Mednarodna organizacija dela

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani ILO)
Jump to navigation Jump to search
Small Flag of the United Nations ZP.svg   Mednarodna organizacija dela
 
OIT - Sede de Ginebra.jpg
Sedež v Ženevi
Tip org. agencija znotraj OZN
Kratice ILO
Vodja Generalni direktor
Zastava Čila Juan Somavía
Status aktiven
Ustanovitev 1919
Sedež Zastava Švice Ženeva
Spletna stran www.ilo.org
Wikimedia
Commons
Commons:Category:International Labour Organization International Labour Organization
Zastava ILO
Delegat EH Greenwood, ZDA in generalni sekretar Harold B. Butler s pisarniškim osebje prve Mednarodne konference dela v Washingtonu, DC, oktober-november 1919, pred Pan American Building.

Mednarodna organizacija dela (angleško International Labour Organization; kratica ILO) je mednarodna organizacija, ki deluje kot specializirana agencija OZN, s stalnim sedežem v Ženevi (Švica).

Ustanovljena 11. aprila 1919, je bila sprva ena agencij Lige narodov, dokler ni po razpadu Lige in ustanovitvi OZN ob koncu druge svetovne vojne, 14. decembra 1946 postala prva specializirana agencija Organizacije združenih narodov.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ustanovitev[uredi | uredi kodo]

ILO je bila ustanovljena kot agencija Društva narodov po Versailles pogodbi, ki je končala prvo svetovno vojno. VanDaele, (2005) trdi, da je leta 1919 pionirsko generacijo znanstvenikov, strokovnjakov socialne politike in politikov, namenjeni neprimerljivi mednarodni organizacijski okvir za delovno politiko. Očetje organizacije ILO so zelo dobro začrtali pravila pri socialnih mislih in ukrepanja pred letom 1919. Člani so se poznali med seboj iz prejšnjih zasebnih poklicov in ideoloških omrežij, ki so si izmenjavali znanje, izkušnje in zamisli o socialni politiki. Predvojni »epistemološki skupnosti« kot je Mednarodno združenje za delovno pravo (IALL), ustanovljena leta 1900, in političnih mrež, kot je socialistična Druga internacionala, so bili odločilni dejavnik pri institucionalizaciji mednarodne politike dela. Po evforiji po prvi svetovni vojni, je bila zamisel »zmožna družba« pomemben katalizator za socialni inženiring ILO arhitektov. Kot nova disciplina, mednarodnega delovnega prava, je postal uporaben instrument za uvajanje socialnih reform v praksi. Utopične ideale ustanoviteljev za socialno pravičnost in pravico do dostojnega dela - so bile spremenjene s strani diplomatskih in političnih kompromisov, na pariški mirovni konferenci leta 1919, ki prikazuje bilance ILO med idealizmom in pragmatizmom.

Odgovornost[uredi | uredi kodo]

Za razliko od drugih specializiranih agencij Združenih narodov, je Mednarodna organizacija dela tristranska upravna struktura, ki zastopa vlado, delodajalce in delavce.

Upravni organ[uredi | uredi kodo]

Upravni organ je danes izvršitelj Mednarodnega urada za delo. Sestaja se trikrat letno: marca, junija in novembra. Sprejemajo odločitve o ILO politiki, sprejme osnutek programa in proračuna organizacije. Upravni organ je sestavljen iz 28 vladnih predstavnikov, 14 predstavnikov delavcev in 14 predstavnikov delodajalcev. Deset vladnih sedežev ima stalno v lasti Brazilija, Kitajska, Francija, Nemčija, Indija, Italija, Japonska, Ruska federacija, Združeno kraljestvo in Združene države. Preostali vladni predstavniki so izvoljeni s strani vladnih delegatov vsake tri leta.

Mednarodna konferenca dela[uredi | uredi kodo]

ILO organizira mednarodno konferenco dela vsako leto junija v Ženevi, kjer se oblikuje in sprejema konvencije in priporočila. Na konferenciji se prav tako odloča o splošni ILO politiki, delovnega programa in proračuna. Vsaka država članica je na konferenci zastopana s štirimi predstavniki: dva vladna predstavnik, predstavnik delodajalcev in predstavnik delavce. Vsi imajo enako pravico glasovanja, ne glede na populacijo države. Predstavniki delodajalcev in delavcev se običajno opredeli v dogovoru z »najbolj reprezentativne« nacionalnih organizacij delodajalcev in delavcev. Po navadi, delavski delegati uskladijo svoje glasovalne, kot to naredijo tudi delodajalski delegati.

Države članice[uredi | uredi kodo]

Danes organizacija šteje 178 držav članic iz vsega sveta. Slovenija je bila sprejeta dne 29. maja 1992.

Ratificirane konvencije v Republiki Sloveniji[uredi | uredi kodo]

Konvencije, ki jih je Slovenija nasledila z aktom o notifikaciji[uredi | uredi kodo]

Konvencija št. 2 o brezposelnosti

Konvencija št. 3 o zaposlovanju žensk pred in po porodu*

Konvencija št. 8 o nadomestilu za brezposelnost zaradi brodoloma

Konvencija št. 9 o namestitvi mornarjev

Konvencija št. 11 o pravici združevanja in koaliranja kmetijskih delavcev

Konvencija št. 12 o odškodnini za nesreče pri delu v kmetijstvu

Konvencija št. 13 o uporabi svinčenega belila pri barvanju

Konvencija št. 14 o tedenskem počitku v industrijskih podjetjih

Konvencija št. 16 o obveznem zdravniškem pregledu otrok in mladine, zaposlenih na ladjah

Konvencija št. 17 o odškodnini za nesreče pri delu

Konvencija št. 18 o odškodnini za poklicne bolezni

Konvencija št. 19 o enakem obravnavanju tujih in domačih delavcev glede odškodnine za nesreče pri delu

Konvencija št. 22 o pogodbi o zaposlitvi mornarjev

Konvencija št. 23 o repatriaciji mornarjev pomorske plovbe

Konvencija št. 24 o zdravstvenem zavarovanju industrijskih in trgovskih delavcev ter domačih storitvenih delavcev

Konvencija št. 25 o zdravstvenem zavarovanju kmetijskih delavcev

Konvencija št. 27 o označevanju teže na velikih tovorih, ki se prevažajo z ladjo

Konvencija št. 29 o prisilnem ali obveznem delu

Konvencija št. 32 o varstvu delavcev, zaposlenih pri nakladanju in razkladanju ladij, pred nesrečami pri delu

Konvencija št. 45 o zaposlovanju žensk pri podzemnih delih v rudnikih vseh kategorij*

Konvencija št. 48 o mednarodni ureditvi varovanja pravic iz invalidskega, starostnega in družinskega zavarovanja**

Konvencija št. 53 o minimalni strokovni usposobljenosti poveljnikov in oficirjev trgovske mornarice

Konvencija št. 56 o zdravstvenem zavarovanju pomorščakov

Konvencija št. 69 o diplomi o strokovni usposobljenosti ladijskih kuharjev

Konvencija št. 73 o zdravniških pregledih mornarjev

Konvencija št. 74 o potrdilih o izobrazbi kvalificiranega mornarja

Konvencija št. 80 o delni reviziji konvencij, ki jih je sprejela Splošna konferenca Mednarodne organizacije dela na prvih 28 zasedanjih

Konvencija št. 81 o inšpekciji dela v industriji in trgovini

Konvencija št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic

Konvencija št. 88 o službi za posredovanje dela

Konvencija št. 89 o nočnem delu žensk, zaposlenih v industriji

Konvencija št. 90 o nočnem delu otrok v industriji

Konvencija št. 91 o plačanem dopustu pomorščakov**

Konvencija št. 92 o nastanitvi posadke na ladji (revidirana)

Konvencija št. 97 o migraciji z namenom zaposlitve

Konvencija št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja

Konvencija št. 100 o enakem nagrajevanju moške in ženske delovne sile za delo enake vrednosti

Konvencija št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti

Konvencija št. 103 o varstvu materinstva*

Konvencija št. 106 o tedenskem počitku v trgovini in uradih

Konvencija št. 109 o plačah, delovnem času in številčnem stanju posadke na ladjah*

Konvencija št. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih

Konvencija št. 113 o zdravniškem pregledu ribičev

Konvencija št. 114 o pogodbi o zaposlitvi ribičev

Konvencija št. 116 o delni reviziji konvencij, ki jih je Splošna konferenca ILO sprejela na prvih 32 zasedanjih

Konvencija št. 119 o zavarovanju strojev

Konvencija št. 121 o dajatvah za nesreče pri delu in poklicne bolezni

Konvencija št. 122 o politiki zaposlovanja

Konvencija št. 126 o prostorih za posadko na ribiških ladjah

Konvencija št. 129 o inšpekciji dela v kmetijstvu

Konvencija št. 131 o minimalnih osebnih dohodkih, s posebnim ozirom na države v razvoju

Konvencija št. 132 o plačanem letnem dopustu

Konvencija št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju

Konvencija št. 136 o varstvu pred nevarnostjo zastrupitve z benzolom

Konvencija št. 138 o minimalni starosti za sklenitev delovnega razmerja

Konvencija št. 139 o preprečevanju in kontroli poklicnih nevarnosti, ki jih povzročajo kancerogene substance in agensi

Konvencija št. 140 o plačanem dopustu za izobraževanje

Konvencija št. 142 o poklicnem usmerjanju in strokovnem usposabljanju za razvoj človekovih sposobnosti

Konvencija št. 143 o migracijah v pogojih zlorabljanja ter o podpiranju enakih možnosti in tretmaju delavcev migrantov

Konvencija št. 148 o varstvu delavcev pred profesionalnimi riziki zaradi onesnaženosti zraka, hrupa in vibracij v delovnem okolju

Konvencija št. 155 o varstvu pri delu, zdravstvenem varstvu in delovnem okolju

Konvencija št. 156 o enakih možnostih delavcev in delavk in njihovem enakem obravnavanju (delavci z družinskimi obveznostmi)

Konvencija št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca

Konvencija št. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov

Konvencija št. 161 o službah medicine dela

Konvencija št. 162 o varnosti pri uporabi azbesta

Konvencije, ki jih je ratificirala Republika Slovenija:[uredi | uredi kodo]

Konvencija št. 105 o odpravi prisilnega dela

Konvencija št. 108 o nacionalnih osebnih dokumentih pomorščakov

Konvencija št. 147 o minimalnih normativih v trgovski mornarici

Konvencija št. 149 o zaposlovanju in pogojih dela in življenja izvajalcev zdravstvene nege

Konvencija št. 154 o spodbujanju kolektivnega pogajanja

Konvencija št. 173 o varstvu zahtevkov delavcev v primeru insolventnosti njihovega delodajalca

Konvencija št. 175 o delu s krajšim delovnim časom

Konvencija št. 180 o delovnem času pomorščakov in številu članov posadke na ladji

Konvencija št. 182 o prepovedi najhujših oblik dela otrok in takojšnjem ukrepanju za njihovo odpravo


Opombe:

* konvencije, ki jih je Republika Slovenije odpovedala

** konvencije, ki jih je Republika Slovenija ratificirala s pridržkom

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]