 je v odziv na strelski napad na mošeji v Christchurchu nemudoma sprejela strožjo zakonodajo o strelnem orožju, v letu 2020 pa je vodila državo skozi pandemijo koronavirusne bolezni. Pod njenim vodstvom je Laburistična stranka zmagala na volitvah 2020 in osvojila absolutno večino v parlamentu.

Januarja 2023 je napovedala svoj odstop s položaja vodje laburistov in predsednice vlade. Za njenega naslednika je bil brez protikandidata izbran Chris Hipkins.

Zgodnje življenje

[uredi | uredi kodo]

Ardernova, rojena v Hamiltonu na Novi Zelandiji,[6] je odrasla kot mormonka[7][8] v Murupari in Morrinsvillu, kjer je njen oče Ross Ardern delal kot policist[9] in mama Laurell Ardern (rojena Bottomley) kot pomočnica šolske prehrane.[10][11] Obiskovala je srednjo šolo v Morrinsvillu[12] in Univerzo Waikato, kjer je diplomirala leta 2001 na področju komunikacij v politiki ali odnosih z javnostjo.[13]

V politiko jo je uvedla njena teta Marie Ardern, dolgoletna članica Laburistične stranke, ki jo je v najstniških letih pridobila za pomoč pri kampanji za poslanca iz New Plymoutha Harryja Duynhovena pred volitvami leta 1999.[14]

Ardernova se je Laburistični stranki pridružila pri 17 letih[15] in postala vidna članica krila Mladih laburistov. Po diplomi je delala kot raziskovalka v uradih Phila Goffa in Helen Clark. Potem ko je v New Yorku delala kot prostovoljka v ljudski kuhinji[16] in v kampanji za delavske pravice,[17] se je preselila v London, kjer je postala višja svetovalka v 80-članski enoti za politiko tedanjega britanskega predsednika vlade Tonyja Blaira.[18] Z Blairom se v Londonu ni srečala, vendar ga je zaslišala glede invazije na Irak na enem od dogodkov na Novi Zelandiji leta 2011.[19]

Leta 2008 je bila Ardernova izvoljena za predsednico Mednarodne skupnosti socialistične mladine,[20] zaradi česar je potovala v številne države, med drugim Jordanijo, Izrael, Alžirijo in Kitajsko.[13]

Zgodnja politična kariera

[uredi | uredi kodo]

Poslanka

[uredi | uredi kodo]

Na volitvah leta 2008 je bila Ardernova laburistična kandidatka v volilnem okrožju Waikato. Prav tako je zasedala 20. mesto na listi Laburistične stranke, kar je bila za nekoga, ki dotlej še ni bil poslanec, zelo visoka uvrstitev. V volilnem okrožju ni bila izvoljena, vendar je vstopila v parlament kot poslanka s strankarske liste.[21][22] Z 28 leti je bila najmlajša poslanka tedanjega parlamenta. Vodja Laburistične stranke in vodja opozicije Phil Goff jo je imenoval za predstavnico za mladinske zadeve.[23] Redno se je pojavljala v novozelandski jutranji pogovorni oddaji Breakfast ob poslancu konzervativne Nacionalne stranke Simonu Bridgesu.[24]

Na volitvah leta 2011 se je potegovala za sedež v volilnem okrožju Osrednji Auckland, kjer se je pomerila z Nikki Kaye iz Nacionalne stranke in z Denise Roche iz stranke Zelenih. Čeprav je ciljala na volivce Zelenih, naj strateško glasujejo za njo, je izgubila proti Kayejevi za 717 glasov. V parlament je ponovno prišla kot kandidatka z liste, na kateri je bila uvrščena na 13. mesto.[25] Ko je Goff po porazu na teh volitvah odstopil kot vodja Laburistične stranke, je Ardernova podprla Davida Shearerja pred Davidom Cunliffom. Decembra 2011 je pod novim vodjem Shearerjem zasedla četrto najvišje mesto vlade v senci in postala predstavnica za socialni razvoj.[26]

Na volitvah 2014 je Ardernova ponovno kandidirala v osrednjem Aucklandu in znova izgubila proti Kayejevi, pri čemer je zmanjšala razliko s 717 na 600 glasov.[27] V parlament se je vrnila kot petouvrščena na listi laburistov in pod vodjem stranke Andrewom Littlom postala predstavnica v senci za pravosodje, otroke, mala podjetja ter umetnost in kulturo.[28]

Po odstopu Davida Shearerja z mesta poslanca decembra 2016 je bila Ardernova izbrana za laburistično kandidatko za nadomestne volitve v okrožju Mount Albert.[29][30] 21. januarja 2017 se je v Aucklandu udeležila shoda za pravice žensk, ki so potekali po vsem svetu v protest proti novemu predsedniku ZDA Donaldu Trumpu.[31] Na nadomestnih volitvah, ki so potekale februarja 2017, je zmagala s 77 odstotki glasov,[32] izpraznjen sedež strankarske liste pa je zasedel Raymond Huo.[33] Po uspehu na volitvah so jo vsled upokojitve Annette King soglasno izvolili za namestnico vodje Laburistične stranke.[34]

Vodja opozicije

[uredi | uredi kodo]

1. avgusta 2017, le nekaj tednov pred splošnimi volitvami, je prevzela funkcijo vodje Laburistične stranke in s tem vodje opozicije, potem ko je Andrew Little odstopil zaradi zgodovinsko nizkih rezultatov v javnomnenjskih anketah.[35][36] S 37 leti je postala najmlajša vodja stranke v njeni zgodovini[7] in druga ženska na tem položaju za Helen Clark.[37] Po besedah Ardernove ji je Little že 26. julija predlagal, naj prevzame vodstvo, vendar ga je zavrnila in mu rekla, naj »zdrži«.[38]

Na prvi tiskovni konferenci po izvolitvi za vodjo je dejala, da bo zaščitni znak njene kampanje »nenehna pozitiva«.[39] Po njenem prevzemu položaja so stranko zasuli z donacijami, ki so na svojem višku dosegle 700 novozelandskih dolarjev na minuto.[40] O njej so odobravajoče poročali številni mediji, vključno z mednarodnimi, komentatorji pa so omenjali »učinek Jacinde« in »Jacindamanijo«.[41][42] Laburistična stranka se je močno povzpela v javnomnenjskih anketah: konec avgusta ji je agencija Colmar Brunton izmerila 43-odstotno podporo (v času Littlovega vodstva 24-odstotno) in prvo prednost pred Nacionalno stranko po več kot desetletju.[38] Kritiki so izpostavljali, da so njena prepričanja podobna Littlovim, porast priljubljenosti stranke pa so pripisovali predvsem njeni mladosti in privlačnemu videzu.[7]

Sredi avgusta 2017 je Ardernova zatrdila, da bo laburistična vlada ustanovila delovno skupino za davke, ki bo preučila možnost uvedbe davka na kapitalski dobiček, izključila pa je obdavčenje družinskih domov.[43][44] Zaradi slabega odziva javnosti se je načrtu odpovedala, predstojnik za finance Grant Robertson pa je zatrdil, da laburisti ne bodo uvajali nobenih novih davkov do volitev 2020.[45][46] Minister za finance iz Nacionalne stranke Steven Joyce je laburiste obtožil, da imajo v svoji davčni politiki 11,7-milijardno »luknjo«.[47][48] Kmetje so kritizirali davke na vodo in onesnaževanje, ki so jih predlagali laburisti in zeleni. Septembra 2017 je lobistična skupina Federated Farmers uprizorila protest v Morrinsvillu, domačem mestu Ardernove. Protesta se je v okviru kampanje udeležil vodja stranke Najprej Nova Zelandija Winston Peters, ki pa je bil deležen posmeha s strani kmetov.[49][50]

Na volitvah 23. septembra 2017 je Laburistična stranka osvojila drugo mesto s 36,89 odstotka glasov in 46 sedeži v parlamentu. Izid je bil za 14 sedežev boljši od predhodnih volitev in najboljši od leta 2008, ko je Laburistična stranka izgubila oblast.[51] Ker prvouvrščena Nacionalna stranka ni osvojila dovolj poslanskih mest za oblikovanje vlade, sta se Ardernova in njen namestnik Kelvin Davis pogajala o sestavi koalicije z Zelenimi in s populistično stranko Najprej Nova Zelandija.[52][53]

Prvi mandat predsednice vlade (2017–2020)

[uredi | uredi kodo]
Ardernova z namestnikom Winstonom Petersom in generalno guvernerko Patsy Reddy na prisegi 26. oktobra 2017

19. oktobra 2017 je vodja stranke Najprej Nova Zelandija Winston Peters pristal na oblikovanje koalicije z laburisti,[54] s čimer je Ardernova postala predsednica vlade.[55][56] Stranka Zelenih je postala zunajkoalicijska partnerica.[57] Ardernova je imenovala Petersa za namestnika predsednice vlade in ministra za zunanje zadeve. Stranki Najprej Nova Zelandija je dodelila pet ministrskih mest.[58][59] 20. oktobra je potrdila, da bo prevzela ministrske listnice za nacionalno varnost in obveščevanje, za umetnost, kulturo in dediščino ter za ranljive otroke, kar je odsevalo njene položaje v vladi v senci.[60] Pet dni zatem je bil njen položaj ministrice za ranljive otroke zamenjan z ministrico za zmanjšanje revščine otrok, ministrica za otroke pa je postala poslanka stranke Najprej Nova Zelandija Tracey Martin.[61] Ardernova je pred generalno guvernerko Patsy Reddy prisegla 26. oktobra.[62] Ob prevzemu funkcije je izjavila, da bo njena vlada »osredotočena, razumevajoča in močna«.[63]

Ardernova je tretja ženska predsednica vlade po Jenny Shipley (1997–1999) in Helen Clark (1999–2008).[64][65] Je članica Sveta ženskih svetovnih voditeljic.[66] S 37 leti ob prevzemu položaja je najmlajša vodja novozelandske vlade od Edwarda Stafforda, ki je postal premier leta 1856.[67]

Januarja 2018 je Ardernova sporočila, da je noseča.[68] Po rojstvu hčerke je Winston Peters šest tednov opravljal funkcijo vršilca dolžnosti predsednika vlade.[69][70]

Domača politika

[uredi | uredi kodo]
Ardernova s sovoditeljem Zelene stranke Jamesom Shawom na univerzi v Wellingtonu,. aprila 2018

Ardernova namerava v enem desetletju prepoloviti revščino otrok na Novi Zelandiji.[71] Julija 2018 je oznanila začetek svoje vodilne pobude, »Družinskega paketa«.[72] Paket je med drugim postopno zvišal plačan porodniški dopust na 26 tednov ter družinam z nizkimi ali srednjimi dohodki in z majhnimi otroki začela izplačevati 60 dolarjev na teden.[73] Leta 2019 je vlada začela s programom brezplačnih kosil v nekaterih šolah.[74] Ostali ukrepi za zmanjševanje revščine so obsegali zvišanje socialne podpore,[75] razširitev brezplačnih zdravniških storitev, ponujanje brezplačnih higienskih pripomočkov v šolah[76] in gradnja državnih stanovanj.[77]

Vlada Ardernove je večkrat zvišala minimalno plačo[78] in ustanovila sklad za podeželski razvoj, namenjen vlaganju v podeželsko infrastrukturo.[79] Preklicala je znižanje davkov, ki ga je načrtovala prejšnja vlada Nacionalne stranke, in objavila, da bo namesto tega usmerila izdatke v zdravstvo in izobraževanje.[80] Prvo leto višjega izobraževanja je s 1. januarjem 2018 postalo brezplačno, po stavki učiteljev pa je vlada pristala na zvišanje plač v osnovnih šolah za 12,8 do 18,5 odstotka do leta 2021.[81]

Ardernova nasprotuje kriminalizaciji uporabnikov marihuane in je napovedala referendum o zadevi.[82] Nezavezujoč referendum o legalizaciji kanabisa je potekal kot del splošnih volitev 17. oktobra 2020.[83] Na televizijskem soočenju pred volitvami je Ardernova priznala, da je v preteklosti uživala marihuano.[84]

2. februarja 2018 je Ardernova odpotovala v Waitangi na vsakoletno spominsko slovesnost ob dnevu Waitangi; v naselju je ostala pet dni, dlje od kateregakoli predhodnika.[85] Postala je prva predsednica vlade, ki je imela govor z vrhnje marae. Maorski voditelji so njen obisk dobro sprejeli, v nasprotju s pikrimi odzivi, ki so jih bili deležni številni predhodniki.[85][86]

24. avgusta 2018 je iz kabineta odstranila ministrico za telekomunikacije Clare Curran, potem ko ni razkrila svojega neslužbenega sestanka z eno od postaj, kar so ocenili za navzkrižje interesov. Curranova je ostala ministrica izven kabineta in opozicija je kritizirala Ardernovo, ker je ni odpustila iz njene listnice. 7. septembra je Ardernova sprejela odstop Curranove.[87][88]

Čeprav se je Laburistična stranka na zadnjih treh volitvah zavzemala za uvedbo davka na kapitalski dobiček, je aprila 2019 Ardernova razglasila, da vlada tega davka pod njenim vodstvom ne bo sprejela.[89][90]

Septembra 2019 je bila Ardernova deležna kritik za svoje ravnanje ob obtožbah o spolnem napadu sodelavca Laburistične stranke na prostovoljko. Izjavila je, da po njenih informacijah obtožba ni vključevala spolnega napada ali nasilja, preden je poročilo o incidentu objavila spletna revija The Spinoff.[91] Mediji so podvomili v njen opis dogodkov, eden od komentatorjev pa je zapisal, da je njeno trditev »težko pogoltniti«.[92][93]

Zunanja politika

[uredi | uredi kodo]
Ardernova s predsednikom ZDA Donaldom Trumpom, 23.. septembra 2019
Predsednik Južne Koreje Mun Dže In, predsednik Filipinov Rodrigo Duterte, Jacinda Ardern in mnajmarska državna svetovalka Aung San Su Či na 14. vrhu vzhodne Azije na Tajskem,. novembra 2019

5. novembra 2017 je Ardernova opravila prvi zunanji uradni obisk v Avstraliji, kjer se je prvič sestala s predsednikom vlade Malcolmom Turnbullom. Odnosi med državama so bili v preteklih mesecih napeti zaradi avstralskega ravnanja z Novozelandci v državi, malo pred prevzemom položaja pa je Ardernova poudarila potrebo, da se stanje popravi in razvije boljši delovni odnos z avstralsko vlado.[94] Turnbull je srečanje opisal prijateljsko: »Zaupava si /.../ Dejstvo, da sva iz različnih političnih tradicij, ni pomembno«.[95] 9. novembra je odletela v Vietnam na svoj prvi obisk vrha APEC.[96]

Novembra 2017 sta minister za trgovino in rast izvoza David Parker in Ardernova oznanila, da bo Nova Zelandija nadalje sodelovala v pogajanjih Čezpacifiškega partnerstva kljub nasprotovanju Zelene stranke.[97] 25. oktobra 2018 je Nova Zelandija ratificirala popravljen sporazum,[98] ki ga je Ardernova opisala kot boljšega od prvotnega sporazuma.[99]

Decembra 2017 je izrazila podporo resoluciji Združenih narodov, ki je zavračala Trumpovo priznanje Jeruzalema za glavno mesto Izraela, pri čemer je izjavila, da zaradi nekaterih odločitev, »ki smo jim bili nedavno priča od mednarodnih igralcev, kot so ZDA /.../ nazadujemo, ne napredujemo«.[100]

20. aprila 2018 se je udeležila srečanja predsednikov vlad Commonwealtha v Londonu, kjer je imela prvo avdienco pri kraljici Elizabeti II.[101]

5. septembra je odpotovala v Nauru na Čezpacifiški forum. Mediji in politični nasprotniki so grajali njeno odločitev, da potuje ločeno od ostanka odprave, da bi preživela več časa s svojo hčerjo. Kritiki so izračunali, da bi dodatni let davkoplačevalce stal do 100.000 dolarjev.[102] Pred tem je Ardernova odklonila predloge, naj se foruma ne udeleži, pri čemer se je sklicevala na tradicijo; bila bi prva predsednica vlade Nove Zelandije od leta 1971, ki se foruma ne bi udeležila zunaj kroga volitev.[103] Kasneje je bila deležna kritik, ker se ni srečala z begunci v Nauruju.[104]

24. septembra je Ardernova postala prva voditeljica vlade, ki se je udeležila generalne skupščine Združenih narodov s svojim dojenčkom.[105][106] V svojem nagovoru generalne skupščine 27. septembra je pohvalila Združene narode za njihovo večstranskost, izrazila podporo svetovni mladini ter pozvala k ukrepanju proti podnebnim spremembam, za enakopravnost spolov in k dobroti.[107]

Oktobra 2018 je izpostavila vprašanje prevzgojnih taborišč v pokrajini Xinjiang in kršenja človekovih pravic ujgurske manjšine na Kitajskem, katere oblasti so internirale več kot milijon Ujgurov in ostalih pretežno muslimanskih manjšin v taboriščih brez obtožb ali kakršnihkoli pogojev za izpustitev.[108][109] Izrazila je zaskrbljenost glede preganjanja muslimanov Rohingja v Mjanmaru; novembra 2018 se je sestala z mjanmarsko voditeljico Aung San Su Či in ponudila kakršnokoli pomoč, ki jo lahko da Nova Zelandija za razrešitev rohinške krize.[110]

23. septembra 2019 se je na vrhu Združenih narodov v New Yorku Ardernova prvič uradno sestala z Donaldom Trumpom. Poročala je, da je predsednik ZDA pokazal »zanimanje« za novozelandsko shemo odkupa orožja.[111][112]

Februarja 2020 je kritizirala avstralsko politiko izganjanja Novozelandcev, od katerih so mnogi živeli v Avstraliji, ne da bi prevzeli avstralsko državljanstvo, kot »korozivno« in škodljivo za odnose med državama.

Napad na mošeji v Christchurchu

[uredi | uredi kodo]
Ardernova na obisku muslimanske skupnosti v Phillipstownu 16. marca 2019. Fotografijo, ujeta skozi okno, je The Guardian tedaj opisal kot »sliko upanja«.

15. marca 2019 je bilo 51 ljudi ubitih in 49 poškodovanih v strelskem napadu na dve mošeji v Christchurchu. V izjavi, ki se je prenašala po televiziji, je Ardernova izrazila sožalje in zatrdila, da je napad izvedel osumljenec z »ekstremističnimi pogledi«, ki jim na Novi Zelandiji niti nikjer drugje na svetu ni mesta.[113] Opisala ga je kot dobro načrtovan teroristični napad.[114]

Ardernova je po napadu razglasila obdobje žalovanja in v prestolnici Wellington odprla žalno knjigo, v katero se je prva podpisala.[115] Odpotovala je v Christchurch, kjer se je srečala z reševalci in družinami žrtev.[116] V nagovoru parlamenta se je zaobljubila, da nikoli ne bo izrekla imena strelca: »Izgovarjajte imena tistih, ki so v napadu izgubili življenja, ne pa imena človeka, ki jim jih je vzel /.../ zame je človek brez imena«.[117] Za svoj odziv na napad je prejela pohvale z vsega sveta,[118][119][120][121] fotografijo, na kateri objema članico muslimanske skupnosti v Christchurchu, pa so skupaj z besedo »mir« v angleščini in arabščini projicirali na Burdž Kalifo, najvišjo zgradbo na svetu.[122] Maja 2019 je avstralska slikarka odkrila 25-metrski mural te fotografije.[123]

Vlada Ardernove se je na streljanje odzvala z napovedjo strožjih predpisov o strelnem orožju.[124] Izjavila je, da je napad razkril vrsto šibkosti v novozelandski orožarski zakonodaji.[125] 10. aprila, manj kot mesec po napadu, je novozelandski parlament sprejel zakon, ki prepoveduje večino polavtomatskih orožij in jurišnih pušk, dele za pretvorbo pušk v polavtomatske in magazine z večjimi kapacitetami.[126]

Po besedah šrilanškega ministra za obrambo Ruwana Wijewardeneja so bili velikonočni bombni napadi v tej državi maščevanje za napade v Christchurchu.[127] V to trditev je Ardernova podvomila in domnevala, da so bili bombni napadi načrtovani že pred streljanjem na Novi Zelandiji.[128]

15. maja 2019 sta Ardernova in francoski predsednik Emmanuel Macron vodila vrh »Christchurch Call«, katerega cilj je bil »združiti države in tehnološka podjetja v preprečevanju uporabe družbenih omrežij za širjenje terorizma in nasilnega ekstremizma«.[129]

Pandemija koronavirusne bolezni

[uredi | uredi kodo]

V odziv na pandemijo koronavirusne bolezni 2019 je Ardernova 14. marca 2020 napovedala, da bo vsakdo, ki bo v državo vstopil od polnoči dalje, moral v 14-dnevno samoizolacijo.[130] Rekla je, da bo z novimi pravili Nova Zelandija »država z najobširnejšimi in najstrožjimi mejnimi omejitvami na svetu«.[131] 19. marca je Ardernova naznanila, da se bo meja Nove Zelandije s polnočjo naslednjega dne zaprla za vse, ki nimajo novozelandskega državljanstva ali stalnega prebivališča.[132] V noči na 26. marec je vlada odredila zaprtje vseh nenujnih storitev ter odpovedala dogodke in tekme po vsej državi.[133]

Državni in mednarodni mediji so ob pokrivanju vladnega odziva hvalili Ardernovo za njeno vodenje in nagel odziv na izbruh bolezni.[134][135] Novinarka The Washington Posta je njeno redno uporabo intervjujev, tiskovnih konferenc in družbenih omrežij označila za »vrhunsko v krizni komunikaciji«.[136] Alastair Campbell, novinar in nekdanji svetovalec Tonyja Blaira, jo je pohvalil za reševanje tako človeških kot gospodarskih posledic pandemije.[137]

Sredi. aprilaa 2020 sta dve osebi vložili tožbo proti Ardernovi in več vladnim uradnikom, ker naj bi zaprtje države ob pandemiji koronavirusa poseglo v njuno svobodo in ker naj bi bilo odrejeno zaradi »političnih koristi«. Visoko sodišče v Aucklandu je tožbo zavrglo.[138][139]

5. maja 2020 so se Ardernova, avstralski predsednik vlade Scott Morrison ter več vodij avstralskih držav in ozemelj dogovorili za razvoj čeztasmanskega varnega območja gibanja, ki bi državljanom obeh držav omogočil prosto potovanje kot del rahljanja koronavirusnih omejitev.[140][141]

Javnomnenjske raziskave po koncu zaprtja države so Laburistični stranki izmerile skoraj 60-odstotno podporo.[142][143] Maja 2020 je Ardernova v anketi Newshub Reid Research prejela 59,5 odstotka glasov za »želenega predsednika vlade«, kar je bil najvišji rezultat kateregakoli voditelja v zgodovini te ankete.[144][145]

Drugi mandat predsednice vlade (2020–2023)

[uredi | uredi kodo]

Na splošnih volitvah 2020 je Laburistična stranka pod vodstvom Ardernove osvojila absolutno večino[146] 65 sedežev v 120-članskem predstavniškem domu in 50 % glasov.[147] Prav tako je obdržala volilno okrožje Mount Albert.[148] Ardernova je zmago pripisala odzivu svoje vlade na pandemijo COVID-19 in na gospodarski vpliv, ki ga je pandemija povzročila.[149]

V naslednjih letih je podpora njeni vladi postopoma upadala zaradi spreminjanja odnosa javnosti do pandemije, naraščanja življenjskih stroškov in neizpolnjenih predvolilnih obljub. Jacinda Ardern je 19. januarja 2023, pred prihajajočimi parlamentarnimi volitvami, napovedala svoj odstop 7. februarja istega leta zaradi izgorelosti.[150]

Politična prepričanja

[uredi | uredi kodo]
Ardernova med govorom na seji »Safeguarding Our Planet« na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu, januar 2019

Ardernova se opisuje kot socialdemokratka,[151] progresistka,[152] republikanka[153] in feministka,[154] za politično vzornico pa navaja Helen Clark.[151][155] Obseg otroške revščine in brezdomstva na Novi Zelandiji je opisala kot »očitno polomijo« kapitalizma.[156][157]

Zavzema se za omejitev priseljevanja na Novo Zelandijo za nekaj deset tisoč ljudi na leto; trdi, da gre za »težavo infrastrukture« in da v preteklosti »ni bilo dovolj načrtovanja glede rasti prebivalstva in primernega ciljanja pomanjkanj veščin«.[158] Po drugi strani želi povečati sprejem beguncev.[159]

Meni, da bi morali o ohranitvi ali odpravi maorskih volilnih okrožij odločati Maori: »(Maori) niso izrazili potrebe po ukinitvi teh sedežev, zakaj bi si torej zastavljali to vprašanje?«.[160] Zagovarja obvezno poučevanje maorščine v šolah.[151]

Septembra 2017 je izjavila, da želi razpravo o odstranitvi monarha Nove Zelandije kot državnega poglavarja.[153]

Ardernova je izrazila podporo istospolnim zakonskim zvezam[161] in glasovala za spremembo zakona o definiciji zakonske zveze leta 2013, s katero je država dovolila poroke istospolnih parov.[162] Leta 2018 je postala prva novozelandska predsednica vlade, ki je hodila v paradi ponosa.[163] Podprla je omilitev zakonodaje o splavu, tako da je brisala umetno prekinitev nosečnosti iz kazenskega zakonika 1961.[164][165] Marca 2020 je glasovala za zakon, ki je dekriminaliziral splav.[166][167]

Izrazila je podporo rešitvi izraelsko-palestinskega spora z dvema državama, izraelsko in palestinsko.[100] Obsodila je smrti Palestincev med protesti na meji z Gazo.[168]

Osebno življenje

[uredi | uredi kodo]
Jacinda Ardern in njen partner Clarke Gayford na dogodku ob dnevu Waitangi, 2018

Vera

[uredi | uredi kodo]

Čeprav je bila vzgojena kot pripadnica Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, je Ardernova leta 2005 izstopila iz nje, saj se je po njenih besedah razhajala z njenimi osebnimi prepričanji, posebej z njeno podporo pravicam istospolnih.[169][170] Januarja 2017 se je opredelila kot agnostična.[169] Kot predsednica vlade se je leta 2017 sestala s predsednikom Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni Russlom M. Nelsonom.[171]

Družina

[uredi | uredi kodo]

Ardernova je sestrična v drugem kolenu župana mesta Whanganui, Hamisha McDoualla.[172] Njen daljni bratranec je Shane Ardern, poslanec iz vrst Nacionalne stranke med letoma 1998 in 2014.[173] Glede njunih nasprotnih političnih pripadnosti se je Ardernova šalila, da »o tem ne govorimo«.[174]

Partner Ardernove je televizijski voditelj Clarke Gayford.[175][176] Prvič sta se spoznala leta 2012 preko skupnega prijatelja, televizijskega modela in voditelja Colina Mathura-Jeffreeja,[177] vendar se nista družila, dokler se ni Gayford obrnil na Ardernovo glede kontroverznega zakonskega osnutka o vladnem obveščevalnem uradu.[175] 3. maja 2019 je prišlo v javnost, da sta se Ardernova in Gayford zaročila.[178]

19. januarja 2018 je Ardernova oznanila, da pričakuje prvega otroka.[179] 21. junija ob 16:45 po lokalnem času je v mestni bolnišnici v Aucklandu rodila deklico,[180][181] s čimer je postala druga izvoljena voditeljica vlade v zgodovini, ki je rodila med svojim mandatom (po Benazir Buto leta 1990).[181][182] 24. junija je razkrila, da je hčeri ime Neve Te Aroha – Neve je anglicizirana oblika irskega imena Niamh, ki pomeni »svetla«, Aroha v maorščini pomeni »ljubezen«, Te Aroha pa je gora v verigi Kaimai blizu Jacindinega domačega mesta Morrinsvilla.[183]

Ostalo

[uredi | uredi kodo]

Ardernova je imela posvojeno polidaktilno mačko z imenom Paddles, ki je po njeni zmagi na volitvah zaslovela kot »prva mačka«. Paddles je poginila novembra 2017, potem ko jo je udaril avtomobil v predmestju Aucklanda.[184][185][186]

Navija za ragbi klub Chiefs iz njene domače pokrajine Waikato.[187]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Wallenfeldt J. Encyclopædia Britannica
  2. ↑ Brockhaus Enzyklopädie
  3. ↑ MAK
  4. ↑ http://www.nzwomansweekly.co.nz/celebrity/jacinda-arderns-country-childhood/
  5. ↑ http://www.3news.co.nz/general/candidate-profile-jacinda-ardern-2011101914
  6. ↑ »Candidate profile: Jacinda Ardern«. 3 News. 19. oktober 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. januarja 2012. Pridobljeno 20. decembra 2011.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 Kwai, Isabella (4. september 2017). »New Zealand's Election Had Been Predictable. Then 'Jacindamania' Hit«. The New York Times. ISSN 0362-4331. Arhivirano iz spletišča dne 13. septembra 2017. Pridobljeno 13. septembra 2017.
  8. ↑ Gilbert, Jarrod (Avgust 2016). »Life, kids and being Jacinda«. The New Zealand Herald. Arhivirano iz spletišča dne 2. aprila 2020. Pridobljeno 13. aprila 2020.
  9. ↑ Cumming, Geoff (24. september 2011). »Battle for Beehive hot seat«. The New Zealand Herald. Arhivirano iz spletišča dne 30. marca 2019. Pridobljeno 12. februarja 2013.
  10. ↑ Bertrand, Kelly (30. junij 2014). »Jacinda Ardern's country childhood«. Now to Love. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. oktobra 2017. Pridobljeno 20. oktobra 2017.
  11. ↑ Keber, Ruth (12. junij 2014). »Labour MP Jacinda Ardern warms to Hairy and friends«. Arhivirano iz spletišča dne 30. marca 2019. Pridobljeno 22. marca 2019 – prek www.nzherald.co.nz.
  12. ↑ »Jacinda Ardern visits Morrinsville College«. The New Zealand Herald. 10. avgust 2017. Arhivirano iz spletišča dne 1. marca 2018. Pridobljeno 28. februarja 2018.
  13. ↑ 13,0 13,1 »Waikato BCS grad Jacinda Ardern becomes leader of the NZ Labour Party«. University of Waikato. 2. avgust 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. avgusta 2017. Pridobljeno 15. avgusta 2017.
  14. ↑ Cooke, Henry (16. september 2017). »How Marie Ardern got her niece Jacinda into politics«. Stuff.co.nz. Arhivirano iz spletišča dne 17. septembra 2017. Pridobljeno 17. septembra 2017.
  15. ↑ Roy, Eleanor Ainge (7. avgust 2017). »Jacinda Ardern becomes youngest New Zealand Labour leader after Andrew Little quits«. Arhivirano iz spletišča dne 12. septembra 2017.
  16. ↑ »Kiwi PM Jacinda Ardern will be world's youngest female leader«. The Sydney Morning Herald. Arhivirano iz spletišča dne 20. oktobra 2017. Pridobljeno 20. oktobra 2017.
  17. ↑ Duff, Michelle (2019). Jacinda Ardern: The Story Behind An Extraordinary Leader. Allen & Unwin. str. 70.
  18. ↑ »People – New Zealand Labour Party«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. decembra 2008.
  19. ↑ Dudding, Dam (17. avgust 2017). »Jacinda Ardern: I didn't want to work for Tony Blair«. Stuff.co.nz. Arhivirano iz spletišča dne 25. septembra 2017. Pridobljeno 25. septembra 2017.
  20. ↑ Kirk, Stacey (1. avgust 2017). »Jacinda Ardern says she can handle it and her path to the top would suggest she's right«. The Dominion Post. Stuff. Arhivirano iz spletišča dne 21. junija 2018. Pridobljeno 15. avgusta 2017.
  21. ↑ »Labour Party list for 2008 election announced | Scoop News«. Scoop. 31. avgust 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. julija 2017. Pridobljeno 16. avgusta 2017.
  22. ↑ »Official Count Results – Waikato«. electionresults.govt.nz. 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. aprila 2017. Pridobljeno 16. avgusta 2017.
  23. ↑ »Jacinda Ardern«. New Zealand Parliament. Arhivirano iz spletišča dne 2. avgusta 2017. Pridobljeno 15. avgusta 2017.
  24. ↑ »'Bridges and Ardern': the young guns who are now in charge«. Stuff.co.nz. Arhivirano iz spletišča dne 5. oktobra 2018. Pridobljeno 23. maja 2018.
  25. ↑ »Auckland Central electorate results 2011«. Electionresults.org.nz. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. aprila 2017. Pridobljeno 21. oktobra 2017.
  26. ↑ »Jacinda Ardern«. New Zealand Parliament. Arhivirano iz spletišča dne 2. avgusta 2017. Pridobljeno 15. avgusta 2017.
  27. ↑ »Official Count Results – Auckland Central«. Electoral Commission. 4. oktober 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. oktobra 2014. Pridobljeno 4. oktobra 2014.
  28. ↑ Little unveils new Labour caucus Arhivirano 17. avgusta 2018 na Wayback Machine. stuff.co.nz, 24. novembra 2014
  29. ↑ »Jacinda Ardern Labour's sole nominee for Mt Albert by-election«. Arhivirano iz spletišča dne 17. avgusta 2017. Pridobljeno 12. januarja 2017.
  30. ↑ Jones, Nicholas (12. januar 2017). »Jacinda Ardern to contest Mt Albert byelection«. The New Zealand Herald. Arhivirano iz spletišča dne 13. januarja 2017. Pridobljeno 12. januarja 2017.
  31. ↑ Roy, Eleanor Ainge (15. september 2017). »'I've got what it takes': will Jacinda Ardern be New Zealand's next prime minister?«. The Guardian. Arhivirano iz spletišča dne 15. septembra 2017. Pridobljeno 16. septembra 2017.
  32. ↑ »Mt Albert - Official Result«. electionresults.govt.nz (v angleščini). Electoral Commission. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. januarja 2020. Pridobljeno 20. oktobra 2020.
  33. ↑ »Labour's Raymond Huo set to return to Parliament after Maryan Street steps aside«. The New Zealand Herald. 21. februar 2017. Arhivirano iz spletišča dne 21. februarja 2017. Pridobljeno 21. februarja 2017.
  34. ↑ »Jacinda Ardern confirmed as Labour's new deputy leader«. 6. marec 2017. Arhivirano iz spletišča dne 19. novembra 2018. Pridobljeno 25. julija 2019 – prek www.nzherald.co.nz.
  35. ↑ »Andrew Little's full statement on resignation«. The New Zealand Herald (v angleščini). 31. julij 2017. ISSN 1170-0777. Arhivirano iz spletišča dne 24. maja 2018. Pridobljeno 24. maja 2018.
  36. ↑ »Jacinda Ardern is Labour's new leader, Kelvin Davis as deputy leader«. 7. avgust 2017. Arhivirano iz spletišča dne 13. maja 2019. Pridobljeno 31. julija 2017.
  37. ↑ Roy, Eleanor Ainge (31. julij 2017). »Jacinda Ardern becomes youngest New Zealand Labour leader after Andrew Little quits«. The Guardian. Arhivirano iz spletišča dne 12. septembra 2017. Pridobljeno 22. oktobra 2017.
  38. ↑ 38,0 38,1 »Little asked Ardern to lead six days before he resigned«. The New Zealand Herald. 14. september 2017. Arhivirano iz spletišča dne 15. septembra 2017. Pridobljeno 15. septembra 2017.
  39. ↑ Roy, Eleanor Ainge (7. avgust 2017). »Jacinda Ardern becomes youngest New Zealand Labour leader after Andrew Little quits«. Arhivirano iz spletišča dne 12. septembra 2017.
  40. ↑ »Donations to Labour surge as Jacinda Ardern named new leader«. The New Zealand Herald. 2. avgust 2017. Arhivirano iz spletišča dne 1. septembra 2017. Pridobljeno 7. septembra 2017.
  41. ↑ Peacock, Colin (3. avgust 2017). »'Jacinda effect' in full effect in the media«. Radio New Zealand. Arhivirano iz spletišča dne 16. avgusta 2017. Pridobljeno 16. avgusta 2017.
  42. ↑ »'All bets are off' in New Zealand vote as 'Jacindamania' boosts Labour«. CNN. 1. september 2017. Arhivirano iz spletišča dne 1. septembra 2017. Pridobljeno 1. septembra 2017.
  43. ↑ »Video: Jacinda Ardern won't rule out capital gains tax«. Radio New Zealand. 22. avgust 2017. Arhivirano iz spletišča dne 8. oktobra 2017. Pridobljeno 7. oktobra 2017.
  44. ↑ Tarrant, Alex (15. avgust 2017). »Labour leader maintains 'right and ability' to introduce capital gains tax if working group suggests it next term; Would exempt family home«. Interest.co.nz. Arhivirano iz spletišča dne 8. oktobra 2017. Pridobljeno 7. oktobra 2017.
  45. ↑ Kirk, Stacey (1. september 2017). »Jacinda Ardern tells Kelvin Davis off over capital gains tax comments«. Stuff.co.nz. Arhivirano iz spletišča dne 8. oktobra 2017. Pridobljeno 7. oktobra 2017.
  46. ↑ Hickey, Bernard (24. september 2017). »Jacinda stumbled into a $520bn minefield«. Newsroom. Arhivirano iz spletišča dne 8. oktobra 2017. Pridobljeno 7. oktobra 2017.
  47. ↑ Cooke, Henry (14. september 2017). »Election: Labour backs down on tax, will not introduce anything from working group until after 2020 election«. Stuff.co.nz. Arhivirano iz spletišča dne 8. oktobra 2017. Pridobljeno 7. oktobra 2017.
  48. ↑ »Steven Joyce still backing Labour's alleged $11.7b fiscal hole«. Newshub. 19. september 2017. Arhivirano iz spletišča dne 8. oktobra 2017. Pridobljeno 7. oktobra 2017.
  49. ↑ »Farmers protest against Jacinda Ardern's tax policies«. The New Zealand Herald. 18. september 2017. Arhivirano iz spletišča dne 8. oktobra 2017. Pridobljeno 7. oktobra 2017.
  50. ↑ »Labour leader Jacinda Ardern unshaken by Morrinsville farming protest«. Newshub. 19. avgust 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. oktobra 2017. Pridobljeno 7. oktobra 2017.
  51. ↑ »'Jacindamania' fails to run wild in New Zealand poll«. The Irish Times. Reuters. 23. september 2017. Arhivirano iz spletišča dne 8. oktobra 2017. Pridobljeno 7. oktobra 2017.
  52. ↑ »Ardern and Davis to lead Labour negotiating team«. Radio New Zealand. 26. september 2017. Arhivirano iz spletišča dne 26. septembra 2017. Pridobljeno 7. oktobra 2017.
  53. ↑ »NZ First talks with National, Labour begin«. Stuff.co.nz. 5. oktober 2017. Arhivirano iz spletišča dne 8. oktobra 2017. Pridobljeno 7. oktobra 2017.
  54. ↑ Griffiths, James (19. oktober 2017). »Jacinda Ardern to become New Zealand Prime Minister«. CNN. Arhivirano iz spletišča dne 19. oktobra 2017. Pridobljeno 19. oktobra 2017.
  55. ↑ Haynes, Jessica. »Jacinda Ardern: Who is New Zealand's next prime minister?«. Australian Broadcasting Corporation. Arhivirano iz spletišča dne 20. oktobra 2017. Pridobljeno 20. oktobra 2017.
  56. ↑ »New PM Jacinda Ardern joins an elite few among world, NZ leaders«. Newshub. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. oktobra 2017. Pridobljeno 26. oktobra 2017.
  57. ↑ »Green Party ratifies confidence and supply deal with Labour«. The New Zealand Herald. 19. oktober 2017. Arhivirano iz spletišča dne 19. oktobra 2017. Pridobljeno 19. oktobra 2017.
  58. ↑ »Jacinda Ardern reveals ministers of new government«. The New Zealand Herald. 26. oktober 2017. Arhivirano iz spletišča dne 25. oktobra 2017. Pridobljeno 26. oktobra 2017.
  59. ↑ »New government ministers revealed«. Radio New Zealand. 25. oktober 2017. Arhivirano iz spletišča dne 25. oktobra 2017. Pridobljeno 26. oktobra 2017.
  60. ↑ »Predictable lineup of ministers as Ardern ministry starts to take shape«. Stuff.co.nz. 20. oktober 2017. Arhivirano iz spletišča dne 21. oktobra 2017. Pridobljeno 21. oktobra 2017.
  61. ↑ »Ministerial List«. Ministerial List. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. oktobra 2017. Pridobljeno 28. oktobra 2017.
  62. ↑ »Jacinda Ardern sworn in as new Prime Minister«. The New Zealand Herald. 26. oktober 2017. Arhivirano iz spletišča dne 25. oktobra 2017. Pridobljeno 26. oktobra 2017.
  63. ↑ Steafel, Eleanor (26. oktober 2017). »Who is New Zealand Prime Minister Jacinda Ardern – the world's youngest female leader?«. The Daily Telegraph. Arhivirano iz spletišča dne 29. oktobra 2017. Pridobljeno 29. oktobra 2017.
  64. ↑ »Premiers and Prime Ministers«. Ministry for Culture and Heritage. 12. december 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. julija 2017. Pridobljeno 22. oktobra 2017.
  65. ↑ »It's Labour! Jacinda Ardern will be next PM after Winston Peters and NZ First swing left«. The New Zealand Herald. 19. oktober 2017. Arhivirano iz spletišča dne 22. oktobra 2017. Pridobljeno 29. oktobra 2017.
  66. ↑ »Members – President Of The Council Of Women World Leaders«. www.lrp.lt. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. septembra 2018. Pridobljeno 13. septembra 2018.
  67. ↑ Atkinson, Neill. »Jacinda Ardern Biography«. Ministry for Culture and Heritage. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. junija 2018. Pridobljeno 20. junija 2018.
  68. ↑ »Jacinda Ardern on baby news: 'I'll be Prime Minister and a mum'«. RNZ. 19. januar 2018. Arhivirano iz spletišča dne 19. januarja 2018. Pridobljeno 19. januarja 2018.
  69. ↑ »Winston Peters is now officially Acting Prime Minister«. The New Zealand Herald. 21. junij 2018. Arhivirano iz spletišča dne 21. junija 2018. Pridobljeno 21. junija 2018.
  70. ↑ »Winston Peters is in charge: His duties explained«. Radio New Zealand. 21. junij 2018. Arhivirano iz spletišča dne 21. junija 2018. Pridobljeno 22. junija 2018.
  71. ↑ Mercer, Phil (16. oktober 2018). »A country famed for quality of life faces up to child poverty«. BBC News. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2019. Pridobljeno 22. marca 2019.
  72. ↑ Roy, Eleanor Ainge (2. julij 2018). »Jacinda Ardern welcomes new welfare reforms from the sofa with new baby«. The Guardian. Dunedin. Arhivirano iz spletišča dne 2. aprila 2019. Pridobljeno 3. aprila 2019.
  73. ↑ »Supporting New Zealand families«. Beehive.govt.nz. New Zealand Government. Arhivirano iz spletišča dne 2. aprila 2019. Pridobljeno 2. aprila 2019.
  74. ↑ Biddle, Donna-Lee (28. november 2019). »Free lunches for low-decile school kids: What's on the menu?«. Stuff.co.nz. Arhivirano iz spletišča dne 28. novembra 2019. Pridobljeno 7. maja 2020.
  75. ↑ Andelane, Lana (19. april 2020). »$25 benefit increase 'making a difference' for beneficiaries during lockdown – Carmel Sepuloni«. Newshub. Arhivirano iz spletišča dne 22. aprila 2020. Pridobljeno 7. maja 2020.
  76. ↑ Klar, Rebecca (6. junij 2020). »New Zealand providing free sanitary products in schools«. The Hill. Arhivirano iz spletišča dne 6. junija 2020. Pridobljeno 7. junija 2020.
  77. ↑ Heyward, Emily (4. marec 2018). »Blenheim to get 13 new state houses in nationwide pledge«. Stuff.co.nz. Arhivirano iz spletišča dne 7. januarja 2020. Pridobljeno 7. aprila 2020.
  78. ↑ Molyneux, Vita (16. april 2020). »Coronavirus: Business expert condemns Government decision to raise minimum wage amid pandemic«. Newshub. Arhivirano iz spletišča dne 19. aprila 2020. Pridobljeno 7. maja 2020.
  79. ↑ Jones, Shane (23. februar 2018). »Provincial Growth Fund open for business«. New Zealand Government. Arhivirano iz spletišča dne 22. februarja 2020. Pridobljeno 7. maja 2020.
  80. ↑ Jones, Nicholas (20. oktober 2017). »Jacinda Ardern confirms new government will dump tax cuts«. The New Zealand Herald. Arhivirano iz spletišča dne 16. avgusta 2018. Pridobljeno 10. maja 2020.
  81. ↑ Collins, Simon (26. junij 2019). »Teachers accept pay deal – but principals reject it«. The New Zealand Herald. Arhivirano iz spletišča dne 7. januarja 2020. Pridobljeno 10. maja 2020.
  82. ↑ »New Zealand sets 2020 cannabis referendum«. BBC News (v britanski angleščini). 18. december 2018. Arhivirano iz spletišča dne 17. oktobra 2019. Pridobljeno 3. junija 2020.
  83. ↑ »About the 2020 General Election | Vote NZ«. vote.nz. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. oktobra 2020. Pridobljeno 8. oktobra 2020.
  84. ↑ Damien Cave (1. oktober 2020). »Jacinda Ardern Admits Having Used Cannabis. New Zealanders Shrug: 'Us Too.'«. The New York Times. Arhivirano iz spletišča dne 1. oktobra 2020. Pridobljeno 1. oktobra 2020.
  85. ↑ 85,0 85,1 Ainge-Roy, Eleanor (6. februar 2018). »Jacinda Ardern defuses tensions on New Zealand's sacred Waitangi Day«. The Guardian (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 16. junija 2018. Pridobljeno 16. junija 2018.
  86. ↑ Sachdeva, Sam (6. februar 2018). »Jacinda Ardern ends five-day stay in Waitangi«. Newsroom (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. junija 2018. Pridobljeno 16. junija 2018.
  87. ↑ O'Brien, Tova; Hurley, Emma (9. julij 2018). »Prime Minister Jacinda Ardern accepts Clare Curran's resignation as a minister«. Newshub (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2019. Pridobljeno 22. marca 2019.
  88. ↑ »Clare Curran situation has 'done real damage' to Jacinda Ardern and Government's credibility – Simon Bridges«. TVNZ (v angleščini). 7. september 2018. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2019. Pridobljeno 22. marca 2019.
  89. ↑ »Week in Politics: Labour's biggest campaign burden scrapped«. Radio New Zealand (v angleščini). 18. april 2019. Arhivirano iz spletišča dne 22. aprila 2019. Pridobljeno 25. aprila 2019.
  90. ↑ ZB, Newstalk. »Jack Tame: No CGT is 'enormous failure' for PM«. ZB. Arhivirano iz spletišča dne 25. aprila 2019. Pridobljeno 25. aprila 2019.
  91. ↑ Manhire, Toby (11. september 2019). »Timeline: Everything we know about the Labour staffer inquiry«. The Spinoff. Arhivirano iz spletišča dne 15. maja 2020. Pridobljeno 29. aprila 2020.
  92. ↑ Vance, Andrea. »Labour Party president Nigel Haworth has resigned – but it's not over«. Stuff.co.nz (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 20. decembra 2019. Pridobljeno 29. aprila 2020. Ardern says she didn't know the allegations were sexual until this week. That's hard to swallow.
  93. ↑ Roy, Eleanor Ainge (12. september 2019). »Ardern under pressure as staffer accused of sexual assault quits«. The Guardian. Arhivirano iz spletišča dne 19. decembra 2019. Pridobljeno 29. aprila 2020.
  94. ↑ »Jacinda Ardern makes first state visit to Australia to strengthen ties«. Stuff.co.nz. Arhivirano iz spletišča dne 12. novembra 2017. Pridobljeno 11. novembra 2017.
  95. ↑ Trevett, Claire (5. november 2017). »Key bromance haunts Jacinda Ardern's first Australia visit«. The New Zealand Herald. Arhivirano iz spletišča dne 11. novembra 2017. Pridobljeno 11. novembra 2017.
  96. ↑ »PM heads to talks hoping to win TPP concessions«. 9. november 2017. Arhivirano iz spletišča dne 9. novembra 2017. Pridobljeno 10. novembra 2017.
  97. ↑ »TPP deal revived once more, 20 provisions suspended«. Radio New Zealand. 12. november 2017. Arhivirano iz spletišča dne 3. aprila 2019. Pridobljeno 2. maja 2020.
  98. ↑ »Comprehensive and Progressive Agreement for Trans-Pacific Partnership« (PDF). New Zealand Ministry of Foreign Affairs and Trade. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 22. februarja 2020. Pridobljeno 2. maja 2020.
  99. ↑ Satherley, Dan (12. november 2017). »TPP 'a damned sight better' now – Ardern«. Newshub.co.nz (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 19. maja 2018. Pridobljeno 2. maja 2020.
  100. ↑ 100,0 100,1 »NZ won't be bullied on Israel vote – Ardern«. Radio New Zealand. 21. december 2017. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2019. Pridobljeno 22. marca 2019.
  101. ↑ McCulloch, Craig (20. april 2018). »CHOGM: Ardern to toast Commonwealth at leaders' banquet«. Radio New Zealand (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 21. aprila 2018. Pridobljeno 21. aprila 2018.
  102. ↑ Bracewell-Worrall, Anna (5. september 2018). »'I am Prime Minister – I have a job to do': Jacinda Ardern defends separate Nauru flight«. Newshub (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. septembra 2018. Pridobljeno 8. septembra 2018.
  103. ↑ Cooke, Henry (3. september 2018). »Jacinda Ardern defends travelling separately to Nauru for Pacific Islands Forum«. Stuff.co.nz (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 7. septembra 2018. Pridobljeno 8. septembra 2018.
  104. ↑ Edwards, Bryce (6. september 2018). »Political Roundup: Has Jacinda Ardern let down the Nauru refugees?«. The New Zealand Herald (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 7. septembra 2018. Pridobljeno 8. septembra 2018.
  105. ↑ Roy, Eleanor Ainge (24. september 2018). »Jacinda Ardern makes history with baby Neve at UN general assembly«. The Guardian (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 26. septembra 2018. Pridobljeno 27. septembra 2018.
  106. ↑ Cole, Brendan. »Jacinda Ardern: New Zealand Prime Minister Makes History By Becoming First Woman to Bring Baby into U.N.Assembly«. Newsweek. Arhivirano iz spletišča dne 27. septembra 2018. Pridobljeno 28. septembra 2018.
  107. ↑ »Full speech: 'Me too must become we too' – Jacinda Ardern calls for gender equality, kindness at UN«. TVNZ (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 28. septembra 2018. Pridobljeno 29. septembra 2018.
  108. ↑ »Ardern softly raises concern over Uighurs«. Newsroom. 30. oktober 2018. Arhivirano iz spletišča dne 30. marca 2019. Pridobljeno 22. marca 2019.
  109. ↑ »The disappearing people: Uighur Kiwis lose contact with family members in China«. Stuff.co.nz. 7. november 2018. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2019. Pridobljeno 22. marca 2019.
  110. ↑ »Jacinda Ardern offers NZ's help to resolve Myanmar's Rohingya crisis«. Newshub. 15. november 2018. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2019. Pridobljeno 22. marca 2019.
  111. ↑ Ensor, Jamie; Lynch, Jenna (24. september 2019). »Jacinda Ardern, Donald Trump meeting: US President takes interest in gun buyback«. Newshub (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 14. oktobra 2019. Pridobljeno 15. oktobra 2019.
  112. ↑ Gambino, Lauren (23. september 2019). »Trump showed interest in New Zealand gun buyback program, Ardern says«. The Guardian. Arhivirano iz spletišča dne 14. oktobra 2019. Pridobljeno 15. oktobra 2019.
  113. ↑ Britton, Bianca (15. marec 2019). »New Zealand PM full speech: 'This can only be described as a terrorist attack'«. CNN. Arhivirano iz spletišča dne 15. marca 2019. Pridobljeno 16. marca 2019.
  114. ↑ »Three in custody after 49 killed in Christchurch mosque shootings«. Stuff. Arhivirano iz spletišča dne 15. marca 2019. Pridobljeno 15. marca 2019.
  115. ↑ Greenfield, Charlotte; Westbrook, Tom. »New gun laws to make NZ safer after mosque shootings, says PM Ardern«. Reuters. Arhivirano iz spletišča dne 18. marca 2019. Pridobljeno 18. marca 2019.
  116. ↑ »New Zealand mosque terror attacks«. CNN. 19. marec 2019. Arhivirano iz spletišča dne 18. marca 2019. Pridobljeno 19. marca 2019.
  117. ↑ »Christchurch shootings: Ardern vows never to say gunman's name«. BBC News (v angleščini). 19. marec 2019.
  118. ↑ »People around the world are praising New Zealand Prime Minister Jacinda Ardern for her compassionate response to the Christchurch mosque shootings«. Thisisinsider. 19. marec 2019. Arhivirano iz spletišča dne 18. oktobra 2020. Pridobljeno 18. marca 2019.
  119. ↑ »Christchurch terror attack: Jacinda Ardern praised for being 'compassionate leader'«. Newshub.co.nz. 18. marec 2019. Arhivirano iz spletišča dne 1. aprila 2019. Pridobljeno 18. marca 2019.
  120. ↑ »New Zealand's prime minister receives worldwide praise for her response to the mosque shootings«. Washington Post. 19. marec 2019. Arhivirano iz spletišča dne 19. marca 2019. Pridobljeno 18. marca 2019.
  121. ↑ Shad, Saman (20. marec 2019). »Five ways Jacinda Ardern has proved her leadership mettle«. SBS News. Arhivirano iz spletišča dne 18. oktobra 2020. Pridobljeno 20. marca 2019.
  122. ↑ Picheta, Rob. »Image of Jacinda Ardern projected onto world's tallest building«. CNN. Arhivirano iz spletišča dne 25. marca 2019. Pridobljeno 26. marca 2019.
  123. ↑ Prior, Ryan. »A painter has revealed an 80-foot mural of New Zealand's prime minister comforting woman after mosque attacks«. CNN. Arhivirano iz spletišča dne 23. maja 2019. Pridobljeno 23. maja 2019.
  124. ↑ Walls, Jason (16. marec 2019). »Christchurch mosque shootings: New Zealand to ban semi-automatic weapons«. nzherald.co.nz. The New Zealand Herald. Arhivirano iz spletišča dne 22. maja 2019. Pridobljeno 22. marca 2019.
  125. ↑ »Jacinda Ardern says cabinet agrees New Zealand gun reform 'in principle'«. The Guardian. 19. marec 2019. Arhivirano iz spletišča dne 18. marca 2019. Pridobljeno 19. marca 2019.
  126. ↑ Graham-McLay, Charlotte (10. april 2019). »New Zealand Passes Law Banning Most Semiautomatic Weapons, Weeks After Massacre«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Arhivirano iz spletišča dne 24. maja 2020. Pridobljeno 3. junija 2020.
  127. ↑ Wade, Matt (23. april 2019). »Sri Lankan attacks 'retaliation for Christchurch': minister«. The Sydney Morning Herald. Arhivirano iz spletišča dne 23. aprila 2019. Pridobljeno 25. aprila 2019.
  128. ↑ »New Zealand PM says no intelligence linking Sri Lanka attacks to Christchurch«. Reuters. 24. april 2019. Arhivirano iz spletišča dne 24. aprila 2019. Pridobljeno 25. aprila 2019.
  129. ↑ »Core group of world leaders to attend Jacinda Ardern-led Paris summit«. The New Zealand Herald. 29. april 2019. Arhivirano iz spletišča dne 23. junija 2019. Pridobljeno 24. junija 2019.
  130. ↑ »Everyone travelling to NZ from overseas to self-isolate«. Radio New Zealand. 14. marec 2020. Arhivirano iz spletišča dne 18. aprila 2020. Pridobljeno 16. marca 2020.
  131. ↑ Keogh, Brittany (14. marec 2020). »Coronavirus: Prime Minister Ardern updates New Zealand on Covid-19 outbreak«. Stuff.co.nz. Arhivirano iz spletišča dne 14. marca 2020. Pridobljeno 16. marca 2020.
  132. ↑ »PM places border ban on all non-residents and permanent residents entering NZ«. TVNZ (v angleščini). 19. marec 2020. Arhivirano iz spletišča dne 19. marca 2020. Pridobljeno 20. marca 2020.
  133. ↑ »Live: PM Jacinda Ardern to give update on coronavirus alert level«. Stuff (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 23. marca 2020. Pridobljeno 23. marca 2020.
  134. ↑ Ensor, Jamie (24. april 2020). »Coronavirus: Jacinda Ardern's 'incredible', 'down to earth' leadership praised after viral video«. Newshub. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. aprila 2020. Pridobljeno 24. aprila 2020.
  135. ↑ Khalil, Shaimaa (22. april 2020). »Coronavirus: How New Zealand relied on science and empathy«. BBC News. Arhivirano iz spletišča dne 22. aprila 2020. Pridobljeno 24. aprila 2020.
  136. ↑ Fifield, Anna (7. april 2020). »New Zealand isn't just flattening the curve. It's squashing it«. The Washington Post. Arhivirano iz spletišča dne 23. aprila 2020. Pridobljeno 24. aprila 2020.
  137. ↑ Campbell, Alastair (11. april 2020). »Jacinda Ardern's coronavirus plan is working because, unlike others, she's behaving like a true leader«. The Independent. Arhivirano iz spletišča dne 23. aprila 2020. Pridobljeno 24. aprila 2020.
  138. ↑ Boyle, Chelseas (23. april 2020). »Lockdown lawsuit fails: Legal action against Jacinda Ardern dismissed«. NZ Herald (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 24. aprila 2020. Pridobljeno 24. aprila 2020.
  139. ↑ Earley, Melanie (23. april 2020). »Coronavirus: Man's lawsuit over Covid-19 lockdown restrictions dismissed«. Stuff. Arhivirano iz spletišča dne 27. aprila 2020. Pridobljeno 24. aprila 2020.
  140. ↑ »Trans-Tasman bubble: Jacinda Ardern gives details of Australian Cabinet meeting«. Radio New Zealand. 5. maj 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. maja 2020. Pridobljeno 7. maja 2020.
  141. ↑ Wescott, Ben (5. maj 2020). »Australia and New Zealand pledge to introduce travel corridor in rare coronavirus meeting«. CNN. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. maja 2020. Pridobljeno 7. maja 2020.
  142. ↑ O'Brien, Tova (18. maj 2020). »Newshub-Reid Research Poll: Jacinda Ardern goes stratospheric, Simon Bridges is annihilated«. Newshub. MediaWorks TV. Arhivirano iz spletišča dne 21. maja 2020. Pridobljeno 18. maja 2020.
  143. ↑ »Pressure mounts as National falls to 29%, Labour skyrockets in 1 NEWS Colmar Brunton poll«. 1 News. TVNZ. 21. maj 2020. Arhivirano iz spletišča dne 18. oktobra 2020. Pridobljeno 21. maja 2020.
  144. ↑ »Ardern becomes New Zealand's most popular PM in a century – poll« (v angleščini). 18. maj 2020. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. maja 2020. Pridobljeno 19. maja 2020 – prek Reuters.
  145. ↑ O'Brien, Tova (18. maj 2020). »Newshub-Reid Research Poll: Simon Bridges still confident he will lead National into election despite personal poll rating below 5 percent«. Newshub. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. maja 2020. Pridobljeno 21. maja 2020.
  146. ↑ »New Zealand election: Jacinda Ardern's Labour Party scores landslide win«. BBC News. 17. oktober 2020. Arhivirano iz spletišča dne 17. oktobra 2020. Pridobljeno 18. oktobra 2020.
  147. ↑ »2020 General Election and Referendums - Official Result«. Electoral Commission. Pridobljeno 10. novembra 2020.
  148. ↑ »Election 2020: The big winners and losers in Auckland«. Stuff (v angleščini). 17. oktober 2020. Arhivirano iz spletišča dne 18. oktobra 2020. Pridobljeno 18. oktobra 2020.
  149. ↑ »New Zealand's Ardern credits virus response for election win«. The Independent. Pridobljeno 18. oktobra 2020.
  150. ↑ Turnbull, Tiffanie (19. januar 2023). »Jacinda Ardern: New Zealand PM quits citing burnout«. BBC News. Pridobljeno 19. januarja 2023.
  151. ↑ 151,0 151,1 151,2 Murphy, Tim (1. avgust 2017). »What Jacinda Ardern wants«. Newsroom. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. avgusta 2017. Pridobljeno 15. avgusta 2017.
  152. ↑ »Live: Jacinda Ardern answers NZ's questions«. Stuff. 3. avgust 2017. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2019. Pridobljeno 11. avgusta 2017.
  153. ↑ 153,0 153,1 Lagan, Bernard (7. september 2017). »Jacinda Ardern, New Zealand's contender for PM, says: let's lose the Queen«. The Times. Arhivirano iz spletišča dne 8. septembra 2017. Pridobljeno 8. septembra 2017.
  154. ↑ Ardern, Jacinda (20. maj 2015). »Jacinda Ardern: I am a feminist«. Villainesse. Arhivirano iz spletišča dne 16. avgusta 2017. Pridobljeno 15. avgusta 2017.
  155. ↑ »Ardern confirmed as new Labour leader«. Otago Daily Times. 1. avgust 2017. Arhivirano iz spletišča dne 16. avgusta 2017. Pridobljeno 15. avgusta 2017.
  156. ↑ Satherley, Dan; Owen, Lisa (21. oktober 2017). »Homelessness proves capitalism is a 'blatant failure' – Jacinda Ardern«. Newshub. Arhivirano iz spletišča dne 24. oktobra 2017. Pridobljeno 24. oktobra 2017. Asked directly if capitalism had failed low-income Kiwis, Ms Ardern was unequivocal."If you have hundreds of thousands of children living in homes without enough to survive, that's a blatant failure. What else could you describe it as? [. . .] It all comes down to whether or not you recognize where the market has failed and where intervention is required. Has it failed our people in recent times? Yes.
  157. ↑ Baynes, Chris (1. april 2019). »New Zealand's new prime minister calls capitalism a 'blatant failure'«. The Independent. Pridobljeno 20. oktobra 2020.
  158. ↑ »Video: Ardern committed to cutting immigration numbers«. Radio New Zealand. 15. avgust 2017. Arhivirano iz spletišča dne 16. avgusta 2017. Pridobljeno 15. avgusta 2017.
  159. ↑ »Labour's new leader shakes up New Zealand's election«. The Economist. 14. september 2017. Arhivirano iz spletišča dne 15. septembra 2017.
  160. ↑ »Labour's leadership duo talk tax, Maori prisons and who'll be deputy leader in a coalition«. Stuff. 5. avgust 2017. Arhivirano iz spletišča dne 16. avgusta 2017. Pridobljeno 15. avgusta 2017.
  161. ↑ »Broadsides: Do you support same-sex marriage?«. The New Zealand Herald (v angleščini). 22. junij 2011. Arhivirano iz spletišča dne 22. februarja 2017. Pridobljeno 24. marca 2020.
  162. ↑ »Marriage equality bill: How MPs voted«. Waikato Times. 18. april 2013. Arhivirano iz spletišča dne 22. junija 2018. Pridobljeno 3. septembra 2015.
  163. ↑ Eleanor Ainge Roy (17. februar 2018). »Jacinda Ardern becomes first New Zealand PM to march in gay pride parade«. The Guardian. London. Arhivirano iz spletišča dne 21. februarja 2018. Pridobljeno 21. februarja 2018.
  164. ↑ Miller, Corazon (11. september 2017). »Labour leader Jacinda Ardern tackles 'smear campaign' on abortion stance«. The New Zealand Herald. Arhivirano iz spletišča dne 8. oktobra 2017. Pridobljeno 7. oktobra 2017.
  165. ↑ »English, Little, Ardern on abortion laws«. Your NZ. 13. marec 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. avgusta 2017. Pridobljeno 11. avgusta 2017.
  166. ↑ »Abortion Legislation Bill passes third and final reading in Parliament« (v angleščini). Radio New Zealand. 18. marec 2020. Arhivirano iz spletišča dne 24. marca 2020. Pridobljeno 24. marca 2020.
  167. ↑ »Nova Zelandija je dekriminalizirala splav«. RTVSLO.si. 18. marec 2020.
  168. ↑ »PM Jacinda Ardern: Gaza deaths show US Embassy move to Jerusalem hurt chance of peace«. The New Zealand Herald. 15. maj 2018. Arhivirano iz spletišča dne 27. marca 2019. Pridobljeno 22. marca 2019.
  169. ↑ 169,0 169,1 Knight, Kim (29. januar 2017). »The politics of life: The truth about Jacinda Ardern«. The New Zealand Herald. Arhivirano iz spletišča dne 19. avgusta 2017. Pridobljeno 15. avgusta 2017.
  170. ↑ Park, Benjamin (14. november 2018). »Commentary: What the two 'Mormon' senators tell us about the LDS battle over sexuality«. The Salt Lake Tribune (v ameriški angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 13. decembra 2018. Pridobljeno 13. decembra 2018.
  171. ↑ »President Nelson Meets with New Zealand Prime Minister«. newsroom.churchofjesuschrist.org (v angleščini). 20. maj 2019. Pridobljeno 19. oktobra 2020.
  172. ↑ Manhire, Toby (19. september 2017). »'My final, final plea': a day in Whanganui with Jacinda Ardern«. The Spinoff. Arhivirano iz spletišča dne 5. julija 2020. Pridobljeno 6. julija 2020.
  173. ↑ 3 News online staff. »Things we learned about Jacinda Ardern«. Newshub (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. marca 2019. Pridobljeno 16. decembra 2019.
  174. ↑ Ardern, Jacinda (12. julij 2012). »@carlfletcher that late flight call may well be for Shane Ardern, the National MP for Taranaki. Distant cousin. We don't talk about it«. @jacindaardern (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 18. oktobra 2020. Pridobljeno 16. decembra 2019.
  175. ↑ 175,0 175,1 Knight, Kim (16. julij 2016). »Clarke Gayford: Jacinda Ardern is the best thing that's ever happened to me«. The New Zealand Herald. ISSN 1170-0777. Arhivirano iz spletišča dne 17. julija 2016. Pridobljeno 15. julija 2016.
  176. ↑ »Clarke Gayford«. NZ On Screen. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. septembra 2017. Pridobljeno 18. septembra 2017.
  177. ↑ »Jacinda Ardern was on a date with another man when she first met Clarke Gayford«. Stuff.co.nz. 1. maj 2018. Arhivirano iz spletišča dne 1. maja 2018. Pridobljeno 1. maja 2017.
  178. ↑ »Prime Minister Jacinda Ardern and Clarke Gayford engaged«. The New Zealand Herald. 3. maj 2019. Arhivirano iz spletišča dne 4. maja 2019. Pridobljeno 3. maja 2019.
  179. ↑ »Prime Minister Jacinda Ardern announces pregnancy«. The New Zealand Herald. 19. januar 2018. Arhivirano iz spletišča dne 24. januarja 2018. Pridobljeno 19. januarja 2018.
  180. ↑ »Here comes the baby: Prime Minister Jacinda Ardern in labour, at Auckland Hospital with partner Clarke Gayford«. The New Zealand Herald. 21. junij 2018. Arhivirano iz spletišča dne 21. junija 2018. Pridobljeno 21. junija 2018.
  181. ↑ 181,0 181,1 »It's a girl! Jacinda Ardern gives birth to her first child«. Newshub. 21. junij 2018. Arhivirano iz spletišča dne 21. junija 2018. Pridobljeno 21. junija 2018. She is only the second world leader in history to give birth while in office. Former Prime Minister of Pakistan Benazir Bhutto gave birth to a baby girl in 1990.
  182. ↑ Khan, M Ilyas (21. junij 2018). »Ardern and Bhutto: Two different pregnancies in power«. BBC News. Arhivirano iz spletišča dne 22. junija 2018. Pridobljeno 22. junija 2018. Now that New Zealand's Prime Minister Jacinda Ardern has hit world headlines by becoming only the second elected head of government to give birth in office, attention has naturally been drawn to the first such leader – Pakistan's late two-time Prime Minister Benazir Bhutto.
  183. ↑ »PM's baby named: Neve Te Aroha Ardern Gayford«. Radio New Zealand. 24. junij 2018. Arhivirano iz spletišča dne 24. junija 2018. Pridobljeno 24. junija 2018.
  184. ↑ Weaver, Hilary (24. oktober 2017). »New Zealand's Hip, Young Prime Minister Comes Complete with a Tech-Savvy Cat«. Vanity Fair. Arhivirano iz spletišča dne 21. novembra 2017. Pridobljeno 25. oktobra 2017.
  185. ↑ »Jacinda Ardern's cat Paddles has died after being hit by a car«. The New Zealand Herald. 7. november 2017. Arhivirano iz spletišča dne 7. novembra 2017. Pridobljeno 7. novembra 2017.
  186. ↑ Anderson, Charles (7. november 2017). »Paddles, First Cat of New Zealand and social media star, dies after being hit by car«. The Guardian. Arhivirano iz spletišča dne 7. novembra 2017. Pridobljeno 8. novembra 2017.
  187. ↑ Norquay, Kevin (13. junij 2020). »Prime Minister Jacinda Ardern and Grant Robertson trade public verbals«. Stuff.co.nz. Arhivirano iz spletišča dne 13. junija 2020. Pridobljeno 13. junija 2020.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Jacinda Ardern.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Jacinda_Ardern&oldid=6359546«